Jedro

Dolžnost toženke kot delodajalke je bila tožniku zagotoviti sredstva za varno delo, med njimi tudi opremo za odstranitev prečke na vrhu prikolice tovornega vozila zaradi nalaganja tovora. Toženka ni dokazala, da bi tožniku zagotovila drugo opremo za odstranitev te prečke, kot lestev, ki po tožnikovih trditvah ni bila brezhibna. Ker toženka ni dokazala, da je tožniku zagotovila brezhibno lestev, se krivdne odgovornosti za škodo zaradi padca tožnika ni razbremenila.

Ob ugotovitvi, da tožnik ni imel druge možnosti za opravo dela (odstranitve prečke na prikolici) kot z lestvijo, ki mu jo je zagotovila toženka, da ni samovoljno uporabil te lestve ter ob dejstvu, da je moral naložiti tovor v tujini, in glede na zakonsko obveznost toženke kot delodajalke, da mu zagotovi varno opravo dela, tožniku zaradi neodklonitve dela ni mogoče pripisati 30-odstotnega prispevka k nastanku škode.

Tožnikova odločitev za (tudi možno) konzervativno zdravljenje ne prekinja vzročne zveze med opustitvijo toženke in nastankom psevdoartroze in njenimi posledicami.

Za priznanje odškodnine iz naslova sekundarnega strahu ni nujno, da je zdravljenje kompleksno, negotovo ali nepričakovano.

Ni izključeno, da se za prevoze na preglede oškodovancem prizna kilometrina, tožnik pa je izpovedal o tem, da se je vozil z osebnim vozilom, zato mu je pravilno priznana kilometrina, in ne strošek javnega prevoza, katerega višine in možnosti na teh relacijah toženka niti ni zatrjevala.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni tako, da se v celoti glasi: "I. Ugotovi se, da obstaja terjatev tožnika do toženke v višini 8.808,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 3. 2019 do plačila.

II. Ugotovi se, da obstaja terjatev toženke do tožnika v višini 112,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 4. 2019 do plačila.

Ugotovi se, da ne obstajata terjatev toženke do tožnika v znesku 9.304,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2017 do plačila ter terjatev toženke do tožnika za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 112,40 EUR od 6. 11. 2017 do 7. 4. 2019. III. Toženka je dolžna v roku 15 dni plačati tožniku 8.696,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 3. 2019 do plačila, v presežku (za plačilo 112,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 3. 2019, za plačilo 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2019 do plačila ter za plačilo zakonskih zamudnih ob obresti od zneska 8.808,58 EUR od 6. 2. 2019 do 3. 3. 2019) pa se tožbeni zahtevek zavrne.

IV. Toženka je dolžna v roku 15 dni plačati tožniku 3.264,37 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne do plačila.

V. Toženka je zavezanka za plačilo 89 odstotkov sodne takse."

II. V preostalem delu se pritožba tožnika in v celoti pritožba toženke zavrneta ter se potrdi izpodbijani nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Toženka je dolžna v roku 15 dni tožniku plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 326,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstaja terjatev tožnika v znesku 6.166,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 3. 2019 do plačila, da ne obstaja terjatev tožnika v znesku 3.642,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2019 do plačila ter da ne obstaja terjatev tožnika za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 6.166,01 EUR od 6. 2. 2019 do 3. 3. 2019 (I. točka izreka). Ugotovilo je obstoj terjatve tožene stranke v znesku 112,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 4. 2019 do plačila, da pa ne obstaja terjatev toženke v znesku 9.304,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2017 do plačila ter da ne obstaja terjatev toženke za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 112,40 EUR od 6. 11. 2017 do 7. 4. 2019 (II. točka izreka). Toženki je naložilo, naj plača tožniku 6.053,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 3. 2019 do plačila (III. točka izreka). Zaradi pobota terjatev iz I. in II. točke izreka je tožbeni zahtevek za plačilo 112,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 3. 2019 do plačila zavrnilo (IV. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek za plačilo 3.642,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2019 do plačila ter za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 6.166,01 EUR od 6. 2. 2019 do 3. 3. 2019, je zavrnilo (V. točka izreka). Toženki je naložilo plačilo 1.699,89 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka zavezanka za plačilo 61,71 odstotkov sodne takse (VII. točka izreka).

