Jedro

Za določitev zaščitene kmetije se glede lastništva in obsega uporabljajo podatki iz zemljiške knjige, glede višine katastrskega dohodka pa podatki iz zemljiškega katastra.

Edina kriterija za določitev zaščitene kmetije sta lastništvo in primerljiva površina, ne pa tudi druge okoliščine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

: Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo določil za zaščiteno kmetijo kmetijsko gospodarstvo na naslovu ... cesta št. ..., A., v lasti B.B. (tožnika), ki obsega nepremičnine, vpisane v zemljiškoknjižnem vložku št. 373 (vpisane zemljiške parcele 355/1, 355/2, 362, 363, 364, 365, 373, 374, 375 in 376), v zemljiškoknjižnem vložku št. 696 (vpisane zemljiške parcele 120/1, 120/8, 120/9, 120/10, 120/15, 120/16, 120/28, 44/1, 44/6 in 44/7), v zemljiškoknjižnem vložku št. 301 (vpisane zemljiške parcele 465, 861/1 in 861/2), v zemljiškoknjižnem vložku št. 2138 (vpisane zemljiške parcele 974/111, 974/13, 974/14, 974/26, 906/1 in 941/6) in v zemljiškoknjižnem vložku št. 2169 (vpisana zemljiška parcela 920/1), vse v k.o. A. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopni organ 12. 11. 2007 po uradni dolžnosti uvedel postopek za preveritev, ali kmetijsko gospodarstvo na naslovu tožnika in v njegovi lasti, ki je bilo določeno z Odlokom o določitvi kmetij po Zakonu o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij) (Uradni list SRS, št. 13/82) Skupščine Občine C., izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo. Na podlagi uradno pridobljenih podatkov je prvostopni organ ugotovil, da je tožnik izključni lastnik v odločbi navedenih parcel in da njegova žena ni lastnica nobene zemljiške parcele, med zakoncema pa tudi ne obstaja solastnina ali skupna lastnina. Na podlagi lastninskega lista z dne 23. 11. 2007 in iz posestnih listov št. 373, 696, 301, 2138 in 2169, vsi z dne 26. 11. 2007, vsi k.o. A., je prvostopni organ ugotovil, da navedeno kmetijsko gospodarstvo obsega 3,1106 ha njiv, 3,0357 ha travnikov, 0,3338 ha pašnikov, 11,9168 ha gozdov in 0,2207 ha stanovanjskih stavb, poslovnih stavb, gospodarskih poslopij, cest, dvorišč in poti. Prvostopni organ je dne 7. 12. 2007 po uradni dolžnosti pridobil tudi fotokopijo zemljiškoknjižnega predloga pod dn. št. ... . Prvostopni organ je s pisnim obvestilom št. ... z dne 19. 3. 2008 obvestil tožnika, da je po uradni dolžnosti dne 12. 11. 2007 pričel s postopkom preveritve izpolnjevanja pogojev za zaščito njegove kmetije, obvestilo pa je bilo tožniku vročeno dne 22. 3. 2008. Prvostopni organ je ob upoštevanju določbe 2. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Uradni list RS, št. 70/95 in 54/99 – odl. US, v nadaljevanju ZDKG) ugotovil, da v sestav kmetijskega gospodarstva v lasti tožnika sodijo le zemljišča, ki so vpisana v navedenih zemljiškoknjižnih vložkih in posestnih listih, ne pa tudi zemljišča, ki so vpisana v drugih zemljiškoknjižnih vložkih in posestnih listih in predstavljajo solastniške deleže, ki niso v solasti ali skupni lasti zakonskega para ali v solasti enega od staršev in otroka ali posvojenca oziroma njegovega potomca, kot to določa 2. člen ZDKG. Ugotovil je tudi, da kmetijsko gospodarstvo obsega 6,2015 ha primerljivih kmetijskih površin in izpolnjuje pogoje za zaščito kmetije po 2. členu ZDKG in se zato določi za zaščiteno kmetijo. Prvostopni organ tudi navaja, da glede na vsa ugotovljena dejstva zaslišanje stranke ne bi moglo pripeljati do drugačne odločitve in je zato odločil po skrajšanem postopku v skladu z 2. točko 1. odstavka 144. člena ZUP.

Drugostopni organ je pritožbo tožnika zoper odločbo prvostopnega organa zavrnil kot neutemeljeno. V zvezi s pritožbenimi navedbami navaja, da je prvostopni organ pri ugotavljanju statusa zaščitene kmetije dolžan po uradni dolžnosti upoštevati podatke iz uradne evidence zemljiškega katastra v skladu z 2. in 3. odstavkom 4. člena ZDKG, pri tem pa tudi ni pristojen, da opravi ogled za uskladitev stanja v zemljiškem katastru s stanjem v naravi, saj je za to pristojna geodetska uprava. Prav tako v tem primeru ni potrebno dokazovanje z izvedencem agronomske stroke. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na zemljišče, ki je s prostorskimi akti opredeljeno kot nezazidano stavbno zemljišče, drugostopni organ pojasnjuje, da se po ZDKG glede obsega zaščitene kmetije in rabe uporabljajo podatki iz zemljiškega katastra, nikjer v zakonu pa ni določeno, da se nezazidana stavbna zemljišča ne štejejo v zaščiteno kmetijo. Po določbi 6. člena ZKZ pa se določbe navedenega zakona o rabi in obdelovanju kmetijskih zemljišč uporabljajo tudi za zemljišča, ki so s planskim aktom določena za stavbna zemljišča oz. za nekmetijske namene, dokler za njih ni v skladu s predpisi izdano dovoljenje za gradnjo oz. drugi ustrezen akt. To pomeni, da se tudi za zemljišča, ki so s planskim aktom določena kot stavbna zemljišča, uporabljajo določbe ZKZ o rabi in obdelovanju zemljišč vse do izdaje ustreznih dovoljenj za posege v prostor.

