Jedro

V tem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje presojalo transformacijo pogodb o zaposlitvi za določen čas v skupnem obsegu 40 ur na teden v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas po 3. alineji prvega odstavka 54. člena v povezavi s 56. členom ZDR-1. Na podlagi ugotovitve, da pogodbi o zaposlitvi nista bili nični ter da v njiju navedeni razlog začasno povečanega obsega dela ni obstajal, je tožbenemu zahtevku za spremembo pogodb o zaposlitvi za določen čas v pogodbi za nedoločen čas ugodilo ter na tožničin predlog ugotovilo njuno trajanje do dneva odločitve in tožnici prisodilo reparacijo in denarno povračilo v višini dveh mesečnih bruto plač. Odločitev je materialnopravno pravilna.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijani del sodbe potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom sodišče prve stopnje ni dovolilo spremembe tožbe z dne 28. 5. 2021 v delu, v katerem tožnica zahteva 3.600,00 EUR iz naslova avtorskega honorarja (točka I izreka). Ugotovilo je, da sta bili pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 2. 2019 in z dne 27. 5. 2019 sklenjeni za nedoločen čas (točka II izreka). Odločilo je, da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki ni prenehalo 30. 9. 2019, temveč je trajalo do 11. 6. 2021, zavrnilo pa je zahtevek za trajanje delovnega razmerja od 11. 6. 2021 do pravnomočnosti te sodne odločbe (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnici od 1. 10. 2019 do 11. 6. 2021 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, neprekinjeno delovno dobo in jo vpiše v matično evidenco pri ZPIZ, zahtevek za obdobje od 11. 6. 2021 do pravnomočnosti te sodne odločbe pa je zavrnilo (točka IV izreka). Naložilo ji je še, naj tožnici za čas od 1. 10. 2019 do 11. 6. 2021 obračuna mesečno nadomestilo bruto plače ter ji izplača neto plače skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 16. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila. Zavrnilo je zahtevek za plačilo višjega (torej več kot 100 %) mesečnega nadomestila bruto plače za obdobje od 1. 10. 2019 do 11. 6. 2021 in v celoti za obdobje od 11. 6. 2021 do pravnomočnosti te sodne odločbe (točka V izreka). Dalje je toženki naložilo, naj tožnici plača denarno povračilo v višini dveh mesečnih plač bruto, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, zavrnilo pa je zahtevek za višje denarno povračilo (točka VI izreka). Naložilo ji je še, naj tožnici plača razliko sorazmernega regresa za letni dopust za leto 2019 in regres za letni dopust za leto 2020 ter sorazmerni regres za letni dopust za leto 2021, ob upoštevanju, da je tožnici delovno razmerje pri toženki trajalo do 11. 6. 2021, v presežku pa je zavrnilo tožbeni zahtevek, kolikor je tožnica zahtevala več in/ali drugače (točka VII izreka). Tožbo je zavrglo v delu, v katerem je zahtevala odvod davkov in prispevkov (točka VIII izreka). Toženki je naložilo, naj tožnici plača stroške v višini 2.377,62 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper zavrnilni del točke V in VI izreka in posledično zoper odločitev o stroških postopka vlaga pritožbo tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njegovo spremembo tako, da se ugodi njenemu zahtevku za plačilo 120‑odstotnega nadomestila plače ter denarnega povračila v višini 18 plač, oziroma razveljavitev in vrnitev tega dela v novo sojenje sodišču prve stopnje, s stroškovno posledico. Zatrjuje, da je izpodbijana odločitev za tožnico presenečenje, argumentov sodišča prve stopnje, ki so vodili k takšni odločitvi, pa ne more sprejeti. Pri prisojenem nadomestilu plače sodišče prve stopnje po njenem mnenju neutemeljeno ni upoštevalo 20-odstotnega raziskovalnega deleža. Navaja, da zaposlitev visokošolskega učitelja povezuje pedagoško in raziskovalno delo, ki je pogoj za habilitacijo. Pove, da je svoje raziskovalne projekte z dovoljenjem A. prenesla na toženko, ker je bila pri njej zaposlena, in sicer za celotno trajanje projektov. Navaja, da je bilo zaradi njene 100‑odstotne pedagoške zaposlitve jasno, da bo projektno delo opravljala po pogodbi za dopolnilno zaposlitev. Sklicuje se na ugotovitev sodišča prve stopnje, da ji je bilo onemogočeno izvajanje njenih projektov, prenesenih na toženko, kar je podlaga za to, da se ji povrne plača v višini 20 %, čeprav je bila takšna plača zaradi prenesenih in novo odobrenega projekta planirana vsaj za naslednja tri leta. Sklicuje se na izpoved B.B. v zvezi z nezakonitim prevzemom vodenja projekta. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati obstoj 20 % dopolnilne zaposlitve ter ji prisoditi bruto plačo, povišano za dodatnih 20 % iz naslova raziskovalnega dela, ki je bilo sestavni del tožničinega dela. Opozarja, da je toženka prejela sredstva za projekte A., ki pa so bila porabljena nenamensko. Nasprotuje tudi odločitvi o denarnem povračilu v višini 2 bruto plač v višini 100 %. Meni, da bi ji sodišče prve stopnje moralo prisoditi 18 bruto plač v višini 120 %, saj je izgubila možnost habilitacije in napredovanja v naziv redne profesorice, zaradi šoka in posttravmatske motnje ter nevključenosti v projekte pa se je njena znanstvena kariera popolnoma ustavila. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo njene starosti in težje zaposljivosti niti dejstva, da je delovno mesto pri toženki soustvarila in je pri njej opravljala 100 % pedagoško delo od ustanovitve oddelka dalje. Zatrjuje, da v svojem poklicu umetnostne zgodovinarke v Sloveniji nima zasebnih kariernih možnosti, možnost dela visokošolske učiteljice pa ji je bila z nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja onemogočena. Opozarja na majhnost prostora v Sloveniji, ozko specifičnost področja dela, svoj socialni status (mati samohranilka, ki vzdržuje tedaj še mladoletno hčer), dejstvo, da je pri toženki delala kontinuirano 10 let ter odvzem vseh znanstvenih referenc in nezmožnost tudi raziskovalnega dela doma in v tujini. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno tolmačilo povabila tožnice v tujino v letih 2019-2021, saj se na nobeni izmed elitnih institucij ni zaposlila niti ni bila vključena v njihove projekte, pač pa je šlo za pomoč v času do uspešnega zaključka pravnih postopkov. Prilaga pritožbo zoper sodbo, izdano v postopku odpovedi pri prejšnjem delodajalcu. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožničina pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Zoper ugodilni del točk II, III, IV, V, VI, VII in točko IX sodbe vlaga pritožbo toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je tožnico, tedaj redno zaposleno pri drugem delodajalcu, dopolnilno zaposlila skladno s 147. členom ZDR-1 na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 9. 2018 za obdobje od 1. 10. 2018 do 30. 9. 2019, ker je bil obseg dela začasno povečan septembra 2018 glede na število vpisanih študentov umetnostne zgodovine za študijsko leto 2018/2019. Pove, da sta pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 2. 2019 sklenili za določen čas od 5. 2. 2019 do 30. 9. 2019 po prenehanju delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, saj zaradi tožničine izgube zaposlitve pri drugem delodajalcu dopolnilno delo ni bilo več možno. Navaja, da je bil razlog za sklenitev pogodbe z dne 1. 2. 2019 za krajši delovni čas (8 ur na teden) začasno povečan obseg dela ob sklenitvi pogodbe za dopolnilno delo (10. 9. 2018). Zanika obstoj kontinuirane potrebe po pedagoškem delu, saj je imela tožnica med 1. 2. in 27. 5. 2019 za 32 ur na teden sklenjeno pogodbo za raziskovalno delo. V zvezi s tem zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da zgolj dejstvo, da je bila tožnica več let nosilka različnih predmetov, ne pomeni trajne potrebe po njenem delu. Sklicuje se na avtonomijo univerze glede nosilcev predmetov ter na posebnost sklepanja pogodb o dopolnilnem delu na področju znanosti in izobraževanja (147. člen ZDR-1 ter osmi odstavek 63. člena ZVis) ter odločitev pritožbenega sodišča Pdp 517/2018. Meni, da se visokošolski zavod lahko odloči, da bo povečan obseg dela opravil obstoječi kader ali zunanji sodelavci. Navaja, da je s tožnico ob vsakokratnem soglasju njenega delodajalca sklepala pogodbe o dopolnilnem delu zaradi začasno povečanega obsega dela za vsako študijsko leto posebej. Trdi, da je tudi za sklenitev pogodb o zaposlitvi z dne 1. 2. in 27. 5. 2019 za določen čas presojala potrebo po delu enako kot pri predhodnih pogodbah za dopolnilno delo, upoštevaje količino začasno povečanega obsega dela v študijskem letu. Trdi, da se sodišče do teh trditev ni opredelilo in je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede obsega dela navaja, da vpis na humanistične študije upada ter da zato tožnici zaposlitve za nedoločen čas septembra 2018 ne bi mogla ponuditi, tudi sicer ji je bil obseg dela poznan le do 30. 9. 2019. Sodišču prve stopnje očita, da se neutemeljeno ukvarja zgolj z obsegom obveznosti tožnice pred obdobjem, za katerega sta bili sklenjeni sporni pogodbi o zaposlitvi. Nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje glede vsebine in obsega dela drugih zaposlenih (C.C. in D.D.) in navaja, da so tožničine predmete prevzeli drugi zaposleni, toženka pa je pri določanju nosilcev predmetov avtonomna. Nasprotuje zavrnitvi ugovora ničnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 5. 2019 zaradi navideznosti in nedopustne podlage, saj je bila sklenjena zaradi zagotavljanja tožničine socialne varnosti z delovnim razmerjem s polnim delovnim časom po prenehanju zaposlitve pri prejšnjem delodajalcu, in ne zaradi njenega vključevanja v delovni proces. Navaja, da obseg dela ni bil zadosten za zaposlitev tožnice s polnim delovnim časom, kar je vedela. Trdi, da so bili del tožničine plače po tej pogodbi o zaposlitvi neizplačani avtorski honorarji za opravljene ure v zimskem semestru 2018/2019, kar je potrdila E.E.. Navaja, da je bil pri sklepanju te pogodbe o zaposlitvi zaveden toženkin zakoniti zastopnik – rektor. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil tožničin obseg dela večji od 8 ur tedensko. Navaja, da tudi če je poleg predavanj opravljala še druga dela (ekskurzija, sodelovanje v komisiji za poskusno predavanje), to ne pomeni, da je imela delovne naloge v poletnem času (junij-september 2019), saj se tedaj ne izvaja praktično nikakršen pedagoški proces pri toženki. Zatrjuje, da je bila ta pogodba o zaposlitvi sklenjena za zagotovitev pravne podlage za dokončanje dela na podlagi pogodbe iz septembra 2018. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 168/2014 o zahtevi po dopustni podlagi v vsaki pogodbi. Meni, da pogodba z dne 27. 5. 2019 ni imela podlage v dejanski vključitvi v delovni proces, pač pa je bila sklenjena zaradi reševanja tožničinega socialnega položaja, posledično je skladno z drugim odstavkom 92. člena OZ v povezavi s 13. členom ZDR-1 nična. Sklicuje se na odločbo pritožbenega sodišča Pdp 625/2007. Navaja, da na ničnost pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 5. 2019 kaže dejstvo, da je bila tožnica na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 2. 2019 od 5. 2. do 31. 3. 2019 ter na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 3. 2019 za čas od 1. 4. 2019 do 31. 5. 2019 pri toženki zaposlena kot višja znanstvena delavka na projektih, njena plača pa je bila financirana iz teh projektov, neprepričljivo pa je, da bi se nato 27. 5. 2019 pojavila potreba po njenem delu izredne profesorice. Ker se do tega sodišče prve stopnje ni opredelilo, zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Trdi, da se nična pogodba o zaposlitvi ne more transformirati v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Navaja, da sodba v drugem sodnem postopku, ki vzporedno poteka glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri prejšnjem delodajalcu, še ni pravnomočna. Trdi, da je tožnica za isto časovno obdobje v obeh postopkih zahtevala zaposlitev za polni delovni čas pri obeh delodajalcih, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje v tem sporu počakati do pravnomočne odločitve v prvo začetem drugem individualnem delovnem sporu. Ker tega ni upoštevalo ne obrazložilo, uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

