Jedro

Odločbe o odmeri prispevkov za socialno varnost so bile tožniku izdane po uradni dolžnosti. To pomeni, da za odmero prispevkov za socialno varnost ni potrebna zavezančeva zahteva, zato razlog za ničnost iz 4. točke prvega odstavka 279. člena ZUP ne more biti podan.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopa.

Obrazložitev

1. Tožnik je pri davčnem organu vložil predlog za izrek ničnosti več odločb in predizpolnjenih obračunov prispevkov za socialno varnost za obdobje od 1. 6. 2009 dalje. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) je njegov predlog z izpodbijano odločbo zavrnila.

2. Tožnik je uveljavljal ničnosti razlog iz 4. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po kateri se za nično izreče odločba, ki jo je izdal organ brez zahteve stranke, pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila. V obravnavani zadevi so bile odločbe izdane v zadevi odmere in plačila prispevkov za socialno varnost po uradni dolžnosti, zato uveljavljani ničnosti razlog ni podan.

3. Ministrstvo za finance je pritožno zavrnilo in pritrdilo razlogom davčnega organa. Tožnik ni sam obračunal in plačal prispevkov za socialno varnost, čeprav mu je bil z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju ZPIZ) dodeljen status zavarovanca iz naslova družbeništva gospodarske družbe in poslovodstva. Zato mu je davčni organ po uradni dolžnosti izdal odločbe o odmeri prispevkov za socialno varnost za obdobje od 1. 6. 2009 do 31. 12. 2016, od 1. 1. 2017 pa predizpolnjene obračune prispevkov za socialno varnost. Ostali pritožbeni razlogi po vsebini pomenijo ugovore nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, to pa niso razlogi, iz katerih bi se odločba lahko izrekla za nično. Glede odločbe ZPIZ še pojasni, da je davčni organ na ugotovljeni status zavarovanca vezan, saj gre za pravnomočno rešeno predhodno vprašanje. To pomeni, da se davčni organ ne more spuščati v zavarovalna razmerja oziroma zavarovalne podlage, ki jih določa ZPIZ.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja. V tožbi ponavlja pritožbene navedbe, da davčni organ ne bi smel upoštevati odločbe ZPIZ iz leta 2013 in tožnika terjati za plačilo prispevkov. Tožnik je bil neutemeljeno vpisan kot direktor družbe A., d. o. o., ki ni imela zaposlenih, niti ni opravljala dejavnosti. Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča X Ips 124/2020 z dne 21. 4. 2021. Ničnostni razlog je podan, ker je do spremembe zavarovanja prišlo brez njegove vloge in privolitve. Zato sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in samo izreče odločbe o odmeri prispevkov za socialno zavarovanje za nične. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

5. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Tožbene navedbe so enake pritožbenim, zato sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

**K I. točki izreka**

6. Tožba ni utemeljena.

7. V zadevi je sporna zakonitost odločbe, s katero je davčni organ zavrnil tožnikov predlog za ugotovitev ničnosti odločb oziroma predizpolnjenih obračunov o odmeri prispevkov za socialno varnost. Tožnik v bistvenem zatrjuje, da je podan ničnostni razlog po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, ker ni podal vloge za spremembo zavarovanja.

8. Iz 4. točke prvega odstavka 279. člena ZUP izhaja, da se za nično izreče odločba, ki jo je izdal organ brez zahteve stranke (128. člen tega zakona), pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila. Navedeni ničnosti razlog je mogoče uveljavljati le, če gre za odločbo, ki se lahko izda zgolj na zahtevo stranke, ne pa po uradni dolžnosti.

9. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Kot je tožniku pravilno pojasnila že toženka, so bile odločbe o odmeri prispevkov za socialno varnost tožniku izdane po uradni dolžnosti, za kar je imel davčni organ pravno podlago v določbi 17. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (v nadaljevanju ZPSV), v skladu s katero davčni organ opravlja nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem prispevkov po tem zakonu. Pravno podlago davčnemu organu dajejo tudi področni predpisi, kolikor za posamezne prispevke ne velja več ZPSV. Tako finančna uprava po določbi 159. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) opravlja nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem prispevkov za socialno varnost po tem zakonu. Na podlagi 13. člena Zakona starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP-1) pa se glede pobiranja prispevkov, pravic in obveznosti zavezanca, varovanja podatkov, pristojnosti davčnega organa in drugih vprašanj postopka, uporablja zakon, ki ureja davčni postopek in zakon, ki ureja davčno službo. To pomeni, da za odmero prispevkov za socialno varnost ni potrebna zavezančeva zahteva, zato razlog za ničnost iz 4. točke prvega odstavka 279. člena ZUP ne more biti podan. V zvezi s predizpolnjenimi obračuni prispevkov za socialno varnost1 sodišče še pojasnjuje, ima tak obračun po poteku roka iz 353. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP‑2) naravo obračuna, kot bi ga oddal zavezanec sam. Slednji ima tudi možnost predložiti nov obračun, če se s predizpolnjenim obračunom ne strinja, in tako učinkovito zavarovati svoje interese (353.a člen ZDavP-2).

10. Da ni zavezan za plačilo obveznih prispevkov za socialno varnost, bi moral tožnik ugovarjati v postopku s pravnimi sredstvi zoper odločbo ZPIZ št. 9288517 z dne 25. 5. 2013, s katero je bilo odločeno o njegovi lastnosti zavarovanca, ne pa v tem postopku. Za odločitev so zato nebistveni tožbeni ugovori, da je do spremembe zavarovanja prišlo brez njegove vloge oziroma privolitve, da dejansko ni opravljal funkcije direktorja gospodarske družbe oziroma da družba ni poslovala.

11. Neutemeljeno se tožnik sklicuje tudi na sklep Vrhovnega sodišča X Ips 124/2020 z dne 21. 4. 2021, saj gre za neprimerljivo zadevo. Bistvena razlika je že v tem, da gre za različen predmet spora. Tožnik namreč v obravnavani zadevi ne izpodbija odločbe o odmeri prispevkov za socialno varnost, na kar se nanaša omenjeni sklep Vrhovnega sodišča, ampak odločbo o zavrnitvi predloga za izreka ničnosti odločb. Tožbeni ugovori v obeh primerih so različni, zato se tožnik ne more uspešno sklicevati na stališča iz omenjenega sklepa.

12. Izpodbijana odločba je torej pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker pravno relevantna dejstva, na katerih temelji izpodbijani akt, med strankama niso sporna.

**K II. točki izreka**

14. O stroških je sodišče odločilo po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Gre za institut, ki je bil uveden s 1. 1. 2017 za samozaposlene in družbenike.