Jedro

Pravno podlago v postopku ugotavljanju državljanstva predstavlja prehodna določba 39. člena ZDRS, ki določa, da velja po tem zakonu za državljana Republike Slovenije tisti, ki je po dosedanjih predpisih imel državljanstvo Republike Slovenije in Socialistične federativne Republike Jugoslavije. To pomeni, da je treba pri ugotavljanju državljanstva za vsako konkretno osebo upoštevati predpise o državljanstvu, ki so veljali od trenutka njenega rojstva pa do njene smrti oziroma predpise, ki so veljali do časa, ko se ugotavlja njeno državljanstvo. Pri tem je treba upoštevati časovno zaporedje sprejetja predpisov in prej veljavni predpis v smislu 39. člena ZDRS je tako v konkretnem primeru ZJD, ki je stopil v veljavo dne 1. 1. 1965, torej po izselitvi tožnika v Trst dne 12. 3. 1964, in je urejal področje državljanstva pred sprejetjem Osimske pogodbe, ki velja od 3. 4. 1977. Ker tožnik ni pridobil državljanstva na podlagi določbe 23. člena ZJD, kar je organ pravilno ugotovil v izpodbijani odločbi, se tako zanj ne morejo uporabiti določbe Osimske pogodbe glede jugoslovanskega državljanstva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je UE Koper odločila, da se zahteva A.A. iz Italije za popravek v državljanski knjigi Marezige zavrne (1. točka izreka) in da se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 24/2007), A.A., rojen ... 2. 1941 v Laborju, od uveljavitve Zakona o jugoslovanskem državljanstvu (ZJD) ni štel za jugoslovanskega državljana (2. točka izreka). Odločila je še, da stroškov v tem postopku ni bilo (3. točka izreka). V obrazložitvi organ povzema potek predhodnega postopka. Dodaja, da je bilo na podlagi Mirovne pogodbe z Italijo (Uradni list FLRJ, št. 74/47), ki je bila sklenjena v Parizu dne 10. 2. 1947, in je pričela veljati dne 15. 9. 1947, slovensko Primorje priključeno k Jugoslaviji, hkrati pa je bilo z 21. členom te pogodbe ustanovljeno Svobodno Tržaško ozemlje (STO), ki je bilo že od vsega začetka razdeljeno v dve coni, in sicer cono A in cono B. Na podlagi 6. člena Stalnega statuta STO so postali tedanji državljani Italije, ki so imeli dne 10. 6. 1940 domicil na območju STO (oziroma potomci teh oseb, rojenih po 10. 6. 1940), državljani STO. S pridobitvijo državljanstva STO so te osebe izgubile svoje dotedanje italijansko državljanstvo. Tak status pa so prebivalci območja obdržali do 26. 10. 1954, ko je stopil v veljavo Londonski memorandum o soglasju med vladami Italije, Združenega Kraljestva, ZDA in Jugoslavije o Svobodnem tržaškem ozemlju (Uradni list FLRJ, št. 6/54, Londonski memorandum) z dne 5. 10. 1954. Z dnevom uveljavitve sporazuma je bilo STO odpravljeno in razdeljeno tako, da je pod upravo Jugoslavije prešla celotna cona B in nekaj naselij iz cone A, medtem ko je Italija v civilno upravo dobila ostali del cone A. Za prebivalce, ki so prišli pod civilno upravo Jugoslavije, je bil sprejet Zakon o veljavi ustave, zakonov in drugih zveznih predpisov na ozemlju, na katerega se je na podlagi mednarodnega sporazuma razširila civilna uprava Federativne ljudske republike Jugoslavije (Uradni list FLRJ, št. 45/54). S tem zakonom so bili vsi prebivalci v pravicah in dolžnostih izenačeni z državljani FLRJ pod pogojem, da so imeli ob uveljavitvi tega zakona, to je dne 26. 10. 1954, stalno bivališče na ozemlju bivše cone B in priključenega dela cone A in so bili ob uveljavitvi Mirovne pogodbe dne 15. 9. 1947 italijanski državljani. Z uveljavitvijo Zakona o jugoslovanskem državljanstvu (ZJD, Uradni list SFRJ, št. 38/64) dne 1. 1. 