Jedro

Zavod ima pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja zavarovane osebe (86. člen ZZVZZ). Pravico ima zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je poškodba posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi (prvi odstavek 87. člena ZZVZZ).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi v izpodbijanem obsodilnem delu in odločitvi o stroških postopka, v točki I, III in IV izreka.

II.Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 4.512,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2021 dalje do plačila (točka I izreka izpodbijane sodbe) ter zavrnilo tožbeni zahtevek glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od zneska 4.512,92 EUR za čas od 4. 11. 2021 do vključno 5. 11. 2021 (točka II izreka) ter stroške postopka v znesku 423,26 EUR v (točka III izreka), hkrati pa, da je tožena stranka dolžna plačati sodno takso 255,00 EUR v 15 dneh od vročitve plačilnega naloga (točka IV izreka).

2.Zoper to sodbo, in sicer zoper obsodilni del in odločitev o stroških postopka ter sodni taksi (točka I, III in IV izreka) se pravočasno po svoji pooblaščenki pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom na njeno spremembo v smislu zavrnitve tožbenega zahtevka v celoti oziroma podrejeno na razveljavitev in vrnitev v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker je, upoštevajoč izpovedbo poškodovane delavke, da ji je postalo slabo in je padla, kar pomeni, da je do njenega padca prišlo zaradi naključja, njene nenadne slabosti, za kar pa delodajalec ne odgovarja (VDSS sodba PDP 528/2020). Izpovedbo delavke je sodišče prve stopnje povsem prezrlo in je ni upoštevalo pri svoji odločitvi, v tem delu je ni dokazno ocenilo, kar je v nasprotju z 8. členom ZPP in predstavlja kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, hkrati pa tudi zaradi pomanjkljive obrazložitve kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni torej podana vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in poškodbo delavke, kar pa pomeni, da je ob pravilni uporabi materialnega prava tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen. Nadalje izpostavlja, da je tožena stranka tekom celotnega postopka stališču, da gre za delo na višini, nasprotovala. Stališče sodne prakse je, da gre za nevarno delo, kadar je višina višja od 2,5 metra, zato se ne strinja s stališčem izvedenca in sodišča, ki sta delo poškodovane delavke štela za delo na višini zaradi višine, kamor naj bi poškodovanka ob čiščenju segala z roko. Stališče tožene stranke je skladno s sodno prakso (sodba PDP 81/2019 z dne 14. 8. 2019). Delo poškodovane delavke je predstavljalo enostavno delo brez povečane nevarnosti. Glede na to, da je bilo delo enostavno, dokumentacije, navodila in nadzor, odsotnost katerih naj bi po prepričanju sodišča vodilo v odgovornost tožene stranke za poškodovankino poškodbo, v zvezi z njenim delom, niso bila potrebna. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, pri čemer se sklicuje na sodno prakso (VSC sodba Cpg 35/2022). Zaradi tega ni kršila nobenih varnostnih ukrepov, pri čemer se sklicuje na sodno prakso, da je čiščenje običajno vsakodnevno opravilo večine odraslih ljudi (VDSS sodba PDP 618/2021). Neživljenjsko je od tožene stranke zahtevati, da bi morala delavko, ki je opravljala enostavno delo čiščenja, posebej nadzorovati ter ji podati natančna navodila, kako očistiti okna in ploščice v kopalnici, pri čemer je slednja izpovedala tudi, da doma čisti okna, ploščice, omare, kar pomeni, da ji je bilo delo čiščenja poznano. Nadalje navaja, da ji ni odredila dela čiščenja oken in ploščic, temveč zgolj, da mora čistiti delavske prostore, kar je potrdila delavka sama, pri čemer se sodišče do teh navedb ni opredelilo, s čimer sodba ne dosega standarda minimalne obrazloženosti (sklep VSRS II Ips 91/2020 z dne 6. 4. 2022). Nadalje se tudi ne strinja s stališčem sodišča na strani 15 obrazložitve izpodbijane sodbe, da stol ni ustrezna varovalna oprema za čiščenje na višini in meni, da je tudi stol lahko primerna delovna oprema, če je z njegovo uporabo možno zagotoviti in ohraniti varne delovne razmere, sklicujoč se pri tem tudi na izpovedbo delavke, da tudi doma okna in ploščice čisti na ta način. Delavki se je torej uporaba stola zdela običajen in znan način čiščenja. Sicer pa je tožena stranka delavki zagotovila lestev, ki pa je ni uporabila. Če je delavka menila, da stol ni primerno sredstvo, se čiščenja ploščic in oken sploh ne bi smela lotiti oziroma bi morala toženo stranko pozvati k izročitvi varne opreme. Priglaša stroške.