2. Zoper sodbo v delu, v katerem ni uspela, vlaga pritožbo toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zatrjuje kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje in zatrjuje kršitev 8. člena ZPP v zvezi z ugotovitvijo, da je tožnik dokazal, da mu ni zagotovila ustrezne lestve, zaradi česar je delo postalo nevarno. Sklicuje se na predloženo fotografijo lestve in izpoved A. A., da se lestve pri toženki redno kontrolira in po potrebi zamenja; tožnik kot protidokaz ni predložil fotografije lestve brez protizdrstne gume in kavljev, ki naj bi jo uporabljal, njegova izpoved pa ni bila ustrezno dokazno ocenjena. Ker je tožnik padel na desno in ne naravnost nazaj, je njegov padec posledica pretiranega nagibanja; tudi ob uporabi ustrezne lestve bi se to zgodilo, razen če bi jo s kavlji pripel na vrh stranic vozila; poškodoval se je izključno zaradi lastnega neskrbnega ravnanja v nasprotju s pravili varnosti in zdravja pri delu, o katerih je bil poučen. Vztraja, da tožnik ni uporabljal primerne obutve, kar je potrdil A. A. in izhaja iz elektronskega sporočila z dne 29. 1. 2019 ter poročila o poškodbi z dne 30. 6. 2017. Meni, da je sodišče prve stopnje dalo prevelik pomen mnenju izvedenca medicinske stroke, ki je zgolj potrdil, da je do poškodb prišlo, ker se je tožniku spodaj speljala lestev, ob padcu se mu je gleženj spodvil navznoter, nakar je padel še na desno ramo. Opozarja na neskladnost navedb tožnika glede poškodbe, izvedenec pa je mimo spisovnih podatkov opisal različico dogodka, ki ustreza tožnikovim poškodbam. Vztraja, da je za dogodek odgovoren izključno tožnik oziroma je njegov prispevek k nastanku škode precej višji od 30 %, saj sta zdrs in padec posledica njegovega nepazljivega ravnanja, ne glede na stanje lestve. Če lestev ni bila brezhibna, je ne bi smel uporabljati oziroma je kot njen uporabnik odgovoren za škodo (Pdp 791/2008, VSL II Cp 1732/2016), če pa je bila ustrezna, je z nje padel zaradi nepravilne uporabe. Dalje navaja, da je vzročna zveza med škodnim dogodkom in tožnikovimi trajnimi občasnimi bolečinami pri večjih obremenitvah desne noge zaradi psevdoartroze prekinjena, ker je odklonil operativno zdravljenje, na to (manjša) verjetnost nastanka psevdoartroze po operaciji ne vpliva. Prisojeni odškodnini nasprotuje kot previsoki; sodišče prve stopnje se ni opredelilo do petih izvidov, iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi bila poškodba hujše narave, zaradi česar bi moral tožnik pogosto obiskovati zdravnika, fizioterapije ipd. Vztraja, da iz priloženih izvidov izhaja, da je tožnik 6 dni po nezgodi prišel na pregled brez longete, manj kot mesec dni po njej pa "brez večje bolečnosti" nogo polno obremenil. Meni, da sodišče prve stopnje ni konkretno obrazložilo, zakaj je tožniku prisodilo odškodnino v tej višini; preizkus sodbe v tem delu ni mogoč. Na to, da bolečine očitno niso bile tako hude, kaže dejstvo, da je tožnik odklonil prevoz z reševalnim vozilom in prevzem vožnje s strani sodelavca, ter da je nato sam opravil vožnjo do Celja, zdravnika pa obiskal skoraj 12 ur po padcu ob 20.36 uri. Nasprotuje odškodnini zaradi strahu, saj glede na tožnikovo izpoved, da ga je najprej samo malo noga zabolela, ni trpel intenzivnega primarnega strahu ob padcu; razlogi za ugotovitev sekundarnega strahu v sodbi niso navedeni, iz izvidov pa ne izhaja kompleksno, nepričakovano ali negotovo zdravljenje. Meni, da ni podlage za odškodnino zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj iz izvedenskega mnenja izhaja, da objektivnih, trajnih, funkcionalnih posledic poškodbe ni, trajna anatomska posledica pa je le psevdoartroza, do katere pa bi prišlo z manjšo verjetnostjo ob operativnem zdravljenju. Sklicuje se na izpoved izvedenca, da zaradi psevdoartroze tožnik nima težav pri vožnji, temveč zgolj pri odrivu, dvigovanju zelo težkih bremen in teku, iz izpovedi tožnika pa ne izhaja, da bi se s temi dejavnostmi redno ukvarjal. Po njenem mnenju je prisojena odškodnina previsoka, ne ustreza teži in posledicam poškodb ter trajanju zdravljenja. Meni, da bi tožnik moral dokazati dejanski nastanek stroškov prevozov na preglede oziroma mu gre zgolj povračilo cene javnega prevoza, kilometrina pa največ v višini 0,21 EUR/km. Nasprotuje ugotovitvi, da ne obstajajo vse terjatve, uveljavljene v pobot; dokazala je strošek nevračila službene opreme in odgovornost tožnika za to (dopis Policijske postaje B. in Okrožnega državnega tožilstva v Kranju). Meni, da iz listinske dokumentacije izhaja, da ji je tožnik povzročil premoženjsko škodo: strošek vročanja izredne odpovedi po detektivu je bil zaradi tožnikove odsotnosti z dela potreben, zaradi tožnikovega neopravljanja dela pa je morala kriti fiksne stroške in oddati prevoze podprevoznikom (izgubljen dobiček). Nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka; za odgovor na tožbo ji je sodišče priznalo 400, namesto 500 točk, za pripravljalne vloge po 200, namesto 300 točk, ni ji priznalo stroškov za sestavo vlog z dne 20. 4. 2021 in z dne 2. 11. 2021 ter stroškov za sestavo pobotnega ugovora. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba toženke je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Zoper ugotovitev, da ne obstaja terjatev 3.642,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v I. točki, ugotovitev, da obstaja terjatev toženke 112,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v II. točki ter V. in VI. točko izreka vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo tega dela sodbe tako, da se ugotovi obstoj njegove terjatve in neobstoj terjatve toženke ter se toženki naloži še plačilo razlike 3.642,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, celotnih stroškov postopka ter celotne sodne takse, podredno pa razveljavitev tega dela in vrnitev v novo sojenje. Nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da je z uporabo lestve, ki za uporabo ni bila varna, 30-odstotno prispeval k škodnemu dogodku. Vztraja, da je delo moral opraviti, saj je toženka to od njega zahtevala; ker brez lestve to ni bilo mogoče, se je moral znajti s tisto, ki jo je imel na voljo; predhodno je nadrejenim večkrat neuspešno poročal o njeni neustreznosti. Ni mu jasno, kako bi v danih okoliščinah v Avstriji odklonil delo; na delo je bil s takšno lestvijo napoten s strani delodajalca, ki bi moral poskrbeti za varno delo. Sklicuje se na sodbo VSC Cp 321/2016. Glede na izvedene dokaze, predvsem mnenje izvedenca, meni, da bi mu morala biti prisojena celotna zahtevana odškodnina zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, saj je telesne bolečine različne intenzitete trpel dlje časa, zdravljenje je trajalo več mesecev, tudi po njegovem zaključku pa trpi bolečine ob obremenitvah poškodovane noge in jih bo glede na svojo starost in pričakovano življenjsko ter delovno dobo še precej časa. Opisuje nevšečnosti med zdravljenjem (slikovna diagnostika, longeta, analgetiki, pregledi, injekcije, omejitve pri domačem življenju), ki jih sodišče prve stopnje ni zadosti upoštevalo. Navaja, da so mu zaradi poškodbe ostale trajne posledice. Nasprotuje delni ugoditvi pobotnemu ugovoru toženke za znesek 112,40 EUR, ki se nanaša na strošek telefona, saj toženka ni dokazala njegove protipravne uporabe oziroma da so bili klici septembra 2017 zasebni, za take je uporabljal lasten telefon in ne toženkinega. Zavzema se za povračilo celotnih pravdnih stroškov ter toženkino 100‑odstotno plačilo sodne takse. Ob ločenem vrednotenju uspeha po temelju in višini je njegov uspeh 79,5 %. Priglaša stroške pritožbe.

