Jedro

V primeru vročitve pisanja s fikcijo je za ugotovitev datuma vročitve bistven podatek, kdaj je bilo stranki v njenem hišnem predalčniku puščeno obvestilo o prispeli pošti. Ta podatek je razviden iz obvestila upravnemu organu o opravljeni vročitvi, ki ima naravo vročilnice (primerjaj četrti odstavek 97. člena ZUP), vročilnica pa ima kot dokaz opravljene vročitve vse elemente javne listine in zato odkazuje resničnost tistega, kar je v njej potrjeno (169. člen ZUP). Dovoljeno je sicer dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena, npr. da obvestilo o vročanju ni bilo puščeno v tožnikovem predalčniku, kot v obravnavnem primeru zatrjuje tožnik, vendar pa zgolj tožnikova navedba, da obvestila o vročanju ni prejel in da je sklep o davčni izvršbi prejel šele 10. 4. 2017, za kaj takšnega ne zadošča. Iz določb ZUP ne izhaja, da bi morala biti osebna vročitev opravljena izključno preko pošte, temveč jo lahko v skladu s prvim odstavkom 83. člena ZUP opravi tudi organ po svoji uradni osebi, kot je v konkretnem primeru.

Vročitev oziroma njena fikcija (v primeru, ko naslovnik pisanja v petnajstdnevnem roku ne dvigne) nastopi že s samim potekom časa, medtem ko seznanjenost z vsebino pošiljke za pravilnost vročitve ni relevantna. Fikcija je namreč ravno v tem, da se vročitev šteje za opravljeno (čeprav v resnici ni), če pisanje ni dvignjeno v roku. Pravilnost vročitve je možno izpodbijati, vendar le z določno in dokazno podprto trditvijo o razlogih, ki vzbujajo dvom v pravilnost vročitve. Če bi bilo mogoče vsako vročitev izpodbiti zgolj z zatrjevanjem, da naslovnik obvestila o vročanju ni prejel in v dokaz ponuditi le zaslišanje stranke, potem bi sistem vročanja s fikcijo izgubil ves smisel.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju finančni, tudi davčni organ) v ponovnem postopku zavrgla pritožbo tožnika zoper sklep DT 4934-43562/2017-1 08-730-51 z dne 15. 3. 2017 kot prepozno. Stroške postopka nosi davčni zavezanec, davčnemu organu pa posebni stroški niso nastali.

2. Davčni organ je ugotovil, da je davčni izterjevalec 21. 3. 2017 tožniku na naslovu njegovega stalnega prebivališča ..., Ljubljana poskušal vročiti sklep o izvršbi na premičnine, ker pa tožnika ni bilo moč najti, je vročevalec v bel hišni predalčnik vložil obvestilo o vročanju. O poskusu vročitve je vročevalec napravil uradni zaznamek, katerega priloga je fotografija dveh hišnih predalčnikov (črnega in belega). V skladu z navodili pritožbenega organa, je moral davčni organ v ponovljenem postopku ugotovitvi, ali je bilo obvestilo o vročanju sklepa o davčni izvršbi na premičnine dejansko sploh vloženo v tožnikov hišni predalčnik. Finančni izterjevalec je bil 19. 7. 2017 ponovno na naslovu stalnega prebivališča tožnika, kjer je ponovno fotografiral hišna predalčnika, ki sta se nahajala na ograji na zadevnem naslovu (črn in bel hišni predalčnik). Na belem hišnem predalčniku, v katerega je vročevalec 21. 3. 2017 vložil obvestilo o vročanju, je bilo sedaj dvakrat napisano ''priimek tožnika''. Davčni organ je tekom postopka pridobil tudi izjavo tožnikovega pooblaščenca, odvetnika A.A., v kateri le-ta navaja, da mu je tožnik pojasnil, da sta na hiši dva predalčnika za pošto, pri čemer sta oba njegova, vendar se le na enem pojavni priimek ... in to kar dvakrat, le-ta nabiralnik pa naj bi bil namenjen prejemanju poštnih pošiljk. Tako je bilo 21. 3. 2017 tožniku v hišnem predalčniku pravilno puščeno obvestilo o vročanju, naslednji dan 22. 3. 2017 pa je začel teči 15-dnevni rok za prevzem pisanja, ki se je iztekel 5. 4. 2017. Na podlagi četrtega odstavka 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je 5. 4. 2017 nastopila fikcija vročitve in s tem je bil sklep o davčni izvršbi na premičnine tožniku vročen. Naslednjega dne 6. 4. 2017 je začel teči 8-dnevni rok za vložitev pritožbe zoper sklep o davčni izvršbi na premičnine, ki se je iztekel 13. 4. 2017. Ker je tožnik pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi na premičnine vložil 18. 4. 2017, je davčni organ njegovo pritožbo kot prepozno zavrgel. 3. Ministrstvo za finance (v nadaljevanju pritožbeni organ) se z odločitvijo davčnega organa strinja in v obrazložitvi svoje odločbe navaja, da 21. 3. 2017, ko je bil opravljen poskus vročitve sklepa o davčni izvršbi na premičnine, hišni predalčnik bele barve, v katerega je izterjevalec vložil obvestilo o vročanju, sicer res ni bil opremljen s podatki o njegovem uporabniku, kar je razvidno iz fotografije, ki jo je tistega dne posnel izterjevalec. Vendar pa pritožbeni organ hkrati ugotavlja, da ni prav nobenega dvoma o tem, da gre za isti hišni predalčnik, ki se nahaja na fotografiji, ko jo je prvostopenjskemu organu posredoval pooblaščenec tožnika in se nahaja tudi na fotografiji, ki jo je 19. 7. 2017 posnel izterjevalec davčnega organa, le da je ta po novem opremljen z napisom ''priimek tožnika'', ki se na predalčniku pojavi dvakrat. Pritožbeni organ zaključi, da je na podlagi navedenega nedvomno, da je bilo obvestilo o vročanju 21. 3. 2017 vloženo v pravilen hišni predalčnik, ki pripada tožniku, le da se na njem tedaj še ni nahajal priimek tožnika, naknadno pa ga je tožnik opremil tudi s tem podatkom. Ker je bilo obvestilo o vročanju pravilno vloženo v hišni predalčnik tožnika, je 5. 4. 2017 nastopila fikcija vročitve sklepa o davčni izvršbi na premičnine, posledično pa se je 8-dnevni rok za pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi na premičnine iztekel 13. 4. 2017. Davčni organ je tako tožnikovo pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi na premičnine, ko jo je vložil 18. 4. 2017, utemeljeno zavrgel ko prepozno. Pritožbeni organ je pritožbo tožnika zavrnil kot neutemeljeno, zavrnil je tudi tožnikovo zahtevo za povračilo stroškov postopka.

4. Tožnik se z odločitvijo upravnega organa prve in druge stopnje ne strinja in v tožbi navaja, da obvestila o poskusu vročitve 21. 3. 2017 ni prejel, prav tako pa iz izpodbijanega sklepa še vedno ne izhaja, kdaj in v katerem hišnem predalčniku naj bi izterjevalec tožene stranke pustil obvestilo o poskusu vročitve sklepa o davčni izvršbi na premičnine. Teh dejstev prvostopenjski organ konkretno ni utemeljil niti dokazano podkrepil. Tožnik meni, da ni šlo za ista hišna predalčnika, če pa bi dejansko šlo za ista predalčnika, pa to ne zadošča za zaključek, da je davčni izterjevalec dejansko vložil obvestilo o vročanju v bel predalčnik, na katerem je zapisan priimek tožnika. Dokaza, ki bi to podprl, namreč ni, prav tako pa ni dokaza, da je bilo obvestilo o vročitvi vloženo v predalčnik ravno 21. 3. 2017. Na podlagi navedenega se sklepa ne da preizkusiti. Tožnik izpostavlja, da bi morala biti vročitev sklepa o davčni izvršbi na premičnine opravljana osebno, v skladu s 87. členom ZUP, prav tako pa tožena stranka ne bi smela vabiti tožnika na prevzem sklepa k davčnemu organu, ker mu sklepa ni bilo mogoče vročiti na kraju opravljanja izvršilnega dejanja. Tožnik se sklicuje na prvi odstavek 70. člena ZUP, ki med drugim določa, da praviloma ni dovoljeno povabiti koga zato, da se mu vroči odpravek odločbe ali sklepa ali da se mu sporoči nekaj, kar bi se mu lahko sporočilo po pošti ali na drug način, primernejši za tistega, ki mu je treba kaj sporočiti. Tožniku so bili vsi drugi sklepi o davčni izvršbi, ki jih je izdal prvostopenjski organ, pravilno vročeni v bel hišni predalčnik in jih je tožena stranka vročala pravilno in sicer osebno po pošti, zoper vse te sklepe o davčni izvršbi, pa je tožnik pravočasno vložil pritožbe. Tožnik tudi navaja, da mu uradni zaznamek z dne 19. 7. 2017 in fotografija, ki naj bi jo istega dne naredil izterjevalec, nista bila vročena v seznanitev in izjasnitev, zato se o njuni vsebini ni mogel izjaviti, zaradi česar mu je bila kršena pravica do izjave v postopku, ki prestavlja bistveno kršitev pravil postopka. Tožnik je davčnemu organu predlagal tudi svoje zaslišanje, česar pa davčni organ ni storil, s čimer je bila storjena bistvena kršitev pravil postopka. Tožnik je še navedel, da mu je bil sklep o davčni izvršbi na premičnine puščen v predalčniku šele 10. 4. 2017, zato se pred tem dnevom z vsebino sklepa ni mogel seznaniti in zato fikcija vročitve ni mogla nastopiti, posledično pa je bila njegova pritožba zoper sklep o davčni izvršbi na premičnine vložena pravočasno. Sklepno tožnik predlaga, da sodišče njegovi tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevno vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Tožnik tudi predlaga, da sodišče naloži toženi stranki povračilo stroškov postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz obrazložitve sklepa prve stopnje in odločbe organe druge stopnje, v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja, da so le-te smiselno enake, kot jih je tožnik uveljavljal že v pritožbi zoper izpodbijani sklep in do katerih se je tožena stranka opredelila v odločbi pritožbenega organa. Ker je pooblaščenec tožnika davčnemu organu posredoval fotografijo istega belega predalčnika, kot ga je 21. 3. 2017 fotografiral izterjevalec, le da je bil ta po novem opremljen z napisom ''priimek tožnika'' in hkrati pojasnil, da je le-ta namenjen prejemanju poštnih pošiljk tožnika, je bilo tako v ponovnem postopku na podlagi navedenih dejstev brez dvoma ugotovljeno, da predalčnik, v katerega je izterjevalec 21. 3. 2017 vložil obvestilo o vročanju, dejansko pripada tožniku. Posledično je bila vročitev sklepa o davčni izvršbi na premičnine veljavno opravljena v skladu s četrtim odstavkom 87. člena ZUP dne 5. 4. 2017. Tožena stranka sklepno predlaga, da sodišče tožnikovo tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik vložil pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi na premičnine (v nadaljevanju sklep o davčni izvršbi) 18. 4. 2017, sporno pa je, ali je bila le-ta pravočasna. Pravočasnosti pritožbe je odvisna od ugotovitve, kdaj je bil sklep o davčni izvršbi tožniku vročen ter ali je bila vročitev veljavno opravljena.

