Jedro

Za toženo stranko vrednost predmetnih zemljišč v času ustne obravnave na Upravni enoti ni bila sporna. Ker je tožena stranka ta ugovor začela uveljavljati šele z dopisom dne 4. 1. 2017, je sodišče prve stopnje sklepalo, da cene zemljišč ne bi bile sporne, če bi upravna enota odobrila pravni posel med toženo stranko in njeno hčerinsko družbo. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je bilo ravnanje tožeče stranke v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. V domeni tožene stranke je bila odločitev, za kakšno ceno bo prodala svoje nepremičnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki 653,31 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je prišlo med toženo stranko kot prodajalcem in Republiko Slovenijo, tožečo stranko kot kupcem, do sklenitve prodajne pogodbe za toženki do celote lastne parcele, št. 435, 430/3, 430/2, 434/1, 434/2, 424/9, 437/6, 437/4, 430/1, 437/2, 430/5 in 437/5, vse k.o. ..., za kupnino 34.490,00 EUR dne 7. 1. 2015, ko je tožena stranka prejela obvestilo o tožničinem sprejemu njene prodajne ponudbe teh nepremičnin, oglašene pred Upravno enoto X., pod št.: ...-1017/2014 dne 10. 12. 2014. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v 15 dneh, pod izvršbo, izstaviti tožeči stranki zemljiško knjižno listino, na podlagi katere bo pri navedenih nepremičninah mogoča vknjižba lastninske pravice v korist Republike Slovenije, Gregorčičeva 20, Ljubljana, matična številka: 5854814000, do 1/1, in tožeči stranki te nepremičnine izročiti v posest, vse ob istočasni izpolnitvi obveznosti tožeče stranke plačati toženi stranki kupnino v višini 34.490,00 EUR, sicer bo listino nadomestila to sodba. Toženi stranki je naložilo še plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 807,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo. Uveljavljala je vse dopustne pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Priglasila je tudi stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje pravno relevantno dejansko stanje. Pravna prednica tožene stranke je dne 10. 12. 2014 poslala Upravni enoti X. ponudbo za prodajo kmetijskih zemljišč, kmetije ali gozda za skupno ceno 34.490,00 EUR. Izjavo o sprejemu ponudbe z dne 5. 1. 2015 je tožeča stranka poslala UE X. ter pravni prednici tožene stranke. Slednja je izjavo o sprejemu ponudbe prejela 7. 1. 2015. Tožeča stranka je v zakonskem roku (14. 1. 2015) podala vlogo za odobritev pravnega posla na UE X. Pravni posel med pravdnima strankama je bil v delu, v katerem se je nanašal na kmetijska in gozdna zemljišča, odobren dne 5. 5. 2015 z odločbo UE X., ki je postala pravnomočna dne 4. 10. 2016. Izjavo o sprejemu ponudbe je v predpisanem roku podala sicer tudi družba K. d. o. o., vendar pa je Upravna enota X. prišla do zaključka, da ima v tej zadevi prednostno pravico pri nakupu tožeča stranka, ki je po 23. členu Zakona o kmetijskih zemljiščih (nadalje: ZKZ) predkupni upravičenec.

6. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je prišlo do nastanka zavezovalnega pravnega posla, saj je pravna prednica tožene stranke podala ponudbo, tožeča stranka pa jo je sprejela. Za veljaven nastanek zavezovalnega pravnega posla je bila potrebna še odobritev s strani pristojne upravne enote, in tudi ta pogoj je bil v predmetni zadevi izpolnjen. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega ugodilo ugotovitvenemu tožbenemu zahtevku ter sklenilo, da je za pridobitev lastninske pravice potreben še razpolagalni pravni posel. Presodilo je, da zato tožeča stranka od tožene stranke utemeljeno zahteva še izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, na podlagi katerega se bo v zemljiško knjigo vknjižila lastninska pravica v korist Republike Slovenije, ob sočasnem plačilu kupnine tožeče stranke toženi stranki v znesku 34.490,00 EUR.

7. Tožena stranka navedenih pravno relevantnih dejstev, ugotovljenih v postopku pred sodiščem prve stopnje, s pritožbo niti ne izpodbija. V pritožbi namreč kot bistveno navaja, da so zemljišča vredna preko 130.000,00 EUR. Meni, da je bilo ravnanje tožeče stranke, ki je sprejela njeno ponudbo za skoraj 100.000 EUR nižjo ceno nepošteno in v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, zaradi česar ne bi smelo uživati sodnega varstva.

8. Ta očitek je obravnavalo že sodišče prve stopnje in na podlagi poteka postopka pred Upravno enoto ugotovilo, da za toženo stranko vrednost predmetnih zemljišč v času ustne obravnave na Upravni enoti X. (1. 4. 2015) ni bila sporna ter da višine kupnine tožena stranka ni problematizirala niti v dopisu z dne 29. 1. 2015. Ker je tožena stranka ta ugovor začela uveljavljati šele z dopisom dne 4. 1. 2017, je sodišče prve stopnje sklepalo, da cene zemljišč ne bi bile sporne, če bi upravna enota odobrila pravni posel med toženo stranko in njeno hčerinsko družbo K. d.o.o., ki je bila kasneje pripojena k toženi stranki. Po vsem navedenem se izkaže kot neutemeljen pritožbeni očitek tožene stranke, da je bilo ravnanje tožeče stranke v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. V domeni tožene stranke je bila odločitev, za kakšno ceno bo prodala svoje nepremičnine.

9. Nenazadnje pa je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da se tožena stranka v okviru svoje poslovne dejavnosti ukvarja z nepremičninskimi posli, zato ji cene nepremičnin niso bile neznane. Iz tega razloga se obravnavana zadeva tudi razlikuje od primera, ki ga je obravnavalo Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 103/2016, Ustavno sodišče pa pod opr. št. Up-824/14-15. V navedeni zadevi je namreč šlo za prodajo, pri kateri je bil prodajalec z znanim kupcem dogovorjen za prodajo dela parcele, ki je bila v naravi kmetijsko zemljišče, sam pa naj bi ostal lastnik pozidanega dela parcele (hiše 88m2, nadstrešek z brunarico, bazen,…). Do spora je prišlo zato, ker je tretji sprejel pisno ponudbo prodajalca iz katere je izhajalo, da gre za ponudbo za celotno nepremičnino, vključno s pozidanim delom, za ceno 4.988,35 EUR. Glede na okoliščine sedaj obravnavanega primera je torej z njim neprimerljiva zadeva, ki je bila obravnavana pred Vrhovnim in pred Ustavnim sodiščem. Tožena stranka namreč v tem sporu ne navaja nobenih dodatnih okoliščin, ki bi dajale podlago za presojo, da je bilo ravnanje tožeče stranke po splošno sprejetih pravilih nepošteno.

10. Po presoji pritožbenega sodišča pa sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb postopka s tem, ko ni izvedlo predlaganega dokaza s postavitvijo izvedenca kmetijske stroke v zvezi z ugotavljanjem realne vrednosti prodanih nepremičnin. Ker tožena stranka ni podala ustrezno konkretizirane trditvene podlage glede zatrjevane realne bistveno višje cene nepremičnin, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedenca. Navedba zneska 130.000,00 EUR, kolikor naj bi bila zemljišča vredna, ne zadošča, temveč bi morala tožena stranka v svojih navedbah podati podrobnejša pojasnila o tem, za kakšna zemljišča gre ter npr. kakšna je bila tedaj cena primerljivih zemljišč. Navedba tožene stranke glede nerealne cene je bila torej preveč pavšalna, kot je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

11. Razlogov tožene stranke glede njenih namenov v zvezi s projektom obnove gradu A. ter nakupom zemljišč za to, da bi območje gradu postalo zaokrožena celota v lasti ene družbe pa ni mogoče upoštevati kot pravno relevantnih za odločanje v tem sporu. Enako velja tudi za pritožbene navedbe glede upravnega postopka, v katerem je bil odobren pravni posel med pravnima strankama. Vložena Ustavna pritožba v upravni zadevi ne predstavlja razloga za odložitev odločanja v tem sporu. Drugačna odločitev v upravnem postopku bi lahko kvečjemu predstavljala razlog za obnovo postopka v tem sporu.

12. Po presoji pritožbenega sodišča so uveljavljeni pritožbeni razlogi neutemeljeni, prav tako pa tudi niso podane kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je zato zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP in Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT). Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora povrniti tožeči stranki njene stroške postopka. Stroški pritožbenega postopka tožeče stranke obsegajo nagrado za odgovor na pritožbo v višini 875 točk oz. 172,13 EUR (1. točki tar. št. 21 OT), materialne stroške v višini 2% od nagrade (tretji odstavek 11. člena OT) in 22% DDV, kar vse skupaj znaša 653,31 EUR.

14. V primeru zamude s plačilom stroškov pritožbenega postopka, ki se šteje od prvega dne po preteku roka za plačilo, bo morala tožena stranka tožeči stranki, v skladu z določilom 378. člena OZ, plačati še zakonske zamudne obresti.