5. Pritožba tožnika je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna, z izjemo uporabe pravil glede soprispevka tožnika k nastanku škode.

8. Ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje se je sicer skopo, a glede na trditve strank in vsebino izvedenih dokazov zadostno opredelilo do vseh pravno pomembnih vprašanj in trditev ter dokazov strank, tako glede temelja kot glede prisojene višine odškodnine in v pobot uveljavljanih terjatev. Za zagotovitev ustrezne obrazložitve sodbe se sodišču ni treba izrecno opredeliti do pravno pomembnih trditev strank, temveč lahko nanje odgovori tudi posredno.1

9. Neutemeljeno se uveljavlja tudi protispisnost (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), saj o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar je navedeno v obrazložitvi izpodbijane sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Toženka to kršitev zmotno utemeljuje z zatrjevano neustrezno presojo dokazov in nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja.

10. Dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotovilo dejansko stanje in tudi navedlo podlago za ugotovljeno krivdno odškodninsko odgovornost toženke, odločilna dejstva za ugotovitev (ne)obstoja terjatev, uveljavljanih v pobot, ter višino nepremoženjske in premoženjske škode, ki jo je utrpel tožnik. Z nasprotovanjem dokazni oceni se uveljavlja zmotna ugotovitev dejanskega stanja, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

11. V zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) v povezavi s prvim odstavkom 131. člena, 171. in 174. členom Obligacijskega zakonika (OZ) ter 5. člena Zakona o varstvu in zdravju pri delu (ZVZD-1) ugotovilo obstoj krivdne odgovornosti toženke za nesrečo pri delu – padec tožnika z lestve 30. 6. 2017 ter ob ugotovljenem 30-odstotnem prispevku tožnika k nastanku škode in s strani toženke utemeljenem v pobot uveljavljanem znesku 112,40 EUR (stroški uporabe toženkinega mobilnega telefona) njegovemu tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko in za premoženjsko škodo delno ugodilo v znesku 6.053,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

