Jedro

Tožnici imata kot solastnici pravico skupno upravljati stvar (stanovanje), za posle, ki presegajo redno upravljanje, pa mora biti doseženo njuno soglasje (15. člen ZTLR). "Zavezovalna pogodba" z dne 14.5.1996, ki jo je s tožencem sklenila le ena od solastnic, s katero naj bi bila tožencu priznana "dosmrtna pravica živeti v stanovanju", brez dvoma predstavlja pravni posel, ki presega posle rednega upravljanja. Zato bi moral biti pravni posel, ki bi tožencu omogočal uporabo stanovanja, sklenjen z obema solastnicama.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da mora toženec izprazniti stanovanje št. 15 v III. nadstropju stanovanjske zgradbe v Mariboru in ga v roku 60 dni po pravnomočnosti sodbe izročiti tožnicama v last in posest. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora toženec povrniti tožnicama v znesku 58.000,50 tolarjev, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.3.1998 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložil toženec pravočasno revizijo in v njej uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ni sporno, da je toženec, ki je bil imetnik stanovanjske pravice, ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona prenesel pravico do odkupa stanovanja na tožnici. Takrat je zakonska zveza s prvo tožnico še trajala, z drugo tožnico pa se je še dobro razumel. Stanovanje je bilo kupljeno na kredit, del kredita pa je odplačal tudi toženec. Kljub temu, da sta stanovanje kupili tožnici, je toženec plačeval vse stroške, ki so nastali zaradi uporabe stanovanja. Tako je ravnal zato, ker je bil prepričan, da mu "zavezovalna pogodba" druge tožnice z dne 14.5.1996 daje pravico do dosmrtne uporabe stanovanja. Najemna pogodba res ni sklenjena, vendar do nesklenitve ni prišlo zaradi ravnanj toženca. Z drugo tožnico, ki je njegova hčerka, toženec ni grdo ravnal. Drugačne ugotovitve sodišč niso točne. Sodbi sodišč druge in prve stopnje naj se razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP, nasprotna stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 pri odločanju v tej zadevi uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP (1977)).

Po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977) v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. Toženec niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Revizijske trditve toženca, da je tožnicama dovolil odkup stanovanja zato, ker je veliko službeno odsoten, da je plačeval stroške uporabe stanovanja in da je odplačal celo nekaj obrokov kredita, za odločitev v zadevi niso odločilne. Zato revizijsko sodišče na te revizijske trditve ne dogovarja.

Za preizkus pravilnosti materialnopravne odločitve so odločilne naslednje ugotovitve obeh sodišč: - da sta tožnici vsaka do 1/2 solastnici stanovanja; - da toženec za uporabo stanovanja nima sklenjene najemne pogodbe; - da je "zavezovalno pogodbo" z dne 14.5.1996, ki naj bi tožencu po njegovem pravnem naziranju omogočala uporabo stanovanja, s tožencem sklenila le ena od solastnic stanovanja, druga od solastnic pa soglasja k "zavezovalni" pogodbi ni dala.

Ob upoštevanju navedenih pravno odločilnih dejstev sta obe sodišči pravilno uporabili materialno pravo, ko sta tožbenemu zahtevku ugodili. Stanovanje, ki je v solasti tožnic, bi toženec lahko uporabljal le, če bi imel za uporabo stanovanja veljaven pravni naslov. Tega pa nima. Tožnici imata kot solastnici pravico skupno upravljati stvar (stanovanje), za posle, ki presegajo redno upravljanje, pa mora biti doseženo njuno soglasje (15. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR). "Zavezovalna pogodba" z dne 14.5.1996, ki jo je s tožencem sklenila le ena od solastnic (toženka G. K.), s katero naj bi bila tožencu priznana "dosmrtna pravica živeti v stanovanju", brez dvoma predstavlja pravni posel, ki presega posle rednega upravljanja. Zato bi moral biti pravni posel, ki bi tožencu omogočal uporabo stanovanja, sklenjen z obema solastnicama. Tudi morebitna obljuba solastnice G. K., ki je "zavezovalno pogodbo" podpisala, tožencu, da bo pri drugi solastnici stanovanja M.K. dosegla, da bo s toženčevo dosmrtno uporabo stanovanja soglašala, solastnice M. K. ne veže (153. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). "Zavezovalna pogodba" z dne 14.5.1996, ki jo je toženec sklenil le z eno od solastnic stanovanja, za toženca zato ne more predstavljati veljavnega pravnega naslova za uporabo spornega stanovanja in to ne glede na to, ali je tožnica G. K. od pogodbe z dne 14.5.1996 lahko pravno veljavno enostransko odstopila ali ne. Druge pravne podlage (razen zavezovalne pogodbe z dne 14.5.1996) za dopustnost uporabe stanovanja, ki je v solasti tožnic, pa toženec ni zatrjeval. Zato je bilo tožbenemu zahtevku tožnic na izpraznitev stanovanja materialnopravno pravilno ugodeno.

Po povedanem se je pokazalo, da toženčeva revizija ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP (1977)).