Jedro

Dokazno breme, da je bil pasivni družbenik, je vselej na družbeniku, ki mora zatrjevati in dokazati, da glede na položaj v družbi ni mogel vplivati na preprečitev izbrisa družbe iz sodnega registra in da je glede na svoje pravice in obveznosti storil vse, da do izbrisa družbe ne bi prišlo, pri čemer ga zgolj dejanska neaktivnost ne more razbremeniti odgovornosti.

Izrek

1. Pritožbi upnika se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, ki se nanaša na dolžnico A. H. (prej Z.) delno spremeni, tako da se ugovor dolžnice A. H. (prej Z.) zavrne kot neutemeljen in da je dolžnica A. H. (prej Z.) dolžna sama trpeti svoje stroške ugovornega postopka.

V ostalem se pritožba upnika zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v nadaljnjem še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi, v celoti pa se zavrne ta pritožbi dolžnika B. O. ter dolžnice A. H. (prej Z.) in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

2. Dolžnik B. O. in dolžnica A. H. (prej Z.) sta dolžna sama trpeti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoroma dolžnikov B. O. in A. H. (prej Z.) in sklep o izvršbi spremenilo tako, da je predlog za izvršbo v delu, ki se nanaša nanju, zavrnilo in razveljavilo vsa do tedaj morebiti opravljena izvršilna dejanja. Tretje dolžnico je oprostilo plačila sodnih taks, upniku pa je naložilo povrniti prvo dolžniku B. O. 294,95 EUR izvršilnih stroškov in tretje dolžnici A. H. (Z.) 165,24 EUR izvršilnih stroškov, zahtevek za plačilo nadaljnjih izvršilnih stroškov prvo dolžnika in tretje dolžnice pa kot neutemeljena zavrnilo.

Zoper takšno odločitev je upnik vložil pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku-ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju-ZIZ). Navedel je, da dolžnica v ugovoru ni navedla utemeljenih razlogov niti ni predložila dokazov, s katerimi bi se rešila izpolnitve obveznosti izbrisane družbe. Dokazno breme glede statusa pasivnosti je na dolžnici, saj velja domneva, da je z ostalimi družbeniki prevzela obveznost izbrisane družbe kot aktivna družbenica. Upnik je s predlogom za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova s priloženimi dokazi vsekakor utemeljeno zahteval plačilo terjatve od družbenikov v enoletnem roku od izbrisa družbe. Sodišče prve stopnje pa je kot dokaz pasivnosti upoštevalo zgolj dolžničino navedbo o formalnem vpisu in razvezo zakonske zveze z zakonitim zastopnikom družbe, kar pa ne more vplivati na status družbenika. Navedba o formalnem vpisu je namreč brezpredmetna, saj institut formalnega vpisa ni zakonsko predviden. Poleg tega osebna razmerja med družbenico in zakonitim zastopnikom ne morejo biti razlog in dokaz njene pasivnosti. Zakoniti zastopnik je na željo dolžnice prenesel svoj delež nanjo, kar kaže na to, da je s svojim ravnanjem lahko vplivala na usodo družbe, s čimer je tudi izkazana njena aktivnost. Poleg tega je povedala, da je opravljala razgovore s strankami glede sklenitve poslov, opravljala administrativna dela in tudi podpisovala določene dokumente, s čimer je dodatno potrdila možnost vplivanja na delovanje družbe. Pritožnik je poudaril, da je dolžnica s svojimi dejanji v okviru družbe izkazala aktivno delovanje in možnost vpliva na delovanje družbe. Zato predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zoper stroškovno odločitev je dolžnik B. O. vložil pravočasno pritožbo iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega (3. točka I. odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) in navedel, da je upravičen do povrnitve vseh potrebnih stroškov v zvezi z ugovorom, kar predstavlja tudi strošek sestave ugovora in taksa za ugovor. Brez ugovora namreč ne bi prišlo do odločanja o utemeljenosti terjatve in o pravilnosti izpodbijanega sklepa o izvršbi. Ker je sodišče ugovoru v celoti ugodilo, bi moralo v celoti ugoditi tudi zahtevku za povrnitev ugovornih stroškov skupaj s priglašenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Upnik je s svojim izvršilnim predlogom propadel, zato mora povrniti vse potrebne (ugovorne) stroške. Obrazložitev sodišča, da upnik ni vedel, ali je izvršilni predlog utemeljen, pa je lahko le v upnikovo breme in dolžnikovo korist. O času zapadlosti plačila stroškov in o priglašenih zamudnih obrestih pa ni bilo odločeno, kar smiselno pomeni, da je sodišče ta del zahtevka zavrnilo. Pritožnik predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani sklep v delu, v katerem je sodišče zavrnilo priglašene ugovorne stroške, razveljavi in se mu priznajo in odmerijo ugovorni stroški skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje izpodbijanega sklepa do plačila, zahteva pa še povrnitev pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje pritožbene odločbe dalje do plačila.

Zoper stroškovno odločitev je tudi dolžnica A. H. vložila pravočasno pritožbo in navedla, da je upravičena do povračila stroškov za sestavo ugovora. Ne strinja se s stališčem sodišča, da ti stroški niso bili neutemeljeno povzročeni, saj je upnik zoper njo neutemeljeno vložil izvršilni predlog. Pritožnica predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se ji priznajo tudi stroški za ugovor zoper sklep o izvršbi, zahteva pa še povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba upnika je delno utemeljena, pritožbi prvo dolžnika in tretje dolžnice nista utemeljeni.

Upnik in dolžniki na pritožbe niso odgovorili.

Iz uvoda upnikove pritožbe (točka I) sicer izhaja, da izpodbija odločitev sodišča prve stopnje tako zoper dolžnika B. O. kot tudi zoper dolžnico A. H., vendar ko je v obrazložitvi pritožbe naslovil pritožbene razloge le na dolžnico A. H., pritožbe zoper prvega dolžnika pa ni posebej obrazložil. Pritožbeno sodišče je zato glede prvostopne odločitve zoper dolžnika B. O. v skladu z II. odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ opravilo uradni pritožbeni preizkus in ugotovilo, da ni podana nobena od kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Pritrditi pa je upnikovim pritožbenim navedbam, da dolžnica A. H. v ugovoru ni navedla utemeljenih razlogov, iz katerih bi lahko izhajalo, da je bila v izbrisani družbi zgolj pasivni družbenik. Za obveznosti družbe namreč odgovarjajo njeni družbeniki, razen če sami dokažejo, da so bili zgolj pasivni družbeniki, torej v položaju, ki ga je opredelila odločba Ustavnega sodišča št. U-I-135/2000-77 z dne 9.10.2002. Iz slednje izhaja, da morajo družbeniki, ki bi se želeli razbremeniti odgovornosti za obveznosti izbrisane družbe, dokazati, da niso imeli vpliva na poslovanje družbe, kar pa se presoja z vidika vpliva na poslovodstvo, sodelovanje pri poslovodstvu, stopnje vključenosti v gospodarjenje družbe, seznanjenost z gospodarjenjem družbe, interesi družbenika za sodelovanje in podobno, pa tudi, kakšna je bila pravna oblika izbrisane družbe (d.o.o. ali d.d.), kdo je bil posamezni družbenik (pravna ali fizična oseba), kakšna so razmerja med družbeniki, kako so ta razmerja urejena z notranjimi akti družbe. V skladu s citirano odločbo Ustavnega sodišča je dokazno breme, da ni bil aktivni, temveč pasivni družbenik, vselej na družbeniku (dolžniku). Slednji je tisti, ki mora dokazati, da glede na njegov položaj v družbi ni mogel vplivati na preprečitev izbrisa družbe iz sodnega registra po uradni dolžnosti, dokazati mora, da je glede na svoje pravice in obveznosti storil vse, da do izbrisa družbe ne bi prišlo, pri čemer ga zgolj njegova dejanska neaktivnost ne more razbremeniti odgovornosti. Pri tem je pomemben vpliv družbenika na poslovanje družbe oz. možnost vplivanja na poslovanje družbe. Dolžnica je v svojem ugovoru zgolj navedla, na kar je v pritožbi opozoril tudi upnik, da za obveznosti družbe ni odgovorna, ker je bila kot družbenica vpisana zgolj formalno in pri poslovanju ter odločanju družbe ni sodelovala, v družbi je bila zaposlena do leta 2001, pozneje pa se je z glavnim družbenikom razvezala in razšla. Po njenem mnenju zato ni bila nikoli aktivna družbenica. Sodišče prve stopnje je pri presoji njenih ugovornih navedb v skladu s III. odstavkom 58. člena ZIZ štelo, da so le-te resnične, saj jim upnik ni posebej nasprotoval. Pri tem je poudariti, da se lahko štejejo za resnične le dejanske navedbe, ne pa tudi materialnopravni zaključki, kamor sodi tudi presoja pasivnega družbenika. Pritožbeno sodišče se strinja z upnikovimi pritožbenimi navedbami, da dolžničine ugovorne navedbe glede na citirano odločbo Ustavnega sodišča ne dokazujejo njene pasivne vloge. Ugovorne navedbe o formalnem vpisu in razvezi zakonske zveze z zakonitim zastopnikom družbe pri presoji pasivne vloge družbenika namreč niso pravno pomembne in ne morejo biti razlog družbenikove pasivnosti. Poleg tega je dolžnica na naroku izpovedala, da je opravljala administrativna dela, razgovore s strankami glede sklenitve poslov in da je podpisovala določene dokumente. Dolžnici A. H. zato v smislu strogih pogojev citirane Ustavne odločbe ni uspelo dokazati pasivne vloge v izbrisani družbi, zaradi česar je v skladu s 24. členom ZIZ v zvezi s 27. členom Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) odgovorna za njene obveznosti.