12. Toženka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi, da je krivdno odgovorna za nastalo škodo, ker tožniku ni zagotovila brezhibne lestve. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je bila dolžnost toženke kot delodajalke tožniku zagotoviti sredstva za varno delo, med njimi tudi opremo za odstranitev prečke na vrhu prikolice tovornega vozila zaradi nalaganja tovora (odpadnega železa). Toženka ni dokazala, da bi tožniku zagotovila drugo opremo za odstranitev te prečke, kot lestev. Tožnik je v zvezi z alu lestvijo, ki je bila na voljo v tovornem vozilu, ki ga je moral 30. 6. 2017 natovoriti v C. v Avstriji, trdil, da na vrhu ni imela kljuk/oprijemal za pričvrstitev na stranico tovornega vozila, da je bila že močno dotrajana ter da spodaj ni imela več ustreznih protizdrsnih gum, saj so bile obrabljene. Toženka je to sicer prerekala, vendar je kot dokaz za to, da je bila lestev, ki jo je imel tožnik na voljo, brezhibna, predložila le fotografijo neke (domnevno brezhibne) lestve, iz katere ne izhaja, da bi šlo za fotografijo lestve, s katere je tožnik padel, niti ni tega potrdil kot priča zaslišani A. A. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da bi morala toženka dokazati, da je lestev na fotografiji tista, pri padcu s katere se je poškodoval tožnik, dokazno breme je namreč po tožnikovem zanikanju, da bi bila to tista lestev (o čemer je tudi izpovedoval), prešlo nanjo. Zmotno je njeno zavzemanje, da bi tožnik lahko njeno zatrjevanje o tem, da je na fotografiji tista lestev, ovrgel le s predložitvijo fotografije, iz katere bi izhajalo drugače. Ker toženka ni dokazala, da je tožniku zagotovila brezhibno lestev, se krivdne odgovornosti za škodo zaradi padca tožnika ni razbremenila. Na pravilnost takega stališča ne vpliva niti pritožbena trditev, da je razlog za tožnikov padec njegovo nagibanje v desno, na kar naj bi kazala poškodba desne rame in noge, saj to ne izhaja iz izvedenih dokazov. Toženka neutemeljeno zatrjuje neskladje med tožnikovim opisom dogodka in ugotovitvami izvedenca medicinske stroke o mehanizmu nastanka poškodbe. Ugotovitve izvedenca medicinske stroke o tem, kako pride do poškodb, kakršne je dobil tožnik, so v bistvenem skladne s tožnikovim opisom škodnega dogodka. Tudi sklicevanje na izpoved A. A. v zvezi z zagotovitvijo ustrezne lestve ne more biti uspešno, saj je v zvezi z lestvami izpovedoval zgolj na splošno oziroma o tem, kar naj bi mu povedali sodelavci, o konkretni lestvi pa ni ničesar vedel povedati. Sodišče prve stopnje je sprejelo ustrezno dokazno oceno, v katero pritožbeno sodišče ne dvomi.