Tožnik vlaga tožbo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Kot nevzdržne ocenjuje navedbe drugostopnega organa, da prvostopni organ pred odločitvijo ni bil dolžan opraviti ogleda kot tudi ne usklajevati stanja v zemljiškem katastru s stanjem v naravi z izvedencem agronomske stroke. Navedeno pomeni, da ugotovitev dejanskega stanja za upravni organ ni pomembno, ter da upravni organ ni dolžan ugotavljati dejansko stanje v naravi, kar pomeni kršitev postopka in posledično nepravilno odločitev. Ugotavljanje dejanskega stanja v naravi bi bilo potrebno še posebej iz razloga, ker obstoječe listine ne dokazujejo, da so bile predmetne nepremičnine kot celota zaščiteno posestvo. Ob tem tudi ni jasno, zakaj bi bilo potrebno spreminjati status teh površin oziroma, kje je izkazan interes za takšno ugotavljanje na novo. V obravnavanem primeru gre za gradbeno območje, ki bo pozidano, in tako ni smiselno, da se takšen postopek sploh vodi, odločitev upravnega organa pa je tudi v nasprotju s samim namenom ZDKG. Sodni spor, ki je v teku pri Okrožnem sodišču v D., opr. št. P ... po tožbi tožeče stranke E.E.E. d.d., D., zaradi sklenitve kupne pogodbe za parc. 920/1, travnik izmere 1.382 m2 ter parc. 906/1, površine 3.561 m2, kaže na to, da E.E.E. d.d. zemljišč, ki so tudi predmet izpodbijane odločbe, ne želi pridobiti za kmetovanje. Prvostopni organ bi moral nadalje ugotavljati, ali so površine gospodarska celota kot tudi, ali imajo potrebne gospodarske objekte, ki pa na površinah ne obstajajo. Tožnik v postopku na prvi stopnji tudi ni imel možnosti sodelovanja v postopku kot stranka. Poleg tega še dodaja, da je postopek na obeh stopnjah tekel izredno hitro in ažurno, pri čemer tožnik sploh nima interesa za tako hitro obravnavanje zadeve. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo prvostopnega organa odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev, da zemljišče, ki je v lasti tožnika, izpolnjuje pogoje, določene v 2. členu ZDKG. Po citirani določbi je zaščitena kmetija kmetijska oziroma kmetijsko – gozdarska gospodarska enota, ki je v lasti ene fizične osebe ali lasti, solasti ali skupni lasti zakonskega para, ali v solasti enega od staršev in otroka ali posvojenca oziroma njegovega potomca in obsega najmanj 5 ha in ne več kot 100 ha primerljive kmetijske površine. V postopku na prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da kmetija na naslovu tožnika obsega 3,1106 ha njiv, 3,0357 ha travnikov, 0,3338 ha pašnikov, 11,9168 ha gozdov in 0,2207 ha stanovanjskih stavb, poslovnih stavb, gospodarskih poslopij, cest, dvorišč in poti, kar ustreza 6,2015 ha primerljivih kmetijskih površin in izpolnjuje pogoje za zaščito kmetije po 2. členu ZDKG ter se zato določi za zaščiteno kmetijo.

Tožnik takšni odločitvi nasprotuje in je mnenja, da prvostopni organ ni imel podlage za izdajo odločbe po skrajšanem postopku, temveč bi moral v ugotovitvenem postopku ugotavljati dejansko stanje z ogledom in izvedencem kmetijske stroke ter dati tožniku možnost, da v postopku sodeluje kot stranka.

Sodišče na podlagi podatkov v upravnih spisih ugotavlja, da je odločba prvostopnega organa, potrjena z odločbo drugostopnega organa izdana v skladu z zakonom. Za določitev zaščitene kmetije se glede lastništva in obsega zaščitene kmetije uporabljajo podatki iz zemljiške knjige, glede višine katastrskega dohodka pa podatki iz zemljiškega katastra (2. odstavek 4. člena ZDKG). Stališču tožnika, da edina kriterija po 2. členu ZDKG nista le lastništvo in primerljiva površina, ampak tudi druge okoliščine (da gre za nezazidana stavbna zemljišča, namenjena za pozidavo, ter da ne obstajajo objekti predvideni za kmetijsko dejavnost) sodišče ne pritrjuje. Zakon o kmetijskih zemljiščih (Uradni list RS, št. 55/03, ZKZ-UPB1) v 6. členu določa, da se določbe tega zakona o rabi in obdelovanju kmetijskih zemljišč, uporabljajo tudi za zemljišča, ki so s planskim aktom določena za stavbna zemljišča oziroma za nekmetijske namene, dokler za njih ni v skladu s predpisi izdano dovoljenje za gradnjo oziroma drug ustrezen akt. Tožnik navedenih dejstev ne zatrjuje, neutemeljeno pa se pri tem sklicuje na pravdno zadevo pred Okrožnim sodiščem v D., opr. št. P ... tožnika E.E.E. d.d., D., zaradi sklenitve kupne pogodbe za dve parceli. Neutemeljeni so tudi tožbeni ugovori, da ni bilo v postopku ugotovljeno, da gre dejansko za kmetijsko oziroma kmetijsko – gozdarsko gospodarsko enoto, ki bi izpolnjevala namen zaščitene kmetije v smislu določb ZDKG. Tožnik namreč kakšnih konkretnih navedb, zakaj naj ne bi šlo za gospodarsko enoto, niti ni navajal, vse predmetne parcele pa se tudi nahajajo v isti katastrski občini. Tožnik je navajal le, da bi moral navedeno dejstvo ugotavljati upravni organ z ogledom na kraju samem ter izvedencem. Z navedenim stališčem pa se sodišče ne more strinjati, saj je iz opredelitve zaščitene kmetije razvidno, da je zakonodajalec kriterije za zaščito določil glede na objektivno primerljivost zemljišč za kmetijsko in gozdarsko dejavnost. Tudi v zakonodajnem gradivu je zapisan njegov princip, da naj se kriteriji izrazijo na povsem določljiv način brez vsakršnih subjektivnih ocen (poročevalec DZ št. 50 z dne 24. 11. 1995). Z določitvijo možnih lastnikov in ustrezne površine je postavil kriterije za oblikovanje takšnih gospodarskih enot, ki lahko zadostijo cilju, zaradi katerega je bil ZDKG sprejet. To pa je uresničevanje gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine na kmetijskih zemljiščih, pri čemer je poudarjena socialna funkcija (predmet urejanja je poseben režim dedovanja, ki pa naj ne bi ogrozil eksistenčni položaj prevzemnika). Predpisana struktura glede lastništva (lastnina ene osebe ali solastnina najbližjih sorodnikov) in glede zemljišč, katerih proizvodni potencial je izražen prek katastrske kulture in obsega, naj bi po oceni zakonodajalca zagotavljala enotnost kmetije oziroma gospodarjenja na kmetiji. V zakonodajnem gradivu je tudi navedeno, da se zaščita kmetije ne ocenjuje na podlagi trenutne oblike gospodarjenja, ampak objektivne zmožnosti za kmetijsko in gozdno dejavnost. 3. člen ZDKG natančneje določa, kaj spada v zaščiteno kmetijo v takšnem smislu, kot jo opredeljuje 2. člen. Po 2. členu pa sta, kot je sodišče že navedlo, pogoja za zaščito le, da gre za kmetijsko – gozdarsko gospodarsko enoto s predpisanim obsegom primerljive površine, ki je v lasti, solasti ali skupni lasti največ dveh oseb, ki sta v določeni sorodstveni zvezi. Ta dva pogoja pa sta kot relevantna upoštevala tudi oba upravna organa, in sta s svojima odločitvama sledila upravno – sodni praksi pri presoji pogojev za določitev kmetij za zaščitene (sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 871/2000 z dne 18. 6. 2003, I Up 926/2000 z dne 18. 6. 2003, I Up 1837/2001 z dne 5. 6. 2002). Neutemeljeni so tako ugovori tožnika, da tožena stranka in pred njo že prvostopni organ nista popolno ugotovila dejanskega stanja, ker nista ugotavljala kakšno je stanje na kmetiji. Če pa katastrski podatki ne ustrezajo dejanskemu stanju, se to ne more uveljavljati v postopku preveritve pogojev za zaščito kmetije, temveč v postopku pred geodetskim organom, kot je tožniku tudi pojasnil drugostopni organ. Sodišče pritrjuje tudi upravnima organoma, da zaslišanje tožnika ne bi moglo vplivati na ugotovljeno dejansko stanje in je prvostopni organ imel podlago za odločitev v 144. členu ZUP. Odločbo je izdal po uradni dolžnosti na podlagi 25. člena ZDKG, po katerem so bile upravne enote dolžne v 5-ih letih od uveljavitve tega zakona po uradni dolžnosti preveriti, ali kmetije, ki so bile določene z odloki občinskih skupščin ali z odločbami upravnega organa, pristojnega za kmetijstvo, po določbah prejšnjega Zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev, izpolnjujejo pogoje iz 2. člena ZDKG in o tem v upravnem postopku izdati ustrezno odločbo. Zato so neutemeljeni tudi tožbeni ugovori, da za predmetno preveritev kmetije ni obstajal pravni interes.

Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

Pouk o pravnem sredstvu temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.