5. Pritožba toženke je bila vročena tožnici, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe in sklepa. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

8. Ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje je odgovorilo, posredno ali neposredno, na vse relevantne navedbe strank, tudi na trditve v zvezi z razlogom za povečan obseg dela, ničnostjo pogodbe o zaposlitvi ter vzporednim sodnim postopkom. Za zagotovitev ustrezne obrazložitve sodbe se sodišču ni treba izrecno opredeliti do pravno pomembnih trditev strank, temveč lahko odgovori tudi posredno (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up‑312/99-16).

9. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev tožnice, da je izdana sodba zanjo presenečenje. Prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku - in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic. O sodbi presenečenja zato ne govorimo v primerih, ko sodišče odločitev opre na dokazno oceno, s katero se stranka ne strinja, niti kadar je odločitev oprlo na pravno podlago, ki bi jo stranka ob zadostni procesni skrbnosti lahko predvidela. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je le v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena. Do navedenega v predmetni zadevi ni prišlo niti tega tožnica ne zatrjuje, zato uveljavljana kršitev pravil ZPP ni podana.

10. V tem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje presojalo transformacijo pogodb o zaposlitvi za določen čas v skupnem obsegu 40 ur na teden v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas po 3. alineji prvega odstavka 54. člena v povezavi s 56. členom Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1). Na podlagi ugotovitve, da pogodbi o zaposlitvi nista bili nični ter da v njiju navedeni razlog začasno povečanega obsega dela ni obstajal, je tožbenemu zahtevku za spremembo pogodb o zaposlitvi za določen čas v pogodbi za nedoločen čas ugodilo ter na tožničin predlog ugotovilo njuno trajanje do dneva odločitve in tožnici prisodilo reparacijo in denarno povračilo v višini dveh mesečnih bruto plač. Odločitev je materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče sprejema argumente, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, in se nanje sklicuje.

Vpliv drugega sodnega postopka na ta individualni delovni spor

11. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje toženke, da bi sodišče prve stopnje v tem individualnem delovnem sporu moralo počakati z odločitvijo do odločitve v prej začetem delovnem sporu glede zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri tožničinem prejšnjem delodajalcu. Odločitev v predmetni zadevi ni odvisna od odločitve v prej začeti drugi zadevi. Tožnici za čas trajanja delovnega razmerja pri toženki v nobenem primeru ne bi mogle biti priznane pravice pri prejšnjem delodajalcu. V času odločanja pritožbenega sodišča pa se je prvi individualni delovni spor tožnice zoper prejšnjega delodajalca tudi že pravnomočno končal (prim. odločitev pritožbenega sodišča Pdp 400/2021 z dne 12. 10. 2021), tako da predmetni ugovor toženke niti ni več relevanten.

Ničnost pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 5. 2019

12. Sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo ugovoru toženke, da naj bi bila pogodba o zaposlitvi s tožnico z dne 27. 5. 2019 nična, ker naj bi bila navidezna. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo, da je tožnica tudi v času od 1. 6. 2019 do 30. 9. 2019 pri toženki opravljala pedagoško delo, in sicer v obsegu več kot 8 ur tedensko, kolikor je bil dogovorjen obseg dela po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 2. 2019. V dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi s tem pritožbeno sodišče ne dvomi, toženka pa je s pritožbenim vztrajanjem pri trditvah iz postopka pred sodiščem prve stopnje ni omajala. Zgolj trditev, da glede na naravo dela pri toženki v poletnem času pedagoško delo praktično ne poteka (kar pa je v nasprotju s splošno znanimi dejstvi glede poteka pedagoškega procesa na fakultetah, saj tudi ali še posebej v tem času potekajo izpiti, pa tudi druge oblike pedagoškega dela z izjemo predavanj in vaj) oziroma o domnevno nezadostni količini dela v tem času, kar naj bi bilo znano tudi tožnici, ne potrjuje toženkinega zatrjevanja ničnosti te pogodbe o zaposlitvi. Tožničino delo v tem obdobju ni bilo nič drugačno od dela drugih polno zaposlenih delavcev toženke.

13. Toženka tudi s sklicevanjem na v predhodnem obdobju sklenjene pogodbe o zaposlitvi za znanstveno delo ter navajanjem, da so se sredstva za tožničino plačo črpala iz neizplačanih avtorskih honorarjev za predhodno obdobje, ni omajala pravilnosti ugotovitve, da navedena pogodba o zaposlitvi ni nična. Nična bi bila le v primeru, da bi nasprotovala ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom (prvi odstavek 86. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. – OZ, v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZDR-1), česar pa toženka ni dokazala. Res je, da mora imeti vsaka pogodba podlago oziroma kavzo, vendar pa toženka ni dokazala navideznosti ali neresničnosti podlage te pogodbe o zaposlitvi. Pogodba o zaposlitvi je pogodba, s katero se ureja delovno razmerje med delavcem in delodajalcem, torej razmerje, katerega namen je, da se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgoma opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Toženka ni dokazala, da namen strank pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 5. 2019 ni bil urediti razmerje na tak način, zato ni mogoč sklep, da pogodba o zaposlitvi nima podlage in je zato nična. Zadevi vrhovnega sodišča VIII Ips 168/20141 in pritožbenega sodišča Pdp 625/20072 sta v bistvenem različni od te, zato zaključki, ki sta jih sodišči zavzeli v njiju, za ta individualni delovni spor niso relevantni. Zgolj pavšalno ponavljanje dokazno nepodprte trditve, da je bil v zvezi s sklepanjem te pogodbe o zaposlitvi zaveden toženkin zakoniti zastopnik, ne more voditi v sklep o ničnosti pogodbe o zaposlitvi, v takem primeru bi kvečjemu lahko šlo za njeno izpodbojnost, česar pa toženka ni zatrjevala niti pogodbe v predpisanih rokih ni izpodbijala zaradi napake volje.

Začasno povečan obseg dela

14. Toženka nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje o nezakonitosti sklenitve pogodb o zaposlitvi za določen čas z vztrajanjem, da je pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 2. 2019 za določen čas (za 8 ur tedensko) sklenila zaradi istega razloga kot je sklenila pogodbi o zaposlitvi za dopolnilno delo z dne 10. 9. 2018, tj. povečan obseg dela. Pravno zgrešeno je njeno sklicevanje na septembra 2018 povečani obseg dela glede na število študentov, vpisanih v relevantni študijski program v študijskem letu 2018/2019, saj mora razlog za sklepanje pogodbe o zaposlitvi obstajati v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, v predmetni zadevi torej 1. 2. 2019 in 27. 5. 2019. Ker pri dopolnilnem delu tožnice pri toženi stranki ni šlo za primer zvišanja tedenske obveznosti za 20 % iz devetega odstavka 63. člena Zakona o visokem šolstvu (Ur. l. RS, št. 67/93 in nasl. – ZVis), za odločitev ni relevantna odločba pritožbenega sodišča Pdp 517/2018 niti trditve o posebnostih sklepanja dopolnilnega dela na področju znanosti in izobraževanja. Toženka bi tako morala v tem individualnem delovnem sporu dokazati, da je v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi 1. 2. 2019 obstajal pri njej povečan obseg dela, zaradi katerega je sklenila to pogodbo o zaposlitvi le za določen čas. S sklicevanjem na povečan obseg dela septembra 2018 ni mogoče utemeljiti zakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas februarja 2019. Pravno nepomembno je sklicevanje toženke na predhodno dopolnilno delo tožnice pri njej ter okoliščine v zvezi s sklepanjem pogodb o dopolnilnem delu, potrebi po soglasju njenega drugega delodajalca, pri katerem tožnica od 4. 2. 2019 ni bila več v delovnem razmerju ter število vpisanih študentov na humanistične študije jeseni 2018. Glede druge pogodbe o zaposlitvi za določen čas (za 32 ur tedensko) pa je toženka v okviru zatrjevanja ničnosti te pogodbe, ki se ni izkazalo za utemeljeno, sama navajala, da razlog povečanega obsega dela, naveden v njej, ni obstajal. V postopku se je izkazalo, da je pri toženki obstajala kontinuirana potreba po delu tožnice, ki je bilo predmet presojanih pogodb o zaposlitvi za določen čas, da torej ni obstajal zatrjevani razlog povečanega obsega dela, zaradi česar sta bili pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 2. 2019 in 27. 5. 2019 sklenjeni za nedoločen čas, zato sta s potekom časa nezakonito prenehali. Pravilnosti tega zaključka sodišča prve stopnje ne omaje toženkino sklicevanje na avtonomijo univerze glede izbire nosilcev predmetov oziroma izvajalcev pedagoškega dela, saj ta ne more vplivati na zakonitost pogodb o zaposlitvi za določen čas, sklenjenih, ne da bi obstajal zatrjevani razlog iz 54. člena ZDR-1. 15. Tožena stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izvedenimi dokazi, na podlagi katerih je ugotovilo, da obseg dela, za katerega sta bili sklenjeni presojani pogodbi o zaposlitvi, ni bil začasno povečan. Sodišče prve stopnje je tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oziroma stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi D.D., C.C. in F.F. ter listine v spisu. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

Višina pripadajočega nadomestila plače in denarnega povračila med brezposelnostjo