13. Dalje toženka v pritožbi uveljavlja, da je za padec z lestve v vsakem primeru odgovoren tožnik sam oziroma vsaj soodgovoren v višjem deležu od 30 %, nasprotno pa tožnik v svoji pritožbi nasprotuje ugotovitvi o tem, da je soodgovoren za nastanek škode in vztraja pri 100-odstotni odgovornosti toženke. Pritožba tožnika je v tem delu utemeljena, saj je odločitev o njegovem 30-odstotnem soprispevku k nastanku škode materialnopravno zmotna in neskladna z ustaljeno sodno prakso. Sodišče prve stopnje je stališče o takem prispevku tožnika k nastanku škode utemeljilo s sklicevanjem na 171. člen OZ in določbe ZVZD-1, po katerih je vsakdo dolžan skrbeti za varovanje lastnega življenja in zdravja, zaradi česar tožnik dela ne bi smel opravljati z lestvijo, za katero je ocenil, da njena uporaba pri delu ni varna. Ob ugotovitvi, da tožnik ni imel druge možnosti za opravo dela (odstranitve prečke na prikolici) kot z lestvijo, ki mu jo je zagotovila toženka, da ni samovoljno uporabil te lestve ter ob dejstvu, da je moral naložiti tovor v C. v Avstriji, in glede na zakonsko obveznost toženke kot delodajalke, da mu zagotovi varno opravo dela, tožniku zaradi neodklonitve dela ni mogoče pripisati prispevka k nastanku škode. Sodba pritožbenega sodišča, na stališča katere se je pri odločanju oprlo sodišče prve stopnje (Pdp 903/2012), se nanaša na povsem drugačno dejansko in pravno situacijo (odprt oziroma slabo zaprt smučarski čevelj delavca, ki se je v skladu s tvegano prakso pri delodajalcu do naprav pripeljal na smučeh), zato z obravnavanim primerom ni primerljiv. Enako velja za sodbi, na kateri se v pritožbi sklicuje toženka (v zadevi Pdp 791/2008 je tožnik sam postavil lestev pod prevelikim kotom in na neprimerno podlago, v zadevi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1732/2016 pa je bil delavčev padec posledica njegovega ravnanja in njegove lastne nepazljivosti, ko je izbral neizpravno lestev in je ni preveril pred uporabo, jo postavil na prašna tla, ki bi jih bil predhodno dolžan očistiti, lestev pa je prislonil na višino, ki je pravila varstva pri delu ne dopuščajo). Ob upoštevanju stališč zadeve, na katero se sklicuje tožnik (sodba Višjega sodišča v Celju Cp 321/2016), še posebej pa zadeve II Ips 16/2013, v kateri je Vrhovno sodišče odločalo o v bistvenem podobnem primeru (poškodba delavca zaradi padca z aluminijaste lestve), od tožnika kot delavca v podrejenem položaju ni bilo življenjsko realno pričakovati, da bi v tujini, ob odsotnosti predstavnikov toženke zavrnil delo, ki mu ga je naložila, pri čemer pa ni poskrbela za alternativo neustrezni lestvi, tako da tožniku ni bil na voljo varen način odstranjevanja prečke. Glede na navedeno je bilo treba izpodbijani zavrnilni del sodbe, ki je temeljil na stališču o tožnikovem 30-odstotnem prispevku k nastanku škode, delno spremeniti tako, da se prisojene odškodnine ne zniža za 30 %. Toženkino pritožbeno zavzemanje za zvišanje deleža prispevka tožnika oziroma celo za ugotovitev o tožnikovi izključni odgovornosti za nesrečo pri delu zaradi njegove neodklonitve dela, je posledično neutemeljeno.

14. Prav tako je treba zavrniti pritožbo toženke v delu, v katerem graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik nosil pri vzpenjanju na lestev ustrezno delovno obutev. Pravilna je dokazna ocena, da toženka ni uspela dokazati nasprotnega. Priča A. A. tožnika na dan nesreče pri delu ni videl, njegova izpoved o tem, da naj bi mu tega dne tožnik po telefonu omenil, da je nosil neustrezno obutev, kar je tudi zapisal v elektronsko sporočilo z dne 29. 1. 2019, pa ob drugačni tožnikovi izpovedi ne dokazuje, da je tožnik prav v času padca nosil neustrezno obutev (toženka ne nasprotuje ugotovitvi, da se je tožnik kasneje, ob prihodu v Maribor, preobul). Toženkino zavzemanje za to, da je tožnik izključno ali delno prispeval k nastanku škode zaradi neprimerne obutve, ni utemeljeno, ob tem pa je treba dodati še, da bi morala toženka zatrjevati in dokazati vzročno zvezo med uporabo neprimerne obutve in padcem tožnika. Ker je bilo v postopku s stopnjo prepričanja ugotovljeno, da je tožnikov padec z lestve posledica zdrsa lestve na podlagi, ni utemeljeno zavzemanje toženke za ugotovitev drugačnega vzroka za tožnikovo poškodbo. Glede na vse navedeno je toženka za škodo, ki je nastala tožniku zaradi padca z lestve, izključno krivdno odgovorna.

15. Odločitev sodišča prve stopnje glede višine odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo je pravilna in zadosti podrobno obrazložena, zavzemanje tožnika za njeno zvišanje ter toženke za njeno znižanje pa ni utemeljeno. Tožnik je v škodnem dogodku utrpel zlom baze pete stopalnice desne noge in udarnino desne rame (srednje težki telesni poškodbi po Fischerju, III. stopnja od šestih).