8. Tožnikov nosilni očitek davčnemu organu je, da je zmotno ugotovil, da je bilo tožniku 21. 3. 2017 v hišnem predalčniku puščeno obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem lahko naslovnik pisanje prevzame. Tožnik zatrjuje, da obvestila o vročanju 21. 3. 2017 ni prejel, prav tako pa iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, kdaj in v katerem hišnem predalčniku naj bi izterjevalec davčnega organa pustil obvestilo o poskusu vročitve sklepa o davčni izvršbi, ker davčni organ teh dejstev konkretno ni utemeljil niti dokazano podkrepil. Sodišče ugotavlja, da iz upravnega spisa izhaja, da je davčni organ 15. 3. 2017 odredil osebno vročanje neposredno tožniku in sicer gre za sklep o davčni izvršbi na premičnine z dne 15. 3. 2017. ZUP, ki se v postopku davčne izvršbe uporablja subsidiarno na podlagi tretjega odstavka 2. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) v 87. členu določa, da se morajo odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni, pri čemer se za osebno vročitev šteje tudi vročitev v skladu s 86. členom tega zakona. Drugi dokumenti se vročajo v skladu z zakonom, ki ureja poštne storitve (prvi odstavek). O vročitvi je treba obvestiti organ, ki je vročitev odredil, z vročilnico (drugi odstavek). Če se vročitev ne da opraviti tako, kot je določeno v prvem odstavku tega člena, pusti vročevalec v poštnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice oziroma na drugem primernem mestu pisno sporočilo, v katerem navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh. Na sporočilu in na samem dokumentu, ki bi ga bil moral vročiti, navede vročevalec vzrok take vročitve in dan, ko je sporočilo nalepil na vrata oziroma pustil na drugem primernem mestu, ter se podpiše (tretji odstavek). Vročitev po prejšnjem odstavku tega člena velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Po preteku tega roka vročevalec pusti dokument iz prvega odstavka tega člena v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. Kolikor stranka nima predalčnika ali je ta neuporaben, vročevalec vrne pošiljko pošiljatelju. Naslovnik mora biti s pisnim sporočilom iz prejšnjega odstavka obveščen o posledicah takega vročanja (četrti odstavek).

9. Iz obvestila o vročanju z dne 21. 3. 2017, ki se nahaja v upravnem spisu, izhaja, da tožniku ob poskusu vročitve ni bilo mogoče osebno izročiti sklepa o davčni izvršbi in je bilo zato 21. 3. 2017 v njegovem hišnem predalčniku puščeno obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje se akt nahaja in rok 15 dni, v katerem ga mora prevzeti. Iz uradnega zanamka z dne 21. 3. 2017 nadalje izhaja, da je bil izterjevalec, ki je bil hkrati tudi vročevalec, tega dne na naslovu stalnega prebivališča tožnika, kjer ga sicer ni našel, mu je pa oseba, ki se je tedaj nahajala na dvorišču, povedala, da tožnika ni doma ter da je tožnikov hišni predalčnik tisti, ki je bele barve, zato je izterjevalec vanj vložil obvestilo o vročanju. K uradnemu zaznamku z dne 21. 3. 2017 je izterjevalec priložil fotografijo dveh hišnih predalčnikov (črn in bel), ki sta se nahajala na naslovu stalnega prebivališča tožnika. Ker se je pritožbenemu organu pojavil dvom o tem, ali je bilo obvestilo o vročanju dejansko sploh vloženo v tožnikov hišni predalčnik, je moral davčni organ v ponovljenem postopku ugotoviti, ali je bilo obvestilo o vročanju vloženo v pravilen hišni predalčnik. To je organ prve stopnje v ponovnem postopku tudi storil. 10. Iz uradnega zaznamka z dne 19. 7. 2017 izhaja, da je bil v ponovnem postopku finančni izterjevalec (ponovno) na naslovu stalnega prebivališča tožnika, kjer ga sicer ni našel, napravil pa je fotografijo dveh hišnih predalčnikov (črn in bel), ki sta se nahajala na naslovu tožnika. Na belem predalčniku, v katerega je izterjevalec 21. 3. 2017 vložil obvestilo o vročanju, je bilo dvakrat napisano ''priimek tožnika''. Iz izjave pooblaščenca tožnika odvetnika A.A. z dne 18. 8. 2017 nadalje izhaja, da mu je tožnik pojasnil, da sta na hiši dva predalčnika za pošto, pri čemer sta oba njegova, vendar pa se le na enem pojavi priimek ..., in to kar dvakrat, le-ta nabiralnik pa naj bi bil namenjen prejemanju poštnih pošiljk. Po presoji sodišča je bil pravilen zaključek davčnega organa, da je bilo obvestilo o vročanju pravilno vloženo v tožnikov predalčnik in je bila tako vročitev veljavno opravljena. Res da bel predalčnik, v katerega je 21. 3. 2017 izterjevalec vložil obvestilo o vročanju, takrat ni bil opremljen s podatki o njegovem uporabniku, vendar po presoji sodišča ni nobenega dvoma o tem, da je šlo za isti bel predalčnik, ki se nahaja na fotografiji, ki jo je davčnemu organu 18. 8. 2017 posredoval tožnikov pooblaščenec in se nahaja tudi na fotografiji, ki jo je 19. 7. 2017 posnel izterjevalec. Iz navedenega tako nedvomno izhaja, da je bilo obvestilo o vročanju 21. 3. 2017 vloženo v pravilen hišni predalčnik, ki pripada tožniku, le da se na njem tedaj še ni nahajal priimek tožnika, naknadno pa ga je tožnik opremil tudi s tem podatkom. Na podlagi povedanega sodišče zavrača tožnikove očitke, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, kdaj in v katerem hišnem predalčniku naj bi izterjevalec pustil obvestilo o vročanju.

