Jedro

Tožnica je bila do osnovne plače upravičena kot delavka, zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi za vodjo podpore poslovanja in upravljanja tveganj, ne pa kot začasna upraviteljica. Ali ji je v okoliščinah obravnavanega primera mogoče očitati kršitve iz delovnega razmerja, bi sodišče prve stopnje moralo presojati tudi z vidika navedb v odpovedi, s katerimi je toženka (na več mestih) očitala, da je delavka kljub zavedanju, da sta dodatek in sklep nična, predstavnikom delodajalca prikrivala njun obstoj za potrebe obračunavanja in izplačevanja plače v višini, do katere ni bila upravičena, oziroma jim ni razkrila podlage za izplačevanje povišanih prejemkov iz delovnega razmerja, zaradi česar ji je bila na škodo delodajalca obračunana previsoka plača v višini najmanj 179.169,74 EUR.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva v tem delu vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 4. 2022 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za priznanje pravic, ki jih je tožnica uveljavljala na podlagi pravil o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnici povrne 1.046,13 EUR stroškov postopka in odločilo, da je toženka zavezanka za plačilo sodne takse (III. in IV. točka izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper I., III. in IV. točko izreka sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Vztraja, da tožnici očitana ravnanja predstavljajo kršitev iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče ni opredelilo do tega, da je z očitanimi ravnanji tožnica izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja iz 240. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadaljnji) in toženki povzročila veliko premoženjsko škodo. Prav tako se ni opredelilo do tega, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni bilo mogoče niti do izteka odpovednega roka. Izdalo je sodbo presenečenja, saj je celotni postopek usmerilo v presojo pravočasnosti odpovedi in v ugotavljanje, ali je bila toženka seznanjena s spornimi izplačili, odločitev pa je nato utemeljilo s tem, da je tožnica kršila obveznosti v funkciji začasne upraviteljice. Zaradi tega je kršilo 22. člen URS in 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, saj toženka ni mogla računati na to, da bo za sodišče pomembno, v kateri funkciji je tožnica nastopala ob sprejemu Sklepa in Dodatka št. 1 ter ob odrejanju in prejemanju spornih plačil. Za sprejem Sklepa in Dodatka št. 1, s katerima si je povečala dotedanjo dogovorjeno plačo, ni imela soglasja lastnikov toženke, katerim je obstoj teh dokumentov ter izplačevanje povišanega zneska prikrivala. Materialnopravno napačno je stališče, da je z očitanimi ravnanji kršila le obveznosti začasne upraviteljice po Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD-1; Ur. l. RS, št. 42/2006 in nadaljnji), ne pa tudi obveznosti, ki jih je imela kot delavka po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Obveznosti, ki jih je imela po obeh podlagah, so se medsebojno prepletale. Z zlorabo funkcije začasne upraviteljice si je zagotovila višjo plačo za čas opravljanja te funkcije. V izogib povzročitve škode se mora delavec vzdržati prejemanja zneskov s strani delodajalca, za katere ve, da do njih ni upravičen. Z ugotovitvijo, da je tožnica kršila le obveznosti začasne upraviteljice, je sodišče storilo tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je tožnica Dodatek št. 1 sklenila v svojstvu obeh strank delovnega razmerja. Pritožba še navaja, da je v vsakem primeru napačna odločitev o stroških postopka. Tožnica bi morala svoje stroške kriti sama, saj z reintegracijskim in reparacijskim tožbenim zahtevkom, ki sta bistvenega pomena, ni uspela.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da je bila med strankama 26. 7. 2017 sklenjena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto vodja podpore poslovanju in upravljanju s tveganji, za polni delovni čas in za nedoločen čas. Na podlagi odredbe Agencije za trg vrednostnih papirjev z dne 12. 10. 2018 je bila tožnica tudi v korporacijskopravnem razmerju s toženko, saj je bila imenovana za njeno začasno upraviteljico (do 4. 3. 2022). Dne 14. 4. 2022 ji je toženka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 7. Neutemeljen je pritožbeni očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijani del sodbe je bilo mogoče preizkusiti, saj je prvostopenjsko sodišče navedlo dejanske in pravne razloge za zaključek o nezakonitosti odpovedi. Med drugim je sprejelo stališče, da morebitne kršitve določb ZGD-1, ki naj bi jih tožnica storila s tem, da si je kot začasna upraviteljica in zakonita zastopnica toženke določila višino plačila za opravljanje funkcije začasne upraviteljice, izhajajo iz njene korporativne funkcije, niso pa povezane s tožnico kot delavko pri toženki, saj ni kršila obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Ob tako sprejetem stališču, s katerim je utemeljilo ugotovitev o neobstoju utemeljenega odpovednega razloga, okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba (da je tožnica izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja, da je povzročila veliko premoženjsko škodo in da nadaljevanje delovnega razmerja z njo ni bilo mogoče do izteka odpovednega roka), niso bile več odločilnega pomena in se prvostopenjsko sodišče do njih ni bilo dolžno opredeliti.

