Jedro

Naklep je bistvena sestavina za posameznikovo obsodbo, medtem ko za preiskavo zadostuje utemeljeni sum, da je obdolženi ravnal tako kot ne bi smel in da je to hotel storiti.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega A.C. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zoper obdolženega A.C. uvedlo preiskavo v smeri kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Preiskava je bila uvedena, potem ko se preiskovalni sodnik ni strinjal z delom zahteve za preiskavo MB Kt/1854/2011 z dne 6. 2. 2014. 2. Zoper sklep se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep spremeni in preiskavo ustavi ali podrejeno, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Bistvenih kršitev določb kazenskega postopka pritožnik ni identificiral, niti ni navedel, kdaj bi naj do teh v postopku pred sodiščem prve stopnje dejansko prišlo. Glede na to in upoštevaje zapovedane meje preizkusa pritožbe zoper sklep, se pritožbeno sodišče do tega dela pritožbe ni opredelilo.

5. Drugače je glede kršitev kazenskega zakona, ko pritožnik zatrjuje, da v opisanem obdolženčevem ravnanju ni zaslediti nobene izmed izvršitvenih oblik zakonskega opisa kaznivega dejanja, za katerega je bila z napadenim sklepom uvedena preiskava. S takšnimi zatrjevanji pritožnik uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki ni podana.

6. Kot to izhaja iz opisa dejanja je v tako imenovanem abstraktnem delu navedena izraba položaja kot prva izvršitvena oblika kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 244. člena KZ. Izvršitev je nato v nadaljevanju opisa konkretizirana s sklenitvami pogodb, s katerimi bi naj bila gospodarskima družbama W&P P. d.o.o. ter T.M. d.d. povzročena velika premoženjska škoda. Če torej pogodbe, ki jih je obdolženi kot direktor teh družb smel sklepati, niso bile v njihovo korist, ker je po zagovoru in pritožbeni obrazložitvi sledil koristim drugih gospodarskih družb, je izrabo direktorskega položaja za takšno početje težko zanikati. Po drugi strani se pritožbeno sodišče zaveda določenega nasprotja, ko bi naj bili navedeni gospodarski družbi tudi okoriščeni, vendar je nasprotje navidezno. Treba je namreč izhajati iz opisa dejanja, sestavljenega iz štirih relativno samostojnih delov, s tem, da se pri zadnjem gospodarska družba T.M. d.d. kot nosilka škode in gospodarska družba W&P P. d.o.o., kot dobitnica koristi, ne izključujeta. Obdolženi je glede na njegov direktorskih položaj v eni in drugi gospodarski družbi moral skrbeti za koristi obeh in ne tako, ko bi naj prva na račun druge izgubila oziroma druga na račun prve pridobila.

7. Pritožnik je v zvezi s kršitvami kazenskega zakona navrgel še zastaranje kazenskega pregona (3. točka 372. člena ZKP), česar podrobneje ni obrazložil, v graji ugotovljenega dejanskega stanja pa se sklicuje na vzroke za ustavitev proizvodnje v gospodarski družbi T.M. d.d., na neopravičeno vnovčitev garancije s strani H.s.e. in na dejstvo, da je bil obdolženi zaradi navedenega ob vse svoje premoženje. Glede na to in glede na obdolženčevo dosedanjo poklicno pot, pritožnik ne vidi podlage za iskanje naklepa kot bistvene sestavine za utemeljenost nadaljnjega pregona.

8. Naklep je bistvena sestavina za posameznikovo obsodbo, medtem ko za preiskavo zadostuje utemeljeni sum, da je obdolženi ravnal tako kot ne bi smel in da je to hotel storiti. Od tod omenjena preuranjenost ugotovitev o naklepu v razlogih napadenega sklepa, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje. Kot je znano, gre pri krivdi nasploh in naklepu ali malomarnosti posebej, za osrednjo ugotovitev kazenskega postopka, ki mora biti dokazana, česar pa, brez da bi bili dokazi zbrani, ni mogoče storiti. Vse kar je izven teh okvirjev v pozitivnem ali negativnem smislu je verjetnost, ki se skozi kazenski postopek šele preizkuša. V nasprotnem kazenski postopek ni potreben, nesmiseln pa je tedaj, ko je krivda zaradi storilčeve neprištevnosti izključena. Ker s slednjim v obravnavanem primeru nimamo opraviti in ker pritožnik obdolženčevih ravnanj iz opisa v objektivnem smislu ne problematizira, ampak jih postavlja v kontekst razmerij med gospodarsko družbo T.M. d.d. in H.s.e., zaradi katerih meni, da je pri vsem skupaj šlo za napačno poslovno odločanje in ne za naklepno storjeno kaznivo dejanje, se ugotovitev sodišča prve stopnje o potrebnosti sodne preiskave, po kateri bodo pridobljene podlage za vložitev obtožnice ali za ustavitev kazenskega postopka, izkaže za pravilno.

9. Po obrazloženem, in ker se pritožnik v ostalem sklicuje na razloge preiskovalnega sodnika, ki se ni strinjal z zahtevo za preiskavo, s katerimi lastne pritožbe ne more utemeljiti, ga je bilo v povzetih prizadevanjih zavrniti (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10. Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o uvedbi preiskave po tar. št. 74013 v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.