19. 10. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa Odvetniška družba B., o. p., d. n. o., Z., na seji senata dne 3. oktobra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 317/2004 z dne 13. 1. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 221/2002 z dne 10. 12. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V pravdnem postopku je pritožnik (tedaj tožnik) uveljavljal zahtevek, s katerim je od prve toženke zahteval izročitev 1/5 nepremičnine, vpisane pri vl. št. 405 k. o. V. (tj. zemljišča in na njem stoječe stanovanjske hiše), ter izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Zoper drugega toženca je pritožnik vložil zahtevek za izselitev iz stanovanjske hiše. Sodišče prve stopnje je njegovemu tožbenemu zahtevku ugodilo. Ugotovilo je, da je bil pritožnikov nagib pri sklepanju dednega dogovora, s katerim je svoj dedni delež na navedeni nepremičnini odstopil prvi toženki, v tem, da nepremičnina v celoti ostane v družini. Po presoji sodišča prve stopnje je ta nagib postal del pravne podlage dednega dogovora. Čeprav do formalnopravnega prenosa lastninske pravice zaradi v zemljiško knjigo vpisane prepovedi odsvojitve in obremenitve ni prišlo, so bila po presoji sodišča prve stopnje prizadevanja tožencev usmerjena k pravnemu prenosu nepremičnine. Glede na to je sodišče prve stopnje ocenilo, da je pravna podlaga dednega dogovora odpadla in je zato ta dogovor prenehal veljati. Zoper prvostopenjsko sodbo sta toženca vložila pritožbo. Višje sodišče je njunima pritožbama ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zoper drugostopenjsko sodbo je pritožnik vložil revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo. Višje in Vrhovno sodišče sta šteli, da je bil nagib za sklenitev dednega dogovora v tem, da se je prva toženka pritožniku smilila, ker je bila vdova z enim otrokom. Želja, da nepremičnina še naprej ostane v družini, pa je bila po oceni obeh sodišč motiv za zavarovanje, tj. ustanovitev prepovedi odsvojitve in obremenitve, ki je bila v skladu z dednim dogovorom vpisana v zemljiško knjigo v korist pritožnika. Ker je prva toženka v zemljiški knjigi še vedno vpisana kot lastnica, po presoji Vrhovnega sodišča ni prišlo do nedovoljenega razpolaganja, zato ni nobenega razloga za vrnitev odstopljenega dednega deleža. V zvezi z zahtevkom zoper drugega toženca pa je Vrhovno sodišče ugotovilo, da pritožnik ni solastnik sporne nepremičnine, zato ni aktivno legitimiran od drugega toženca zahtevati, naj se izseli iz sporne hiše.

2.Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija sodbi Višjega in Vrhovnega sodišča. Zatrjuje kršitev pravic iz 22., 35. in 74. člena Ustave. Sodiščema očita napačno uporabo materialnega prava. Pritožnik poudarja, da ne bi nikoli odstopil svojega dednega deleža prvi toženki, če bi vedel, da ta namerava nepremičnino odtujiti. Zato po njegovem mnenju ni mogoče šteti, da prepoved odsvojitve in obremenitve ob sklenitvi dednega dogovora ni bila njegov motiv. Pritožnik meni, da izpodbijani sodbi kršita svobodno gospodarsko pobudo, saj ne upoštevata avtonomije strank pri sklepanju pravnih poslov. Hkrati naj bi bil kršen tudi 35. člen Ustave, ki zagotavlja splošno svobodo ravnanja. Pritožnik še zatrjuje, da sta sodišči v konkretnem primeru glede motiva odločili drugače, kot odločajo sodišča v vsebinsko enakih primerih, s čimer naj bi kršili 22. člen Ustave.

B.

3.Pritožnik zmotno meni, da je avtonomija strank pri sklepanju pravnih poslov varovana v okviru 74. člena Ustave, ki zagotavlja svobodno gospodarsko pobudo. Ta bi lahko bila varovana v okviru splošne svobode ravnanja, ki je zajeta v 35. členu Ustave. Za kršitev te ustavne določbe pa bi šlo le, če bi odločitev sodišča temeljila na kakšnem pravnem stališču, ki bi bilo nesprejemljivo z vidika 35. člena Ustave. Z navedbami, s katerimi pritožnik poskuša utemeljiti kršitev navedene ustavne določbe, tega ni mogoče izkazati. Pritožnik v ustavni pritožbi zgolj ponavlja očitke o napačni uporabi materialnega prava, s katerimi ni uspel v revizijskem postopku, s tem pa ustavne pritožbe ne more utemeljiti. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) namreč Ustavno sodišče presoja le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Z vidika zatrjevane kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave bi bil lahko pomemben očitek, da sta sodišči v konkretnem primeru glede motiva odločili drugače, kot odločajo sodišča v vsebinsko enakih primerih. Vendar pritožnik tega očitka ne izkaže. Zatrjevane drugačne sodne prakse namreč ne konkretizira niti ne predloži sodnih odločb, iz katerih bi ta izhajala.

5.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić