Jedro

Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti.

Ker se revident zgolj sklicuje na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 in navaja le zakonsko besedilo, vprašanja pa ne izpostavi, revizija po tej določbi ni dovoljena.

Revident s svojimi navedbami, da se temelj prijave zoper njega in informacij, ki mu niso poznane, nanaša na njegovo interno in zaupno delo v službi kriminalista, zato ureditev, ki vsebino prijave obravnava pod pogoji zakona, ki varuje osebne podatke, omogoča možnost neustreznega in nedovoljenega pritiska na delo specifičnih organov kazenskega pregona, po presoji Vrhovnega sodišča zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (sedaj revident) vložil revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve – Policija, št. 090-4272011/2 820-06 z dne 26. 9. 2011, s katero je uradna oseba za dostop do informacij javnega značaja v celoti zavrnila revidentovo zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, v kateri je zahteval vpogled v dokument, ki naj bi bil podlaga za uvedbo postopka zoper njega pri Informacijskem pooblaščencu, in sicer uradni zaznamek, št. 260-1872011/1 (3F12-01) z dne 2. 3. 2011. Z odločbo tožene stranke, št. 090-225/2011/2 z dne 17. 11. 2011, je bila revidentova pritožba kot neutemeljena zavrnjena, saj zahtevani podatki pomenijo izjemo po 3. točki prvega odstavka 6. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (v nadaljevanju ZDIJZ).

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava, na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu in upoštevaje določbo četrtega odstavka 367. b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost, ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

7. Ker se v tem primeru revident zgolj sklicuje na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 in navaja le zakonsko besedilo, vprašanja pa ne izpostavi, revizija po tej določbi ni dovoljena. Tako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v številnih sklepih: npr. v sklepu X Ips 346/2007, X Ips 263/2008 in X Ips 461/2008. 8. Revident uveljavlja tudi dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso (npr. sklepi Vrhovnega sodišča X Ips 346/2010, X Ips 149/2010, X Ips 159/2010), mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

9. Revident obstoj zelo hudih posledic utemeljuje z navedbami, da „se temelj prijave zoper njega in informacij, ki mu niso poznane, nanaša na njegovo interno in zaupno delo v službi kriminalista“. Zato ureditev, ki vsebino prijave (in ne osebnih podatkov o prijavitelju) obravnava pod pogoji zakona, ki varuje osebne podatke, omogoča možnost neustreznega in nedovoljenega pritiska na delo specifičnih organov kazenskega pregona.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča revident s temi navedbami zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije ni izkazal, saj zelo hudih posledic ni konkretiziral, niti jih ni izkazal, zato je Vrhovno sodišče presodilo, da pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

11. Glede na to, da revident ni izkazal izpolnjevanja zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.