Jedro

Izpodbijano pravno dejanje in neplačevitost dolžnika morata biti v vzročni zvezi. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotavljajo obstoj domneve iz 2. odstavka 255. člena OZ, pri čemer je ugotovilo, da navedena domneva ni podana. Tožena stranka je namreč za sporno nepremičnino plačala ceno, kot jo je ugotovil sodni izvedenec in cenilec, zatorej o prenizki ceni ni mogel govoriti. Posledično je torej dolžnik za sporno nepremičnino prejel ekvivalent njene vrednosti, zato se njegovo premoženje ni zmanjšalo, le spremenila se je njegova struktura.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki v 15. dneh povrne njene pravdne stroške v znesku 2.538,00 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne zamude dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik ima prav, da komentar zakona ni pravni vir. Pri odločanju se je torej potrebno opreti na jasne določbe Obligacijskega zakonika (OZ) o izpodbijanju pravnih dejanj. Določba 2. odstavka 255. člena OZ na katero se sklicuje pritožnik, tako izrecno določa, da se šteje, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če „zaradi njega“ dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve. Izpodbijano pravno dejanje in neplačevitost dolžnika morata torej biti v vzročni zvezi. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotavljajo obstoj domneve iz 2. odstavka 255. člena OZ, pri čemer je ugotovilo, da navedena domneva ni podana. Tožena stranka je namreč za sporno nepremičnino plačala ceno, kot jo je ugotovil sodni izvedenec in cenilec, zatorej o prenizki ceni ni mogoče govoriti. Posledično je torej dolžnik S. d.o.o. za sporno nepremičnino prejel ekvivalent njene vrednosti, zato se njegovo premoženje ni zmanjšalo, le spremenila se je njegova struktura. Načelo ekvivalentnost je za dvostranske vzajemne oziroma odplačne pogodbe splošno načelo (8. člen OZ), zato ga je pri teh pogodbah potrebno vselej upoštevati, ne glede na to, da zakon pri posameznem institutu, kot je izpodbijanje pravnih dejanj, tega ni posebej določil. Glede na navedeno, je zaključek sodišča, da niso izpolnjeni pogoji za uspešno izpodbijanje spornega pravnega posla, pravilen.

6. Slednjega pritožnik ne more izpodbiti z navedbami o tem, da je kupnina izginila neznano kam, ker je dolžnik nima na transakcijskem računu, zaradi česar je neplačevit. Za sporno nepremičnino je prejel ekvivalentno kupnino, v kolikor je kasneje kupnino porabil za druge namene in postal neplačevit, vzrok te neplačevitosti ni izpodbijani pravni posel, temveč nek drug kasnejši vzrok. Poleg tega je tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnila kronološki potek poslovanja. Navedla je, da je bila izpodbijana prodajna pogodba sklenjena 26. 5. 2010, junija 2010 plačana kupnina, septembra 2010 pa sta tožeča stranka in družba S. d.o.o. sklenili poravnavo za dolg v višini 64.230,60 EUR za račune izstavljene v letu 2009, kar je družba S. d.o.o. v celoti poravnala v dogovorjenih rokih do 30. 11. 2010. Istega dne kot poravnavo, sta tožeča stranka in S. d.o.o. terjatev za blago kupljeno v letu 2010 v višini 86.035,60 EUR, zavarovali z ustanovitvijo hipoteke v korist tožeče stranke na poslovnem objektu v V. z ident. št. 000, vpisanem v podvl. št. 3196/11 k. o. X. Glede na navedeno, je torej tožena stranka že v odgovoru na tožbo trdila, da je družba S. d.o.o. svoj dolg do tožeče stranke vseskozi odplačevala, zlasti pa tudi po sklenitvi izpodbijane prodajne pogodbe in prejeti kupnini. Enako je navedla tudi na prvem naroku za glavno obravnavo, pri čemer je poudarila, da se je navedeni dolg S. d.o.o. zmanjševal tudi s pomočjo kupnine prejete iz naslova izpodbijane prodajne pogodbe. Trditve tožene stranke, da je S. d.o.o. pravzaprav vseskozi zmanjševal svoj dolg do tožeče stranke, med drugim tudi s kupnino, prejeto na podlagi izpodbijane prodajne pogodbe, tožeča stranka ni izpodbijala, niti ni v ta namen predlagala ustreznih dokazov, zlasti na primer izpiske o plačilnem prometu družbe S. d.o.o., s katerimi bi lahko dokazala, da denarna sredstva iz naslova sporne kupnine iz transakcijskega računa družbe S. d.o.o., niso bila uporabljena za zmanjševanje njenega dolga do tožeče stranke, in da so izginila neznano kam, tako kot to trdi tožeča stranka.

7. Nadalje pritožnik sodišču prve stopnje očita, da je kršilo 286.a člen, ko je ob pozivu na vložitev pripravljalnih vlog dalo napačno opozorilo. Napisalo je namreč, da se bodo navedbe in dokazi, podani na prvi glavni obravnavi, upoštevali le, če jih stranka brez svoje krivde predhodno ni mogla predložiti, in če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Pritožnik navaja, da je jasno, da bi moralo sodišče besedo IN nadomestiti z besedo ALI. S tem je sodišče po mnenju pritožnika pravdni stranki prikrajšalo za pravico do podajanja navedb in dokazov najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo.

8. Skladno s 286.b členom ZPP, bi morala tožeča stranka kršitev določb pravdnega postopka grajati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, ki jih graja kasneje, se upoštevajo le, če jih brez svoje krivde ni mogla uveljavljati prej. Poziv z določitvijo roka za predložitev pripravljalnih vlog, je tožeča stranka prejela 17. 8. 2011 in pravočasno vložila pripravljalno vlogo. Že prej, najkasneje pa na naroku za glavno obravnavo dne 18. 10. 2011, je imela torej tožeča stranka možnost grajati navedeno kršitev določb pravdnega postopka, pa le-tega ni storila. Poleg tega pa tudi, če bi navedeno kršitev pravočasno grajala, le-ta ni vplivala na zakonitost in pravilnost odločbe. Tožeča stranka je namreč svojo pripravljalno vlogo pravočasno vložila, sodišče jo je upoštevalo, da naj kakšne njene navedbe ali predlagani dokazi ne bi bili upoštevani, pa tožeča stranka niti ne zatrjuje. Očitek pritožnika, da je bil prikrajšan v pravici do navajanja dejstev in predlaganja dokazov najkasneje na naroku za glavno obravnavo, zato ni utemeljen.

9. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, kot tudi ne tisti na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

10. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka, odgovor tožene stranke na pritožbo pa ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča, zato stroški, ki jih je imela tožena stranka z njim, niso bili potrebni za postopek (1. odstavek 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).