Jedro

Ker se zahtevek tožnika vsebinsko nanaša na plačevanje prispevkov za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje oziroma skladno z ZPIZ-2 poklicno zavarovanje po 199. do 203. členu in ker sedmi odstavek 201.a člena ZPIZ-2 ureja sodno varstvo zoper odločitev komisije iz prvega odstavka istega člena pred sodiščem, ki odloča o socialnih sporih, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je v zadevi pristojno socialno sodišče, zato se je pravilno izreklo za stvarno nepristojno in zadevo odstopilo stvarno pristojnemu Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožnik sam krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da Delovno sodišče v Kopru ni stvarno pristojno za odločanje o zadevi ter da bo po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopljena stvarno pristojnemu sodišču – Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožnik. Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča RS št. VIII SM 1/2021 z dne 20. 4. 2021, iz katerega izhaja, da gre kljub temu, da je za spore o plačevanju prispevkov za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje določena pristojnost sodišča v socialnem sporu, po vsebini za individualni delovni spor zaradi strank postopka (delavec in delodajalec) in dejstva, da je delodajalec neupravičeno prenehal plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Trdi, da se v socialnih sporih zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih in drugih pooblaščenih organov, torej denimo KAD ali FURS, tu pa sta stranki delavec in delodajalec. Meni, da je zaradi neustrezno vzpostavljenega sistema tožniku onemogočeno kakršnokoli drugo pravno varstvo kot tožba zoper delodajalca v delovnem sporu. Glede aktivne legitimacije tožnika se sklicuje na obsežno sodno prakso v istovrstnih zadevah, o katerih je odločilo delovno sodišče. Navaja, da ni možnosti izvensodne rešitve zadeve v smislu sprožitve postopka v imenu tožnika s strani KAD ali FURS. Pove, da se zahtevek nanaša tudi na obdobje pred pristojnostjo KAD za izvajanje nadzora nad obračunom in plačilom prispevkov za poklicno zavarovanje, poleg tega podatki, ki jih ta prejema od FURS niso v celoti ustrezni in je nadzor mogoč le v omejenem obsegu zakonskih pooblastil ZPIZ-2. Predlaga razveljavitev sklepa in obravnavo zadeve pred stvarno pristojnim delovnim sodiščem prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja ter predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP).

6. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi o stvarni nepristojnosti za odločanje v tem sporu sklicevalo na določbe Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. – ZDSS-1). Po ZDSS-1 je delovno sodišče pristojno za odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki (tč. b prvega odstavka 5. člena), pristojno pa je tudi za odločanje, če je v odškodninskem sporu, za katerega je podana pristojnost delovnega sodišča po določbah tega zakona, kot sospornik tožena zavarovalnica (drugi odstavek 5. člena). Socialno sodišče pa je pristojno za odločanje med drugim tudi v naslednjih socialnih sporih: o pravici do in iz obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja ter o plačevanju prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje (prvi odstavek 7. člena ZDSS-1).

7. Ker se zahtevek tožnika vsebinsko nanaša na plačevanje prispevkov za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje oziroma skladno z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 in nasl. – ZPIZ-2) poklicno zavarovanje po 199. do 203. členu in ker sedmi odstavek 201.a člena ZPIZ-2 ureja sodno varstvo zoper odločitev komisije iz prvega odstavka istega člena pred sodiščem, ki odloča o socialnih sporih, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je v zadevi pristojno socialno sodišče, zato se je pravilno izreklo za stvarno nepristojno in zadevo odstopilo stvarno pristojnemu Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

8. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi VIII SM 1/2021 z dne 20. 4. 2021. V njem Vrhovno sodišče ni odločalo o sporu o pristojnosti, temveč je zavrnilo predlog za izdajo svetovalnega mnenja, v obrazložitvi pa je sicer navajalo argumente, ki se nanašajo tudi na vprašanje stvarne pristojnosti za odločanje o tovrstnih sporih. V novejšem času se je izoblikovalo stališče, da je preširoko tolmačenje, da gre za spor o pravicah iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, saj gre prvenstveno za problem varstva v zvezi s pridobitvijo pravic na socialnem področju, torej pravic zavarovancev, v kakršnem vsebina spora prevlada pri opredelitvi spora kot socialnega spora ne glede na stranki spora.1

9. Na pravilnost odločitve ne vpliva dejstvo, da je delovno sodišče v preteklosti odločalo o številnih istovrstnih sporih, saj se do sedaj o stvarni pristojnosti v teh sporih pred instančnimi sodišči še ni odločalo. Skladno z določbo prvega odstavka 19. člena ZPP pa mora vsako sodišče med postopkom po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost. 10. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Tako: M. Debelak, Poklicno zavarovanje in varstvo pravic, Delavci in delodajalci št. 2‑3, letnik XXI, september 2021, str. 338 in 339.