1965 bi tožnik, na podlagi prvega odstavka 22. člena, pridobil jugoslovansko državljanstvo, če ne bi stekli pogoji iz 23. člena zakona. Navedeni člen je za izgubo jugoslovanskega državljanstva določal štiri kumulativne pogoje, in sicer: 1. da oseba živi v tujini, 2. da se je v tujino izselila pred uveljavitvijo tega zakona, torej pred 1. 1. 1965, 3. da je pridobila tuje državljanstvo, 4. da po narodnosti pripada državi, katere državljanstvo je pridobila. Organ je v postopku na podlagi podatkov iz uradnih evidenc ugotovil, da je bil tožnik rojen in da je prebival na ozemlju, na katerem je bilo z Mirno pogodbo z Italijo sklenjeno dne 10. 2. 1947 ustanovljeno STO, da je potomec osebe, ki je imela dne 10. 6. 1940 domicil na tem ozemlju, da je bil dne 15. 9. 1947 italijanski državljan ter da je zato na podlagi 6. člena Stalnega statuta STO postal državljan STO. Državljanstvo STO je zato obdržal vse do 26. 10. 1954, ko je stopil v veljavo Zakon o veljavi ustave, zakonov in drugih zveznih predpisov na ozemlju, na katerega se je z mednarodnim sporazumom razširila civilna uprava Federativne Republike Jugoslavije (Uradni list FLRJ, št. 45/54). Na podlagi 3. člena navedenega zakona je tožnik postal v pravicah in dolžnostih izenačen z jugoslovanskimi državljani. Na podlagi prvega odstavka 22. člena ZJD bi se štel za jugoslovanskega državljana, če ne bi stekli pogoji iz 23. člena navedenega zakona. Tožnik je bil vpisan v državljansko knjigo kot državljan FLRJ in takratne LRS, kasneje pa je bil dne 14. 10. 1970 iz te evidence črtan na podlagi 23. člena ZJD (ex lege). Iz registra stalnega prebivalstva dalje izhaja, da se je tožnik dne 12. 3. 1964 izselil v Trst. Dejstvu, da se je v Italijo izselil pred uveljavitvijo ZJD, torej pred 1. 1. 1965 ter tam tudi neprekinjeno živi, tožnik ne oporeka, temveč z izjavo ter priloženimi dokazili to vseskozi dokazuje. Z ugotovitvami organa je bil tožnik večkrat seznanjen, pri čemer je v vlogi z dne 21. 4. 2011 navedel, da je italijanski državljan od rojstva dalje in ne zgolj od leta 1964, ko se je izselil v Italijo. Prav tako organu očita, da mu ni izkazal dokazil o tem, da obstajajo vsi štirje kumulativni pogoji za črtanje na podlagi 23. člena ZJD. Upravni organ je dokaze presodil v skladu s konkretnim časovnim obdobjem in konkretnim okoljem ter ugotovil, da se je tožnik v času bivanja v Republiki Sloveniji opredeljeval za slovensko narodnost, kar je med drugim razvidno iz osebnega kartona registra stalnega prebivalstva, po izselitvi v Italijo pa temu očitno ni bilo tako, saj za svoje navedbe o opredelitvi oziroma neopredelitvi za slovensko narodnost v času po preselitvi v Italijo oziroma ob črtanju iz državljanske knjige, kljub večkratnem pozivanju, ni predložil nobenih dokazil, povedal je le, da je Slovenec, govori slovensko in se počuti Slovenca. Prav tako je tožnik navedel, da se mu ni potrebno izjasniti za italijansko narodnost oziroma mu ni potrebno priložiti nobenih dokazil. Upravni organ meni, da samo izjava stranke, da se mu ni bilo potrebno opredeliti za italijansko narodnost ni zadosten dokaz za ugotovitev nekega dejstva, pri čemer tudi Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) v 188. členu določa, da se sme vzeti izjava stranke kot dokaz za ugotovitev nekega dejstva le, če za ugotovitev tega dejstva ni dovolj drugih dokazov ter v manj pomembnih zadevah. Po mnenju organa postopek ugotovitve državljanstva ni manj pomembna zadeva, nenazadnje tudi stranka ni izkazala, da za ugotovitev tega dejstva ni dovolj drugih dokazov oziroma da jih ne more pridobiti. Glede na navedeno je upravni organ zahtevo A.A. za spremembo podatkov v državljanski knjigi zavrnil. Organ se pri odločanju sklicuje na stališče Upravnega in