8. Zmotna je pritožbena navedba o kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi prvostopenjska ugotovitev, da je tožnica kršila kvečjemu obveznosti začasne upraviteljice, nasprotovala temu, da je Dodatek št. 1 sklenila v svojstvu obeh strank delovnega razmerja. Uveljavljana kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Prvostopenjska ugotovitev, da si je tožnica z Dodatkom št. 1 kot začasna upraviteljica in zakonita zastopnica določila plačilo za opravljanje te funkcije, je skladna vsebini te listine v delu, v katerem sta kot njena sklenitelja izrecno navedena na eni pogodbeni strani toženka, ki jo zastopa tožnica kot začasna upraviteljica, in na drugi pogodbeni strani tožnica kot začasna upraviteljica. Ali ima ta listina "svojstvo", ki ga omenja pritožba, pa predstavlja materialnopravno presojo vsebine te listine.

9. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče izdalo sodbo presenečenja in s tem kršilo 22. člen URS ter 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvena. Tožnica je že v zagovoru pred odpovedjo zatrjevala, da ji toženka ne bi smela odpovedati pogodbe o zaposlitvi, ker očitane kršitve izvirajo iz njunega korporacijskopravnega razmerja, takšne trditve pa je nato podala tudi v postopku pred sodiščem, toženka se je do njih opredelila, sodišče pa jih je ustrezno raziskalo. Pritožba zato zmotno navaja, da toženka ni mogla računati na to, da bo sodišče štelo za pomembno, v kateri funkciji je tožnica nastopala ob sprejemu Sklepa z dne 13. 11. 2018 in Dodatka št. 1 ter ob odrejanju in prejemanju spornih plačil. 10. Po mnenju pritožbe je prvostopenjska presoja o neobstoju odpovednega razloga nelogična, saj je tožnica po pogodbi o zaposlitvi sodelovala pri izvajanju nalog (odkrivanje potencialnih tveganj, zagotavljanje gospodarnega poslovanja, vodenje in nadziranje izdelave obračunov - torej tudi obračunov plač oziroma plačilnih list in izplačil, vodenje izvajanja plačilnega prometa), brez katerih ne bi moglo priti do neupravičenih izplačil. Takšne trditve toženka v prvostopenjskem postopku ni podala, zato predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

11. Iz odredbe ATVP izhaja, da se za plačilo za delo in poravnavo stroškov začasnega upravitelja uporablja 256. člen ZGD-1. V citiranem členu je med drugim določeno, da v primeru, če se o višini stroškov in plačila sodno imenovani član organa vodenja ali nadzora in družba ne sporazumeta, odloči o stroških in plačilu sodišče. Iz izpodbijane odpovedi izhaja, da je potem, ko se stranki nista dogovorili o plačilu za delo začasne upraviteljice, tožnica kot začasna upraviteljica samovoljno brez vednosti in soglasja toženke sama s seboj v imenu toženke sklenila dne 12. 10. 2018 Dodatek št. 1 k pogodbi o zaposlitvi z dne 26. 7. 2017 in Sklep z dne 13. 11. 2018, si na tej podlagi omogočila neupravičeno obračunavanje in izplačevanje plače za opravljanje funkcije začasne upraviteljice, toženki pa povzročila škodo v višini najmanj 179.169,74 EUR bruto.

12. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko ugotovitvijo, da korporacijska funkcija začasne upraviteljice sama po sebi ni povezana z delovnim razmerjem tožnice pri toženki. Takšna narava omenjene funkcije izhaja že iz odredbe ATVP, v kateri je pojasnjeno, da bo tožnica opravljala naloge na podlagi dveh različnih temeljev (prvi je delovnopravna pogodba, drugi pa odločba nadzornega organa), ki med seboj nista povezana, pri čemer je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile delovne naloge začasne upraviteljice dejansko drugačne kot naloge iz tožničine pogodbe o zaposlitvi.

