Jedro

Odpravnina, ki je bila izplačana tožniku na podlagi osmega odstavka 83. člena ZJU (odpravnina zaradi prenehanja položaja) ne sodi med odpravnine, od katere ni potrebno plačati dohodnine ter prispevkov za socialno varnost. Tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti, temveč zaradi razrešitve s položaja direktorja občinske uprave. Tožena stranka je od odpravnine za tožnika zakonito odvedla in plačala prispevke za socialno varnost, zato tožnikov tožbeni zahtevek za izplačilo dela odpravnine v višini obračunanih in plačanih prispevkov ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 7.654,46 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 22. 11. 2011 dalje do plačila ter zavrnilo zahtevek na plačilo zneska v višini 174,39 EUR (kar predstavlja neplačane zakonite zamudne obresti), v 15 dneh pod izvršbo na osebni račun (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan plačati toženi stranki stroške postopka v višini 838,75 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje, do plačila (II. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenega razloga nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in o zadevi ponovno odloči. Navaja, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da Zakon o javnih uslužbencih v 5. členu določa, da za delovna razmerja javnih uslužbencev ter za pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja veljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja, kolikor ZJU ne določa drugače. ZJU v 83. členu določa, da ima uradnik, kateremu je odpovedana pogodba o zaposlitvi in mu je prenehalo delovno razmerje, pravico do odpravnine. Zakon o prispevkih za socialno varnost določa zavezance za plačilo prispevkov za socialno varnost. Utemeljitev sodišča, da ZJU v svojih določbah, ko govori o odpravnini ne napotuje na uporabo določb ZDR ni pravilno in s tem krši načelo enakosti. Delavci, ki jim je odpovedana pogodba o zaposlitvi na podlagi petega odstavka 83. člena ZJU, so ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi v bistveno enakih položajih. Razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni na strani delavca. Delavec ostane brez zaposlitve in s tem brez plače kot dohodka za preživljanje. Upravičen je do odpravnine, ki mu v določeni meri zagotavlja socialno varnost. Prispevki delavcev se plačujejo iz njihove bruto plače, bruto nadomestila plače oziroma drugih prejemkov iz delovnega razmerja, od katerih se plačujejo prispevki. V delu, v katerem se oprostitev plačila prispevkov nanaša na prispevke, za plačilo katerih so zavezanci delavci, zato ta oprostitev ne bo pomenila zmanjšanja obveznosti delodajalca, temveč le to, da bo ta del prejemka, ki bi bil sicer odveden za prispevke, ostal delavcu.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. S plačilom vtoževanih prispevkov je ravnala na edini možni način, vsako drugačno ravnanje bi bilo lahko strogo sankcionirano. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu gre za presojo, ali je bila tožena stranka ob izplačani odpravnini tožniku zaradi razrešitve s položaja direktorja občinske uprave upravičena odvesti tudi predpisane prispevke za socialno varnost. Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je bil tožnik na podlagi odločbe tožene stranke z dne 17. 8. 2011 razrešen s položaja direktorja občinske uprave in mu je delovno razmerje prenehalo z dnem 19. 8. 2011. Tožniku na podlagi osmega odstavka 83. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) pripada odpravnina. Tožena stranka je tožniku izplačala odpravnino, zmanjšano za dohodnino in za prispevke za socialno varnost. Tožnik je uveljavljal razliko odpravnine v višini odtegnjenega zneska iz naslova prispevkov za socialno varnost. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da odpravnina, ki je bila izplačana tožniku na podlagi osmega odstavka 83. člena ZJU ne sodi med odpravnine, od katere ni potrebno plačati dohodnine ter prispevkov za socialno varnost. Tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti, temveč zaradi razrešitve s položaja direktorja občinske uprave, zato tudi po oceni pritožbenega sodišča način obračuna prispevkov za socialno varnost pri odpravnini po osmem odstavku 83. člena ZJU ni diskriminatoren do tožnika glede na izplačane odpravnine, izplačane v primeru prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov.

V konkretnem primeru je potrebno upoštevati odpravnino, ki je pripadala tožniku ob razrešitvi kot dohodek, ki je povezan z delovnim razmerjem. 3. člen Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ur. l. RS, št. 5/96 in naslednji) določa, da se prispevki za socialno varnost ne plačujejo od odpravnin izplačanih zaradi prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov in razloga nesposobnosti po določbah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), plačilo odpravnine zaradi razrešitve po osmem odstavku 83. člena ZJU ne sodi med odpravnine, od katere ni potrebno plačati prispevkov za socialno varnost, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Zato je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da je kršeno načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS).

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, ker odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve (165. člen ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).