Vrhovnega sodišča v primerljivih zadevah št. I U 104/2009, III U 277/2009, X Ips 1547/2006. Organ druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnil. Četrti odstavek 64. člena ZUS-1 določa, da je upravni organ pri novem odločanju vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka, vendar ima upravni organ, kot organ izvršilne oblasti, ki je pristojen za odločanje, možnost odločiti tudi v nasprotju s pravnim mnenjem in stališči sodišča, če ima za to utemeljene razloge pri ravnanju po načelu zakonitosti, kar mora tudi navesti v svoji odločbi. Sodba Upravnega sodišča št. III U 72/2009-9 z dne 12. 5. 2010, ki se nanaša na konkretni postopek, odstopa od upravno-sodne prakse v delu, ko sledi tožnikovi navedbi, da je bil jugoslovanski državljan od 26. 10. 1954 do 3. 4. 1977 (odločba Ustavnega sodišča RS št. Up-1124/08, sodbi VSRS št. X Ips 1547/2006 in U 1238/93, sodbe USRS št. III U 277/2099, U 2818/2005, I U 104/2009). S tem je ogrožena pravica do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom (14. člen URS), ki pomeni, da sodišče ali drug organ strank ne sme obravnavati neenakopravno, tako da bi v njeni zadevi odločil drugače, kot sicer sodišča redno odločajo v vsebinsko podobnih primerih, ter da mora biti zagotovljena enakopravnost med strankami, udeleženimi v teh podobnih postopkih (tako sodba VSRS št. X Ips 249/2008). Državljanska knjiga, v katero je bil tožnik vpisan in naknadno iz nje črtan, se je vodila na podlagi zakona, zato je javna knjiga in se šteje, da vse kar je vanjo vpisano velja za resnično in zakonito, dokler se v predpisanem postopku ne ugotovi in dokaže nasprotno. Dokazno breme dokazovanja drugačnega dejanskega stanja je na strani tistega, ki meni, da vpis v državljansko knjigo ni bil pravilen oziroma zakonit. V upravno-sodni praksi (npr. sodba VS RS, št. X Ips 1547/2006 z dne 6. 3. 2008 in sodbi Upravnega sodišča št. III U 277/2009-8 in I U 104/2009-10 z dne 20. 5. 2009 in št. I U 104/2009-10 z dne 20. 5. 2009) je sprejeto stališče, da je izkazana domneva, da se je tožnik ob izselitvi v Italijo opredelil za italijansko narodnost, nasprotnega pa tožnik v postopku ni uspel dokazati. Upravni organ je tožnika pozval, da naj predloži dokaze o tem, da se je po izselitvi v Italijo še vedno opredeljeval za slovensko narodnost. Vendar tožnik ni predložila dokaza, da se po izselitvi nikoli ni opredelil za italijansko narodnost (odločba Ustavnega sodišča št. Up-1124/08). Tožnik ni uspel dokazati, da se po preselitvi v Italijo ni opredeljeval za Italijana oziroma da se je še naprej opredeljeval za Slovenca. Zato je upravni organ štel, da je vprašanje (ne)zakonitega izbrisa na podlagi 23. člena ZJD ostalo nedokazano. Če so stekli pogoji iz 23. člena ZJD, se je oseba po uradni dolžnosti črtala iz državljanske knjige, ker ji je jugoslovansko državljanstvo prenehalo po samem zakonu. Tudi Pravilnik za izvajanje Zakona o državljanstvu FLRJ (5. člen) je določal, da se vpisi v državljansko knjigo opravljajo po uradni dolžnosti. Zato v primeru izgube državljanstva po 23. členu zakona ni bilo potrebno izdati posebne odločbe, ampak se je v državljansko knjigo samo vpisal dan, mesec in leto, ko je bil kdo črtan iz državljanske knjige. Tožnikove navedbe o tem, da je italijanski državljan že od rojstva, ne morejo izpodbiti enega izmed kumulativno določenih pogojev za uveljavitev 23. člena ZJD, ker je za uporabo tega člena bilo pomembno le to, da je oseba v času črtanja iz državljanske knjige, ko se je že nahajala v Italiji, že bila italijanski državljan (kar je tožnik nedvomno bil), torej ni bilo pomembno, kdaj in kako je to državljanstvo pridobila.