13. Dodatek št. 1 je med drugim vseboval določilo, da plača za opravljanje funkcije začasne upraviteljice znaša mesečno 3.500,00 EUR bruto in poveča osnovo plače po pogodbi (o zaposlitvi) z dne 26. 7. 2017. Tudi Sklep z dne 13. 11. 2018 je določal, da se osnovna plača zaposlene od 12. 10. 2018 poveča iz 3.150,00 EUR bruto na podlagi plače za vodjo podpore poslovanja in upravljanja tveganj za 3.500,00 EUR bruto za opravljanje funkcije začasne upraviteljice, na novo osnovo 6.650,00 EUR. Drži, da je tožnici sprejem citiranega dodatka (in sklepa) omogočilo dejstvo, da je bila imenovana za začasno upraviteljico, zaradi česar ga je sklenila na eni pogodbeni strani v vlogi začasne upraviteljice, na drugi pogodbeni strani pa v vlogi zakonite zastopnice toženke. To pa še ne pomeni, da se pravilnost njenega ravnanja lahko presoja zgolj v luči kršitve določb ZGD-1. 14. V odredbi ATVP je bilo poudarjeno, da je plačilo za delo začasnega upravitelja ločeno od dela, ki ga tožnica opravlja kot zaposlena pri toženki, in ne vpliva na delovnopravno razmerje med tožnico in toženko. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo s sprejemom citiranega dodatka in sklepa poseženo v načelo ločenosti korporativnopravnega in delovnopravnega statusa tožnice. Iz odredbe ATVP izhaja, da je tožnica za delo začasne upraviteljice upravičena do plačila za delo, ne pa, da ji za to pripada osnovna plača, prav to pa je dosegla s citiranim dodatkom (in sklepom). Iz naslova osnovne bruto plače, veljavno dogovorjene s toženko, bi morala prejemati mesečno 3.150,00 EUR, zaradi sklenjenega dodatka (in sklepa) pa je prejemala bistveno višji znesek.

15. Tožnica je bila do osnovne plače upravičena kot delavka, zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi za vodjo podpore poslovanja in upravljanja tveganj, ne pa kot začasna upraviteljica. Ali ji je v okoliščinah obravnavanega primera mogoče očitati kršitve iz delovnega razmerja, bi sodišče prve stopnje moralo presojati tudi z vidika navedb v odpovedi, s katerimi je toženka (na več mestih) očitala, da je delavka kljub zavedanju, da sta dodatek in sklep nična, predstavnikom delodajalca prikrivala njun obstoj za potrebe obračunavanja in izplačevanja plače v višini, do katere ni bila upravičena, oziroma jim ni razkrila podlage za izplačevanje povišanih prejemkov iz delovnega razmerja, zaradi česar ji je bila na škodo delodajalca obračunana previsoka plača v višini najmanj 179.169,74 EUR. Te navedbe je namreč mogoče umestiti v okvir določbe 36. člena ZDR-1, ki delavcu nalaga obveznost obveščanja delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo na izpolnjevanje pogodbenih obveznosti, in o spremembah podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja (kar je tudi plača), v povezavi z določbo 37. člena ZDR-1 o prepovedi škodljivega ravnanja delavca.

16. Ker je glede na vse obrazloženo materialnopravno napačno oziroma najmanj preuranjeno prvostopenjsko stališče, da je tožnica lahko storila zgolj kršitev, ki izhaja iz njene korporativne funkcije, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi, izpodbijani del sodbe (I., III., IV. točka izreka) razveljavilo, ter v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). To je dolžno očitane kršitve raziskati tudi z vidika stališča, na katerega je opozorilo pritožbeno sodišče, ter nato na podlagi tako dopolnjenega dokaznega postopka ponovno presoditi, ali sta glede izpodbijane odpovedi izpolnjena pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. 17. Sodišče prve stopnje bo tako moralo (po potrebi z dodatno izvedbo dokazov) raziskati okoliščine, ki jih v dotedanjem postopku še ni ugotavljalo, tj. ali očitane kršitve ustrezajo zakonskemu dejanskemu stanu iz 1. oziroma 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ter v primeru, če bo temu pritrdilo, ugotoviti tudi, ali je bilo delovno razmerje med strankama možno nadaljevati do izteka odpovednega roka. Pritožbeno sodišče ni moglo samo dopolnjevati postopka, saj je treba dokazni postopek dopolniti glede obsežnega sklopa dejstev, namen inštančnega odločanja pa ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve.

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).