Jedro

Če je bila škoda, povzročena s kaznivim dejanjem goljufije, oškodovancu povrnjena, to ne pomeni, da ravnanje obsojenca ne predstavlja kaznivega dejanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo I K 33871/2010 z dne 5. 4. 2012 S. Z. spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), mu zanj izreklo pogojno obsodbo, v njej določilo kazen eno leto zapora in preizkusno dobo tri leta. Obtožencu je sodišče v plačilo naložilo stroške sodnega postopka, oškodovanca pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Kopru je s sodbo II Kp 33871/2010 z dne 17. 10. 2012 pritožbi zagovornika obtoženca in okrožnega državnega tožilca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obtožencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zagovornik obsojenca je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitve po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in Vrhovnemu sodišču predlaga naj izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanim skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP, ocenila, da zahteva ni utemeljena. Vrhovna državna tožilka povzema navedbe vložnika, da je okrožni državni tožilec spremenil obtožbo šele na glavni obravnavi, čeprav so bile vse okoliščine, zaradi katerih je prišlo do spremembe, znane že v preiskavi, to pa je v škodo obsojenega, saj je višina povzročene škode vplivala tudi na odmero kazni, da sodišče ni pravilno ugotovilo višine škode, saj se je zadovoljilo le z izjavo z dne 22. 11. 1995 in da obsojenec ni bil obvezen plačati oškodovancu vlaganj v obliki opreme in gradbeniških del glede na to, da je oškodovanec dobil tožbo, ki jo je vložil zoper F. J. Vrhovna državna tožilka ugotavlja, da tem navedbam zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče pritrditi. Po njenem mnenju sprememba obtožbe ni bila nezakonita, podlaga za spremembo je bila drugačna ocena izvedenih dokazov in je v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča (sodba I Ips 366/2008 in druge). Vrhovna državna tožilka nadalje navaja, da se je obsojenec obvezal oškodovancu plačati 185.000 DEM (prav 175.000 DEM) za inventar, ki ga je oškodovanec vložil v lokal in je sodišče prve stopnje navedlo razloge, zakaj je ocenilo, da je obsojeni ravnal z goljufivim namenom. Ti razlogi niso v nasprotju s podatki v spisu (najem in poraba kredita družbe Z. d. o. o., uvedba stečaja zoper to družbo, menjava ključavnic na vratih gostišča, izselitev oškodovanca in njegove družine, primopredajni zapisnik med družbama Z. d. o. o. in P. Z. d. n. o.). Vrhovna državna tožilka zaključuje, da navedbe zahteve za varstvo zakonitosti, da sodišče ni pravilno ugotovilo višine premoženjskopravne koristi, vsebinsko pomenijo očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa, upoštevaje določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni dopusten razlog v postopku zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Zagovornik obsojenca v izjavi na odgovor ocenjuje, da je ta le delen in pavšalen. Vztraja pri stališču, da je bila sprememba obtožbe v škodo obsojenca in da je bila nedopustna in ugotavlja, da je oškodovanec opremo in inventar s tožbo dobil nazaj in z ravnanjem obsojenca ni bil oškodovan, kar pomeni, da sploh ne gre za kaznivo dejanje.

B.

5. Na očitek vložnika, da je sodišče prve stopnje ravnalo nezakonito, ko je v škodo obsojenca dovolilo spremembo obtožbe, je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje v točki 4 in 5 sodbe. Po določbi prvega odstavka 344. člena ZKP sme tožilec med glavno obravnavo, če spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, na glavni obravnavi spremeniti obtožnico. V obravnavanem primeru je bila sprememba obtožbe le prilagoditev zneska 175.000 DEM na novo pridobljenim menjalnim tečajem, ki jih je pribavilo sodišče tekom dokaznega postopka. Nedoslednost tožilstva, ki mu sledi tudi sodišče pri navajanju, kaj je bil predmet pogodbe med obsojencem in oškodovancem, nima za posledico nerazumnosti izreka niti ne predstavlja precejšnjega nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami, saj je iz razlogov sodbe kot iz omenjene pogodbe jasno razvidno, da gre za predmete last oškodovanca, ki so ostali v gostišču in katerih vrednost sta pogodbenika ocenila na 175.000 DEM. Zato tudi ni mogoče sprejeti ugovora, da ni bila jasna realna škoda, kar je sicer v temelju dejansko vprašanje, ki ga ni mogoče kot ugovor uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vložnik sam svoja izvajanja glede vprašanja višine škode zaključuje z oceno, da je zaradi tega podan precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstvih, kar terja razveljavitev pravnomočne sodbe.

6. Glede povrnitve škode višje sodišče v svoji sodbi v točki 16 navaja, da je oškodovani V. K. zaslišan kot priča na glavni obravnavi dne 8. 9. 2011 izpovedal, da je tožil F. J. in je tožbo tudi dobil, tako da sta oprema in inventar njegova. V zvezi s tem višje sodišče ugotavlja, da navedena dejstva kažejo na to, da je oškodovanec vendarle dobil nazaj svoj inventar, ki ga je pustil obtožencu, torej s kaznivim dejanjem ni več oškodovan, na kar v pritožbi opozarja tudi zagovornik obtoženca. Zato, pravi višje sodišče, tudi izrek posebnega pogoja v konkretnem primeru ne pride v poštev. Na podlagi navedenega ni mogoče pritrditi vložniku, da ravnanje obsojenca ne predstavlja kaznivega dejanja, ker z njim ni bila povzročena škoda. Višje sodišče namreč v navedeni točki le ugotavlja, da je bila škoda, povzročena s kaznivim dejanjem goljufije, oškodovancu povrnjena.

7. Na podlagi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje oziroma je zahteva v pretežni meri vložena zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zato je zahtevo Vrhovno sodišče v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo. Izrek o stroških postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na prvem odstavku 95. v zvezi s 98. a členom ZKP.