16. Sodišče prve stopnje je na tožničin predlog pogodbi o zaposlitvi, za kateri je ugotovilo, da sta zaradi neobstoja zakonitega razloga sklenjeni za nedoločen čas, sodno razvezalo na dan zaključka glavne obravnave. Tožnici je pravilno prisodilo za čas od 1. 10. 2019 do 11. 6. 2021 mesečno nadomestilo bruto plače v višini 100 %, zavrnilo pa je 20 % višje zahtevano mesečno bruto nadomestilo plače ter nadomestilo plače po dnevu sodne razveze. Tožnica se v pritožbi neutemeljeno zavzema za 20-odstotno višje mesečno nadomestilo plače iz naslova raziskovalnega dela, saj se transformirani pogodbi o zaposlitvi nanašata na pedagoško delo tožnice pri toženki, tožnica pa je lahko upravičena do reparacije le v višini, kot ji gre na podlagi teh pogodb o zaposlitvi. Dejstvo, da načeloma zaposlitev visokošolskega učitelja povezuje pedagoško in raziskovalno delo, ki je pogoj za habilitacijo, ter prenos tožničinih raziskovalnih projektov na toženko ne dajeta podlage za prisojo mesečnega nadomestila plače, višjega od pripadajočega po transformiranih pogodbah o zaposlitvi. Ker tožnica v času trajanja delovnega razmerja po navedenih pogodbah o zaposlitvi ni imela sklenjene še pogodbe o dopolnilnem delu s toženko, sklicevanje na to na višino pripadajočega nadomestila plače nima vpliva. Zgolj dejstvo, da je toženka za raziskovalne projekte, katerih nosilka je bila pred prenehanjem delovnega razmerja tožnica, prejela določena sredstva, tožnice ne upravičuje do 20 % višjega mesečnega nadomestila plače v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. S plačilom reparacije se zasleduje izenačenje delavčevega položaja s položajem, kakršnega bi imel, če mu delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo, nikakršne podlage pa ni za to, da bi delavec prejel več, saj bi bil s tem obogaten.

17. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno vzelo kot podlago za denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 nadomestilo plače v nezvišanem mesečnem znesku (torej 100 %, in ne 120 %). Nasprotno vztrajanje tožnice je brez podlage. Prav tako se tožnica neutemeljeno pritožuje zoper prisojeno denarno povračilo v višini 2 mesečnih plač. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je bila tožnica pri njej v delovnem razmerju za poln delovni čas le nekaj mesecev, ne pa tudi večletnega predhodnega opravljanja dopolnilnega dela zanjo, saj za to ni podlage v določbi 118. člena ZDR-1. Pravilno je upoštevalo tudi tožničino starost, izobrazbo, dotedanjo kariero in s tem povezane zaposlitvene možnosti. Zgolj dejstvo, da so bili projekti v tujini v času trajanja tega sodnega postopka začasne narave, ne more privesti do zvišanja prisojenega denarnega povračila namesto reintegracije, saj jih je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kot pokazatelje tožničinih zaposlitvenih možnosti. V pritožbi se tožnica neutemeljeno zavzema za zvišanje denarnega povračila zaradi posledic prenehanja delovnega razmerja, socialnih razlogov in slabše zaposljivosti na enakovrednih delovnih mestih dosedanjim (visokošolska učiteljica), saj je sodišče prve stopnje pravilno presodilo tožničino zaposljivost nasploh. Da bi moralo biti denarno povračilo višje zaradi tožničine težnje po enakovredni zaposlitvi kot pri toženi stranki oziroma zaradi specifičnosti akademskega okolja v Sloveniji, pa ne izhaja iz namena denarnega povračila namesto reintegracije, pri čemer ni nepomembno, da je tožnica sama predlagala sodno razvezo pogodb o zaposlitvi.

18. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ni presojalo.

19. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

21. Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka v skladu z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl. – ZDSS-1).

1 Delavec v navedeni zadevi je odhode na službene poti v tujino, obiske sejmov, nakup monitorjev in plačilo računov za svoje telefonske razgovore opravljal kot družbenik tožeče stranke in del vodje nabave v smislu delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi nikoli ni opravljal, niti ni prejemal kakršnega koli plačila za delo. Iz dejanskih ugotovitev ni bilo razvidno, da bi toženec delo po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, čeprav na domu, dejansko opravljal. Posledično ni bil podan element dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca, niti element vključenosti v organiziran delovni proces delodajalca. 2 Šlo je za vprašanje zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, pri čemer se je zastavljalo vprašanje, ali je delo po ponujeni novi pogodbi o zaposlitvi sploh obstajalo ali pa je šlo za zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove s strani delodajalca. V tej luči je tako treba razumeti zaključek, da če se izkaže, da so utemeljene navedbe tožnika, da dela, ki bi ga moral opravljati po pogodbi o zaposlitvi, sploh ni (da gre za fiktivno pogodbo), je pogodba o zaposlitvi lahko nična.