Jedro

Tudi če bi si tožnik uporabo travnika lastil nasilno, pritožnica z ugovorom tako imenovane viciozne posesti spričo določila člena 78/2 ZTLR, ne more uspeti. Dejstvo zatrjevanega solastništva sporne parcele in vložen predlog za razdelitev solastnega premoženja, pa nimata nobenega vpliva na izpodbijano odločitev, saj se v posestnem sporu, katerega cilj je začasna ureditev dejanskih razmerij, pravice ali posesti, po izrecnem določilu 1. ali 78. čl. ZTLR ne upošteva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (pravilno sklepom) je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in v skladu z njim ugotavlja, da sta toženca motila tožnika v njegovi neposredni posesti nepremičnine, parc. št. 767 - travnik, vpisane v k.o. S..., s tem, da sta v času med 6. in 10.3.1995 na parcelo nanosila štiri kupe rozge, ki pa sta jo sedaj dolžna odstraniti, prepoveduje pa se jima v bodoče s takšnim ali podobnim ravnanjem tudi posegati v tožnikovo posest navedene nepremičnine. Odločilo je še, da morata toženca povrniti tožniku njegove pravdne stroške v znesku 44.586,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Proti sklepu se pritožuje prvotožena stranka iz smiselno uveljavljanih razlogov zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer smiselno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. Navaja, da sta z materjo solastnici, obe skupaj do ene polovice parc. št. 67 - pašnik in sta v letu 1997 vložili zahtevek za razdružitev te parcele. Nad travnikom poseduje vinograd in vsako leto iz vinograda pospravi rozgo, ki je ni veliko, s tem tožnika tudi ne ovira, ker jo tudi pokuri. Trditev, da je bila košnja s tem ovirana, je lažna, ker pa je lastnica 1/4 spornega travnika, smatra, da je rozgo znosila na svojo posest. Barako na sporni parceli je tožnik postavil šele leta 1993 in ne 1974 kot trdi, njen oče pa, ki je bil kmet, je do leta 1988 ta travnik v celoti kosil sam, nato pa so njegovi nasledniki travnik redno kosili in pograbili, da se je ohranil čist pašnik, zaradi česar jo je gospod Volčanšek tudi tožil v drugem postopku. Tudi dejstvo, da je tožnik odšel na delo v Nemčijo leta 1971 in se za stalno vrnil domov šele leta 1996 priča o tem, da je nemogoče, da bi zemljo obdeloval. Tožnik si nasilno lasti travnik. Naproša sodišče, da ugodi njenemu zahtevku za razdružitev solastnega travnika. Pritožba ni utemeljena. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva zatrjevanega motenja posesti dovolj popolno in pravilno ugotovilo na podlagi ponujenih dokazov in njihove skrbne dokazne ocene. Pritožbeno sodišče nima pomislekov o dejanskih ugotovitvah edino spornega vprašanja imetništva posesti tožeče stranke, katerih pritožba zgolj z zatrjevanjem nasprotnega, brez ustrezne dokazne ponudbe (glej člen 352/1 ZPP/77) ne more izpodbiti. Poleg tega pritožnica, ko se sklicuje na drugo motenjsko zadevo (sklep Temeljnega sodišča v Novem mestu, Enote v Krškem, opr. št. P 194/94 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani pod opr. št. II Cp 2308/94), pozablja, da se tudi v tej zadevi ugotavlja, da je imel tožnik sporni travnik v posesti že pred letom 1994, kot pravilno, med drugim, ugotavlja v razlogih tudi prvostopno sodišče za potrebe obravnavane zadeve. Nadalje, tudi če bi tožnik barako na travniku res postavil šele leta 1993, kot zatrjuje pritožnica in ne že leta 1974, kot ugotavlja sodišče, to dejstvo ne izključuje ugotovljene posesti travnika vsaj od leta 1993 dalje, pač pa ji pritrjuje, kot za daljše časovno obdobje pravilno zaključi prvostopno sodišče. Tudi v kolikor bi si tožnik uporabo travnika lastil nasilno, pritožnica s tem ugovorom tako imenovane viciozne posesti, spričo določila člena 78/2 ZTLR, ne more uspeti. Kar pa se tiče pritožbenega zatrjevanja, da toženka vsako leto enkrat rozgo znosi na sporni travnik ter da jo potem pokuri, zaradi česar tožnika ne moti, pa je treba povedati, da četudi bi bilo to res za prejšnja leta, po ugotovitvah prvostopnega sodišča po sedaj obravnavanem dogodku toženka rozge ni odstranila oziroma pokurila, s čimer onemogoča izvrševanje tožnikovih posestnih dejanj, zaradi česar prvostopno sodišče utemeljeno daje varstvo tožnikovi posesti travnika. Dejstvo zatrjevanega solastništva sporne parcele in vložen predlog za razdelitev solastnega premoženja, pa nimata nobenega vpliva na izpodbijano odločitev, kot je pojasnilo že prvostopno sodišče, saj se v posestnem sporu, katerega cilj je začasna ureditev dejanskih razmerij, pravica do posesti po izrecnem določilu prvega odstavka 78. člena ZTLR ne upošteva. Tako se izkaže, da je prvostopno sodišče na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ker sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi tudi ni storilo nobene takšne kršitve določil pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 365. člena ZPP/77 v zvezi s členom 381 ZPP/77), je zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 380. člena ZPP/77).