11. Nadalje sodišče zavrača tožnikov ugovor, da davčni organ svoje odločitve ni utemeljil in dokazno podprl, kot neutemeljen, saj je davčni organ svojo odločitev oprl na obvestilo o vročitvi z dne 21. 3. 2017, ki je bilo dodatno podkrepljeno s fotografijo, ki jo je posredoval tožnikov pooblaščenec ter uradnima zaznamkoma davčnega izterjevalca, ki je opravljal vročitev sklepa o izvršbi. V primeru vročitve pisanja s fikcijo je za ugotovitev datuma vročitve bistven podatek, kdaj je bilo stranki v njenem hišnem predalčniku puščeno obvestilo o prispeli pošti. Ta podatek je razviden iz obvestila upravnemu organu o opravljeni vročitvi, ki ima naravo vročilnice (primerjaj četrti odstavek 97. člena ZUP), vročilnica pa ima kot dokaz opravljene vročitve vse elemente javne listine in zato odkazuje resničnost tistega, kaj je v njej potrjeno1 (169. člen ZUP). Dovoljeno je sicer dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena, npr. da obvestilo o vročanju ni bilo puščeno v tožnikovem predalčniku, kot v obravnavnem primeru zatrjuje tožnik, vendar pa zgolj tožnikova navedba, da obvestila o vročanju ni prejel in da je sklep o davčni izvršbi prejel šele 10. 4. 2017, za kaj takšnega ne zadošča. Zgolj z navedbami, da obvestila o vročanju ni prejel, tožnik ne more izpodbiti resničnosti dejstva, ki je (med drugim) razvidno iz obvestila davčnemu organu, ki se nahaja v upravnem spisu, to je, da je bilo obvestilo o vročanju iz tretjega odstavka 87. člena ZUP v hišnem predalčniku tožnika puščeno 21. 3. 2017. Po povedanem je tožnikov ugovor neutemeljen.

12. V zvezi z ugovorom tožnika, da bi morala biti vročitev sklepa o davčni izvršbi opravljena osebno, v skladu s 87. členom ZUP, sodišče pojasnjuje, da je bila vročitev sklepa o davčni izvršbi opravljena prav na ta način (glej točko 8 obrazložitve te sodbe). Po presoji sodišča je neutemeljen ugovor tožnika, da davčni organ ne bi smel vročati sklepa o davčni izvršbi preko davčnega izterjevalca, ampak bi to moral storiti preko pošte. Iz določb ZUP ne izhaja, da bi morala biti osebna vročitev opravljena izključno preko pošte, temveč jo lahko v skladu s prvim odstavkom 83. člena ZUP opravi tudi organ po svoji uradni osebi, kot je v konkretnem primeru Sodišče nadalje ne sledi ugovoru tožnika, da davčni organ ne bi smel vabiti tožnika na prevzem sklepa o davčni izvršbi k sebi, ampak bi moralo biti tožniku omogočeno, da pisanje prevzame na pošti. Glede na to, da je davčni organ sklep o davčni izvršbi vročal po svoji uradni osebi, je le-ta v skladu s tretjim odstavkom 87. člena ZUP pravilno navedel, kje se pisanje nahaja, to je pri davčnem organu, ne pa na pošti, saj se tudi vročitev ni opravljala preko pošte ter rok 15 dni v katerem mora tožnik pisanje prevzeti. Pogoj za pravilnost vročitve s fikcijo je namreč ta, da so vsa ravnanja vročevalca ustrezna zakonskemu določilu. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na 70. člen ZUP, po katerem praviloma ni dovoljeno povabiti koga zato, da se mu vroči odpravek odločbe ali sklepa, saj gre za dva povsem različna instituta in sicer institut vročanja in institut vabila, poleg tega pa davčni organ tožnika ni vabil, da bi mu vročil sklep o davčni izvršbi, temveč mu je le-tega vročal po svoji uradni osebi, ker pa mu sklepa o davčni izvršbi ni bilo mogoče osebno vročiti, mu je bilo le sporočeno, kje se pisanje nahaja, da ga lahko v roku prevzame.