3.Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku (razen delno v obrestnem delu, kar ni pritožbeno sporno - točka II izreka), s katerim je tožeča stranka od tožene stranke terjala povračilo povzročene škode iz naslova plačanih izdatkov za zdravljenje in nadomestila plače za delavko tožene stranke A. A., ki se je 11. 2. 2021 poškodovala pri opravljanju dela (čiščenje kopalniških oken in ploščic, ki ga je opravljala na stolu), na podlagi 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ) v zvezi z 90. in 91. členom istega zakona. Delavka je opravljala čiščenje kopalniških ploščic in oken na višini (prvič pri toženi stranki) z uporabo stola, kar je neustrezno delovno sredstvo (primerna bi bila varna lestev), iz katerega je delavka padla in si pri tem poškodovala levo roko (za katero stroški zdravljenja in nadomestila plač za čas odsotnosti delavke, izplačani iz stroškov obveznega zdravstvenega zavarovanja, so znašali 4.512,92 EUR, kar predstavlja vtoževani zahtevek). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je delodajalec (tožena stranka) opustil dolžnostno ravnanje s tem, ko ni razpolagal z veljavnim zdravniškim spričevalom za delavko pred nastopom dela oziroma le tega na novo ni pridobil z ustrezno napotitvijo na predhodni preventivni zdravniški pregled pred začetkom opravljanja del, nadalje delavki ni zagotovil ustreznih delovnih sredstev oziroma ni pravilno organiziral delovnega procesa, delavke ni ustrezno usposobil za delo, zanj ji ni izdal ne ustnih, ne pisnih navodil za delo na višini in tudi njenega dela ni nadziral, s čimer je opustil dolžnostna ravnanja, ki mu jih predpisuje zakonodaja s področja varnosti in zdravja pri delu in tako povzročil, da je prišlo do delovne nezgode, v kateri je delavka utrpela poškodbo roke. S tem so podani vsi elementi krivdne odgovornosti tožene stranke, tako škoda, nedopustno oziroma protipravno ravnanje v smislu naštetih opustitev, ki so bila vzrok za nastanek škodnega dogodka, kar vse ima za posledico, da je za nastalo škodo odškodninsko odgovorna.

6.Sodišče prve stopnje ni storilo kršitev postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP), prav tako tudi ne kršitev, na katere se v pritožbi sklicuje tožena stranka in kar bo predmet nadaljnje obrazložitve te sodbe. Sodišče prve stopnje je v celoti in popolnoma ugotovilo dejansko stanje ter vsa, za ta postopek pravno odločilna dejstva, na tej podlagi pa sprejelo pravilne materialno pravne zaključke, ki temeljijo na temeljiti dokazni oceni izvedenih dokazov, ki jim sodišče druge stopnje sledi, zgolj v odgovor pritožbenim izvajanjem pa dodaja naslednji:

7.Zavod (v našem primeru tožeča stranka) ima pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja zavarovane osebe (86. člen ZZVZZ). Pravico ima zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je poškodba posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi (prvi odstavek 87. člena ZZVZZ). Odškodnina, ki jo ima Zavod pravico zahtevati v primerih iz 86., 87. in 88. člena ZZVZZ obsega stroške za zdravstvene in druge storitve ter zneske denarnih nadomestil in drugih dajatev, ki jih Zavod plačuje (91. člen ZZVZZ). Pri ugotavljanju pravice do povrnitve škode se uporabljajo določila Zakona o obligacijskih razmerjih1 (90. člen ZZVZZ). Delodajalčeva opustitev sama zase ne omogoča sklepa o nastanku odškodninske obveznosti, slednjo je treba presojati v odvisnosti od obstoja vseh štirih elementov civilnega delikta, ki morajo biti podani kumulativno, to pa so: 1) protipravno oziroma nedopustno ravnanje, 2) pravno priznana škoda, 3) vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter 4) odgovornost za škodo.

8.Bistvo pritožbene graje je, da so bila delavki zagotovljena ustrezna delovna sredstva, kot tak se po mnenju tožene stranke v določenih primerih šteje tudi stol, da delavki ni bilo odrejeno čiščenje oken oziroma ploščic na višini, da ni šlo za delo s povečano nevarnostjo, ker ni šlo za delo na višini ter da je delavka padla, ker ji je postalo slabo.

9.Pritožbena trditev, da je do škodnega dogodka, padca delavke s stola, prišlo zaradi tega, ker ji je postalo slabo, torej, da je bil vzrok padca v njenem zdravstvenem stanju, tožena stranka izpostavlja šele v pritožbi. Gre torej za prvič izpostavljeno dejstvo, za katerega ne trdi, da ga ni mogla pravočasno izpostaviti v postopku na prvi stopnji (v okviru trditvene podlage vsaj ob oziroma po zaslišanju delavke v postopku na prvi stopnji), zato gre za pritožbeno novoto, ki je kot taka nedopustna in ne more biti predmet pritožbenega preizkusa (prvi odstavek 338. člena ZPP). Pri tem tožena stranka niti ne zatrjuje, da tega dejstva brez svoje krivde ni mogla uveljaviti v postopku na prvi stopnji. Vse pritožbene trditve v tej smeri zato niso bile predmet pritožbenega preizkusa, saj niso dopustne, s tem pa pritožba v tej smeri ni utemeljena. Tudi sicer iz listinskih dokazov, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev (kot so: prijava poškodbe pri delu z dne 15. 2. 2021 (A1), vprašalnik ZZZS z dne 7. 9. 2021 (A2), odgovor na zaprosilo z dne 12. 11. 2021 (A6)), dejstvo vprašanja zdravstvenega stanja delavke ni bilo sporno. Zatrjevane kršitve postopka, ki jih naj bi sodišče prve stopnje v tej zvezi storilo, iz navedenih razlogov niso podane.

10.Ni utemeljena pritožbena graja, da v danem primeru ni šlo za delo s povečano nevarnostjo zaradi dela na višini. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno o tem, ali je šlo za delo na višini, oprlo na izvedensko mnenje, iz katerega izhaja podrobna opredelitev kaj pomeni delo na višini, s čimer je izvedenec odgovoril na s strani tožene stranke v zvezi s tem podane pripombe. Kot sodišče prve stopnje, tudi sodišče druge stopnje sledi mnenju izvedenca, da je delo na višini vsako delo, kjer bi v odsotnosti previdnostnih ukrepov lahko padli (z višine) in se poškodovali ter pri tem sama višina opravljanja dela ni nujen pogoj za takšno opredelitev. Bistveno po oceni sodišča druge stopnje je, in kar ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, čemur pritožba ne nasprotuje, da je morala delavka zato, da bi lahko očistila okna in ploščice v kopalnici, morala očistiti tudi površino, kamor z rokami s tal ni dosegla. Prav iz tega razloga se je poslužila stola, ki ji je to omogočil. Polemiziranja v pritožbi, da gre za nevarno delo, kadar je višina višja od 2,5 metra, ter da delavka na tej višini ni stala, preden je padla, se ob tem izkažejo za brezpredmetna. Pritožba v tej smeri je zato neutemeljena, hkrati pa tudi v ta namen citirana sodna praksa, ki za konkreten primer ni uporabljiva.

11.Nadalje ni utemeljena pritožbena graja, da delodajalec delavki tega dne, ko je prišlo do škodnega dogodka, ni odredil dela čiščenja oken in ploščic in kar naj bi s svojo izpovedbo potrdila delavka, ko je povedala, da se je sama odločila, da je potrebno tega dne čistiti okna in ploščice. Ob dejstvu, da je med pravdnima strankama nesporno dejstvo, da je bila delavka zaposlena na delovnem mestu čistilke prostorov (glej točko 11 obrazložitve izpodbijane sodbe), čemur pritožba ne nasprotuje in ob dejstvu, da je tistega dne čistila kopalnico, pri čemer pritožba ne nasprotuje dejstvu, da je bilo to opravilo v okviru njenih del in nalog ter nadaljnjem neizpodbijanem dejstvu, da tožena stranka kot delodajalec delavki ni izdala navodila za delo, niti njenega dela ni nadzirala, hkrati pa je iz dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je tožena stranka s pritožbo obrazloženo ne izpodbija, da lestev, ki bi bila primerna za tovrstno čiščenje, delavki ni bila na razpolago oziroma ji ni bila zagotovljena (glej četrti odstavek točke 24 obrazložitve izpodbijane sodbe), s čimer ji niso bila zagotovljena ustrezna delovna sredstva (na kar je delavka nenazadnje delodajalca pred opravo teh del tudi opozorila, kot ugotavlja sodišče prve stopnje), je pritožbena graja o tem, da delodajalec delavki tega dela ni odredil, neutemeljena. Pri tem sodišče druge stopnje ugotavlja, da delodajalec v pritožbi zatrjuje, "da delavki ni odredil čiščenja oken in ploščic, temveč zgolj, da mora čistiti delovne prostore", pri tem pa ne zatrjuje, da čiščenje kopalnice, ki ga je tega dne opravila, ne bi sodilo v okvir njenih del in nalog na zasedenem delovnem mestu čistilke, niti delodajalec ne zatrjuje, da ji je sicer vsakodnevno odrejal, kaj mora narediti (očistiti) v okviru svojih del in nalog. Pritožbena graja v tej smeri zato ni utemeljena.

12.Nazadnje ni utemeljena pritožbena graja, da je lahko primerna delovna oprema, če je z njeno uporabo možno zagotoviti in ohraniti varne delovne razmere, tudi stol, saj noben predpis ne določa, da je potrebno okna čistiti zgolj z uporabo lestve ter je bil delavki, ob dejstvu, da je izpovedala, da na ta način tudi doma čisti okna in ploščice, uporaba stola zanjo običajen in znan način čiščenja, hkrati pa, da je tožena stranka delavki zagotovila lestev, ki pa je ta ni uporabila, če pa je menila, da temu ni tako, se čiščenja ploščic in oken ne bi smela lotiti ter bi morala toženo stranko pozvati k izročitvi varne opreme. Na vse navedene pritožbene graje je odgovorilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Neutemeljena je pritožbena graja, da je tožena stranka delavki zagotovila lestev, ki je delavka ni uporabila. Da temu ni tako, potrjuje dokazna ocena sodišča prve stopnje v točki 24 obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo izpovedbo delavke ter priče B. B., posledično pa zaključilo, da je delavka sicer vedela, da potrebuje za čiščenje lestev, na kar je nadrejenega opozorila, vendar ji ustrezno delovno sredstvo ni bilo zagotovljeno, pri čemer ji tudi niso bila dana navodila v smeri varnega načina opravljanja dela, hkrati pa pri delu s strani tožene stranke kot njenega delodajalca ni bila nadzorovana. Način čiščenja oken oziroma čiščenja površin nad dosegom roke doma ni in ne more biti v nikakršni vzročni zvezi s samim škodnim dogodkom. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je delavka zavedala, da za tovrstno delo potrebuje lestev, vendar ji le ta ni bila zagotovljena, kot ji tudi niso bila izdana navodila za tovrstno delo, pri čemer je ta dela pri delodajalcu opravljala prvič (glej točko 19 obrazložitve izpodbijanje sodbe), niti pri opravljanju dela ni bila nadzirana (glej točko 20 obrazložitve izpodbijane sodbe), kar pomeni, da je tožena stranka kot delodajalec opustila več dolžnostnih ravnanj, ne zgolj eno in kar posledično pomeni, da so njegove opustitve, kar ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, pripeljale do nastanka škodnega dogodka. Le te so vzrok za nastalo škodo. Vzročna zveza med nastalo škodo in opustitvenimi ravnanji (za obstoj vzročne zveze bi zadoščalo zgolj eno) delodajalca je podana. Ob tem sodišče druge stopnje dodaja, da je res, da gre za čiščenje, vendar pa to ne pomeni, kot to trdi tožena stranka v pritožbi, da naj bi šlo za enostavno delo, "saj naj bi bilo čiščenje vsakodnevno opravilo večine odraslih ljudi" in zato niso bila potrebna navodila in nadzor. Takšnega poenostavljenega sklepa ni moč sprejeti. Nikakor ni moč enačiti, da gre za istovrstno delo tako čiščenje doma kot čiščenje, ki se opravlja v okviru del in nalog na delovnem mestu čistilca. To bi pomenilo, da je vse, kar je povezano z opravljanjem tega dela, prepuščeno delavcu samemu, v celoti tako tudi skrb za varnost. Takšen način razmišljanja je povsem v nasprotju z določbo prvega odstavka 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD-1), ki izrecno določa, kakšne so obveznosti delodajalca, da je delodajalec tisti, ki mora zagotoviti varnost in zdravje delavcem pri delu ter v ta namen izvajati ustrezne ukrepe, ki pa jih je delavec skladno z 12. členom istega zakona dolžan spoštovati in izvajati.

13.Delavki tudi ni moč očitati sokrivde za nastanek škodnega dogodka. 12. člen ZVZD-1 določa, da je vsak delavec dolžan spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu ter mora opravljati delo s tolikšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb. Ker je bil način čiščenja površine nad višino delavkinih rok prepuščen delavki sami, saj delavka o načinu del, ki sodijo v okvir njenih del in nalog ni imela posebnih navodil oziroma o izvedbi tovrstnih del ni bila poučena, niti nadzirana s strani delodajalca, torej je bila prepuščena sama sebi in se čiščenja lotila kot pri sebi doma, pri čemer se je zavedala, da bi to delo varno lahko opravila z lestvijo, ki pa ji, kljub temu, da je delodajalca na to opozorila, ni bila zagotovljena, pomeni, da delavki ni moč očitati večjo skrbnost, kot jo je pričakovati od povprečno skrbnega človeka. Delavki tako, posebej v posledici vseh kršitev delodajalca, ugotovljenih s strani sodišča prve stopnje (zagotovitev ustreznega delovnega sredstva, organizacija tovrstnega dela, ustrezna usposobljenost delavke za tovrstno delo, opustitev izdaje navodil ter nadzora), ni moč očitati kakršnegakoli soprispevka za nastalo škodo (glej razloge v točki 24 obrazložitve izpodbijane sodbe).

14.Sodišče druge stopnje je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, ki so bile v zadevi odločilnega pomena ter posledično na vsa ostala pritožbena izvajanja ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15.V posledici navedenega je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

16.Tožena stranka je s pritožbo v celoti propadla, zato sama krije svoje stroške, ki so ji v zvezi z njo nastali (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odločitev temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.

-------------------------------

1Odškodninska odgovornost se presoja po določbah Obligacijskega zakonika.