Jedro

Ker je novela Zakona o državljanstvu (iz leta 1946) veljala od 4.12.1948, so torej brez državljanstva FLRJ ostale osebe nemške narodnosti, ki so se 4.12.948 nahajali v tujini. Učinek takšne ureditve je bil retroaktiven, saj je veljalo, kot da državljanstva FLRJ niso imeli od 28.8.1945 naprej. Vendar takšna ureditev po presoji ustavnega sodišča ni neskladna z Ustavo Republike Slovenije.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 14.10.2005. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Maribor z dne 22.11.2004, s katero je bilo ugotovljeno, da se A.A., roj. 31.1.1876 v Mariboru, po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, od 28.8.1945, ni štela za jugoslovansko državljanko.

Sodišče prve stopnje navaja, da gre v obravnavani zadevi za ugotavljanje jugoslovanskega državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije za A.A. Med strankama ni bilo sporno, da ni bila vpisana v državljansko knjigo. Upravna organa sta ugotovila, da je bila A.A. nemške narodnosti in da ni izpodbila domneve nelojalnosti. Navedla sta, da je bila A.A. članica Kulturbunda. Z razlogi obeh upravnih organov, zakaj je članstvo v Kulturbund dokaz o nemški narodnosti in nelojalnosti osebe, se je upravno sodišče izrecno strinjalo. Tožnik je imel možnost, da v postopku izpodbije ugotovitev o nemški narodnosti in domnevo nelojalnosti, vendar v zvezi s tem ni predložil nobenih dokazov. Tožena stranka je po mnenju upravnega sodišča pravilno uporabila 2. odstavek 35. člena Zakona o državljanstvu (ZDrž, Ur. l. FLRJ, št. 54/46 in 105/48) in je pravilno utemeljila, da se uporablja retroaktivno. Glede na odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-23/93 (Ur. l. RS, št. 23/97) uporaba 2. odstavka 35. člena ZDrž ni v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije. V postopkih, kot je obravnavani, se nikomur ne odvzema ali daje državljanstvo, temveč se le ugotavlja, ali se je konkretna oseba ob podržavljenju premoženja po ZDrž štela za jugoslovanskega državljana ali ne. Na odločitev ne more vplivati tožnikovo mnenje, da je zaplembna komisija ugotovila, da je bila A.A. jugoslovanska državljanka. Navedena komisija namreč ni bila pristojna za ugotavljanje državljanstva, ker ji te pristojnosti odlok AVNOJ ni podelil. V pritožbi tožnik meni, da je bil uporabljen napačen materialnopravni predpis in se sklicuje na svoja izvajanja v tožbi. V nadaljevanju poda svoje mnenje, da je pričel Zakon o dopolnitvah in spremembah Zakona o državljanstvu (Ur. l. FLRJ, št. 105/48) veljati dne 4.12.1948 in ni imel povratne veljave, ker tega zakonodajalec v zakonu ni tako določil. S 3. odstavkom 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Ur. l. RS-I, št. 27/91) se je tudi vsebinsko poseglo v predpis, saj se je breme dokazovanja lojalnosti obrnilo iz tožene stranke na tožnika. Njegova uporaba vodi tudi do neenakopravnega položaja denacionalizacijskih upravičencev. Če se zahteva ugotovitev državljanstva na temelju 29. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS), mora nelojalnost dokazati tožena stranka, in je torej dokazno breme drugače razdeljeno kot pri ugotavljanju državljanstva v zvezi z denacionalizacijskim postopkom. Tožnik se zavzema za takšno razlago 3. odstavka 63. člena ZDen, po kateri bi dokazno breme glede nelojalnosti nosila tožena stranka. Po mnenju tožnika je bil kršen 15. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Novela ZDrž iz leta 1948 je prinesla odvzem državljanstva osebam nemške narodnosti in je že v času uveljavitve pomenila kršitev temeljnih človekovih pravic. Splošna deklaracija o človekovih pravicah je na temelju 8. člena Ustave RS postala del pravnega reda Republike Slovenije, zato se novela ZDrž iz leta 1948 tudi sedaj ne bi smela uporabljati, ker pomeni njena uporaba kršitev temeljnih človekovih pravic. Tožnik meni, da je bilo dejansko stanje glede članstva A.A. v Kulturbundu ugotovljeno zmotno. Upravno sodišče ni niti odgovorilo na tožbeno izpodbijanje ugotovitve o članstvu. V zaplembni odločbi je bilo ugotovljeno, da je A.A. jugoslovanska državljanka. To bi upravno sodišče moralo upoštevati.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Ker je s 1.1.2007 začel veljati in se uporabljati ZUS-1, je bilo treba s tožnikovo pritožbo, ki je bila vložena v letu 2006, ravnati po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1. Skladno s to določbo se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, še naprej obravnavajo kot pritožbe po določbah ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1 in v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Ker v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje vložene pritožbe kot pritožbe po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1, jo je Vrhovno sodišče obravnavalo kot revizijo. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V okviru teh norm se je gibal tudi preizkus podanih revizijskih razlogov.

Tožnik izpodbija ugotovitev, da je bila A.A. nemške narodnosti in da je bila članica Kulturbunda. Dejstva so okoliščine zunanjega sveta. Tako nacionalna pripadnost kot tudi članstvo v organizacijah so torej dejstva, saj so zaznavna navzven. Revident je z izpodbijanjem ugotovitev o dejstvih smiselno menil, da je bilo dejansko stanje ugotovljeno zmotno. To pa ni dovoljen revizijski razlog (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Ne drži pa tudi, da upravno sodišče ni odgovorilo na mnenje v pritožbi (prav najbrž: v tožbi), da podatki o članstvu v Kulturbundu niso verodostojni. Upravno sodišče je namreč na str. 5 sodbe izrecno odločilo, da z razlogi tožene stranke o članstvu v Kulturbundu soglaša v celoti, "zato jih v izogib ponavljanju ponovno ne navaja." To pa je bil, glede na 2. odstavek 67. člena ZUS, dovoljen način obrazložitve njegove odločitve.

V obravnavani upravni zadevi gre za ugotavljanje državljanstva (po 3. odstavku 63. člena ZDen) kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije in je zato treba upoštevati poleg predpisov, ki urejajo državljanstvo, tudi določbe ZDen.

Temeljno pravilo glede ugotavljanja državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije je vsebovano v 1. odstavku 9. člena ZDen, ki določa, da so fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena ZDen upravičenci, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9.5.1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Časovni okvir, ki je pomemben za ugotovitev državljanstva, je ureditev ZDrž, ki določa v 2. odstavku 35. člena oviro za ugotovitev oziroma nadaljevanje jugoslovanskega državljanstva na dan 28.8.1945, če so kumulativno podani trije (negativni) pogoji: življenje v tujini, nemška narodnost in nelojalno ravnanje med vojno ali pred vojno proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ. Na podlagi te določbe ZDrž je bilo odrečeno državljanstvo FLRJ tistim osebam nemške narodnosti, ki so se pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti, ker so s svojim ravnanjem izkazovale lojalnost nemškemu Reichu.

V 3. odstavku 63. člena ZDen je določeno, da pri ugotavljanju jugoslovanskega državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ. Po stališču iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997 (Ur. list RS, št. 23/97), vsebuje določba 2. odstavka 35. člena ZDrž v povezavi z določbo 3. odstavka 63. člena ZDen domnevo nelojalnosti. Ni pa je dopustno razlagati tako, da prizadeta oseba ne bi imela pravice izpodbijati te domneve in dokazovati nasprotnega (točki 46 do 49 navedene odločbe, zlasti točka 48). Toženi stranki torej ni bilo potrebno ugotavljati nelojalnega ravnanja A.A., temveč je breme izpodbijanja nelojalnosti nosil tožnik. Tožnik v reviziji sicer meni drugače, vendar je njegovo mnenje nepravilno.

Ker je novela veljala od 4.12.1948, so torej brez državljanstva FLRJ ostali Nemci, ki so se 4.12.1948 nahajali v tujini. Učinek takšne ureditve je bil retroaktiven, saj je veljalo, kot da državljanstva FLRJ niso imeli od 28.8.1945 naprej. Ustavno sodišče RS kljub temu ni odločilo, da bi bila ta ureditev neskladna z Ustavo Republike Slovenije (glej navedeno odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, tč. 41 in nasl., zlasti tč. 45 in 47).

Za ugotavljanje državljanstva v denacionalizacijskih postopkih se uporablja 3. odstavek 63. člena ZDen v povezavi s 39. členom ZDRS. 3. odstavek 63. člena ZDen je torej posebni predpis, ki se uporablja le v denacionalizacijskih postopkih. To pa je stvarni razlog, zaradi katerega njegova uporaba ne pripelje do neupravičenega razlikovanja med vlagatelji vlog za ugotovitev državljanstva. Tudi Ustavno sodišče RS ni presodilo, da uporaba 3. odstavka 63. člena ZDen vodi do diskriminacije (glej navedeno ustavno odločbo, zlasti tč. 47).

Nepravilno je tudi revidentovo mnenje, da so bile z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu FLRJ (novela ZDrž; Ur. l. FLRJ, št. 105/48) kršene temeljne človekove pravice, ki izhajajo iz 15. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Ali Splošna deklaracija o človekovih pravicah kot mednarodnojavnopravni vir sploh daje kakšno pravico posamezniku, Vrhovno sodišče RS ni niti preizkusilo, ker to ni bilo potrebno. Očitno je namreč, da je revidentovo pravno naziranje zmotno iz razlogov, podanih v nadaljevanju, in se zato s prej opisanim vprašanjem niti ni bilo potrebno ukvarjati.

15. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah prepoveduje le samovoljni odvzem državljanstva, ne vsakršen odvzem. Za odvzem državljanstva osebam nemške narodnosti pa je obstajal razlog, to je, njihova nelojalnost. V tej zadevi je pomemben tudi čas njenega sprejetja. Sprejeta je bila namreč 10.12.1948 (glej npr. Andrassy, Međunarodno pravo, 9. izdanje, Zagreb 1987, str. 240). Novela ZDrž je bila uveljavljena 4.12.1948 (glej 3. člen novele ZDrž), torej pred sprejetjem Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Jugoslovanskega zakonodajalca Splošna deklaracija o človekovih pravicah ni zavezovala že zato, ker je bila sprejeta kasneje kot novela ZDrž. Ko je slovenski zakonodajalec sprejel ZDen, pa ZDrž že ni več veljal, čeprav še vedno učinkuje prav v zvezi z denacionalizacijo. Ustavno sodišče je že preizkusilo, ali je uporaba drugega odstavka 35. člena ZDrž (v besedilu novele ZDrž) v nasprotju z Ustavo RS. Odločilo je, da ni (glej navedeno odločbo, tč. 45).

Zaplembna komisija je delovala na temelju "Odloka AVNOJA o prehodu sovražniškega imetja v državno svojino" (Ur. l. DFJ, št. 2/45). Njena odločba je z dne 10.10.1945. Pristojna je bila za odločanje o zaplembi premoženja, ne pa tudi za odločitev o obstoju državljanstva. Že zato ni pomembno, kakšna je bila njena sestava in ne, kaj je bilo v odločbi navedeno o državljanstvu A.A. Poleg tega ta odločba ni niti mogla upoštevati novele ZDrž z dne 4.12.1948 (Ur. l. FLRJ, št. 105/48), ki je o državljanstvu odločila z retroaktivnim učinkom, kot je bilo že obrazloženo. Čeprav je torej odločba mestne zaplembne komisije navedla, da je A.A. jugoslovanska državljanka, je to za odločitev o obstoju ali neobstoju državljanstva nepomembno.

Sklicevanje na v tožbi podano mnenje, kako bi se v danem primeru pravilno uporabilo materialno pravo, ne zadošča za dosego preizkusa. Revizijsko sodišče namreč preizkusi izpodbijano sodbo le v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji (86. člen ZUS-1), zato ne zadošča sklicevanje na razloge, ki so podani v kakšni drugi vlogi. To je tudi ustaljena sodna praksa v revizijah v pravdnem postopku (prim. npr. odločbe II Ips 536/2003, II Ips 476/2005, II Ips 370/2000, II Ips 530/2003, III Ips 112/2004).

Čeprav revizijsko sodišče ni preizkusilo izpodbijane sodbe glede razlogov, ki so bili podani v tožbi, pa ga 86. člen ZUS-1 zavezuje k tem, da po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče je pri preizkusu po uradni dolžnosti presodilo, da v izpodbijani sodbi materialno pravo ni bilo uporabljeno zmotno. Ker je A.A. na dan 4.12.1948 živela v tujini, bila po nacionalni pripadnosti Nemka, domneva njene nelojalnosti pa ni bila izpodbita, je odločitev Upravnega sodišča materialnopravno pravilna. Neutemeljeno revizijo je Vrhovno sodišče RS zavrnilo (92. člen ZUS-1).