Jedro

V skladu s 1. odstavkom 208. člena ZPP, ki se smiselno uporablja tudi v postopku izvršbe (15. člen ZIZ) se postopek, ki je bil prekinjen zaradi začetka stečajnega postopka, nadaljuje, ko ga stečajni upravitelj prevzame ali ko ga sodnik povabi naj to stori. V konkretnem primeru je stečajni upravitelj tožene stranke tudi postopek prevzel, s čimer se je prekinjeni postopek nadaljeval. Navedena ureditev tako kaže, da nadaljevanje prekinjenega postopka ni v ničemer odvisno od kakršnegakoli procesnega dejanja nasprotne stranke, zato tožeča stranka ne more biti prekludirana glede nadaljevanja izvršilnega postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. I 2002/0485 z dne 6.6.2002 razveljavilo v tč. 1. in 3. in predlog za izvršbo zavrglo. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 242.274,00 SIT.

Zoper sklep je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopno sodišče je odločitev o zavrženju predloga za izvršbo (pravilno tožbe) utemeljilo na ugotovitvi, da tožnik v 15-dnevnem prekluzivnem roku po napotitvenem sklepu stečajnega senata svoje terjatve ni uveljavljal v pravdnem postopku. S tem v zvezi je ugotovitev prvostopnega sodišča, da je bil tožnik napoten na pravdo zaradi izločitvene pravice, ki je bila prerekana, neskladna z listinami v spisu, saj iz prijave terjatve (C 2) ne izhaja, da bi tožnik v stečajnem postopku nad toženo stranko prijavljal ločitveno oziroma izločitveno pravico, prav tako pa z napotitvenim sklepom z dne 18.10.2002 (C 1) tožnik ni bil napoten na ugotovitev izločitvene pravice, temveč prijavljene terjatve v višini 9.273.446,20 SIT.

Iz spisovnih podatkov je nadalje razvidno, da je tožena stranka pred uvedbo stečajnega postopka vložila ugovor zoper sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. I 2002/01485 z dne 6.6.2002, izdanega na predlog tožeče stranke kot upnika na podlagi menice kot verodostojne listine. Nadalje je razvidno, da je Okrajno sodišče v Kranju 2.3.2002 izdalo sklep o prekinitvi postopka po 4. točki 205. člena ZPP, po prevzemu postopka s strani stečajnega upravitelja dne 27.9.2002 pa dne 23.6.2003 sklep o nadaljevanju postopka. Izvršilno sodišče je 25.8.2003 s sklepom odločilo o ugovoru tožene stranke kot dolžnika, razveljavilo sklep o izvršbi v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba in zadevo odstopilo v reševanje Okrožnemu sodišču v Kranju kot pristojnemu pravdnemu sodišču. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da je tožnik v stečajnem postopku nad toženo stranko prijavil isto terjatev, kot jo je uveljavljal v izvršilnem postopku. Glede na dopustne ugovore meničnega zavezanca iz temeljnega pravnega posla (16. člen Zakona o menici in 2. odstavek 256. člena ZOR) bi se sodišče v pravdnem postopku ukvarjalo s temeljnim pravnim poslom kot podlago zahtevku tožeče stranke (B 3), na kateri je tožnik utemeljeval tudi prijavljeno terjatev v stečajnem postopku.

2. odstavek v zvezi s 1. odstavkom 144. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) določa, da se terjatev ne upošteva pri razdelitvi stečajne mase, če upnik, katerega terjatev je bila prerekana, v 15-dnevnem roku, ki mu ga določi sodišče s sklepom, ne začne postopka pred sodiščem ali drugim organom za ugotovitev prerekane terjatve. Zakon torej terja od upnika opravo dejanja, ki je potrebno za ugotovitev prerekane terjatve. Kakšno je to dejanje, pa je potrebno presojati po predpisih, ki urejajo postopek, v katerem bo upnik ugotovitev terjatve lahko uveljavljal. V kolikor pa je postopek za ugotovitev terjatve upnik začel že pred uvedbo stečajnega postopka, je potrebno vprašanje, kakšno dejanje se zahteva od upnika, presojati glede na procesne učinke uvedbe stečajnega postopka nad dolžnikom v postopku, ki ga je upnik pred tem že sprožil. V skladu s 1. odstavkom 208. člena ZPP, ki se smiselno uporablja tudi v postopku izvršbe (15. člen ZIZ) se postopek, ki je bil prekinjen zaradi začetka stečajnega postopka, nadaljuje, ko ga stečajni upravitelj prevzame ali ko ga sodnik povabi naj to stori. V konkretnem primeru je stečajni upravitelj tožene stranke tudi postopek prevzel, s čimer se je prekinjeni postopek nadaljeval. Navedena ureditev tako kaže, da nadaljevanje prekinjenega postopka ni v ničemer odvisno od kakršnegakoli procesnega dejanja nasprotne stranke, zato tožeča stranka ne more biti prekludirana glede nadaljevanja izvršilnega postopka. Ni se mogoče strnjati z oceno prvostopnega sodišča, da je s 1. odstavkom 144. člena ZPPSL določen rok za vložitev predloga za nadaljevanje postopka kot potrebnega procesnega dejanja tožnika. Takšen zaključek iz citirane določbe ne izhaja, prav tako pa tudi napotitveni sklep stečajnega senata govori zgolj o obveznosti upnika, da začne postopek pred sodiščem ali drugim organom. Kot rečeno pa je v okviru te obveze poleg samega pričetka postopka potrebno razumeti zgolj tista procesna dejanja, ki so v dispoziciji upnika v zatečenem postopku v času uvedbe stečajnega postopka nad dolžnikom, ki pogojujejo uspešno nadaljevanje postopka za ugotovitev terjatve. Obveznosti predloga za nadaljevanje postopka na strani tožnika tudi ni mogoče utemeljevati na določbi 3. odstavka 280. člena ZPP (mišljeno očitno 208. člen ZPP), saj ta določba ne more biti uporabljiva za primer prekinitve zaradi začetka stečajnega postopka. Takšen razlog namreč že po naravi stečajnega postopka ne more prenehati.

Glede na sklicevanje prvostopnega sodišča na objavljeno judikaturo je potrebno odgovoriti, ali stališče, ki ga je zavzelo pritožbeno sodišče v tem postopku, odstopa od oblikovane sodne prakse pri tovrstnih primerih. Iz objavljenih judikatov Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (glej sklep III Ips 88/99 in III Ips 46/99 sicer res izhaja, da je zavzeto stališče, po katerem 15-dnevni rok iz 1. odstavka 144. člena ZPPSL velja tudi za vložitev predloga za nadaljevanje postopka. Vendar pa je po mnenju pritožbenega sodišča potrebno upoštevat, da se navedena primera nanašata na čas veljavnosti ZPP/77, po katerem je bil procesna predpostavka za nadaljevanje prekinjenega postopka ustrezen predlog za nadaljevanje nasprotne stranke (1. odstavek 215.člena ZPP/77). V takih okoliščinah, ko je bilo uspešno nadaljevanje že začetega postopka za ugotovitev terjatve odvisno od procesnega dejanja upnika, je prekluzivni procesni rok iz 1. odstavka 144. člena ZPPSL zavezoval upnika za opravo navedenega procesnega dejanja. V ureditvi po določbi 1. odstavka 208. člena ZPP, ko torej nadaljevanje postopka ni več v dispoziciji nasprotne stranke, pa tožeča stranka ne more biti prekludirana glede predloga za nadaljevanje postopka, saj takega predloga kot potrebnega procesnega dejanja tožnika zakon ne predvideva. Neutemeljen pa je tudi očitek prvostopnega sodišča tožniku, da v prekluzivnem roku ni vložil nove tožbe, saj bi jo sodišče moralo zaradi učinka litispendence zavreči (1. odstavek 274. člena ZPP) ne glede na to pred katerim sodiščem bi bila vložena.

V skladu z navedenimi razlogi tožeči stranki tako ni mogoče oporekati pravnega interesa za nadaljnje vodenje pravdnega postopka v tem sporu, zaradi česar ni podane materialnopravne podlage za zavrženje tožbe, v posledici česar je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP).