Jedro

Če dejanske okoliščine v bistvenih točkah niso bile ugotovljene in so bila kršena pravila postopka, sodišče ne more rešiti spora in zato izpodbijano odločbo odpravi.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj z dne 2. 4. 1993.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Sekretariata za gospodarstvo občine z dne 11. 1. 1993, s katero je bila po uradni dolžnosti spremenjena dejavnost tožnikove obratovalnice in mu je bila dovoljena prodaja na drobno sadja in zelenjave in sadnih in zelenjavnih konzerv in sokov, nič več pa alkoholnih in brezalkoholnih pijač, jedilnega olja, sladkorja, konditorskih izdelkov, kave in originalno pakiranega sladoleda.

V tožbi tožnik navaja, da je ves čas obratovanja posloval enako, pa mu nikoli ni bila izdana s strani inšpekcijskih služb ureditvena odločba. Če bi mu bila, bi jo upošteval in prodajalno uredil po navodilih sanitarne inšpekcije. Ker omejevanje dejavnosti nima podlage v zakonu, sam pa tudi meni, da izpolnjuje vse pogoje tudi za prodajo živil, ki jih sedaj ne sme več prodajati, predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka ni podala odgovora na tožbo, je pa sodišču predložila upravne spise.

Tožba je utemeljena.

Zakon o splošnem upravnem postopku v 1. odstavku 242. člena določa, da kadar organ druge stopnje ugotovi, da so bila v postopku na prvi stopnji nepopolno ali zmotno ugotovljena dejstva, ali v postopku niso bila upoštevana pravila postopka, ki bi mogla vplivati na odločitev o stvari, ali da je dispozitiv odločbe nejasen ali pa v nasprotju z obrazložitvijo, dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti bodisi sam bodisi po organu prve stopnje ali pa po zaprošenem organu. Zato bi tožena stranka morala v pritožbenem postopku kot prvo ugotoviti, da je prvostopenjski organ v dispozitivu izpodbijane odločbe kot dejanski temelj svoje odločitve navajal odločbo Sanitarnega inšpektorata UIS za Gorenjsko, v obrazložitvi pa odločbo Tržnega inšpektorata UIS za Gorenjsko in da že samo zato prvostopenjska odločba ne more biti pravilna in zakonita, ker ni znan dejanski temelj odločitve. V skladu s tako ugotovitvijo bi nato tožena stranka morala postopati po določilih 1. ali pa 2. odstavka 242. člena zakona o splošnem upravnem postopku in zadevo ali vrniti v ponovno reševanje prvostopenjskemu organu ali pa jo rešiti v skladu z lastnimi pristojnostmi.

Kot drugo bi morala tožena stranka vsekakor biti pozorna na uporabo pravilnega pravnega predpisa. Prvostopenjski organ je namreč odločbo o spremembi tožnikove dejavnosti izdal po uradni dolžnosti na podlagi 13. člena obrtnega zakona (ObrZ). To zakonsko določilo pa nič ne določa glede sprememb obrtnega dovoljenja po uradni dolžnosti. V 2. odstavku 13. člena je samo določeno, da dovoljenje za ustanovitev obratovalnice in za opravljanje dejavnosti (obrtno dovoljenje) izda pristojni upravni organ občine, v kateri bo poslovni prostor oziroma sedež obratovalnice, na zahtevo stranke. Zato bi tožena stranka v izpodbijani odločbi morala zavzeti stališče glede uporabe pravnega predpisa in odločiti v skladu z določbo 1. odstavka 243. člena zakona o splošnem upravnem postopku, ne pa, da v svoji odločbi materialnega predpisa, na katerega se njena odločitev opira, sploh ne navaja. Pri tem bi morala še posebej skrbno preveriti pravni temelj zadeve zaradi morebitne uporabe določbe 4. točke 267. člena zakona o splošnem upravnem postopku glede upoštevanja določbe 126. člena zakona o splošnem upravnem postopku.

In kot zadnje bi tožena stranka morala ugotoviti, da prvostopenjski organ v postopku ni upošteval niti določbe 1. odstavka 135. člena niti določbe 3. odstavka 143. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Prva določa, da je treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice. Kljub temu pa ne prvostopenjski organ pred izdajo odločbe, niti tožena stranka v pritožbenem postopku nista ugotavljala ali sploh so izpolnjeni pogoji za spremembo tožnikove dejavnosti v obratovalnici. Poleg tega pa iz spisov tudi ni razvidno, da bi bila tožniku sploh dana možnost zavarovati svoje pravice in pravne koristi, tako da bi imel možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katere se odločba opira. Vse naštete kršitve so morale vplivati tudi na to, da so bile kršene tudi določbe 2. odstavka 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku, saj zaradi njih iz izpodbijane odločbe niso razvidni niti pravni predpisi niti dejanski razlogi, ki so narekovali izdajo izpodbijane odločbe.

Ker torej dejanske okoliščine v bistvenih točkah niso bile ugotovljene in so bila kršena pravila postopka, kar bi lahko vplivalo na odločitev o stvari, sodišče ne more rešiti spora. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo, sicer mimo tožbenih razlogov, odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih. Določbe zakona o upravnih sporih in zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče uporabilo kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).