Jedro

Revizijsko sodišče je zavzelo stališče, da je sklenitev posebnega zavarovanja športnika – člana državne reprezentance na evropskem prvenstvu v športnem letenju, obvezno in ne prostovoljno in da je Letalska zveza Republike Slovenije, ki ga ni sklenila, zagrešila protipravno opustitev ter je odgovorna za škodo iz škodnega dogodka na tem prvenstvu (smrt športnika).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Oče tožnika je 16. 7. 1998 na Evropskem prvenstvu v jadralnem padalstvu v ..., na katerem je sodeloval kot član slovenske državne reprezentance, podlegel poškodbam, ki jih je utrpel, ko je v zraku vanj trčil tekmovalec švedske reprezentance. Zaradi njegove smrti je tožnik pridobil pravico do družinske pokojnine. Vendar mu Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju Zavod) ni priznal pravice do polne družinske pokojnine od najnižje pokojninske osnove, do katere bi bil upravičen, če bi bila smrt očeta posledica poškodbe pri delu, pač pa od nižje osnove, ki je veljala za primer smrti zaradi bolezni ali poškodbe izven dela. Za razliko je prikrajšan (oškodovan).

2. Tožnik je uveljavljal, da je treba šteti, da je bila smrt njegovega očeta posledica poškodbe na delu, pri čemer se je opiral na ob uveljavitvi pravice veljavne (in pri odločitvi o reviziji uporabljene) določbe 22. in 226. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ) in 41. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz invalidskega in pokojninskega zavarovanja, po katerih: so osebe, ki niso zavarovane po drugi podlagi, zavarovane za invalidnost, telesno okvaro ali smrt kot posledico poškodbe pri delu, ko kot športniki ali šahisti, trenerji ali organizatorji v okviru organizirane športne ali šahovske dejavnosti sodelujejo na športnih ali šahovskih akcijah (22. člen ZPIZ); za osebe iz 22. člena ZPIZ plačujejo prispevke v pavšalnih zneskih pravna ali fizične osebe, pri katerih so te osebe na usposabljanju oziroma delu, oziroma organizatorji del in akcij, v katerih te osebe sodelujejo. Pavšalne zneske določi Zavod (226. člen ZPIZ); lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja ima oseba, ki izpolnjuje pogoje za zavarovanje po ZPIZ in je prijavljena v zavarovanje. Lastnost zavarovanca za poseben primer ima oseba, ki izpolnjuje pogoje iz 22. člena ZPIZ in je zanjo plačan prispevek.

Tožnikovo stališče je bilo, da je bila tožena stranka organizator evropskega prvenstva na ravni države Slovenije, zato je bila dolžna za A. A., ki ni bil zavarovan po drugi podlagi (bil je brez zaposlitve), prijaviti zavarovanje in zanj plačati prispevek, ki je znašal 100 SIT. Ker tega ni storila, mu je Zavod odmeril nižjo pokojnino od tiste, do katere bi bil upravičen, če bi tožena stranka zanj sklenila zavarovanje in plačala premijo. Razliko uveljavlja kot rento.

3. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z argumentom, da tožnik ni dokazal, da bi bila tožena stranka organizator prvenstva na evropski ravni oziroma da bi organizirala odhod slovenskih udeležencev na prvenstvo, zato ni bila dolžna poskrbeti za sklenitev zavarovanja za poseben primer in plačati prispevka.

4. Sodišče druge stopnje je sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je zahtevku ugodilo. Njegova presoja je bila, da je bila tožena stranka, ki je odločilno vplivala na odhod reprezentantov na evropsko prvenstvo, saj jim je izdala športna dovoljenja in potrdila prijavo na prvenstvu, kar je bilo pogoj za udeležbo na prvenstvu, če ne sama, pa vsaj skupaj s Klubom jadralnih padalcev ..., katerega član je bil A. A., ter z Zvezo za prosto letenje, ki je izbirala reprezentante, poskrbeti za sklenitev zavarovanja in plačilo prispevka. Odgovornost vseh teh subjektov, ki jih je povezovala športna dejavnost, za njihovo opustitev, je solidarna, zato je tožnik lahko svoj zahtevek uveljavljal le zoper enega od njih (206. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR), zoper toženo stranko.

5. Tožena stranka sodbo sodišča druge stopnje izpodbija z revizijo iz »vseh revizijskih razlogov«. Predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v ponovno sojenje. Bistvene revizijske trditve bodo povzete v nadaljevanju, ko bo Vrhovno sodišče nanje odgovorilo.

6. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku v besedilu, veljavnem ob zaključku glavne obravnave).

7. Prvi sklop revizijskih navedb se nanaša na odgovornost za smrt A. A. Tožena stranka se v zvezi s tem zavzema za več različnih (zase ugodnih) rešitev. Najprej trdi, da sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali njenega ugovora, da sta za nesrečo odgovorna ali švedski tekmovalec, ki odgovarja krivdno in je treba zanj uporabiti določbo 158. člena ZOR, ali pa španski organizator tekmovanja, za katerega je treba uporabiti določbo 181. člena ZOR. Nato navaja, da je za škodo, nastalo v zvezi z nevarno dejavnostjo, odgovoren tisti, ki se z njo ukvarja, to pa sta bila Klub jadralnih padalcev ... in organizator evropskega prvenstva; pritožbeno sodišče bi moralo zato skladno z določbo 188. člena ZOR povrnitev premoženjske škode zahtevati od slednjega, ker je škoda posledica nesreče, ki se je pripetila v okviru prvenstva. Nazadnje zapiše, da bi moral tožnik po določbi 22. člena ZPIZ tožbo vložiti zoper klub jadralnih padalcev ..., proti toženi stranki pa šele v primeru, ko bi bila pravnomočno neuspešno izčrpana možnost uveljavljanja zahtevka zoper povzročitelja nesreče in organizatorja prvenstva; te možnosti tožnik nesporno ni izčrpal. 8. Takšno naziranje tožene stranke je materialnopravno zmotno. Tožnik je pravico do družinske pokojnine pridobil z očetovo smrtjo. Ta pravica je neodvisna od okoliščin in vzroka smrti. Zato je (pravno) vprašanje, kdo je odgovoren za smrt A. A. (vključno z v reviziji izpostavljenim vprašanjem ekskulpacije tožene stranke), nepomembno. Podlaga za zahtevek namreč ni odgovornost zaradi povzročitve smrti tožnikovega očeta, pač pa odgovornost zaradi opustitve sklenitve posebnega zavarovanja zanj in plačila prispevka, zaradi česar je bila tožniku odmerjena nižja pokojnina.

9. Tožena stranka v reviziji znova zanika svojo obveznost plačila prispevka za zavarovanje, o kateri je sodišče druge stopnje sklepalo na podlagi odločbe Zavoda z dne 17. 2. 2000. Poudarja, da je »pravna situacija glede tega nedorečena«. Meni, da bi moral tožnik proti zase neugodni odločbi Zavoda vložiti tožbo, saj bi bilo mogoče le v postopku pred pristojnim sodiščem razčistiti, kdaj pridobi zavarovanec za poseben primer lastnost zavarovanca, kdaj zapade prispevek v plačilo, kdo ga mora plačati in kdaj bi moral biti skladno z določbo 22. člena ZPIZ plačan v konkretnem primeru. Stališče tožene stranke je, da bi moral prispevek zaradi poznavanja socialnega statusa tekmovalca, ki toženi stranki ni bil znan (ni vedela, da nima zaposlitve), plačati matični klub A. A. ...

10. Skozi ves postopek se je kot ključno obravnavalo vprašanje, kdo je bil dolžan A. A. prijaviti v zavarovanje za poseben primer in za to plačati ustrezen (glede na okoliščine primera simboličen) prispevek. Iz tako zastavljenega vprašanja, ki se tiče temelja zahtevka in je pravdno sodišče o njem moralo odločiti, izhaja po prepričanju revizijskega sodišča pravilno, z revizijo neizpodbijano in za odločitev relevantno naziranje obeh nižjih sodišč, da je bila prijava v zavarovanje obvezna oziroma da je bilo zavarovanje po določbi 22. člena ZPIZ obvezno(1) in ne prostovoljno.(2) Če bi bilo zavarovanje prostovoljno, namreč nikomur (ne toženi stranki, ne drugim subjektom, ki so sodelovali pri udeležbi slovenske državne reprezentance na evropskem prvenstvu, če seveda imajo položaj zavezancev iz 226. člena ZPIZ) ne bi bilo mogoče očitati (protipravne) opustitve. Ker pa je bilo po zakonu obvezno, a vseeno ni bilo sklenjeno, je očitek opustitve utemeljen.

