Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

Up-1095/06

Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

25. 10. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž., na seji senata dne 12. oktobra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper:

– sklep Višjega sodišča v Kopru št. Kp 230/2006 z dne 8. 5. 2006 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru št. K 143/05 z dne 26. 4. 2006;

– sklep Višjega sodišča v Kopru št. Kp 310/2006 z dne 16. 6. 2006 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru št. K 143/05 z dne 6. 6. 2006;

– sklep Višjega sodišča v Kopru št. Kp 345/2006 z dne 4. 7. 2006 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru št. Ks 450/2006 z dne 21. 6. 2006 in

– sklep Višjega sodišča v Kopru št. Kp 424/2006 z dne 25. 8. 2006 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru št. Ks 589/2006 z dne 18. 8. 2006

se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je vložil ustavno pritožbo zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora, ki ga je Okrožno sodišče izdalo ob izreku obsodilne sodbe iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP), in zoper pravnomočni sklep o zavrženju zahteve za varstvo zakonitosti. Naknadno je ustavno pritožbo dopolnil in razširil še na kasnejša pravnomočna sklepa o podaljšanju pripora iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti.

2.Pritožnik v zvezi z izpodbijanima sklepoma o podaljšanju pripora ob izreku sodbe in o zavrženju zahteve za varstvo zakonitosti zatrjuje kršitve 22. člena in prvega odstavka 23. člena Ustave ter določbe prvega odstavka 6. člena v zvezi s tretjim odstavkom 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Pojasnjuje, da se nahaja v priporu od 8. 6. 2005 in da je bila prvostopenjska sodba izrečena dne 26. 4. 2005 (pravilno: 26. 4. 2006). V utemeljitev kršitve pravice do sojenja v razumnem roku navaja, da je Okrožno sodišče kršilo prvi odstavek 363. člena ZKP, ker mu ni vročilo sodbe v roku petnajstih dni. Sodišča naj bi kršila tudi 22. člen Ustave, ker naj ne bi preizkusila kršitve pravice do sojenja v razumnem roku po uradni dolžnosti oziroma ker naj bi brez obrazložitve zavrnila očitke pritožnika. Okrožno sodišče naj bi imelo "različna merila" za podaljševanje pripora. Tako naj bi v sklepu št. Ks-100/05 z dne 9. 2. 2006 zapisalo, da je kršena pravica do sojenja v razumnem roku, kadar je obdolženi v priporu več kot eno tretjino nepravnomočne kazni.

3.Pritožnik v zvezi z nadaljnjima sklepoma o podaljšanju pripora zatrjuje kršitev pravice do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 23. člena Ustave in določbe tretjega odstavka 5. člena EKČP. V utemeljitev te kršitve navaja, da je Okrožno sodišče kršilo prvi odstavek 363. člena ZKP in da Višje sodišče še ni razpisalo javne seje. Kršitev naj bi sodišče opravičevalo s pavšalno trditvijo, da je šlo za dolgotrajen postopek. Pritožnik tudi navaja, da mu bo onemogočeno normalno prestajanje kazni z vsemi ugodnostmi, saj bo v primeru pravnomočne obsodilne sodbe večino kazni prestal v priporu. Sklicuje se na Pravilnik o izvrševanju kazni zapora (Uradni list RS, št. 102/2000), ki naj bi določal ugodnost prostega izhoda že po eni tretjini prestane kazni. Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavni pritožbi ugodi in pripor odpravi.

B.

4.Po določbi drugega odstavka 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS V, 40) in v drugih odločitvah o pripornih zadevah opredelilo pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za ustavno dopustnost posega v osebno svobodo posameznika. Nanje se Ustavno sodišče sklicuje tudi v tej zadevi.

5.Pritožnik uveljavlja kršitev pravice do razumnega časa trajanja pripora iz prvega odstavka 23. člena Ustave in tretjega odstavka 5. člena EKČP z navedbama, da mu pisno izdelana sodba ni bila vročena v roku iz prvega odstavka 363. člena ZKP in da Višje sodišče še ni razpisalo javne seje. Pritožnik s takšnima navedbama izpodbija trajanje pripora po izreku prvostopenjske obsodilne sodbe in smiselno zatrjuje poseg v pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.

6.Ustavno sodišče je v zadevi št. Up-123/95 z dne 6. 10. 1995 (OdlUS IV, 135) odločalo o kršitvi pravice iz tretjega odstavka 5. člena EKČP in zapisalo naslednje: "Pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotavlja že 23. člen Ustave. EKČP ji z določitvijo sankcije – izpustitvijo po prekoračitvi razumnega časa trajanja pripora – daje še dodatno težo. Iz obeh določb izhaja, da zgolj obstoj utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja in pripornega razloga (ponovitvene nevarnosti) po poteku določenega časa ne moreta več utemeljevati nadaljnjega trajanja pripora. Sodišče mora zato odgovoriti na ugovor priprte osebe, da traja pripor že nerazumno dolgo." Kriterije, pod katerimi je treba presojati trajanje pripora, je Ustavno sodišče postavilo v odločbi št. Up-155/95 z dne 5. 12. 1996 (OdlUS V, 190). Nanje se v celoti sklicuje tudi v tej zadevi. Če namreč glede na okoliščine kazenskega postopka in ravnanje obdolženca v kazenskem postopku, ni zagotovljeno hitro postopanje vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, prvi odstavek 23. člena Ustave zagotavlja tudi, da se pripornik po preteku časa, ki ga je še mogoče označiti kot razumen čas, izpusti in da se brani obtožbe s prostosti.

