Jedro

Če sodišče ni upoštevalo obdolženčeve laične vloge, naslovljene „pritožba“ kot pritožbo, temveč le kot napoved pritožbe, je bila kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovnega državnega tožilstva RS se ugodi in se razveljavi klavzula o pravnomočnosti ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Celju je bil D.D. spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po drugem in prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Po 50. členu istega zakona mu je bila izrečena pogojna obsodba v kateri mu je bila na podlagi drugega odstavka 211. člena KZ določena kazen tri mesece zapora ter preizkusna doba enega leta, določen pa mu je bil tudi dodatni pogoj, da mora oškodovani družbi B. d.o.o. v roku treh mesecev po pravnomočnosti plačati znesek 249,90 EUR. Sodbo je postala pravnomočna dne 2. 2. 2010. 2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložilo vrhovno državno tožilstvo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določbe prvega odstavka 369. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oziroma zaradi kršitve pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodno odločbo tako spremeni, da razveljavi klavzulo o pravnomočnosti sodbe.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

4. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti meni, da je sodišče s tem, ko ni upoštevalo obdolženčeve vloge naslovljene „pritožba“ kot pritožbo temveč le kot napoved pritožbe, kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Ob tehtanju dolžnosti napovedi pritožbe iz 368. člena in ustavne pravice do pritožbe vrhovni državni tožilec opozarja na laičnost pritožbe, ter na dejstvo, da kot nestrokovnjak ni razumel pomena inštituta napovedi pritožbe. V takšni dejanski situaciji bi bilo potrebno šteti, da je pravica obdolženca močnejša od pravice, da sodišče ne odloči o pritožbi, češ da ni izpolnil formalnega pogoja vložitve pritožbe, čeprav je bila v resnici vložena, vendar nepravilno šteta zgolj kot napoved.

5. Procesna relevantna dejstva v zvezi s tem vprašanjem so v konkretni kazenski zadevi naslednja: - obdolženec je bil z narokom glavne obravnave opravljene dne 21. 4. 2009 seznanjen na glavni obravnavi, opravljeni dne 15. 4. 2009; - obravnava je bila preložena, ker je obdolženec obljubil, da bo oškodovancu plačal znesek 249,90 EUR, predstavnik oškodovanca pa je izjavil, da bo v tem primeru umaknil predlog za pregon; - obravnave opravljene dne 21. 4. 2009 se obdolženec ni udeležil, svojega izostanka pa ni opravičil. Tega dne je bila izdana tudi sodba, s katero je sodišče spoznalo obdolženca za krivega, mu izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo treh mesecev zapora, preizkusno dobo enega leta, izrečen pa mu je bil tudi dodatni pogoj, da mora v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe plačati znesek 249,90 EUR; - izrek sodbe je obdolženec prejel 4. maja 2009; - dne 11. 5. 2009 pa je obdolženec oddal priporočeno na pošto vlogo, naslovljeno „pritožba“ s podnaslovom, da vlaga pritožbo na sodbo v imenu ljudstva, opr. št. K 82/2008, pritožba pa vsebuje tudi obrazložitev, kjer pojasnjuje, zakaj se ni udeležil obravnave opravljene dne 21. 4. 2009 in zakaj ni poravnal nastale škode. V nedeljo 19. 4. 2009 je zaspal, zbudil pa se je na infekcijski kliniki, kjer je bil nepriseben vse do 22. 4. 2009. Dne 20. 4. 2009 je bil namreč odpeljan na urgenco, od tam pa na infekcijsko kliniko, kjer so postavili diagnozo meningoencefalitis. Pritožbi je predložil tudi zdravniško dokumentacijo ter potrdilo oškodovanca podjetja B., da jim je obdolženec povrnil škodo v znesku 249,90 EUR; - zatem je sodnik izdelal sodbo z obrazložitvijo, ki jo je obdolženec prejel dne 21. maja 2009; - zoper sodbo z obrazložitvijo se obdolženec ni pritožil; - okrajni sodnik je spis predložil na višje sodišče z obrazložitvijo, da glede na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 814/2007 z dne 10. 7. 2007 ugotavlja, da vloga, ki jo je obdolženec podal na sodišče v okviru roka za napoved pritožbe zoper sodbo, vsebuje vse bistvene podatke, ki jih sicer mora obsegati pritožba zoper sodbo, ter da glede na vsebino te vloge in priloženo dokumentacijo meni, da je potrebno vlogo šteti ne le kot pravočasno napoved pritožbe zoper sodbo, temveč tudi kot samo pritožbo zoper sodbo.

- višji državni tožilec v mnenju, podanem na podlagi drugega odstavka 445. člena ZKP, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene, ker iz priložene zdravstvene dokumentacije izhaja, da je bil na zdravljenju le od 21. 4. dalje in bi se torej glavne obravnave lahko udeležil, škodo pa je povrnil šele 11. 5. 2009. Strinja pa se s stališčem okrajnega sodnika, da je obdolženčevo vlogo potrebno šteti kot pritožbo. Pospešitev kazenskega postopka, njegova večja ekonomičnost in smotrnost ne morejo prevladati nad pravico do pritožbe kot ustavno pravico (prvi odstavek 25. člena Ustave RS) oziroma nad temeljno človekovo pravico; - obdolženec je podal odgovor na mnenje višjega državnega tožilca, v katerem ponavlja navedbe v pritožbi, da je bil 20. 4. 2009 odpeljan na urgentni blok, šele 21. 4. pa se je začel zdraviti na infekcijski kliniki. Višje sodišče prosi, da temeljito preuči zadevo ter pritožbi ugodi. Prilaga še dodatno zdravniško dokumentacijo, iz katere je razvidno, da gre pri njenemu za stanje po seroznem meningitisu ter da je preživel tudi epileptični napad; - višje sodišče je imelo sejo dne 2. februarja 2010, na kateri obdolženčeve „pritožbe“ ni zavrglo kot nedovoljene, temveč je z vsebinsko podobnim pojasnilom vrnilo spis okrajnemu sodišču ter navedlo, da obdolženčeve vloge, podane v času namenjenem za napoved pritožbe, ni mogoče razumeti kot pritožbo, saj je napoved pritožbe zoper sodbo posebno procesno dejanje, ki ga mora upravičenec opraviti, da lahko uporabi pravico do pritožbe, ni pa te vloge mogoče hkrati šteti še za pritožbo zoper sodbo. Z isto vlogo namreč ni mogoče opraviti dveh različnih procesnih dejanj.

6. Na podlagi teh navodil je okrajno sodišče izdelalo klavzulo o pravnomočnosti in sicer na dne 2. 2. 2010 oziroma glede na datum seje višjega sodišča. 7. Ker inštitut odpovedi pritožbe v praksi ni nikdar prav zaživel se je zakonodajalec odločil, da ga nadomesti z inštitutom napovedi pritožbe. Smisel oziroma namen tega inštituta ni bil v bolj zapletenem oziroma strankam bolj neprijaznem pritožbenem postopku, kjer bi pravico do pritožbe šele pridobile, če so jo vnaprej napovedale, temveč predvsem v pospešitvi kazenskega postopka v lažjih kazenskih zadevah, večje ekonomičnosti in smotrnosti postopka ter razbremenitvi sodnika pri pisanju zamudnih obrazložitev. V skladu s prvim odstavkom 368. člena noveliranega ZKP morajo tako upravičenci do pritožbe (367. člen) pritožbo najprej napovedati. Če upravičenec do pritožbe v zakonskem roku pritožbe ne napove, se razen v primeru iz četrtega odstavka tega člena (če je bila obdolžencu izrečena zaporna kazen) šteje, da se je odpovedal pravici do pritožbe. Rok v katerem mora napovedati pritožbo (8 dni) je prekluzivni rok, po katerem stranka ne more vložiti pritožbe, lahko pa vloži predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Drugače povedano, pritožbo, ki ni bila napovedana (in je bila vložena po poteku roka za napoved) sodišče zavrže kot nedovoljeno (390. člen ZKP), saj v tem primeru velja domneva, da se je pritožbi odpovedala. V konkretni kazenski zadevi pa gre drugačno procesno situacijo in sicer se je vložnik pritožil v roku namenjenem za napoved pritožbe. Domneva, ki jo ureja drugi odstavek 368. člena ZKP v tem primeru torej ni nastopila. Odgovoriti je potrebno na dvoje vprašanj: 1) ali je s tem, ko se je pritožil pred pričetkom teka roka za pritožbo, pritožba nedovoljena in 2) ali je s tem, ko v roku, namenjenem za pritožbo (po vročitvi sodbe z obrazložitvijo) nastopila domneva, da se je pritožbi odpovedal. Glede obeh vprašanj je odgovor negativen. Njegova vloga, naslovljena kot pritožba, vsebuje namreč vse elemente pritožbe in je tudi povsem jasno izražena njegova volja, da se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje. Napovedi pritožbe ni omenil nikjer in kot laik tega inštituta očitno ni razumel. Pritožba je bila podana v času, ko rok za pritožbo še ni začel teči, zavrženja iz tega razloga pa zakon ne pozna. Sodna praksa je v podobnih primerih pred uveljavitvijo inštituta napovedi pritožbe štela takšno pritožbo za dovoljeno in pravočasno oziroma je o njej pritožbeno sodišče vselej vsebinsko presojalo. Glede na že pojasnjene namene uvedbe inštituta napovedi pritožbe se položaj strank ne bi smel poslabšati. Stranka namreč pravico do pritožbe ima in je ne pridobi šele z napovedjo temveč obratno. Kolikor pritožbe v roku ne napove, se domneva, da se je tej pravici odpovedala. Glede na to, da je obsojenec vlogo, podano v času teka roka za napoved pritožbe, naslovil kot pritožba, da je jasno navedel, da se pritožuje zoper sodbo ter obrazložil, zakaj se pritožuje, po presoji Vrhovnega sodišča s tem, ko se ni (ponovno) pritožil zoper sodbo z obrazložitvijo, ni nastopila presumpcija, da se je pritožbi odpovedal. V obravnavanem primeru je volja stranke očitna in tudi jasna. Iz obdolženčeve „pritožbe“ kakor tudi kasnejšega ravnanja (odgovor na mnenje višjega državnega tožilca) izhaja, da se je pritožil in da ves čas meni, da je ravnal prav, saj je očitno, da instituta napovedi pritožbe sploh ni razumel. Takšne „preuranjene“ pritožbe ni mogoče šteti za nedovoljeno pritožbo oziroma zakon takšne situacije posebej ne ureja. Obdolženec se je pritožil zoper izrečeno in razglašeno sodbo, ki pa še ni bila pisno izdelana. S tem si je sicer zmanjšal možnosti za učinkovitost svoje pritožbe, ni pa videti ovire, da taka pritožba s trenutkom vročitve obdolžencu ne bi mogla imeti pravnega učinka kot če bi bila vložena po izročitvi sodbe.

8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče presodilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena in da je bila obdolžencu kršena pravica do pritožbe (drugi odstavek 368. člena v zvezi s prvim odstavkom 367. člena v zvezi z 25. členom Ustave RS) zaradi česar je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in razveljavilo odločbo o pravnomočnosti ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.