Jedro

Prvostopenjsko sodišče je jasno izpostavilo, kaj sedaj ocenjuje kot bistveno spremembo - veliko spremembo na strani življenjskih stroškov matere (odpadlo najemnino zaradi lastne nepremičnine, prenehanje kreditnih obveznosti), boljše zmožnosti matere zaradi spremembe namembnosti lastniških nepremičnin ter izgubo očetove redne zaposlitve. Tudi po presoji pritožbenega sodišča so vse navedene spremembe dovolj znatne, da narekujejo novo odmero, torej novo ugotavljanje zmožnosti obeh zavezancev in potreb upravičenke.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

II. Pritožnika krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožnikovemu zahtevku in preživnino, ki jo mora na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 35/2009 - IV z dne 1. 7. 2010 plačevati za svojo hči mladoletno A. A., roj. ... 2005, in je bila določena na 368 EUR, ob vložitvi tožbe valorizirana na 403,42 EUR, nazadnje valorizirana na 417,65 EUR, za od vložitve tožbe v oktobru 2018 dalje in v letu 2019 znižalo na 380 EUR, v letu 2020 na 300 EUR, od 1. 1. 2021 pa na 380 EUR. Višji zahtevek je zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Sodišče je ugotovilo nekaj bistveno spremenjenih okoliščin, zato je preživnino odmerilo na novo, na podlagi ocene o zmožnostih zavezancev ter potreb upravičenke.

2. Proti sodbi se pritožujeta tako tožnik kot toženka, predlagata njeno spremembo ali pa razveljavitev ter opredeljujeta pritožbene stroške.

3. Tožnik se pritožuje zato, ker meni, da je sodišče pretirano ocenilo potrebe toženke, ni pravilno ugotovilo zmožnosti obeh zavezancev ter je napačno porazdelilo breme preživljanja. Konkretno glede tega navaja sledeče: - Mesečni stanovanjski stroški so za hči maksimalno 490 EUR mesečno: 115 in ne 125 EUR, za domačo prehrano 100 in ne 120 EUR, šolske potrebščine 16 in ne 20 EUR, za obleko 45 in ne 80 EUR, za frizerja 20 in ne 25 EUR, za počitnice 40 in ne 75 EUR, za športne aktivnosti 15 in ne 80 EUR, za razvedrilo 15 in ne 30 EUR, za telefon in računalnik 10 in ne 16 EUR, za šolske izlete 15 EUR pa strošek ni izkazan.

- Glede pridobitnih zmožnosti navaja, da so njegove sedaj 2,3 x slabše od zmožnosti toženkine matere, saj ima trenutno razpoložljivega dohodka 670 EUR. Glede premoženja družbe ... opozarja, da je sam le njen družbenik in v to premoženje ne more posegati. Pravilna porazdelitev bi bila, da bi kril 35 % hčerinih potreb.

- Glede stikov s hčerjo navaja, da je obrazložil, da jih je bil primoran opustiti; ves čas mu je hčerina mati nagajala in bi stike lahko dosegel samo s sodno izvršbo in policijo.

Znižanje mesečne preživnine bi zato moralo biti po stališču tožnika na 172 oz. za l. 2020 na 150 EUR.

4. Toženka pa meni, da spremenjene okoliščine niso bistvene, znatne oz. drastične; navaja, da to v sodbi ni obrazloženo oz. je pavšalno. Niti sprememba življenjskih stroškov niti kreditne obveznosti niti delitev skupnega premoženja niso take okoliščine. Poudarja ugotovitev, da oče nima stika s hčerjo od l. 2016, bolj bi bilo treba upoštevati, da z njo nima nobenih neposrednih stroškov. Očita, da je sodišče dokazno nepodprto navedlo, da so nepremičnine zakonite zastopnice sedaj več vredne. Tudi izguba redne zaposlitve tožnika ni bistveno spremenjena okoliščina. Za to je namreč kriv sam in to ne dokazuje njegove pridobitne nesposobnost, saj deluje preko svoje družbe ... . Nadalje nasprotuje temu, da sodišče ni upoštevalo stroška jahanja, češ da gre za samostojno odločitev zakonite zastopnice. S to dejavnostjo se toženka ukvarja že od 9. leta in tožnik temu v predhodnih postopkih ni nasprotoval. Nadalje graja kot napačno in brez podlage ugotovitev, da naj bi zakonita zastopnica v l. 2020 zaslužila 3800 EUR. Naposled meni, da je bil tudi prosti preudarek glede stroškovne odločitve napačno uporabljen, saj je tožnikov uspeh minimalen.

5. Tožnik je na pritožbo toženke odgovoril ter predlagal njeno zavrnitev. Slednja na njegovo pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določilo 132. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), po katerem lahko na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena.

9. Ne drži, da je obrazložitev o obstoju znatno spremenjenih okoliščin izostala oz. da je pavšalna. Sodišče prve stopnje je v tč. 8. in kasnejših jasno in korektno navedlo, da je toženka stara sedaj 16 let (ob vložitvi tožbe 13), ob prvi določitvi preživnine pa 4 leta. Korektno je povzelo prejšnjo odločitev, ko oče s tožbo l. 2012 ni uspel dokazati spremenjenih razmer. Tedaj je to sodišče poudarilo, da sleherna sprememba pri načinu odplačevanja skupnega kredita preživninskih zavezancev ne more predstavljati bistvene spremembe, ki bi skladno s 132. čl. ZZZDR terjala spremembo določene preživnine, prav tako prehod iz vrtca v šolo ni nujno taka sprememba. Vse to je imelo pred očmi prvostopenjsko sodišče, ki povzema ključne ugotovitve iz prvega in za očeta neuspešnega postopka za znižanje preživnine.