7.Pritožnik zgolj z navedbama, da mu pisni odpravek sodbe ni bil vročen v zakonskem roku in da Višje sodišče še ni razpisalo javne seje, ne more utemeljiti očitka o nerazumnem času trajanja pripora. Iz ustavne pritožbe tudi niso razvidne druge okoliščine, ki bi utemeljevale zatrjevano kršitev. Iz podatkov, ki jih je Ustavnemu sodišču posredovalo Okrožno sodišče, izhaja, da je bila obsodilna sodba izrečena na naroku dne 26. 4. 2006. Pisni odpravek sodbe je bil izdelan v času dveh mesecev in dvanajst dni ter strankam odposlan dne 7. 7. 2006. Zoper obsodilno sodbo je pritožnik vložil pritožbo dne 21. 7. 2006, njegov zagovornik pa dne 12. 7. 2006. Po navedbah Okrožnega sodišča je do prekoračitve roka za pisno izdelavo sodbe prišlo zlasti zaradi obsežnosti in zapletenosti zadeve. Kazenski postopek se je vodil zoper sedem obtožencev zaradi osmih izvršitvenih dejanj v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja po tretjem in petem odstavku 311. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ). Glede na navedeno ni mogoče ugotoviti, da sodišče glede na naravo zadeve ne dela dovolj hitro in da pripor zaradi tega traja nerazumno dolgo. Zato očitno ne gre za kršitev pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave v zvezi s prvim odstavkom 19. člena Ustave.

8.Neutemeljeni so tudi očitki pritožnika o kršitvi pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. V času izdaje prvostopenjskega sklepa o podaljšanju pripora dne 26. 4. 2006 je bil pritožnik v priporu deset mesecev in osemnajst dni. Višje sodišče je v sklepu št. Kp 230/2006 z dne 8. 5. 2006 navedlo, da obdobje, ki ga je pritožnik prebil v priporu, ni tako, da bi z vidika načela sorazmernosti terjalo odpravo pripora. Očitek pritožnika, da mu ni bilo sojeno v razumnem roku, je zavrnilo z navedbo, da je v postopku na prvi stopnji šlo za zahtevno in obsežno zadevo. Prestani pripor je po mnenju Višjega sodišča v sorazmerju z izrečeno kaznijo. Zavrnilo je tudi pritožnikov očitek, da je bil kršen drugi odstavek 14. člena Ustave, ker je bil pripor odpravljen soobtožencem, ne pa tudi pritožniku. Pojasnilo je, da se obstoj pripornih razlogov presoja individualno. V primeru obtožencev, ki so bili izpuščeni na prostost, naj ne bi šlo za enake okoliščine kot pri pritožniku. V sklepu št. Kp 345/2006 z dne 4. 7. 2006 je Višje sodišče ocenilo, da pritožniku ni bila kršena pravica do sojenja v razumnem roku. Opozorilo je na pravno in dejansko zapletenost primera, na kar naj bi kazalo večje število obtožencev, njihova povezanost v kriminalno združbo in večje število posameznih dejanj, ki jih je bilo treba obravnavati. Vse te okoliščine so po presoji Višjega sodišča vplivale na daljše trajanje pripora. Trajanje pripora naj bi bilo tudi razumno glede na obtožencu izrečeno (še nepravnomočno) kazen treh let zapora. Enaka ugotovitev izhaja iz zadnjega izpodbijanega sklepa Višjega sodišča št. Kp 424/2006 z dne 25. 8. 2006. Ustavno sodišče ocenjuje, da je sodišče odgovorilo na pritožnikove navedbe glede trajanja pripora. Določno je navedlo dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo daljše trajanje pripora, zato je očitno, da ni bilo kršeno jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

9.Navedbe pritožnika, da ima Okrožno sodišče "različna merila" za podaljševanje pripora, je mogoče razumeti kot očitek o kršitvi 22. člena Ustave. Navedena ustavna določba med drugim zagotavlja, da sodišče brez utemeljenih razlogov ne odstopi od enotne sodne prakse. Vendar pritožnik zgolj s sklicevanjem na eno domnevno drugačno odločitev sodišča, ki ni na zadnji stopnji odločilo v njegovem primeru, ne more izkazati zatrjevane kršitve.

10.Pritožnik tudi navaja, da mu bo zaradi pripora onemogočeno normalno prestajanje kazni zapora z vsemi ugodnostmi, saj bo v primeru pravnomočne obsodilne sodbe večino kazni prestal v priporu. Iz ustavne pritožbe ni razvidno, ali v zvezi s tem sploh uveljavlja kršitev z Ustavo zajamčenih pravic in katerih. Ustavno sodišče zato tega očitka ni moglo preizkusiti.

11.Pritožnik izpodbija tudi pravnomočni sklep o zavrženju zahteve za varstvo zakonitosti. V zvezi z izpodbijanim sklepom uveljavlja kršitev 22. člena in prvega odstavka 23. člena Ustave. Zatrjevanih kršitev ne utemelji, zato jih Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

12.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

13.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata

dr. Zvonko Fišer

Ustavno sodišče

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia