Jedro

Povrnitev negmotne škode in pravična denarna odškodnina.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se ob delni ugoditvi in delni zavrnitvi tožničine pritožbe sodba prve stopnje tako delno spremeni, da se poslej v celoti glasi: "Tožena stranka mora plačati tožnici 3.050.000 SIT in ji povrniti 624.487 SIT pravdnih stroškov, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.4.2002 dalje v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Presežni tožbeni zahtevek se zavrne".

Toženka mora povrniti tožnici 18.750 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.2.2003 in 24.750 SIT stroškov revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.5.2004, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Tožnica se je kot kolesarka 5.9.1995 poškodovala v prometni nesreči, ko jo je zaradi izsiljevanja prednosti pri vožnji s stranske ceste zadel voznik tovornjaka, ki ga je vozil toženkin zavarovanec. S tožbo je zahtevala, da ji toženka plača 50.000 SIT odškodnine za premoženjsko škodo in tudi odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je proti koncu postopka zvišala na 4.500.000 SIT. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da plača tožnici vso zahtevano odškodnino za premoženjsko škodo, pri nepremoženjski škodi pa je odškodnino za telesne bolečine od zahtevanih 1.400.000 SIT odmerilo na 700.000 SIT, za strah od zahtevanih 700.000 SIT na 300.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti od zahtevanih 2.400.000 SIT na 1.500.000 SIT. Zato je toženki naložilo, da plača tožnici 2.550.000 SIT odškodnine, presežni tožbeni zahtevek zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje ter še odločilo, da tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Tožnica v pravočasni reviziji proti sodbi druge stopnje izpodbija zavrnitev 2.000.000 SIT odškodnine in uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo sodb obeh sodišč, da se njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno povzelo vse ugotovitve izvedencev, premalo pa je upoštevalo tožničine navedbe o vsakodnevnih težavah, ki jih ima zaradi posledic poškodbe. Tožnica poudarja svojo starost v času škodnega dogodka in predvideno dolgo dobo, ko bo morala trpeti vse omejitve. Zaradi vsakodnevnih telesnih bolečin tožnica ni sposobna za težja fizična dela in si zato ne more najti službe. Ob hudih in pogostih glavobolih se mora vsaj za nekaj časa uleči. Tudi pri odškodnini za strah bi sodišči morali upoštevati, da je bil strah hud zaradi poslabšanja stanja med zdravljenjem. Tožnica se čuti manjvredno zaradi težav po pretresu možganov in zato trpi duševne bolečine.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Revizijsko sodišče lahko pri presoji pravilne uporabe materialnega prava upošteva le tista odločilna dejstva, ki sta jih ugotovili sodišči nižje stopnje, saj po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti dejanskega stanja. Zato ni upoštevalo tistih revizijskih trditev, ki nimajo podlage v dejanskih ugotovitvah obeh sodišč. Med take trditve sodi, da naj bi tožnica prestala dve operaciji, da naj bi šlo za dolgotrajno zdravljenje, da si tožnica ne more najti službe, ker ni sposobna za osemurno delo in da se je izolirala iz družbe.

Tožnica je bila v času obravnavane nesreče 26 let stara gospodinja. Ob trčenju je dobila udarec v desni ramenski obroč, pretres možganov s postokomocionalnim sindromom, 6 cm dolgo razpočno rano na glavi, med zdravljenjem pa se je kasneje ugotovilo, da je zaradi udarca v trebuh prišlo do hematoma jeter. V bolnici je bila od 5.9.1995 do 9.9.1995 in zaradi komplikacij še od 30.11.1995 do 1.12.1995, ko so izvedli ultrazvočno punkcijo psevdocistične formacije oziroma hematoma. Vmes se je zdravila ambulantno. Hude telesne bolečine je trpela skupaj 10 dni, lažje pa zaradi težav v zvezi s hematomom 3 mesece. Še sedaj v levi polovici telesa oziroma levi roki čuti lažje bolečine ob težjih fizičnih delih in vremenskih spremembah. Za to obliko škode sta obe sodišči tožnici prisodili 700.000 SIT odškodnine.