10. Nato pa prvostopenjsko sodišče jasno izpostavi, kaj sedaj ocenjuje kot bistveno spremembo - veliko spremembo na strani življenjskih stroškov matere (odpadlo najemnino zaradi lastne nepremičnine, prenehanje kreditnih obveznosti), boljše zmožnosti matere zaradi spremembe namembnosti lastniških nepremičnin ter izgubo očetove redne zaposlitve. Tudi po presoji pritožbenega sodišča so vse navedene spremembe dovolj znatne, da narekujejo novo odmero, torej novo ugotavljanje zmožnosti obeh zavezancev in potreb upravičenke.

11. Tudi ta je po presoji pritožbenega sodišča brez znatnih napak. Ocena mesečnih potreb toženke na približno 680 EUR na mesec vključuje stroške življenjskih potreb, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha in razvedrila. Tudi pritožbeno sodišče to ocenjuje za primerno in ne pretirano za 16 letno dijakinjo. Pritožnikova lastna ocena (490 EUR) je sicer za dobro četrtino nižja, kar pa ne more biti relevantno. Za vse vrste stroškov je možno porabiti zelo malo (ali celo nič), pa tudi zelo veliko denarja. Upoštevne potrebe otroka zato determinirajo zmožnosti staršev: večje kot so, več potreb je lahko zadovoljenih, pri čemer je najprej treba pokriti tiste bolj nujne, esencialne, nato pa tiste manj nujne. Pri toženki sodišče prve stopnje ni upoštevalo nobene pretirane potrebe, vse so razumno obrazložene in izkazane, kot to natančneje izhaja iz tč. 22 obrazložitve izpodbijane sodbe. Niso pa te potrebe glede na zmožnosti ocenjene prenizko. Strinjati se je s presojo sodišča prve stopnje, da je dresurno jahanje (z lastnim konjem) nadstandardna dejavnost, ki je ni mogoče prišteti k preživnini, četudi zmožnosti zavezancev niso temu ustrezne. Ali in na podlagi česa oče v predhodnih postopkih tega ni problematiziral, sedaj ne more biti odločilno.

12. Tudi pri ugotavljanju pridobitne zmožnosti obeh zavezancev sodišče prve stopnje ni storilo napak, niti ko je navedlo, da je mati v letu 2020 zaslužila bistveno več, in sicer povprečno 3800 EUR mesečno. To izhaja iz izpisa FURS za leto 2020 v prilogi C91. Sodišče prve stopnje tega res ni izrecno navedlo, niti ni navedlo, da gre za preračunano mesečno povprečje, vendar podatek o neto zaslužku v višini 46042,57 EUR pove natanko to. Nobena očitana kršitev s tem v zvezi zato ni bila storjena.

13. Pritožničin očitek, da sodišče pri ugotavljanju zmožnostih očeta ne bi smelo upoštevati njegove izgube zaposlitve, je nerelevanten, saj sodišče tega tudi ni upoštevalo in je štelo, da njegove zmožnosti zategadelj niso nič zmanjšane. Pritožniku pa je treba odgovoriti, da sodišče premoženja družbe ni upoštevalo kot njegovega, pač pa je pridobivanje preko družbe štelo kot indikatorno okoliščino, da je še vedno enako pridobitno sposoben, kar je pravilno sklepanje.

14. Pritrditi je torej treba oceni sodišča prve stopnje, da so pridobitne zmožnosti obeh zavezancev primerljive (razen v letu 2020), kot je to navedeno v tč. 27. do 30. Pritrditi je treba tudi oceni, da je siceršnje premoženjsko stanje matere nekoliko boljše, ker nima nobenih kreditnih obveznosti, poleg tega ne prereka, da so njene nepremičnine spremenile namembnost. Dejstvo, da ta ni posebej opredeljena oz. ugotovljena in da nepremičnine niso navedene z identifikacijskimi znaki, ni pomembno. Gre zgolj za indikatorno okoliščino, da se je materino premoženje zaradi omenjene okoliščine, ki je pritožnica ne zanika, nedvomno povečalo. Tudi oče pa je solastnik nepremičnin, avtomobila in motorja.

15. Ob nespornem dejstvu, da oče s hčerjo nima stikov - to dejstvo je bilo dovolj poudarjeno in upoštevano (tč. 29. obrazložitve izpodbijane sodbe), očetove navedbe, da so bili stiki onemogočeni, pa ne morejo biti odločilne - ter s tem nobenega lastnega oz. dodatnega bremena, in glede na zgoraj navedeno je pravilna odločitev, da nosi oče večje finančno breme od matere. Razmerje, ki ga je določilo sodišče prve stopnje (44 % mati in 56 % oče), je zato sprejemljivo, enako pa velja za l. 2020, ko mora mati zaradi izdatno večjega zaslužka nositi večje breme od očeta.

16. Pritožbeni očitki se torej izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je v izpodbijanem delu potrdilo, pritožbi pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

17. Tudi odločitev o stroških, da vsaka stranka nosi svoje, je bila pravilna in tudi pravilno obrazložena, zavzemanje za odločitev, ki bi bolje odražala uspeh strank, pa zato neutemeljeno. Tudi glede pritožbenih stroškov je bilo treba odločiti enako, to je da krijeta vsaka stranka svoje (413. čl. ZPP).