Tožnik se v tožbi sklicuje na pravnomočno sodbo opr. št. III U 72/2008, kjer je navedeno, da je bil državljan Jugoslavije od 26. 10. 1954 do 3. 4. 1977 in da mora upravni organ to časovno obdobje, v katerem je bil državljan Slovenije in SFRJ upoštevati v ponovljenem postopku. Meni, da upravna organa nočeta slediti jasnemu in obvezujočemu pravnemu mnenju in ugotovitvi sodišča v tej sodbi. Tožniku se tako odreka pravna varnost, upravna organa pa očitno ignorirata pravnomočno sodbo Upravnega sodišča. Z vidika pravnomočne sodbe takšno početje upravnega organa vzbuja občutek, da se tožnik ne more več zanašati na pravnomočne sodne odločbe in varstvo pred takšno samovoljo upravnega organa. V več enakih primerih je tudi Vrhovno sodišče že odločilo, da so osebe z jugoslovanskim državljanstvom, ki so odšle v Italijo, tega izgubile z uveljavitvijo Osimske pogodbe. Tožnik je služil vojsko v Jugoslaviji kot Slovenec, pred nedolgo tega pa mu je Slovenija podelila tudi državljanstvo RS kot Slovencu po rodu in ne kot Italijanu po rodu. Glede na navedeno predlaga, da sodišče izda sodbo in ugotovi, da je bil tožnik državljan Jugoslavije od 26. 10. 1954 do 3. 4. 1977 in se ta podatek vpiše v državljansko knjigo ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka tožeče stranke v roku 8 dni. Podrejeno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odločbo UE Koper št. 208-121/2003 z dne 3. 5. 2011 odpravi ter toženi stranka naloži plačilo stroškov postopka tožeče stranke v roku 8 dni.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izdani zavrnilni odločbi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi svojo odločitev v obrazložitvi odločbe utemeljujeta organ prve stopnje in tožena stranka in se nanju v izogib nepotrebnemu ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: V predmetni zadevi med strankama ni sporno, da se je tožnik izselil v Trst že 12. 3. 1964 in da gre za potomca državljana Italije, ki je imel na dan 10. 6. 1940 domicil na območju STO, na podlagi česar je tožnik postal državljan STO. Tak status je obdržal do 26. 10. 1954, ko je stopil v veljavo Londonski memorandum, ko so prebivalci, ki so prišli pod Jugoslavijo, z Zakonom o veljavi ustave, zakonov in drugih zveznih predpisov na ozemlju, na katerega se je na podlagi mednarodnega sporazuma razširila civilna uprava Federativne ljudske republike Jugoslavije (Uradni list FLRJ, št. 45/54) bili v pravicah in dolžnostih izenačeni z državljani FLRJ pod pogojem, da so imeli ob uveljavitvi tega zakona dne 26. 10. 1954, stalno bivališče na ozemlju bivše cone B in priključenega dela cone A in so bili ob uveljavitvi Mirovne pogodbe dne 15. 9. 1947 italijanski državljani.

Sporno pa je vprašanje, ali sta upravna organa v nadaljevanju postopka, pri ugotavljanju, ali so izpolnjeni pogoji za spremembo podatka v državljanski knjigi (na podlagi ugotovljenega državljanstva v določenem časovnem obdobju), pravilno uporabila določbi 22. in 23. člena ZJD, ali pa bi morala, kakor zatrjuje tožnik, uporabiti t.i. Osimsko pogodbo (Pogodba med Socialistično federativno republiko Jugoslavijo in Republiko Italijo, Uradni list SFRJU, št. 1/77-MP) in mu priznati državljanstvo Jugoslavije tudi za čas od 26. 10. 1954 (ko je stopil v veljavo Londonski memorandum) do 3. 4. 1977 (ko je stopila v veljavo Osimska pogodba). Pri tem se tožnik sklicuje na vezanost organa na pravnomočno sodno odločbo in mnenje sodišča v zadevi opr. št. III U 72/2008. V konkretnem primeru sodišče ugotavlja, da je organ kljub temu, da ni sledil napotkom sodišča iz sodbe opr. št. III U 72/2008, ravnal pravilno in zakonito, ko je ob nesporno ugotovljenem dejanskem stanju, uporabil pri svoji odločitvi ZJD, ter pri uporabi tega zakona sledil stališču, ki sta ga že v več bistveno enakih zadevah zavzeli tako Upravno sodišče kot tudi Vrhovno sodišče RS in se nanje tudi izrecno sklicuje (npr. sodba opr. št. III U 277/2009, X Ips 1547/2006). Za svojo odločitev je organ navedel utemeljene razloge (tako sodba Upravnega sodišča RS opr. št. I U 108/2010). Pravno podlago v postopku ugotavljanju državljanstva namreč predstavlja prehodna določba 39. člena ZDRS, ki določa, da velja po tem zakonu za državljana Republike Slovenije tisti, ki je po dosedanjih predpisih imel državljanstvo Republike Slovenije in Socialistične federativne Republike Jugoslavije. To pomeni, da je potrebno pri ugotavljanju državljanstva za vsako konkretno osebo upoštevati predpise o državljanstvu, ki so veljali od trenutka njenega rojstva pa do njene smrti oziroma predpise, ki so veljali do časa, ko se ugotavlja njeno državljanstvo. Pri tem je treba upoštevati časovno zaporedje sprejetja predpisov in prej veljavni predpis v smislu 39. člena ZDRS je tako v konkretnem primeru ZJD, ki je stopil v veljavo dne 1. 1. 1965, torej po izselitvi tožnika v Trst dne 12. 3. 1964, in je urejal področje državljanstva pred sprejetjem Osimske pogodbe, ki velja od 3. 4. 1977. Ker tožnik ni pridobil državljanstva na podlagi določbe 23. člena ZJD, kar je organ pravilno ugotovil v izpodbijani odločbi, se tako zanj ne morejo uporabiti določbe Osimske pogodbe glede jugoslovanskega državljanstva.

Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 in tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.