Jedro

Ni dopustno izven roka za pritožbo razširiti pritožbenih razlogov, ki v pravočasno vloženem pravnem sredstvu niso bili navedeni.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega L.R. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino v znesku 200.000 (dvesto tisoč) SIT kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Brežicah je s sodbo z dne 18.4.2005 obsojenega L.R. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Po 50. in 51. členu KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi 1. odstavka 145. člena KZ določilo kazen dveh mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo obsojenčevo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona (iz 1. točke 372. člena ZKP), zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodbe, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi, za izvedbo postopka določi drugo stvarno pristojno sodišče izven območja Višjega sodišča v Ljubljani.

Vrhovna državna tožilka A.M., spec., v odgovoru navaja, da v zahtevi zatrjevane kršitve zakona niso podane, razen tiste, s katero vložnik uveljavlja, da mu ni bila vročena sodba pritožbenega sodišča. Glede te kršitve pa zagovornik ni pojasnil, kako je vplivala na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je obsojenemu L.R. sodbo pritožbenega sodišča vročilo dne 16.3.2006. Vročitev sodbe obsojenčevemu zagovorniku je odredilo šele 19.5.2006 in mu jo sedem dni pozneje tudi vročilo, torej že po vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti. Na ta način je sodišče ravnalo v neskladju s 4. v zvezi z 2. odstavkom 120. člena ZKP, po katerem mora, če ima obdolženec zagovornika, temu po določbah 119. člena ZKP vročiti sodbo. Vložnik pa ni izkazal, da je takšna kršitev vplivala na zakonitost sodbe. Očitno je, da se je pred vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti, čeprav mu pravnomočna sodba ni bila vročena, zagovornik s sodbo seznanil, kajti v nasprotnem argumentirane zahteve za varstvo zakonitosti niti ne bi mogel vložiti. Zato Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zatrjevana kršitev določb postopka podana, vendar pa na zakonitost izpodbijane sodbe ni v ničemer vplivala.

Vložnik v zahtevi navaja, da sodišče druge stopnje ni niti omenilo, kaj šele upoštevalo obsojenčevega odgovora na predlog višjega državnega tožilca in dopolnitev pritožbe z dne 17.10.2005. Po vložnikovem videnju je glede na to povsem jasno, da je o obsojenčevi pritožbi "verjetno odločala kar zapisnikarica sama in to v imenu ljudstva, prav gotovo pa ne v imenu senata, še najmanj v imenu sodnika poročevalca, saj ta spisa očitno sploh ni pregledal, predsednika senata še manj, da o tretjem članu senata sploh ne govorimo". Na ta način je po zagovornikovem stališču Višje sodišče v Ljubljani storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Obsojeni L.R., ki v postopku pred sodiščem prve stopnje ni imel zagovornika, je v roku za napoved pritožbe zoper sodbo vložil obrazloženo pritožbo. Sodišče druge stopnje je to obdolženčevo vlogo, čeprav po prejemu pisnega odpravka sodbe z obrazložitvijo, pritožbe ni vložil, pravilno obravnavalo kot pritožbo. Predlog višjega državnega tožilca svetnika J.S. z dne 5.10.2005 je višje sodišče vročilo obsojencu, zagovornik odvetnik M.Z., ki ga je obsojenec pooblastil, pa je 17.10.2005 nato podal odgovor na predlog višjega državnega tožilca in dopolnil obdolženčevo pritožbo.

Sodišče druge stopnje v sodbi ni povzelo niti predloga višjega državnega tožilca niti odgovora obsojenčevega zagovornika nanjo.

Po 1. odstavku 395. člena ZKP sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presodi navedbe pritožbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Vrhovno sodišče je to določbo že večkrat razlagalo tako, da mora pritožbeno sodišče presoditi vse konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna in pomembna dejstva, zavzeti o njih svoja stališča in jih ustrezno obrazložiti. Ni pa dolžno presojati tistih pritožbenih navedb, ki so s pravnega vidika brez kakršnegakoli pomena.

V skladu z načelom kontradiktornosti pritožbenega postopka, mora pritožbeno sodišče presoditi tudi pravno relevantne navedbe nasprotne stranke, podane v odgovoru na pritožbo. Enako mora ravnati tudi takrat, če so take navedbe podane v predlogu višjega državnega tožilca ali v odgovoru obrambe na tak predlog. Pritožbeno sodišče pa se ni dolžno izjavljati o navedbah, ki na dejansko in pravno presojo nimajo nobenega vpliva in tudi ne o vsebinski dopolnitvi pritožbe izven razlogov, navedenih v pravočasno vloženi pritožbi.