Ob obrazloženem je pritožbeno sodišče upnikovi pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep delno spremenilo tako, da je ugovor dolžnice A. H. zavrnilo kot neutemeljen in ji naložilo, da sama krije svoje stroške ugovornega postopka (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v ostalem pa upnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v še izpodbijanem in nespremenjenem delu, ki se nanaša na dolžnika B. O., potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Posledično je pritožbeno sodišče moralo zavrniti pritožbo dolžnice A. H., ki se nanaša na stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, in sicer zahteva povrnitev stroškov ugovornega postopka.

Pritožbeno sodišče se nadalje ne more strinjati s pritožbenimi navedbami dolžnika B. O., da bi mu moralo sodišče prve stopnje priznati ugovorne stroške, ker je z ugovorom uspel. Pojasniti mu je, da se stroški v izvršbi presojajo po 38. členu ZIZ, ki v VI. odstavku določa, da mora upnik povrniti dolžniku le tiste izvršilne stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil. Kriterij, v skladu s katerim mora upnik povrniti dolžniku izvršilne stroške, so torej le krivdno povzročeni stroški in ne stroški glede na uspeh. V obravnavani zadevi je upnik v skladu z objavo v Uradnem listu RS vložil izvršilni predlog tudi zoper prvega dolžnika kot univerzalnega naslednika izbrisane družbe, saj vnaprej ni mogel vedeti za okoliščine, ki jih je v ugovoru navedel dolžnik. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da stroškov, ki jih je dolžnik imel z vložitvijo ugovora, ni mogoče označiti kot stroškov, ki mu jih je upnik povzročil neutemeljeno (VI. odstavek 38. člena ZIZ). Prvo dolžnik je nadalje neutemeljeno navedel, da bi mu moralo sodišče prve stopnje priznati tudi zakonske zamudne obresti od preostalih izvršilnih stroškov, to je stroškov v zvezi z narokom, saj le-te ne izhajajo iz stroškovnika (priloga ...). Ker zakonskih zamudnih obresti sploh ni zahteval, sodišče prve stopnje o njih pravilno ni odločalo, saj odloča le v mejah postavljenega zahtevka. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo dolžnika B. O. v celoti zavrnilo kot neutemeljeno (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Ker dolžnika s pritožbama nista uspela, morata sama trpeti stroške, ki so jima zaradi vložitve pritožbe nastali (I. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).