Jedro

Odgovornost tožene stranke za z njeni delavki izplačanim nadomestilom OD ter s povrnitvijo stroškov specialističnih storitev in pregledov v bolnici tožeči stranki povzročeno vtoževano škodo ne more biti objektivna, temveč bi lahko bila le krivdna, če tožena stranka na rezalno navijalnem stroju res ne bi izvedla za varnost ljudi, še pred obravnavano delovno nesrečo, predpisanih oz. odrejenih ustreznih ukrepov varstva pri delu. Ker je bila delavka tožene stranke zaslišana kot "priča" le pri tožeči stranki, ne pa tudi pred sodiščem, je zato sodišče prve stopnje kršilo načeli ustnega in neposrednega obravnavanja, ko je njeno izjavo vzelo za podlago izpodbijane sodbe.

Izrek

I. Pritožbi se u g o d i ter se izpodbijano sodbo prve stopnje s p r e m e n i tako, da se njen celotni izrek poslej glasi: "1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju z dne 11.3.1997, opr. št. Ig 96/02840 se razveljavi tudi v tč. 1. in 3. izreka ter tožbeni zahtevek zavrne. 2. Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 34.762,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od dne 16.6.1998 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo."

II. Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki stroške tega pritožbenega postopka v znesku 46.150,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 16.6.1998, opr. št. I Pg 497/97-13 izreklo,(1.) da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. Ig 96/02840 z dne 11.3.1997 v tč. 1. in 3. izreka v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v znesku 114.000,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od delne glavnice v znesku 9.410,90 SIT za čas od dne 1.8.1994 dalje do plačila in od delne glavnice v znesku 104.589,70 SIT za čas od dne 26.11. 1994 dalje do plačila ter izvršilne stroške v znesku 10.980,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dne 11.3.1997 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo in (2.) da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 6.075,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dne 16.6.1998 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje najprej: povzelo potek izvršilnega in (nadaljnjega) pravdnega postopka ter navedbe (pravdnih) strank - tožene stranke (prvotnega dolžnika) v dne 21.4.1997 vloženem ugovoru zoper (izdani) sklep o izvršbi in v dne 2.12.1997 vloženi pripravljalni vlogi ter tožeče stranke v dne 9.12.1997 vloženi pripravljalni vlogi; naštelo na glavni obravnavi (z dne 16.6.1998) v dokaznem postopku izvedene dokaze;in pojasnilo zavrnitev dokaznega predloga tožene stranke z zaslišanjem priče P. Č.. Nato pa je o ugoditvi tožbenemu zahtevku zapisalo: "Sodišče ni moglo slediti zatrjevanjem tožene stranke, da ni odgovorna za nezgodo pri delu, ki jo je utrpela njena delavka S. V. dne 15.7.1994. Delo na rezalno navijalnem stroju je prav gotovo dejavnost s povečano stopnjo nevarnosti, zato odgovarja obratovalec - to je tožena stranka za škodo, ki nastane pri takšni dejavnosti objektivno. Po 174. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (dalje ZOR) namreč odgovarja za škodo od nevarne stvari njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. Imetnik stvari se lahko oprosti svoje odgovornosti, če v skladu s 177. členom ZOR dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega. Tožena stranka je sicer zatrjevala, da je prišlo do nezgode pri delu izključno po krivdi delavke, vendar ji tega ni uspelo dokazati. Vsi izvedeni dokazi namreč kažejo na to, da tožena stranka ni samo objektivno, ampak tudi krivdno odgovorna za nezgodo, ki se je zgodila 15.7.1994. Na podlagi izjave, ki jo je podala delavka S. V., ko je bila zaslišana kot priča pri tožeči stranki, ter na podlagi mnenja, ki ga je dal vodja VPD in PV pri toženi stranki, je mogoče z gotovostjo trditi, da je delavka V. ravnala s strojem, na katerem je prišlo do nezgode, povsem pravilno, da je upoštevala vsa pravila za varstvo pri delu. Na stroju, na katerem je delala, je prišlo do pretrganja papirja, zato je na glavnem stikalu stroj izklopila. Ko je bil stroj izključen in v mirovanju je delavka napeljevala papir skozi valje in mimo odreznega noža, v tistem trenutku pa se je stroj vklopil in ji je zato nož odrezal členek desnega kazalca. Kljub temu, da je bil stroj kmalu po nezgodi pregledan in preizkušen po pooblaščeni strokovni instituciji K. Ž. (to je podjetje za organiziranje varstva pri delu), ki je ugotovila, da stroj ustreza zahtevam za izdajo obratovalnega dovoljenja, pa vodja VPD in PV v svojem mnenju ugotavlja, da je nujno potrebno zamenjati "stop" stikalo z ustrezno varnostno funkcijo. Do takšnega samodejnega vklopa stroja pa po navedbah delavke V. ni prišlo takrat prvič, temveč se je to dogajalo njej in njenim sodelavcem tudi že prej. Na to so delavci opozorili tudi svoje nadrejene, ki pa pred nesrečo, ki se je zgodila delavki V., niso ukrepali, so pa kmalu po tej nesreči na rezalno navijalni stroj montirali še dodatno "stop" stikalo,kar izhaja iz izjave delavke V., podane pri tožeči stranki. Iz vsega povedanega izhaja, da je tožena stranka opustila predpisane varnostne ukrepe za varstvo pri delu in je zato tudi krivdno odgovorna za nezgodo pri delu in mora zato tožeči stranki povrniti stroške za specialistične storitve in preglede v bolnici in nadomestilo osebnega dohodka delavke V., kar vse je tožeča stranka predhodno plačala in je to zato upravičena, v skladu s 87. členom Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki določa, da ima Z. pravico zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je bolezen, poškodba ali smrt zavarovane osebe posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni higiensko-sanitarni ukrepi, ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi, kot regres zahtevati od tožene stranke.

Tožena stranka je v pravdi popolnoma propadla, zato mora v skladu s 154. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške.

Tožeča stranka je na glavni obravnavi priglasila pravdne stroške v višini 6.075,00 SIT, ki predstavljajo sodno takso za sodbo. Sodna taksa je odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah (5. a odstavek Tarifne številke 2). Zakonske zamudne obresti tečejo od zneska pravdnih stroškov od 16.6.1998 dalje do pla- čila, vse v 8 dneh pod izvršbo." Tožena stranka z dne 9.7.1998 pravočasno vloženo pritožbo izpodbija sodbo prve stopnje v celoti iz vseh pritožbenih razlogov iz čl. 353/I (takrat veljavnega) ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga,da "s sodbo spremeni sodbo prve stopnje tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, ter naloži tožeči stranki povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke podredno pa,da s sklepom razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu vrne zadevo v novo sojenje". Na pritožbenih stroških tožena stranka priglaša: posvet s stranko - 50 točk, sestava pritožbe - 250 točk in sodna taksa po odmeri sodišča (prve stopnje).

V pritožbi tožena stranka navaja: "Sodišče je napačno zaključilo,da je tožena stranka opustila predpisane varnostne ukrepe za varstvo pri delu in da je zato tožeča stranka v skladu z 87. členom Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) upravičena do povrnitve stroškov specialističnih storitev,pregledov v bolnici ter nadomestil plač za poškodovanko S. V.. Pri tem pa sodišče ni navedlo katere varstvene ukrepe za varstvo pri delu na rezalno navijalnem stroju je tožena stranka sploh opustila.Do nezgode je prišlo dne 15.07.1994, le deset dni po tistem pa je stroj pregledalo in preizkusilo zato pooblaščeno podjetje K. d.o.o., Ž. ter ugotovilo kot izhaja iz zapisnika z dne 05.08.1994, da sredstvo za delo ustreza zahtevam in se izda obratovalno dovoljenje, ter da so izpolnjeni pogoji za izdajo listine o pregledu in preizkusu sredstev za delo. V zapisniku je tudi posebej pojasnjeno (4. alineja 5. 2. točke), da je poškodba pri delu kot naj bi jo opisala poškodovanka izključena. Sodišče ni posebej pojasnilo zakaj ni dalo vere pooblaščenemu podjetju oz. njihovi strokovni razlagi, pač pa verjelo mnenju vodje VPD in PV ter še posebej izjavi poškodovanke, ki je bila dana na zapisnik pred organom tožeče stranke skoraj dve leti po nesreči. Prvostopno sodišče se tudi povsem zmotno sklicuje na 174. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, saj za stroške, ki so nastali toženi stranki, tožeča stranka ne odgovarja objektivno ampak izključeno po že prej navedenem členu ZZVZZ. Tožena stranka je na zadnji glavni obravnavi ponudila dokazni predlog z zaslišanjem priče Č. P., ki bi lahko pojasnil, kako je prišlo do nezgode, oziroma nepravilnega ravnanja poškodovanke. Stroj namreč deluje po dveh režimih. Delavka je opravljala svoje delo pod režimom "obratovanja" in ko je pritisnila na STOP gumb, je bil stroj še vedno v režimu obratovanja. Kljub temu je poškodovanka kot je sama povedala pričela napeljevati papir med valji in mimo nožev, tega pa ne bi smela storiti, dokler ni stroj preklopila na režim "napeljevanja", v katerem do nesreče ne bi moglo priti. Vse to bi lahko pojasnila predlagana priča, vendar je sodišče njeno zaslišanje brez posebnega razloga zavrnilo." Tožeča stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba je utemeljena. Ke je bil z na prvi stopnji izdano izpodbijano sodbo postopek pred sodiščem prve stopnje končan (še) pred uveljavitvijo (dne 14.7.1999 (novega)) ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99), se je ta pritožbeni postopek nadaljeval po dotedanjih predpisih (ZPP (Ur.l. SFRJ, št. 4/77-27/90 (čl. 498/I (novega) ZPP))).

Uveljavljana ali kakšna (druga) upoštevna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz čl. 354/II ZPP, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (čl. 365/II ZPP), nista podani. Za odločitev v tem gospodarskem sporu odločilno dejansko stanje je v zadostnem obsegu pravilno ugotovljeno. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča predlagani dokaz tožene stranke z zaslišanjem priče P.Č., tehničnega vodje tožene stranke, ni (bil) ne odločilen in ne pomemben za (pravilno) odločbo (čl. 300/I ZPP). Zato ga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo (kot nepotrebnega (čl. 300/II ZPP)). Ob ugotovljenem dejanskem stanju pa je sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo (ugoditvijo tožbenemu zahtevku) zmotno uporabilo materialno pravo. ZZVZZ določa: v čl. 87/I: Zavod ima pravico zahtevati,da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je bolezen, poškodba ali smrt zavarovane osebe posledica tega,ker niso bili izvedeni ustrezni higiensko-sanitarni ukrepi, ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi. v čl. 89: V primerih iz (86. in) 87. člena tega zakona se šteje, da je Z. imel škodo, ne glede na to, da so nevarnosti zajete z zdravstvenim zavarovanjem po tem zakonu. v čl. 90: Pri ugotavljanju pravice do povrnitve škode, povzročene Z., se uporabljajo določila zakona o obligacijskih razmerjih, razen če ni s tem zakonom drugače določeno. v čl. 91: Odškodnina, ki jo ima Z. pravico zahtevati v primerih iz (86.,) 87. (in 88.) člena tega zakona, obsega stroške za zdravstvene in druge storitve ter zneske denarnih nadomestil in drugih dajatev, ki jih plačuje Z.. in v čl. 92: Če Zavod ugotovi, da je nastala škoda, zahteva od zavarovane osebe ali delodajalca, da jo povrne v določenem roku. Če škoda ni povrnjena v določenem roku, uveljavlja Z. odškodninski zahtevek pri pristojnem sodišču. Ker se rezalno navijalni stroj, na katerem se je dne 15.7. 1994 pri delu poškodovala delavka tožene stranke S. V., šteje za nevarno stvar, zaradi njegove narave namreč ni mogoče popolnoma in v celoti odpraviti iz njegovega obratovanja izvirajoče potencialne nevarnosti (čl. 173 ZOR), je zato za škode iz obratovanja tega stroja tožena stranka res (tudi) objektivno odgovorna (čl. 174 ZOR). Toda tožena stranka objektivno odškodninsko odgovarja samo oškodovancem, ki so utrpeli poškodbe v neposredni zvezi z obratovanjem navedenega stroja, brez lastne krivde in brez sodelovanja drugih vzrokov,neodvisno od funkcioniranja stroja (čl. 177 ZOR). ZZVZZ pa je specialni predpis (čl. 90), ki v (cit.) čl. 87/I določa le krivdno odgovornost delodajalcev za Z. povzročeno škodo, in ne tudi njihove objektivne odškodninske odgovornosti. Zato odgovornost tožene stranke za z njeni delavki izplačanim nadomestilom OD ter s povrnitvijo stroškov specialističnih storitev in pregledov v bolnici tožeči stranki povzročeno vtoževano škodo ne more biti objektivna, temveč bi lahko bila le krivdna, če tožena stranka na rezalno navijalnem stroju res ne bi izvedla za varnost ljudi še pred obravnavano delovno nesrečo predpisanih oz. odrejenih ustreznih ukrepov varstva pri delu. Takšna opustitev tožene stranke pa ni z ničemer dokazana. K., d.o.o., Ž., G., ki je dne 25.7.1994 pregledalo in preizkusilo rezalno navijalni stroj tožene stranke, je namreč ugotovilo: "Sredstvo za delo ustreza zahtevam izda se obratovalno dovoljenje." in "Iz pregleda in preizkusa sledi da so izpolnjeni pogoji za izdajo listine o pregledu in preizkusu sredstev za delo." (Zapisnik o pregledu in preizkusu sredstva za delo z dne 5.8.1994, št. S-547/94, tč. 5.2.: Rezultati pregleda in preizkusa in tč. 6.: Sklep (B2)) ter "Na podlagi analize rezultatov pregleda in preizkusa ugotavljamo da sredstvo za delo ustreza predpisom varstva pri delu in zagotavlja delavcem varno delo." (Poročilo - Obratovalno dovoljenje z dne 7.8.1994, št. OD 533/94, tč. 6.); vodja VPD in PV pri toženi stranki je v Mnenju in ukrepih z dne 27.9.1994 (A5) navedeni ukrep: "Kljub izpravnosti stroja je nujno zamenjati stop stikalo z ustrezno varnostno funkcijo." zapisal šele po obravnavani delovni nesreči (in ne že pred njo); ter tožeča stranka do konca postopka na prvi stopnji ni navedla niti katerih predpisanih ali odrejenih ukrepov varstva pri delu naj tožena stranka na cit.stroju ne bi izvedla, niti ustreznega pravilnika ali drugega predpisa o varstvu pri delu oz. odredbe, ki bi takšne (neizvedene) ukrepe varstva pri delu predpisoval oz. odrejala za varnost ljudi. Končno pa je sodišče prve stopnje še kršilo načeli ustnega in neposrednega obravnavanja (čl. 4 ZPP), ko je za podlago izpodbijane sodbe vzelo izjavo delavke tožene stranke S. V. (Zapisnik (tožeče stranke) z dne 26.2.1996, št. 18402-10-1/96 (A6));ta delavka tožene stranke je namreč bila zaslišana kot "priča" le pri tožeči stranki, ne pa tudi pred sodiščem. Tožbeni zahtevek tako res ni utemeljen.

Ker je tožeča stranka v tem gospodarskem sporu popolnoma propadla, mora povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 34.762,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od dne 16.6.1998 dalje do plačila (čl. 166/II v zv. s čl. 154/I ZPP). Ob upoštevanju tudi načela potrebnosti stroškov (čl. 155/I ZPP) in načela povzročitve stroškov (čl. 156/I ZPP) so ti stroški odmerjeni v skladu s takrat veljavnima Odvetniško tarifo (po Tar. št. 14/1. in 15/1. ter čl. 7) in Zakonom o sodnih taksah (po Tar. št. 3/(3) Taksne tarife ter čl. 7), in so: odvetniška nagrada za sestavo pripravljalne vloge 200 točk oz.znesek 15.300,00 SIT; odvetniški nagradi za udeležbo na narokih za glavno obravnavo (priglašena) 75 točk oz. znesek 5.737,50 SIT in 100 točk oz. znesek 7.650,00 SIT; sodna taksa za ugovor zoper sklep o izvršbi v znesku 6.075,00 SIT. Tožena stranka pa ni upravičena do povrnitve 50 točk oz. zneska 3.825,00 SIT odvetniške nagrade za posvet s stranko in 50 točk oz.zneska 3.825,00 SIT odvetniške nagrade za pregled spisa; ti odvetniški nagradi sta zajeti že v odvetniški nagradi za sestavo pripravljalnega spisa. Zato je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo prve stopnje ustrezno spremeniti (čl. 373/tč. 4 ZPP).

Ker je bila pritožba tožene stranke uspešna, ji mora tožeča stranka povrniti (še) stroške tega pritožbenega postopka v znesku 46.150,00 SIT (čl. 166/II v zv. s čl. 154/I ZPP). Ti stroški pa so odmerjeni v skladu z (takrat oz. sedaj veljavnima) Odvetniško tarifo (po Tar. št. 16/1. in čl. 7) ter Zakonom o sodnih taksah (po Tar. št. 3/(1) (in (6)) Taksne tarife ter čl. 7), in so: odvetniška nagrada za sestavo pritožbe 250 točk oz. znesek 21.850,00 SIT ter sodna taksa za pritožbo v znesku 24.300,00 SIT. Tožena stranka pa ni upravičena do povrnitve 50 točk oz. zneska 3.825,00 SIT odvetniške nagrade za posvet s stranko; ta odvetniška nagrada je zajeta že v odvetniški nagradi za sestavo pritožbe.