Tožnica po ugotovitvah prvega sodišča zaradi nezavesti primarnega strahu ni trpela, sekundarni strah pa je trajal 3 mesece, bolj izrazit je bil v času njenega bivanja v bolnici. Za to obliko škode sta obe sodišči tožnici prisodili 300.000 SIT odškodnine.

Zaradi posledic poškodbe ima tožnica pri fizičnem delu določene težave, ker ima sedaj slabšo moč leve roke in mora zato v delo vlagati več naporov. V vinogradu ne dela več. Bolj izrazite pa so posledice postkomocijskega sindroma, saj ni sposobna opravljati del na soncu in del z naglimi spremembami položaja telesa, zlasti pa so prisotne vegetativne motnje: povečana napetost, nemir, razdražljivost, motnje spomina, nespečnost, utrujenost, vrtoglavice in postkomocijski glavoboli. Zaradi opisanih težav tožnica trpi in bo trpela duševne bolečine. Za to obliko škode sta sodišči tožnici prisodili 1.500.000 SIT odškodnine.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči pri prisoji odškodnine za telesne bolečine in za strah pravilno upoštevali vse kriterije iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) za odmero pravične denarne odškodnine. Primerno sta upoštevali tako načelo individualizacije odškodnine, kot tudi načelo njene objektivne pogojenosti. Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti pa ti načeli nista prišli do izraza v zadostni meri. Premalo je bila ovrednotena konkretna okoliščina, da je bila tožnica v času škodnega dogodka stara šele 26 let in da bo vse omejitve, ki so poudarjene zlasti na področju vegetativnih motenj, morala še dolgo trpeti. Tudi iz primerjave s prisojami v primerljivih odškodninskih zadevah izhaja, da je izpodbijana prisoja na spodnji meji prisoje odškodnine za tako škodo. Po presoji revizijskega sodišča je materialno pravno pravilna prisoja za ugotovljeni obseg tožničinih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 2.500.000 SIT. Tožnica neutemeljeno vzraja pri vsej zahtevani odškodnini, saj konkretno ugotovljene okoliščine in prisoja oškodnin v primerljivih zadevah ne utemeljujejo višje prisoje za to obliko škode, pa tudi ne za telesne bolečine in strah.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP in 378. člena ZPP tožničini reviziji delno ugodilo in odločilo kot v izreku te sodbe. Sprememba sodbe je narekovala tudi spremembo stroškovne odločitve. Revizijsko sodišče je upoštevalo odmero pravdnih stroškov obeh pravdnih strank, kot jo je naredilo sodišče prve stopnje, upoštevalo pa je drugačen končni uspeh. Ker je tožnica z zadnjo vlogo zvišala tožbeni zahtevek od prvotno zahtevanih 3.250.000 SIT na 4.550.000 SIT, je do spremembe tožbe upravičena do vseh stroškov, ki znašajo 446.760. SIT, po spremembi tožbe pa upoštevaje končni uspeh do 78% od 91.800 SIT, torej 71.604 SIT. Seštevek navedenih zneskov in 117.000 SIT izvedenine znaša 635.364 SIT. Od tega zneska je treba odšteti 22% toženkinih stroškov po spremembi tožbe, ki so bili odmerjeni na 49.440 SIT, torej 10.877 SIT. Toženka mora torej povrniti tožnici razliko 624.487 SIT. Tožnica je s pritožbo izpodbijala zavrnitev 2.000.000 SIT, glede na končni uspeh pa je upravičena do 25% odmerjenih stroškov, kar znese 18.750 SIT. Tudi njen revizijski uspeh znaša 25%. Ob nekoliko višji odvetniški nagradi za revizijo in tudi višji vrednosti točke ji mora toženka povrniti 24.750 SIT revizijskih stroškov. Odločitev o stroških temelji na drugem odstavku 165. člena, drugem odstavku 154. člena in prvem odstavku 155. člena ZPP, na določbah odvetniške tarife in na vsakokratni vrednosti točke.