Jedro

Odločanje o drugem predlogu za izdajo začasne odredbe, ki temelji na drugi pravni in trditveni podlagi tako ne predstavlja odločanja o že pravnomočno razsojeni stvari.

Ko je tožnica za verjetno izkazala obstoj terjatve do toženke in ko je zatrjevala, da toženki z njeno izdajo ne bo nastala znatna škoda, saj bo še vedno ostala lastnica nepremičnin, za preživljanje pa ji zadošča pokojnina, je verjetno izkazala tudi, da toženki ne bo nastala znatna škoda (da ji ne bo nastala znatna škoda ni dolžna dokazati, temveč izkazati za verjetno), če bo izdana začasna odredba, saj tudi toženka v ugovoru zoper začasno odredbo ni navedla prav nobene okoliščine, ki bi kazala na to, da je z izdajo začasne odredbe utrpela oziroma, da bo utrpela znatno škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor toženke, podan zoper sklep o izdani začasni odredbi.

Zoper navedeno odločitev se pravočasno, iz pritožbenega razloga "zmotne uporabe določb Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ in materialnega prava" pritožuje toženka. V pritožbi ponavlja že v ugovoru zoper izdano začasno odredbo navedeno stališče, da predstavlja odločanje o sedaj obravnavani začasni odredbi odločanje o že pravnomočno razsojeni stvari. Poleg pravkar navedenega naj bi sodišče prve stopnje tudi zmotno razlagalo določilo tretjega odstavka 270. člena ZIZ. Prepoved obremenitve in odsvojitve nepremičnine, ki je bila toženki naložena z izdano začasno odredbo, namreč za lastnika ne predstavlja neznatne škode. Še zlasti pa to velja v konkretni zadevi, ko tožnica ni niti konkretizirano zatrjevala, kaj šele izkazala, da toženki ne bo nastala nobena škoda. Zavzema se za razveljavitev izpodbijane odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba je bila posredovana tožnici v odgovor, ki pa ni bil podan.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb in uradoma upoštevnih kršitev določb postopka ter pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), ki je pokazal, da je sodišče prve stopnje po pravilno in popolno ugotovljenih relevantnih okoliščinah pravilno uporabilo materialno pravo in pri svojem odločanju ni zašlo v kršitve procesne narave.

Zavrniti je treba pritožbeni očitek, da je bilo o začasni odredbi, ki je predmet sedanje obravnave, že pravnomočno odločeno (zatrjevana kršitev po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Pregled zadeve v tej zvezi pokaže, da je tožnica v predmetni zadevi že pred obravnavano začasno odredbo podala predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se toženki prepovedala obremenitev in odsvojitev nepremičnin parc. št. 1282, 1676, 2505/1 in 262/1 vpisanih v vl. št. .... k.o. .... , parc. št. 972/1, 372/3, 413, 579, 1283, 2697, 2647/2 in 2647/1 vpisanih vl. št. ..... k.o. ..... ter parc. št. 372/2 vpisane vl. št. .... k.o. ...... (ter prepoved izplačila dobroimetja na računih in hranilnih knjižicah, ki se vodijo na ime tožnice- oziroma toženke kot je bilo kasneje popravljeno, kar pa sedaj ni predmet odločanja), vendar je ta predlog utemeljevala na določilu drugega odstavka 270. člena ZIZ - z nevarnostjo onemogočenosti ali precejšnje oteženosti izpolnitve terjatve zaradi dolžničinega odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s premoženjem. Ta predlog začasne odredbe je sodišče prve stopnje zavrnilo. Po pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe je tožnica podala nov predlog za njeno izdajo, v katerem je vnovič predlagano prepoved odtujitve in obremenitve zgoraj navedenih nepremičnin (po pozivu k popravi predloga je popravila napačno navedeno parc. št. ...... k.o. ....... v parc. št. 372/1 k.o. .....) utemeljevala z okoliščinami iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ - da bo dolžnica z izdajo začasne odredbe utrpela le neznatno škodo (poleg tega predloga je podala tudi predlog za prepoved izplačila dobroimetja na računih in hranilnih knjižicah, ki se vodijo na ime toženke, kar pa ni predmet sedanje obravnave, saj je bil predlog tožnice v tej zvezi zavrnjen in pritožba zoper to odločitev ni bila vložena). Odločanje o drugem predlogu za izdajo začasne odredbe, ki temelji na drugi pravni in trditveni podlagi tako ne predstavlja odločanja o že pravnomočno razsojeni stvari kot zmotno meni toženka v pritožbi. Njene navedbe v tej zvezi je zato treba zavrniti kot neutemeljene.

Kot neutemeljene se izkažejo tudi pritožbene navedbe, s katerimi toženka graja vsebinsko pravilnost prvostopenjske odločitve o ugoditvi predloga za izdajo začasne odredbe glede prepovedi obremenjevanja in odtujevanja nepremičnin oziroma kasnejšo zavrnitev toženkinega ugovora zoper to odločitev. Pritožbeno sodišče glede na trditveno podlago pravdnih strank soglaša s prvostopenjskim zaključkom, da je utemeljenost predloga za izdajo začasne odredbe izkazana na podlagi tretjega odstavka 270. člena ZIZ. Potem, ko je tožnica za verjetno izkazala obstoj terjatve do toženke in ko je zatrjevala, da toženki z njeno izdajo ne bo nastala znatna škoda, saj bo še vedno ostala lastnica nepremičnin, za preživljanje pa ji zadošča pokojnina, je verjetno izkazala tudi, da toženki ne bo nastala znatna škoda (da ji ne bo nastala znatna škoda ni dolžna dokazati, temveč izkazati za verjetno), če bo izdana začasna odredba, saj tudi toženka v ugovoru zoper začasno odredbo ni navedla prav nobene okoliščine, ki bi kazala na to, da je z izdajo začasne odredbe utrpela oziroma, da bo utrpela znatno škodo. Tako zatrjevanj tožnice o neobstoju znatne škode ni niti konkretno zanikala, kaj šele izpodbila z npr. načrtovanim posojilom, ki bi ga zavarovala s hipoteko na teh nepremičninah. Ker v predmetni zadevi tožnica ni dolžna izkazati, da toženka ne bo utrpela znatne škode, temveč je dolžna to izkazati le za verjetno, je njeno dokazno breme manjše kot v primeru dokazovanja obstoja neznatne škode na strani toženke, kar posledično za toženko predstavlja dolžnost večje aktivnosti pri dokazovanju nasprotnega (dokazno breme). Tega dokaznega bremena pa toženka, kot je bilo že omenjeno, ni izpolnila, zato je ob hkratnem upoštevanju višine terjatve, ki jo je tožnica izkazala za verjetno in je toženka s svojimi prihodki v obliki pokojnine ne bi mogla pokriti, treba pritožbo zoper sklep o zavrnitvi ugovora, podanega zoper izdano začasno odredbo, tudi v tem obsegu zavrniti kot neutemeljeno.

Navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker niso bili priglašeni (prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ).