Jedro

Izpovedba stranke je dokazno sredstvo ter bi lahko pomenila opustitev zaslišanja (ob dejstvu, da je bila druga toženka povabljena na narok zaradi zaslišanja) le bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena v zvezi z 264. in naslednjimi členi ZPP, če bi bila podana vzročna zveza med domnevno kršitvijo in pravilnostjo odločitve. Iz podatkov zapisnika z zadnjega naroka 13.10.1997 pa izhaja, da se je druga toženka kot stranka izjavila o predhodni izpovedbi prvega toženca in da je v nadaljevanju podala pojasnila o okoliščinah spora, kar je sodišče tudi zapisalo. Predvsem pa izhaja iz razlogov sodb sodišč nižjih stopenj, da sta z revidentkino "izjavo" na zadnjem naroku ravnali kot z izpovedjo in jo upoštevali. Čim pa je stanje tako, da je svojo izjavo mogla podati in da sta jo sodišči ocenili in upoštevali kot izpoved, zatrjevana kršitev postopka ni mogla biti zagrešena.

Izrek

Revizija se zavrne. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je med toženci dne 3.5.1995 sklenjena darilna pogodba pravno neučinkovita proti tožeči stranki ter je zato le-ta upravičena za poplačilo, izterjavo in zavarovanje svoje dospele terjatve 2,222.859,10 SIT s pripadki in stroški postopka. Toženci so bili obsojeni tudi na plačilo stroškov postopka. Pritožbi tožencev zoper sodbo sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo in prvostopno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje so vložili revizijo druga, tretja in četrta toženka, ki so uveljavljale bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagale, da naj se sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavita.

Kršitev postopka je po njihovih izvajanjih podana zato, ker druga toženka ni bila zaslišana. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali je gospodarski spor (Pg 332/95, ki je tekel med tožnico in firmo prvega toženca), že pravnomočno končan in kolikšna je višina dolga prvega toženca. Potrebno bi bilo ugotoviti tudi, kdaj je bila hiša tožencev zgrajena in vseljena. Sporna pogodba, s katero se je preneslo premoženje s prvega toženca na ostale toženke, ne predstavlja neodplačnega posla, ker je druga toženka plačala prvemu tožencu 70.000,00 DEM. Zmotna uporaba materialnega prava pa je podana, ker sodišče ni ugotavljalo, ali prvi toženec nima dovolj sredstev za poplačilo sporne terjatve tožnice, ker toženci niso imeli oškodovalnega namena in ker je prišlo do ohladitve zakonskega razmerja med prvim tožencem in drugo toženko že pred letom 1995. V odgovoru na revizijo je tožnica predlagala, da naj se jo zavrne, ker ni utemeljena.

Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, ki ga mora revizijsko sodišče uporabiti po določilu 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila po revizijskih izvajanjih podana zato, ker da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem druge toženke in ker njene izjave na glavni obravnavi 13.10.1997 ni mogoče šteti za zaslišanje. Izpovedba stranke je dokazno sredstvo (pomembno torej za ugotovitev dejanskega stanja) ter bi lahko pomenila opustitev zaslišanja (ob dejstvu, da je bila druga toženka povabljena na narok zaradi zaslišanja) le bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena v zvezi z 264. in naslednjimi členi ZPP, če bi bila podana vzročna zveza med domnevno kršitvijo in pravilnostjo odločitve. Iz podatkov zapisnika z zadnjega naroka 13.10.1997 pa izhaja, da se je druga toženka kot stranka izjavila o predhodni izpovedbi prvega toženca in da je v nadaljevanju podala pojasnila o okoliščinah spora, kar je sodišče tudi zapisalo. Predvsem pa izhaja iz razlogov sodb sodišč nižjih stopenj, da sta z revidentkino "izjavo" na zadnjem naroku ravnali kot z izpovedjo in jo upoštevali. Čim pa je stanje tako, da je svojo izjavo mogla podati in da sta jo sodišči ocenili in upoštevali kot izpoved, zatrjevana kršitev postopka ni mogla biti zagrešena. Prav tako ni bila zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato ocenjuje, da revizija v smeri postopkovnih kršitev ni utemeljena.

Po presoji revizijskega sodišča ni utemeljena revizija niti v smeri zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava. Prvi toženec, ki je bil edini družbenik firme V., je v celoti priznal obstoj tožničine terjatve zoper svoje podjetje po temelju in višini, blokiranje žiro računa te firme in nemožnost plačila tožničine nesporne terjatve. Iz ugotovitev sodišč nižjih stopenj dalje izhaja, da je prvi toženec kot direktor firme V. in kot njen edini družbenik ravnal s premoženjem firme kot s svojim lastnim premoženjem in da je sredstva svoje gospodarske družbe prelival v svoje roke oziroma v svoje premoženje. Na take dokazno podprte ugotovitve je revizijsko sodišče vezano in zato sprejema pravno zaključevanje sodišč nižjih stopenj, da so v tem primeru izpolnjeni pogoji iz 6. člena Zakona o gospodarskih družbah za solidarno odgovornost prvega toženca za tožničino terjatev proti firmi V. d.o.o. na osnovi spregleda pravne osebnosti.

Iz ugotovitev sodišč nižjih stopenj dalje izhaja, da je prvi toženec zato, ker je vedel, da njegova gospodarska družba ni sposobna poravnati prevzetih obveznosti do upnikov in med njimi tožnice in ker bi glede na način poslovanja odgovarjal upnikom družbe z vsem svojim premoženjem, sklenil 3.5.1995 darilno pogodbo z ženo in hčerkama, s katero je nanje prenesel vse svoje nepremično premoženje. Ugotovljeno pa je še bilo, da prvi toženec drugega premoženja nima in da je tožnica v zadevi Pg 332/95 že iztoževala plačilo svoje terjatve tako nasproti prvemu tožencu kot njegovi gospodarski družbi V. d.o.o.. Sodišči nižjih stopenj nista verjeli drugi toženki, da je 3.9.1996 izplačala prvemu tožencu na račun prejetega premoženja 70.000,00 DEM ter sta zaključili, da je prvi toženec neodplačno odsvojil sporno premoženje ostalim trem toženkam.

Po presoji revizijskega sodišča ugotovljeno dejansko stanje utemeljuje sprejeto pravno presojo sodišč nižjih stopenj, ki temelji na 280. in naslednjih členih Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Namreč po določilu prvega odstavka 208. člena ZOR lahko vsak upnik v plačilo zapadle terjatve izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov. Po določilu drugega odstavka istega člena pa se šteje, da je bilo pravno dejanje storjeno na škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve. Po določilu prvega odstavka 281. člena ZOR se lahko izpodbija tudi odplačno razpolaganje, če je dolžnik ob razpolaganju vedel ali mogel vedeti, da s tem škoduje svojim upnikom in če je bilo tretjemu, s katerim je bilo ali v čigar korist je bilo pravno dejanje storjeno, to znano ali moglo biti znano. Če je ta tretji dolžnikov soprog ali krvni sorodnik v ravni vrsti ali v stranski vrsti do četrtega kolena ali sorodnik po svaštvu do istega kolena, se domneva, da mu je bilo znano, da dolžnik s takim razpolaganjem škoduje upnikom. Pri neodplačnih razpolaganjih pa se sploh šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom (tretji odstavek 281. člena ZOR).

Zgoraj navedena določila tako potrjujejo pravilnost odločitev sodišč nižjih stopenj. To pomeni dalje, da sta nižji sodišči materialnopravno pravilno odločili o sporu. Revizijski očitek o nepravilni uporabi materialnega prava je zato brez podlage. V skladu z obrazloženimi ugotovitvami, po katerih revizija toženk ni utemeljena, je moralo revizijsko sodišče njihovo revizijo zavrniti (393. člen ZPP).

Zahtevek tožnice, da naj ji toženci povrnejo stroške odgovora na revizijo, pa je revizijsko sodišče zavrnilo, ker je ocenilo, da je odgovor vseboval le med postopkom ugotovljene okolnosti, zaradi česar z njim nastali stroški niso bili potrebni (prvi odstavek 166. in 155. člena ZPP).