Obsojenec je vložil laično pritožbo, pri čemer ni izrecno navedel, iz katerih razlogov. Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila pritožba vložena predvsem zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in je obsojenčeve pritožbene navedbe argumentirano zavrnilo.

Obsojenec je v pritožbi navedel, da je v letu 2004 "verjetno nekje v jesenskem času" dobil nek sklep, da se postopek zoper njega ustavi, da pa tega sklepa ne najde in da zato ne more navesti njegove opravilne številke ne datuma. Tak očitek pomeni po vsebini dokaj oddaljeno nakazovanje kršitve kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP, da je bilo v zadevi že pravnomočno razsojeno.

Kot je razvidno iz spisovnih podatkov je bil obsojencu dne 10.9.2004 vročen sklep o izločitvi obvestil, ki jih je obsojenec, takrat še kot osumljenec podal policistu na Policijski postaji B. Ne glede na to, da sodba sodišča druge stopnje s tem nima razlogov, je popolnoma jasno, da s tega vidika ni nezakonita, saj kazenski postopek zoper obsojenca zaradi tega kaznivega dejanja ni bil nikoli ustavljen. O očitno neutemeljenih navedbah v pritožbi pa se sodišče druge stopnje ni dolžno opredeliti.

V odgovoru na predlog višjega državnega tožilca je obsojenčev zagovornik na enak način kot obsojenec v pritožbi, uveljavljal razloge, zaradi katerih meni, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Navajal je tudi nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, vendar je vsebinsko ni obrazložil. S tem, da je višje sodišče odgovorilo na navedbo v obsojenčevi pritožbi je vsebinsko zavzelo tudi stališče glede pomensko enakih zagovornikovih navedb v odgovoru na predlog višjega državnega tožilca.

Kolikor pa je vložnik v vlogi, ki jo je poimenoval odgovor na predlog višjega državnega tožilca in dopolnitev obdolženčeve pritožbe, da se je obsojenec dejansko pritožil iz razloga kršitve kazenskega zakona iz 2. točke 370. člena ZKP, ker meni, da dejanje, katerega je obtožen, zaradi majhnega pomena (14. člen KZ) ni kaznivo dejanje, je treba ugotoviti, da obsojenec v pritožbi iz tega razloga prvostopenjske sodbe ni izpodbijal. Na ta način je zagovornik izven roka za pritožbo razširil pritožbene razloge, ki v pravočasno vloženem rednem pravnem sredstvu sploh niso bili navedeni. To pa ni dopustno. Zato sodba sodišča druge stopnje, ki se o tej navedbi ni opredelilo, tudi ni nezakonita. Sicer pa vložnik niti ne pove, katere naj bi bile tiste pravno relevantne navedbe v njegovi vlogi z dne 17.10.2005, ki jih sodišče druge stopnje ni presodilo, kaj šele, da bi utemeljil, zakaj je to vplivalo na zakonitost sodbe. Z ničemer podprte navedbe zahteve, da je o obsojenčevi pritožbi verjetno odločila kar zapisnikarica in nadaljnje razvijanje te misli, pa presegajo mejo dostojnosti komuniciranja med strankami in sodiščem in so tako neresne, da jih ni potrebno posebej komentirati. Zato vložnik ni uspel izkazati uveljavljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP). To določbo je Vrhovno sodišče že večkrat razlagalo tako, da mora vložnik zatrjevane kršitve določno obrazložiti, saj v nasprotnem utemeljenosti njegove trditve ni mogoče preizkusiti.

Z nekonkretiziranimi navedbami, ki ostajajo na ravni golega zatrjevanja, da obsojencu očitano kaznivo dejanje nima znakov kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 145. členu KZ, če pa so ti podani, pa da lahko sodišče brez pomislekov upošteva in uporabi določbi o dejanju majhnega pomena iz 14. člena KZ, vložnik tej zahtevi ni zadostil. Tudi v tem obsegu mora zato ostati vložnik z zahtevo neuspešen.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega L.R., ki bi utemeljevale trditev, da je izpodbijana pravnomočna sodba nezakonita, niso podane, zato je zahtevo po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni L.R. na podlagi 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 200.000 SIT. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere (da prejema pokojnino v znesku 200.000 SIT in da je solastnik stanovanjske hiše) ter da je šlo z vidika odločanja v tej fazi postopka za razmeroma nezahtevno zadevo.