Jedro

Ker je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je obsojenec kaznivo dejanje storil v prištevnem stanju, ni podana v zagovorničini zahtevi uveljavljana kršitev kazenskega zakona po 2. točki 365. člena ZKP/1976. Ta kršitev bi namreč bila podana le, če bi sodišče ugotovilo, da je obsojenec storil kaznivo dejanje v neprištevnem stanju in bi ga kljub temu spoznala za krivega in mu izreklo kazen. Ni pa moč o tej kršitvi govoriti, če sodišče - v nasprotju z obsojenčevim zagovorom - ugotovi, da niso podane okoliščine, ki bi vzbujale sum glede njegove prištevnosti.

Izrek

Zahtevi obsojenega E.B. in njegove zagovornice za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obs. E.B. spoznan za krivega, da je v sostorilstvu z obs. E.G., na način opisan v izreku sodbe sodišča prve stopnje, storil kaznivo dejanje ropa po 2. in 1. odstavku 168. člena kazenskega zakona Republike Slovenije (KZ RS). Obsojen je bil na kazen dve leti in en mesec zapora.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornica obs. E.B., odvetnica O.T. na podlagi takrat veljavnega zakona o kazenskem postopku (ZKP/1976) dne 28.10.1994 vložila zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe - zaradi kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 364. člena in zaradi kršitve kazenskega zakona v obsojenčevo škodo iz 2. točke 365. člena ZKP/1976. Kršitev kazenskega zakona zagovornica utemeljuje s tem, da je sodišče obs. E.B. obsodilo, čeprav je bil neprišteven. Pri tem obsojencu ni bilo voljnega ravnanja, ker zaradi zaužitega mamila, ki mu je bilo podtaknjeno v soku, ni bil sposoben oblikovati takšnega subjektivnega odnosa do dejanja, da bi mu bilo moč očitati storitev kaznivega dejanja. Ker sta prištevnost in krivda sestavna dela kazenske odgovornosti, ki pri obsojenemu nista bili podani, je podana kršitev kazenskega zakona. Kršitev določb kazenskega postopka po 8.točki 1. odstavka 364. člena ZKP/1976 pa zagovornica v svoji zahtevi obrazlaga s tem, da je sodišče, čeprav je ves čas postopka obstajal sum glede obsojenčevega voljnega ravnanja, zavrnilo predlog obs. B., da ga naj pregleda sodni izvedenec in poda mnenje, kako je podtaknjeno mamilo vplivalo na njegovo duševno stanje in ravnanje. S svojo odločitvijo in obrazložitvijo zakaj odklanja postavitev izvedenca je sodišče samo prevzelo vlogo sodnega izvedenca in tako sodbo oprlo na dokaz, na katerega se po zakonu ne more opirati. Zagovornica predlaga, da vrhovno sodišče ugodi njeni zahtevi, razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Obs. E.B. je k tej zagovorničini zahtevi dne 17.1. 1995 poslal vrhovnemu sodišču še" dopolnilo k zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe". V tej svoji vlogi navaja, da je sodišče v pravnomočni sodbi povsem napačno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko ga je obsodilo za kaznivo dejanje, ki mu ni dokazano z verodostojnimi dokazi. Smiselno uveljavlja tudi kršitev določb kazenskega postopka, s tem ko zatrjuje, da sodišče sodbe ne bi smelo opreti na izpovedbo soobtoženega, ki je pričal zoper njega. Meni, da so s sodbo kršene določbe 27., 29. ter 6. alineje 1. odstavka 160. člena ustave Republike Slovenije. Prosi za ugodno rešitev te svoje vloge.

Zahtevo obsojenčeve zagovornice za izreden preizkus pravnomočne sodbe ter obsojenčevo "dopolnilno" vlogo z dne 17.1.1995 je vrhovno sodišče na podlagi določbe 561. člena sedaj veljavnega zakona o kazenskem postopku (ZKP) obravnavalo kot zahtevi za varstvo zakonitosti.

Državni tožilec Republike Slovenije v svojem odgovoru meni, da sta obe zahtevi neutemeljeni, saj se z njima izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar ne more biti predmet presoje v zvezi z vloženim pravnim sredstvom. Predlaga, da vrhovno sodišče zahtevi zavrne.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Prištevnost storilca v času storitve kaznivega dejanja je eden od zakonskih pogojev za njegovo kazensko odgovornost. Vprašanje ali je bil storilec kaznivega dejanja prišteven ali neprišteven, se ugotavlja v kazenskem postopku, pri čemer se prištevnost (praviloma) predpostavlja, neprištevnost pa ugotavlja s pomočjo sodnega izvedenca - psihiatra le, če nastane sum, da je zaradi duševne bolezni, začasne duševne motnje ali duševne zaostalosti storilčeva prištevnost izključena ali zmanjšana (1. odstavek 258. člena ZKP/1976). O tem ali takšen sum obstaja ali ne, pa sodišče presoja na podlagi dejanskih okoliščin konkretnega primera. Gre torej za vprašanje ugotavljanja dejanskega stanja, ki je podlaga za uporabo kazenskega zakona.

Senat vrhovnega sodišča ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog obrambe, da odredi izvedenca - psihiatra, ki bi ugotovil vpliv mamila na obs. E.B. v času storitve kaznivega dejanja. V obrazložitvi sodbe (1. odstavek, stran 8) je sodišče dalo razloge o prištevnosti obsojenca in zakaj ni verjelo njegovemu zagovoru, da bi mu naj soobsojeni G. podtaknil mamilo. Tudi sodišče druge stopnje je (obširno) obrazložilo zakaj šteje, da je dejansko stanje glede obsojenčeve prištevnosti pravilno ugotovljeno.

Ker je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je obs. E.B. kaznivo dejanje storil v prištevnem stanju, ni podana v zagovorničini zahtevi uveljavljana kršitev kazenskega zakona po 2.točki 365. člena ZKP/1976. Ta kršitev bi namreč bila podana le, če bi sodišče ugotovilo, da je obs. E.B. storil kaznivo dejanje v neprištevnem stanju in bi ga kljub temu spoznalo za krivega in mu izreklo kazen. Ni pa moč o tej kršitvi kazenskega zakona govoriti, če sodišče - v nasprotju z obsojenčevim zgovorom - ugotovi, da niso podane okoliščine, ki bi vzbujale sum glede njegove prištevnosti. Prav tako, po presoji vrhovnega sodišča, ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 364. člena ZKP/1976. V obravnavani zadevi pravnomočna sodba ne temelji na nobenem takšnem dokazu, za katerega bi bilo v zakonu izrečno določeno, da se sodba ne more nanj opirati. Zaključek sodišča, da ni sprejemljiv obsojenčev zagovor, da mu je bilo podtaknjeno mamilo - s tem pa so tudi izključeni razlogi za sum glede njegove prištevnosti - je stvar pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Zato zavrnitev predlaganega dokaza glede obsojenčeve prištevnosti ne pomeni, da sodba temelji na nedovoljenem dokazu.

Zagovor soobtoženega E.G. je (samo) eden izmed dokazov, na katerem temelji v obravnavanem primeru obsodilna sodba. Ta dokaz je, tako kot ostali izvedeni dokazi, predmet proste presoje sodišča in če je zaslišanje soobtoženca opravljeno v skladu z določbami zakona o kazenskem postopka, se lahko sodba opre tudi na tak dokaz. Zato so trditve v obsojenčevi zahtevi o nedopustnosti takšnega dokaza brez sleherne podlage v zakonu. V obsojenčevi vlogi zatrjevane kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 27. in 29. člena ustave (načelo domneve nedolžnosti in pravna jamstva v kazenskem postopku) niso z ničemer konkretizirane, zato jih vrhovno sodišče ne more presojati. Določba 6. alineje 1.odstavka 160. člena ustave pa se nanaša na ustavno pritožbo, o kateri odloča ustavno sodišče. Sicer pa iz celotne vsebine obsojenčeve zahteve izhaja, da izpodbija dejansko stanje, ugotovljeno s pravnomočno sodbo, kar ni predmet presoje v z vezi z vloženim izrednim pravnim sredstvom.

Po povedanem senat vrhovnega sodišča ugotavlja, da uveljavljane kršitve kazenskega zakona in zakona o kazenskem postopku niso podane oziroma, da po svoji vsebini vse zatrjevane kršitve zakona predstavljajo izpodbijanje dejanskega stanja, ugotovljenega v pravnomočni sodbi. Izpodbijanje dejanskega stanja pa ni zakonski razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP), enako kot tudi z zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni bilo mogoče izpodbijati dejanskega stanja (427. člen ZKP/1976). Zato je moralo vrhovno sodišče obe zahtevi zavrniti kot neutemeljeni (425. člen ZKP).