16. Za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je tožnik zahteval odškodnino 7.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa mu je prisodilo 6.000,00 EUR na podlagi ugotovitve o obsegu škode in glede na primerljive dosojene odškodnine. Tožnik v pritožbi ne nasprotuje obsegu ugotovljene škode iz tega naslova, toženka pa uveljavlja, da so bile tožnikove bolečine manj hude od ugotovljenih ter da je z odklonitvijo operativnega posega prekinil vzročno zvezo med škodnim dogodkom in škodo iz naslova psevdoartroze. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob ustrezni presoji tožnikove izpovedi in mnenja izvedenca specialista splošne kirurgije in travmatologije pravilno ugotovilo obseg škode tudi v zvezi s telesnimi bolečinami. Sledilo je ustno podanemu mnenju izvedenca, da je tožnik na dan poškodbe trpel zmerne bolečine (na skali VAS od 3-6), na to ugotovitev pa ne vpliva toženkino sklicevanje na to, da tožnik takoj po poškodbi ni iskal zdravniške pomoči (v Avstriji), temveč šele zvečer, potem ko je tovorno vozilo sam odpeljal nazaj v Slovenijo, saj navedeno ne pomeni, da tožnik ob tem ni občutil bolečin take intenzitete. V zvezi s psevdoartrozo (zlomom, zaraščenim z vezivnim tkivom) je izvedenec pojasnil, da sta možni tako operativno kot konzervativno zdravljenje, pri obeh pa je mogoče, da do te posledice pride, zato tožnikova odločitev za konzervativno (in ne operativno) zdravljenje ne prekinja vzročne zveze med opustitvijo toženke in posledicami psevdoartroze (nadaljnje trajne bolečine pri večjih obremenitvah desne noge pri hoji po neravninah in spremembah vremena). Posledično je tudi to sodišče prve stopnje pravilno štelo kot tožniku nastalo škodo. Pravilna pa je tudi odmera višine odškodnine za to nepremoženjsko škodo, saj je skladna z ugotovljenim obsegom in intenziteto telesnih bolečin ter nevšečnostmi med zdravljenjem tožnika, kot so ustrezno navedene v 16. - 20. točki obrazložitve sodbe. Sodišču prve stopnje se pri tem ni bilo treba izrecno opredeliti prav do vsakega predloženega izvida. Toženka se neutemeljeno sklicuje na izvide, iz katerih naj bi izhajalo, da tožnik ni nosil longete, saj je bilo ugotovljeno, da jo je snemal le doma,2 iz izvida z dne 6. 7. 2017 pa ne izhaja nič drugega.3 Zgolj zapis v izvidu pregleda 27. 7. 2017, da je tožnik brez večje bolečnosti nogo obremenil, ne izključuje s strani izvedenca potrjenih sprva trajnih, nato občasnih blagih oziroma srednje hudih bolečin pri večjih obremenitvah. Pri odmeri odškodnine je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo težo poškodbe, obseg in intenziteto bolečin ter število pregledov, preiskav, nevšečnosti med zdravljenjem (longeta, aplikacija podkožnih injekcij, jemanje analgetikov), idr., odmerjena odškodnina v višini malo več kot 4 povprečne mesečne plače pa je ustrezna tudi glede na druge podobne primere (sodbi Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1122/2013 in I Cp 321/2015 ter sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2430/2016). Zavrniti je treba prizadevanje toženke za njeno znižanje, pa tudi prizadevanje tožnika za njeno zvišanje, prisojena višina je namreč povsem skladna z OZ.

17. Zaradi prestanih duševnih bolečin zaradi strahu je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo zahtevku tožnika in mu prisodilo 1.000,00 EUR, saj je ugotovilo, da se je ob nenadnem padcu utemeljeno ustrašil, trpel razmeroma intenziven primarni strah približno 10 do 15 minut, nato pa sekundarni strah različne intenzitete do zaključenega zdravljenja. Toženka s sklicevanjem na tožnikovo izpoved, da ga je po padcu samo malo noga zabolela, ne more izključiti ugotovljenega primarnega strahu tožnika, ki je bil posledica nenadnega padca, ob katerem se je ta zelo prestrašil, saj, kot je izpovedal, takega dogodka v življenju še ni imel, izvedenec pa je potrdil obstoj in trajanje primarnega strahu. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo tudi sekundarni strah, ki ga je trpel tožnik, za priznanje odškodnine iz tega naslova pa ni nujno, da je zdravljenje kompleksno, negotovo ali nepričakovano, kot se zmotno zavzema toženka.

18. Toženka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje tudi prisojeni odškodnini zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnika (anatomska posledica poškodbe v obliki psevdoartroze in posledično opravljanje dela voznika tovornega vozila ter športno-rekreacijskih aktivnosti, ki zahtevajo močan odriv z desne noge s povečanimi napori in z občasnimi bolečinami) v višini 1.500,00 EUR. Kot je bilo že pojasnjeno, je tudi psevdoartroza posledica padca tožnika, tako da njenih posledic ni mogoče izključiti pri vrednotenju pripadajoče pravične odškodnine za to vrsto škode. Toženka se sicer sklicuje na izpoved izvedenca, da tožnik pri sami vožnji nima posledic, vendar pa je v pisnem izvedenskem mnenju izvedenec zapisal, da tožnik s povečanimi napori opravlja delo šoferja kamiona, čemur je sodišče prve stopnje pravilno sledilo. Odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupnem prisojenem znesku (8.500,00 EUR) je tako skladna s pravilom o individualizaciji odškodnine ter z odškodninami v drugih podobnih primerih.