11. Nadaljnje pravno vprašanje je, ali je očitek utemeljen zoper toženo Letalsko zvezo Slovenije. Rešitev je treba črpati iz določbe 226. člena ZPIZ (v povezavi z določbo 22. člena istega zakona): za športnika, ki ni zavarovan po drugi podlagi in v okviru organizirane športne dejavnosti sodeluje pri športnih delih ali akcijah, pavšalni znesek pokojninskega in invalidskega zavarovanja plača organizator; na podlagi tega zavarovanja se v primeru invalidnosti, telesne okvare ali smrti kot posledic sodelovanja na športnih delih in akcijah priznavajo pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja v enakem obsegu kot v primeru, ko so taka stanja posledica poškodbe pri delu. Plačilo prispevka je bilo konstitutivnega pomena za pridobitev statusa zavarovanca (41. člen Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz invalidskega in pokojninskega zavarovanja).

V zvezi s tem se kot ključna pokaže presoja, ali je bila tožena stranka organizator v smislu določbe 226. člena ZPIZ. Stališče revizijskega sodišča je pritrdilno. Navedena določba domačega zakona ni mogla zavezovati tujega organizatorja mednarodnega tekmovanja, ki je potekalo v tujini (v konkretnem primeru ...), pač pa le domačega, v konkretnem primeru tistega, ki je bil organizator slovenske reprezentance. To odločilno vlogo je po presoji revizijskega sodišča odigrala ravno tožena stranka, ki je po ugotovitvah sodišča prve stopnje A. A. v okviru svojih pristojnosti izdala športno dovoljenje, ki mu je omogočalo sodelovanje na tekmah doma in v tujini in s tem kvalifikacijo ter potrdila njegovo prijavo in zaprosila za registracijo imenovanega pilota na evropskem prvenstvu kot člana slovenske državne reprezentance. Oboje je nesporno predstavljalo nujno predpostavko za uvrstitev A. A. v reprezentanco in udeležbo na evropskem prvenstvu. Povedano drugače: od tožene stranke je bilo odvisno, ali bo posamezen (ustrezno kvalificiran) športnik uvrščen v državno reprezentanco ali ne; brez športnega dovoljenja in prijave A. A. ne bi mogel nastopiti kot član državne reprezentance, četudi bi bila taka volja njegovega matičnega Kluba jadralnih padalcev … in Zveze za prosto letenje (zato nanju po mnenju revizijskega sodišča ni mogoče razširiti odgovornosti po določbi 206. člena ZOR,(3) kar pa na pravilnost odločitve o odgovornosti tožene stranke ne vpliva; ker o odgovornosti navedenih subjektov ni bilo odločeno, so brez pomena revizijski očitki, da je pritožbeno sodišče odločilo preko trditvene podlage in s tem kršilo procesne predpise). Odločilnost vpliva Letalske zveze Slovenije, ki ga ne zmanjšuje okoliščina, da je A. A. sam sklenil vsa zavarovanja, ki jih je zahtevala Mednarodna letalska zveza, vključno z zavarovanjem odgovornosti, in (domnevno) kril stroške udeležbe na prvenstvu, nedvomno utemeljuje presojo, da je toženo stranko mogoče šteti za organizatorja državne reprezentance in s tem za zavezanko za plačilo prispevka v smislu določbe 226. člena ZPIZ.

12. Revizija tožene stranke je torej neutemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Zakonodajalec je uporabil besedilo: »Osebe… so zavarovane…« in ne »…so lahko zavarovane…«.

Op. št. (2): Sedaj veljaven zakon to v prvem odstavku 21. člena in v sedmi alineji 22. člena izrecno določa za vrhunske športnike.

Op. št. (3): Tudi sicer je namen določbe 206. člena ZOR olajšati dokazno breme oškodovanca po splošnih pravilih odškodninskega prava. Namreč ko je za isto škodo povzročilo več oseb, te v razmerju do oškodovanca solidarno odgovarjajo za celoten obseg škode, če obstaja eden od položajev, določenih v 206. členu ZOR. Če je potencialnih povzročiteljev več, oškodovancu ni treba dokazovati vzročne zveze med ravnanjem vsakega posameznega potencialnega povzročitelja škode in škodo, ampak zgolj obstoj položaja, ki je podlaga za uporabo pravil o solidarni odgovornosti. Olajšava je torej v tem, da oškodovancu ni treba dokazovati vzročne zveze med vsakim od protipravnih ravnanj in škodo. V primeru opustitve aktivnega ravnanja, predpisanega z zakonom, je treba najprej ugotoviti opustitve katerih subjektov so bile protipravne in šele nato z uporabo določbe 206. člena ZOR vsaki od teh opustitev pripisati značaj vzroka škode.