13. Po presoji sodišča je irelevanten tožbeni očitek, da je davčni organ ostale sklepe o davčni izvršbi tožniku vročal osebno po pošti in so bili pravilno vročeni v bel hišni predalčnik in da je zoper vse te sklepe o davčni izvršbi tožnik pravočasno vložil pritožbe. V diskreciji upravnega organa je, na kakšen način bo vročal svoja pisanja. Davčni organ se je v konkretnem primeru odločil za vročanje po svoji uradni osebi, za kar je imel zakonsko podlago in je bilo vročanje tudi zakonito opravljeno. Na kakšnem način je davčni organ opravljal vročitve v ostalih tožnikovih zadevah, na presojo pravilnosti vročitve v predmetni zadevi ne vpliva, saj dejanje vročitve v ostalih zadevah ni predmet sodne presoje, pač pa je predmet sodne presoje le vročanje sklepa o davčni izvršbi v obravnavani zadevi.

14. Sodišče nadalje zavrača tožnikov ugovor bistvene kršitve pravil postopka, ker mu uradni zaznamek z dne 19. 7. 2017 in fotografija, ki naj bi jo istega dne posnela uradna nista bili vročeni in mu je bila tako odvzeta možnost, da bi se o tem izjavil. Drugi odstavek 74. člena ZUP določa, da se o uradnih zapažanjih in ugotovitvah, ustnih navodilih in sporočilih ter okoliščinah, ki se tičejo samo notranjega dela organa, pri katerem se vodi postopek, praviloma ne sestavi zapisnika: o tem uradna oseba napiše uradni zaznamek z navedbo kraja in datuma ter ga podpiše. Uradna oseba je v konkretnem primeru napravila uradni zaznamek o svojih uradnih opažanjih. Pri presojanju pravočasnosti pritožbe gre za vprašanje procesnega dejanja in upravni organ pri tem razpolaga z vsem gradivom, ki je v upravnem spisu, tudi z uradnimi zaznamki. Davčni organ je svojo odločitev o tem, da je bila pritožba tožnika zoper sklep o davčni izvršbi vložena prepozno, sprejel na podlagi obvestila o vročanju ter posledično fikciji vročitve sklepa o davčni izvršbi. Uradni zaznamek, ki ga je 19. 7. 2017 napravila uradna oseba - vročevalec ter kateremu je priložil fotografijo hišnega predalčnika, v katerega je vložil obvestilo o vročanju, pa je davčnemu organu služilo zgolj v podkrepitev tistega, kar je že izhajalo iz obvestila o vročanju. Na podlagi povedanega davčni organ ni imel dolžnosti, da bi tožniku vročal uradni zaznamek z dne 19. 7. 2017 ter priloženo fotografijo v vednost in izjavo. Poleg tega so se vsi uradni zaznamki nahajali v upravnem spisu, v katerega je imel možnost vpogledati tudi tožnik in bi se na ta način, če bi hotel, lahko seznanil z vsebino upravnega spisa, tudi z uradnimi zaznamki. Nenazadnje pa ni moč spregledati, da gre v uradnem zaznamku z dne 19. 7. 2018 in priloženo fotografijo za dejstva, ki so bila tožniku že znana. Tožnikov pooblaščenec je namreč davčnemu organu posredoval fotografijo istega belega hišnega predalčnika, kakršnega je 19. 7. 2017 posnel davčni izterjevalec - vročevalec. Po presoji sodišča tožniku v postopku ni bila kršena pravica do izjave, zato sodišče tožnikov ugovor bistvene kršitve postopka zavrača kot neutemeljen.

15. Sodišče zavrača tudi tožnikov očitek, da v postopku odločanja ni bil zaslišan pred upravnim organom, s čimer naj bi mu bila kršena pravica do izjave. Sodišče namreč ugotavlja, da je tožnik v postopku predlagal svoje zaslišanje zgolj glede dejstva, da mu je bil sklep o davčni izvršbi v hišni predalčnik puščen šele 10. 4. 2017 in ne 5. 4. 2017. Po presoji sodišča je organ druge stopnje pravilno zaključil, da bi bilo zaslišanje tožnika v konkretnem primeru nepotrebno, saj tožnikova izpovedba na zaključek, da je bila pritožba zoper sklep o davčni izvršbi prepozna, ne bi mogla vplivati. Tudi če bi se namreč izkazalo, da je bil sklep o davčni izvršbi v tožnikovem predalčniku res puščen šele 10. 4. 2017 in se je tožnik šele takrat dejansko seznanil z vsebino sklepa o davčni izvršbi, to dejstvo ne bi vplivalo na nastop fikcije vročitve. Vročitev oziroma njena fikcija (v primeru, ko naslovnik pisanja v petnajstdnevnem roku ne dvigne) nastopi že s samim potekom časa, medtem ko seznanjenost z vsebino pošiljke za pravilnost vročitve ni relevantna. Fikcija je namreč ravno v tem, da se vročitev šteje za opravljeno (čeprav v resnici ni), če pisanje ni dvignjeno v roku2. Pravilnost vročitve je možno izpodbijati, vendar le z določno in dokazno podprto trditvijo o razlogih, ki vzbujajo dvom v pravilnost vročitve. Če bi bilo mogoče vsako vročitev izpodbiti zgolj z zatrjevanjem, da naslovnik obvestila o vročanju ni prejel in v dokaz ponuditi le zaslišanje stranke, potem bi sistem vročanja s fikcijo izgubil ves smisel. Glede na to, da je bila vročitev sklepa o davčni izvršbi veljavno opravljena in je posledično veljavno nastopila fikcija vročitve, bi bilo zaslišanje tožnika tudi po presoji sodišča nepotrebno in zato do kršitve pravice do izjave ni prišlo. Sodišče zavrača tudi tožnikov očitek, da glede na to, da je bil sklep o davčni izvršbi v tožnikovem hišnem predalčniku puščen 10. 4. 2017, se tožnik s sklepom o davčni izvršbi in njegovo vsebino ni mogel seznaniti pred nastopom fikcije vročitve, zato slednja ni mogla nastopiti. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS izhaja, da stališče, da bi se moralo kot odločilno dejstvo šteti trenutek, ko se je tožnik dejansko seznanil s pisanjem upravnega organa, nima podlage v pravni ureditvi in bi v celoti odpravilo smisel fikcije vročitve3, zato je tožnikov ugovor neutemeljen.

16. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, sodišče v postopku tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

18. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj so bili v predmetnem postopku relevantni dokazi pravilno izvedeni in presojeni že v upravnem postopku, poleg tega pa tožnik ni navedel novih dejstev in dokazov, ki bi jih sodišče lahko upoštevalo oziroma bi bili pomembni za odločitev (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

1 Primerjaj sklep VSL II Ip 1729/2016 z dne 7. 7. 2016 in sklep VSL I Cpg 110/2017 z dne 10. 2. 2017. 2 Tako Višje sodišče v Ljubljani v sodbi I Cpg 413/2013 z dne 18. 6. 2014. 3 Tako sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 225/2017 z dne 24. 1. 2018.