19. V zvezi s prisojeno odškodnino za materialno škodo toženka uveljavlja, da ta ni izkazana, da bi sodišče prve stopnje tožniku lahko prisodilo kvečjemu strošek javnega prevoza oziroma kilometrino največ 0,21 EUR/km. Tako zavzemanje ni utemeljeno, tožnik je namreč navedel in z izvidi ter izvedenskim mnenjem dokazal, koliko pregledov je v času zdravljenja opravil ter kako oddaljeni so bili od kraja njegovega bivališča (skupno število prevoženih kilometrov 834). Po ustaljeni sodni praksi ni izključeno, da se za prevoze na preglede oškodovancem prizna kilometrina, tožnik pa je izpovedal o tem, da se je vozil z osebnim vozilom, zato mu je sodišče prve stopnje pravilno priznalo kilometrino, in ne stroška javnega prevoza, katerega višine in možnosti na teh relacijah toženka niti ni zatrjevala. V postopku pred sodiščem prve stopnje toženka ni nasprotovala zahtevani višini kilometrine, zato je s tem ugovorom prekludirana, sodišče prve stopnje pa je tožniku pravilno priznalo zahtevanih 0,37 EUR/km.

20. Stranki se pritožujeta tudi zoper odločitev o v pobot uveljavljanih terjatvah toženke. Tožnik nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je toženka dokazala obstoj svoje terjatve 112,40 EUR iz naslova tožnikove uporabe njenega mobilnega telefona v septembru 2017, ko je bil v bolniškem staležu. Ne drži, da bi toženka morala dokazati sámo vsebino tožnikovih klicev, saj med strankama ni bilo sporno, da je tožnik službeni mobilni telefon vrnil konec septembra, ko mu je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, se pravi, da je za porabo do tedaj odgovoren sam. Izpovedal je, da je v septembru 2017 z delodajalcem komuniciral po tem mobilnem telefonu dvakrat ali trikrat, iz računa, ki ga je predložila toženka, pa izhaja dodatna poraba (poleg naročnine 9,60 EUR) iz naslova gostovanja v tujini (klici in prenos podatkov), za katero je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da ni bila potrebna za tožnikovo delo, torej je ta strošek upravičeno ugotovilo kot terjatev toženke do tožnika in ga pobotalo s priznano odškodnino. Tožnikovo zavzemanje za ugotovitev, da ta terjatev ne obstaja, tako ni utemeljeno.

21. Zavrniti pa je treba tudi pritožbo toženke zaradi ugotovitve, da njene terjatve iz naslova zatrjevane premoženjske škode ne obstajajo. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da strošek vročanja izredne odpovedi s pomočjo detektiva ni bil potreben. Toženka ta strošek neupravičeno utemeljuje s tožnikovo odsotnostjo z dela, ni namreč navajala razlogov, zakaj mu odpovedi ne bi mogla vročiti po pošti. Pravilna je ugotovitev, da toženka ni dokazala predpostavk odškodninske odgovornosti tožnika za premoženjsko škodo iz naslova nevrnjene opreme, saj toženka samo s predložitvijo računov za nabavo določenih novih sredstev ter dokazili o postopku, ki ga je sprožila pri Policiji in Okrožnem državnem tožilstvu, ni dokazala, da tožnik opreme ni vrnil. A. A. o tem ni vedel izpovedati ničesar, nasprotno je tožnik izpovedal, da je vso opremo kot običajno pustil v vozilu, vratarju pa je izročil ključe vozila, česar toženka ne zanika. Nekonkretizirano pa je toženka zatrjevala škodo iz naslova tožnikovega neopravljanja dela v času od 2. 10. 2017 do 6. 11. 2017, saj je predpostavka odškodninske odgovornosti dejanski nastanek škode, ne zadostuje povsem splošno sklicevanje na abstraktne izračune o fiksnih stroških ter izpadu RVC, ki naj bi se nanašali na vozilo, ki ga je v času delovnega razmerja vozil tožnik, ob tem, da ni niti zatrjevala, zakaj bi vse navedene vožnje lahko opravil samo tožnik. Pravilna je torej ugotovitev, da z izjemo terjatve v višini 112,40 EUR v pobot uveljavljane terjatve ne obstajajo.

22. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožnika in na podlagi pete alineje 358. člena ZPP spremenilo izpodbijani del sodbe tako, da je ugotovilo obstoj tožnikove terjatve v višini 8.808,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 3. 2019 do plačila,4 ob pravilno ugotovljenem obstoju terjatve toženke do tožnika v višini 112,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 4. 2019 do plačila ter neobstoju ostalih v pobot uveljavljanih terjatev je po medsebojnem pobotu toženka dolžna tožniku plačati 8.696,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 3. 2019 do plačila, v presežku pa je tožnikov tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen (za plačilo 112,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 3. 2019 zaradi izvedenega pravdnega pobotanja, za plačilo 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2019 do plačila ter za plačilo zakonskih zamudnih ob obresti od zneska 8.808,58 EUR od 6. 2. do 3. 3. 2019 pa zaradi neutemeljenosti).

