Jedro

V obravnavani zadevi gre za tako imenovani primer naključno pridobljenih dokazov, ko se pri izvajanju ukrepa prisluškovanja pridobi dokaz zoper osebo, glede katere ta ukrep ni bil odrejen. Že v sklepu pritožbenega sodišča z dne 10.3.2002 opr. št. Kp, na katerega se pritožnica sklicuje, je bilo pojasnjeno, da je tako pridobljen dokaz dopusten, če se nanaša na takoimenovano kataloško kaznivo dejanje, to je tisto, pri katerem se lahko odredijo prikriti preiskovalni ukrepi. Takšno stališče je zastopano tudi v sodni praksi (povzema jo tudi komentar Zakona o kazenskem postopku mag. Štefana Horvata k čl. 154), ki pa postavlja še nadaljnjo omejitev, da je oseba, zoper katero je bil dokaz naključno pridobljen, sodelovala z osumljencem pri kaznivem dejanju, zaradi katerega je bil odrejen ukrep.

Izrek

Pritožbi se ugodi in izpodbijana sodba r a z v e l j a v i ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v N. je z izpodbijano sodbo obt. S. V., R. J. in S. M. iz razloga po 3. tč. 358. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe, da so, obt. S. V. z dejanjem pod točko 1 A, obt. R. J. pa z dejanjem pod točko 1 B storila vsak kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odst. 196. čl. KZ, obt. S. M. pa z dejanjem pod točko 2 kaznivo dejanje omogočanja uživanja mamil po 1. odst. 197. čl. KZ. PO 1. odst. 96. čl. ZKP je stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. tč. 2. odst. 92. čl. ZKP, potrebne izdatke obtožencev ter potrebne izdatke in nagrado zagovornikov, naložilo v breme proračuna.

Zoper sodbo se zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 1. odst. 373. čl. ZKP in bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. odst. 371. čl. ZKP pritožuje okrožna državna tožilka. Sodišče druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje.

Na pritožbo je odgovorila zagovornica obt. S. M. in predlagala, da jo sodišče druge stopnje kot neutemeljeno zavrne in potrdi oprostilno sodbo.

Višja državna tožilka L. K. F. je v pisnem mnenju podala predlog, da sodišče druge stopnje pritožbi okrožne državne tožilke ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je obtožence oprostilo obtožbe iz razloga, ker zgolj na podlagi njihovih zagovorov ni moglo s potrebno gotovostjo zaključiti, da so storili očitana jim kazniva dejanja, medtem ko predlagani dokaz, ki se nanaša na posnetek pogovora med obt. R. J. in S. M. z dne 1.10.1999 na kaseti "GAMS 3" v spisu Pp 6/99 ni bil pribavljen zakonito in ga je zato sodišče po 4. odst. 154. čl. v zvezi s čl. 83 ZKP izločilo iz spisa. To odločitev je utemeljilo s tem, da je bil nadzor telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem po 1. tč. 1. odst. 150. čl. ZKP odrejen zoper S. K. na telefonski priključek za čas od 30.9.1999 do 2.10.1999. V tem času pa je bila na navedenem priključku posneta komunikacija dveh drugih oseb, domnevno R. J. in S. M., zoper katera pa preiskovalni sodnik ni odredil navedenega ukrepa prisluškovanja, kar pomeni, da se je ukrep izvajal zoper neko drugo osebo in s tem brez odredbe preiskovalnega sodnika. Ker se obravnavni ukrep lahko izvršuje le zoper osebo, ne pa telefonski priključek, prisluškovanje osebam, ki v odredbi preiskovalnega sodnika niso navedene, ne more biti zakonito. Obravnavani ukrep predstavlja zelo pomembnem poseg države v zasebnost posameznika in mora zato temeljiti na posebno natančni zakonski ureditvi z jasnimi pravili, katerih torej, kot je razumeti sodišče, ni dopustno širiti v škodo ustavno zagotovljeni pravici do zasebnosti.

Navedeno stališče po oceni pritožbenega sodišča ni pravilno. V obravnavani zadevi gre za tako imenovani primer naključna pridobljenih dokazov, ko se pri izvajanju ukrepa prisluškovanja pridobi dokaz zoper osebo, glede katere ta ukrep ni bil odrejen. Že v sklepu pritožbenega sodišča z dne 10.3.2002 opr. št. Kp 134/00, na katerega se pritožnica sklicuje, je bilo pojasnjeno, da je tako pridobljen dokaz dopusten, če se nanaša na takoimenovano kataloško kaznivo dejanje, to je tisto, pri katerem se lahko odredijo prikriti preiskovalni ukrepi. Takšno stališče je zastopano tudi v sodni praksi (povzema jo tudi komentar Zakona o kazenskem postopku mag. Štefana Horvata k čl. 154), ki pa postavlja še nadaljnjo omejitev, da je oseba, zoper katero je bil dokaz naključno pridobljen, sodelovala z osumljencem pri kaznivem dejanju, zaradi katerega je bil odrejen ukrep. Takšno stališče sprejema tudi pritožbeno sodišče, saj je v skladu z naravo in namenom prikritih preiskovalnih ukrepov, da se z njimi pridobijo dokazi, ki se na konvencionalen način ne morejo pridobiti oz. je njihova pridobitev povezana z nesorazmernimi težavami. Dejstvo, da je takšna oseba sodelovala pri kaznivem dejanju z osumljencem zoper katerega je bil odrejen ukrep, namreč posledično pomeni, da se obstoj utemeljenega razloga za sum, kot osnovne predpostavke za odreditev ukrepa, razteza tudi na osebo zoper katero je bil dokaz naključno pridobljen. Zaradi tega tudi niso utemeljeni pomisleki zagovornice obt. S. M. v odgovoru na pritožbo, da naključno pridobljen dokaz v konkretnem primeru ni zakonit, ker se predhodno ni ugotavljala utemeljenost suma storitve kaznivega dejanja. Vprašanje ali je tako pridobljen dokaz zakonit je torej odvisno od predhodne ocene, ali se nanaša na kataloško kaznivo dejanje in ali je takšna oseba sodelovala pri storitvi kaznivega dejanja z osebo, zoper katero je bil odrejen ukrep.

Ker je sodišče prve stopnje zavzelo nasprotno stališče, se pri oceni zakonitosti spornega dokaza tudi ni opredelilo do okoliščine, ali naj bi obd. R. J. v času, ko so bili pridobljeni telefonski pogovori sodeloval s S. K. pri storitvi kaznivega dejanja, zaradi katerega je bil zoper slednjega odrejen ukrep. Podatki spisa pod opr. št. Pp pa kažejo, da bi takšno sodelovanje med njima lahko obstajalo, saj je preiskovalni sodnik po tistem, ko je izdal odredbo zoper S. K. nato izdal še odredbo zoper R. J. in D. B. ter pri R. J. odredil prisluškovanje prav na isti telefonski priključek kot predhodno pri S. K., kar je v obrazložitvi odredbe tudi pojasnil, da navedeni telefonski priključek, ki je bil sicer v lasti R. J., uporabljata tako slednji kot tudi S. K.. Z drugimi besedami to pomeni, da je bil sporni telefonski pogovor, čeprav se je odredba nanašala na S. K., dejansko posnet na telefonski aparat R. J. in je zato slednjo okoliščino tudi potrebno oceniti glede zgoraj navedenega vprašanja, to je njunega medsebojnega sodelovanja. Ker pa ta okoliščina ni bila raziskana, je tudi ocena prvostopenjskega sodišča o nezakonitosti dokaza preuranjena, s tem pa tudi pravilnost izpodbijane sodbe, da obtožencem očitana kazniva dejanja niso dokazana. Ker je torej pritožbeni razlog utemeljen, je sodišče druge stopnje pritožbi državne tožilke ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 1. odst. 392. čl. ZKP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Takšno odločitev je bilo potrebno sprejeti tudi glede dejanja obt. S. V., na katerega se obravnavani telefonski pogovor neposredno sicer ne nanaša, vendar pa so dejanja vseh treh obtožencev tako povezana, da je od ocene zakonitosti spornega dokaza, odvisen tudi obstoj kaznivega dejanja, ki se očita temu obtožencu. V novem sojenju bo tako moralo sodišče prve stopnje ponoviti izvedene dokaze, ponovno odločiti o predlogu za izločitev obravnavanega telefonskega pogovora ter nato odločiti o utemeljenosti obtožbe.