Jedro

Zmotno je pritožbeno stališče, da je za toženčevo odškodninsko odgovornost dovolj že, da je bil obsojen za kaznivo dejanje prikrivanja. Kaznivo dejanje prikrivanja je namreč povezano s predmetom kaznivega dejanja (ukradeno stvarjo) in ne s prikrivanjem (skrivanjem) storilca kaznivega dejanja tatvine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 91401/2012 z dne 26. 6. 2012 razveljavilo tudi v prvem in tretjem odstavku izreka ter zavrnilo tožbeni zahtevek. Tožeči stranki je naložilo, da v roku 15-tih dni povrne toženi stranki stroške pravdnega postopka v višini 1.183,75 EUR s pp.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Meni, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o tožbenem zahtevku spregledalo, da drugi odstavek 186. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ sicer govori o napeljevalcu in pomagaču v kazensko pravnem smislu, hkrati pa odgovornost širi tudi na osebe, ki so pomagale, da se storilec ne bi odkril. Take osebe pa ni mogoče šteti kot pomagače v kazensko pravnem smislu, saj jih zakon v nasprotnem primeru ne bi posebej izpostavljal. Za pomoč pri tem, da se odgovorne osebe ne bi odkrile, je tako možno šteti raznovrstna dejanja, vendar ne tistih, ki so primeroma določena v 38. členu KZ. Skladno z ustaljeno sodno prakso pa je osebo, ki je bila pravnomočno spoznana za odgovorno storitve kaznivega dejanja prikrivanja potrebno šteti kot osebo, ki je pomagala pri tem, da se odgovorne osebe ne bi odkrile. S Storitvijo kaznivega dejanja prikrivanja, ki ga stori tisti, ki premično ali nepremično stvar, za katero ve, da je bila pridobljena s kaznivim dejanjem, kupi, sprejme v zastavo, si kako drugače pridobi, prikrije ali razpeča, je tožena stranka brez dvoma zavestno sodelovala v verigi prenosa lastništva na ukradenih stvareh. S tem je dejansko pomagala, da se storilca kaznivega dejanja velike tatvine ni odkrilo in da so se za njim zabrisale sledi. Pri tem pa ni pomembno, ali je tožena stranka dejansko vedela za storilca kaznivega dejanja velike tatvine ali ne, niti to, da naj po lastni izjavi nikomur ne bi dajale nasvetov ali navodil v zvezi z izvršitvijo kaznivega dejanja velike tatvine, oziroma ni dala na razpolago sredstev za storitev kaznivega dejanja, ter ni vnaprej obljubila, da bo prekrila tatvino. Že zgolj zaradi tega, ker je vedela, da kupuje ukradene stvari, je tožena stranka odgovorna za nastalo škodo. Če ne bi bilo kupcev ukradenih stvari, tudi kaznivih dejanj tatvin ne bi bilo oziroma bi jih bilo bistveno manj, ker tatovi ne bi mogli ukradenih stvari spraviti v promet. Ravnanje tožene stranke (zavestni nakup ukradenih stvari) je tako vsekakor povezano s samim vlomom in v njem nastalo škodo, posledično pa je tožena stranka zanjo tudi odškodninsko odgovorna. Za toženčevo odškodninsko odgovornost je dovolj, da je bil obsojen za kaznivo dejanje prikrivanja pri kaznivem dejanju, s katerim je nastala škoda. Takšno stališče je zavzela tudi sodna praksa (npr. odločitev Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 4093/2009 in odločitev Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1475/2009).

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu odločitve po drugem odstavku 350. člena ZPP ter v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da je prvo sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni zagrešilo procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, medtem ko pritožba tega pritožbenega razloga ne konkretizira.

Tožeča stranka je oškodovancu L. d.d. Ljubljana na podlagi zavarovanja splošne odgovornosti Zbornice za zasebno varovanje izplačala zavarovalnino na podlagi sklenjene sodne poravnave v višini 14.310,00 EUR za škodo, ki mu je nastala zaradi kraje oziroma tatvine 329 škatel aluminijastih ploščic. Z izplačilom zavarovalnine je tožeča stranka po samem zakonu, na podlagi zakonite subrogacije v smislu določb 963. člena OZ vstopila v pravice zavarovanca nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka od M. D. kupila 1740 kilogramov aluminijastih ploščic, pakiranih v 63 kartonskih škatlah, ki so izvirale iz kaznivega dejanja tatvine, v zvezi s čimer je bila pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje prikrivanja po drugem in prvem odstavku 221. člena KZ.

Po 221. členu KZ je kaznovan za kaznivo dejanje prikrivanja tisti, ki stvar za katero ve, da je bila pridobljena s kaznivim dejanjem, ali tisto, kar je bilo zanjo dobljeno s prodajo ali zamenjavo, kupi, sprejme v zastavo, si kako drugače pridobi, prikrije ali razpeča. V konkretnem primeru je bil toženec, kot je bilo že navedeno, obsojen na kaznivo dejanje prikrivanja, ker je od M. D. (ta pa on neznane osebe) kupil 63 škatel aluminijastih ploščic, ki so izvirale iz kaznivega dejanja tatvine in glede ugotovitve teh dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstaja kaznivo dejanje in kazenska odgovornost, je pravdno sodišče vezano na kazensko obsodilno sodbo. Po določbi prvega odstavka 186 OZ za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno. Toženec bi torej lahko odgovarjal z ostalimi povzročitelji škode le za povračilo tiste škodo, ki ustreza vrednosti blaga, ki ga je prikril, to je za vrednost 63 kartonskih škatel, ki pa niso predmet tožbenega zahtevka, saj so bile oškodovancu nesporno vrnjene. Po drugem odstavku 186. člena OZ, na katerega se sklicuje tožeča stranka, pa solidarno s povzročiteljem škode za škodo odgovarjajo tudi napeljevalci in pomagači, kakor tudi osebe, ki so pomagale, da se druge odgovorne osebe (torej povzročitelji škode, napeljevalci oziroma pomagači) ne bi odkrile. Pri tisti osebi, ki pomaga, da se odgovorna oseba za škodo ne bi odkrila, mora biti podano neko aktivno ravnanje ali opustitev v smeri preprečitve in identifikacije osebe, ki je povzročila škodo, kar pa tekom dokaznega postopka ni bilo niti zatrjevano niti dokazano. Zmotno je pritožbeno stališče, da je za toženčevo odškodninsko odgovornost dovolj že, da je bil obsojen za kaznivo dejanje prikrivanja. Kaznivo dejanje prikrivanja je namreč povezano s predmetom kaznivega dejanja (s ukradeno stvarjo) in ne s prikrivanjem (skrivanjem) storilca kaznivega dejanja tatvine (glej VS II Ips 472/2003).

Glede na nesporno dejstvo, da je toženec prikril 63 (ki so mu bile zasežene in vrnjene oškodovancu) od skupaj 392 odtujenih kartonskih škatel, je tudi delež toženca glede na celotno povzročeno škodo znan (186/3 OZ).

Glede na navedeno je višje sodišče pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

ZPP v prvem odstavku 165. člena določa, da ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali v postopku v zvezi z njim. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP kriti svoje stroške pritožbenega postopka.