23. Zaradi spremenjenega uspeha v postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Tožnikov uspeh v sporu je 89‑odstoten, zato mu mora skladno prvim odstavkom 154. člena ZPP toženka povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v deležu 89 % potrebnih stroškov. Njegovo zavzemanje za vrednotenje uspeha ločeno po temelju in po višini glede na okoliščine primera ni utemeljeno. Tožnik za dokazovanje temelja ni vložil nesorazmerno več napora kot za dokazovanje višine, prav tako ne gre za situacijo, ko ob nizki prisojeni odškodnini in delnem uspehu tožnika odločitev o stroških izniči odločitev o odškodnini.5 Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo potrebne priglašene stroške skladno z Odvetniško tarifo (OT) v znesku 3.935,30 EUR, skladno s spremenjenim uspehom (89 %) mu je tako toženka dolžna povrniti 3.502,42 EUR.

24. Toženki je sodišče prve stopnje priznalo priglašene potrebne stroške v znesku 1.902,79 EUR. V pritožbi utemeljeno uveljavlja, da ji je sodišče prve stopnje priznalo po 100 točk premalo za sestavo prve in druge pripravljalne vloge, 50 točk premalo za sestavo odgovora na poziv z dne 20. 4. 2021 ter 100 točk premalo za sestavo vloge z dne 2. 11. 2021. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo potrebne stroške, toženka je v stroškovniku priglasila le 400 točk nagrade za odgovor na tožbo in se glede priglasitve stroškov ni sklicevala na tiste, priglašene v sami vlogi, pobotni ugovor je uveljavljala v odgovoru na tožbo, zato ji posebni stroški za njegovo sestavo po OT ne gredo, za tretjo pripravljalno vlogo ter vlogi z dne 20. 4. 2021 ter 2. 11. 2021 pa ji glede na njihovo vsebino ne gredo stroški v višjem znesku od priznanega. Glede na navedeno toženkini stroški pred sodiščem prve stopnje dodatno obsegajo še 350 točk oziroma 210,00 EUR, materialne stroške 4,20 EUR ter DDV v višini 47,12 EUR, skupaj 261,32 EUR. Skupni priznani stroški toženke v postopku pred sodiščem prve stopnje torej znašajo 2.164,11 EUR, skladno s spremenjenim uspehom ji je tožnik dolžan povrniti 11 % stroškov, tj. 238,05 EUR.

25. Po medsebojnem pobotu priznanih stroškov je toženka dolžna tožniku iz naslova stroškov prvostopenjskega postopka plačati 3.264,37 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, prav tako je zavezanka za plačilo 89 odstotkov sodne takse skladno z njenim neuspehom v postopku, zato je pritožbeno sodišče spremenilo tudi ta del izpodbijane sodbe. V preostalem delu pritožba tožnika in v celoti pritožba toženke nista utemeljeni, niti ni pritožbeno sodišče našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato ju je zavrnilo in potrdilo izpodbijani nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

26. Tožnik je v postopku s pritožbo delno uspel, zato mu mora toženka skladno s 154. členom ZPP povrniti njegove pritožbene stroške v skladu z uspehom s pritožbo. Vrednost spornega predmeta na pritožbo tožnika znaša 3.754,97 EUR, glede na to se mu priznajo kot potrebni stroški: 375 točk nagrade za sestavo pritožbe, 2‑odstotni materialni stroški 7,5 točk ter 22-odstotni DDV v znesku 84,15 EUR, skupno 466,65 EUR. Višjih priglašenih stroškov mu pritožbeno sodišče ni priznalo, ker nimajo podlage v OT. Glede na tožnikov uspeh v pritožbenem postopku (70 %), mu je tožena stranka dolžna plačati 326,65 EUR stroškov za pritožbo, svoje stroške pritožbe, s katero glede na končni uspeh ni uspela, pa krije sama. Vsaka stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj nista v ničemer pripomogla k odločanju pritožbenega sodišča in tako nista bila potrebna za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-312/99-16 z dne 14. 11. 2002. 2 Prim. izvid z dne 27. 7. 2017. 3 V njem je zabeleženo, da ima hodilno longeto ter da dobi novo, da pa se ob kontroli opravi RTG slikanje brez longete. 4 Zaradi odločitve o pobotnem ugovoru je potrebna ugotovitev obstoja tožnikove terjatve, ne pa tudi ugotovitev o neobstoju dela vtoževane terjatve, ta je del zavrnilnega izreka. 5 Prim. odločitvi pritožbenega sodišča Pdp 24/2023 in Pdp 62/2023 idr.