Jedro

Sporno vprašanje, ali je vknjiženi lastnik veljavno pridobil lastninsko pravico na zemljišču, ki predstavlja pripadajoče zemljišče k stavbi, ne more biti predmet presoje nepravdnega sodišča v postopku, ki teče na podlagi določb ZVEtl.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog prvotožene stranke z dne 18. 05. 2010 za prekinitev postopka.

2. Zoper navedeni sklep vlaga pritožbo prvotožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Poudarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko vprašanja, ki se rešuje v nepravdnem postopku na podlagi predloga, ni kvalificiralo za predhodno vprašanje za konkretno pravdo. Domneva iz 11. člena SPZ ni neizpodbojna. Kljub tej domnevi se lahko zatrjuje in dokazuje, da je zemljiškoknjižni vpis nepravilen in da je lastnik nekdo drug (zlasti v primerih, kadar se izkazuje ex lege lastništvo sporne nepremičnine). To velja tudi v pravdi po reinvidikacijski tožbi. Toženec lahko zatrjuje in dokazuje, da je dejanski lastnik nepremičnine. Ob takšnem ugovoru vpis tožnika v zemljiški knjigi ne odvezuje sodišča, da tak ugovor obravnava kot predhodno vprašanje. Zmotno je naziranje prvostopnega sodišča, da se lastninska pravica v postopku po ZVEtL pridobi na novo in šele z učinkom od pravnomočnosti odločbe dalje. Postopki po ZVEtL za določitev pripadajočega zemljišča k stavbam, ki so bile zgrajene pred 01. 01. 2004, so specialne intervencijske narave. Ti postopki potekajo na podlagi 30. člena ZVEtL, v njih pa se pripadajoče zemljišče ne določa, ampak ugotavlja. Upravičeni predlagatelj namreč lahko v takšnih primerih zahteva ugotovitev pripadajočega zemljišča in ne njegovo določitev. Ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi lahko zahteva lastnik objekta na glede na to, ali gre za objekt v etažni lastnini ali stavbo v izključni lasti (prim. 26. in 30. člen ZVEtL). Da postopek ugotavljanja oz. določanja pripadajočega zemljišča učinkuje za nazaj in ima deklaratorni učinek, dokazuje tudi dejstvo, da se ti postopki zaznamujejo v zemljiški knjigi ob smiselni uporabi določb ZZK-1 o zaznambi spora (15. člen v zvezi s 3. odstavkom 26. člena ZVEtL). Zaznamba spora pa varuje vrstni red za nazaj in je primeren institut le v primerih, ko se lastništvo ugotavlja z deklaratorno odločbo, ne pa v primerih, ko se pridobiva s konstitutivnimi odločbami le z učinkom za naprej (prim. 1. točko 1. odstavka 79. člena ter 80. in 81. člen ZZK-1). Tudi odločitev sodišča v postopku po ZVEtL učinkuje za nazaj (2. odstavek 24. člena v zvezi s 3. odstavkom 26. člena ZVEtL). Podlaga postopkov, ki potekajo po 30. členu ZVEtL je predpostavka, da so bila nekdanja družbena zemljišča po ZLNDL in drugih tranzicijskih zakonih olastninjena v korist lastnikov stavb, ki so na družbenem zemljišču, potrebnem za redno rabo stavbe imeli pravico uporabe po samem zakonu. Pravna doktrina in sodna praksa sta namreč s tem v zvezi že izpeljali pravilo, da je vsakokratni lastnik stavbe v predtranzicijskem času po samem zakonu pridobil pravico uporabe na tistem zemljišču, ki je bilo potrebno za redno rabo njegove stavbe (funkcionalno zemljišče), tako pa tudi ex lege v lastnini takšno družbeno zemljišče, ne glede na zemljiškoknjižni vpis. Morebitni zemljiškoknjižni vpis drugih oseb kot imetnikov pravice uporabe in posledično avtomatični prepisi lastništva po ZLNDL v njihovo korist so v takšnem primeru napačni, odločilno pa je izven knjižno stanje (tako sodna praksa – npr. sklep VS RS II Ips 262/2009 z dne 09. 11. 2009). To je upošteval tudi zakonodajalec in za ureditev teh vprašanj v konkretnih primerih predpisal specialen postopek po ZVEtL (že cit. sklep VS RS, prim. zlasti 18. točko obrazložitve in 10. sprotno opombo). To je povsem jasno iz zakonodajnega gradiva ZVEtL – Poročevalec DZ RS, št. 20/08 z dne 14. 02. 2008, prim. zlasti uvod in obrazložitev 30. člena. Čeprav je s tem v zvezi pravne literature bolj malo, pa obstoječe povsem jasno potrjuje naziranja prvotožene stranke (prim. strokovni članek avtorice Mateje Tamare Fajs: Določanje pripadajočega zemljišča po ZVEtL, Zbornik/2, dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, GV Založba, 2010). Sporna nepremičnina predstavlja nekdanje družbeno zemljišče, ki že ves čas predstavlja skupno funkcionalno zemljišče stanovanjskih stavb K. 32, 34, 36 in 38 v Ljubljani, česar se je tožnik zavedal. Glede na povedano pa postopek, ki ga je prvotožena stranka sprožila po ZVEtL, brez dvoma predstavlja postopek, v katerem se ugotavlja, kdo je že dejanski lastnik spornega zemljišča, ne pa postopka, v katerem se bo lastništvo na spornem zemljišču pridobilo šele naknadno. Zato gre za predhodno vprašanje. Kadar sodišče naleti na predhodno vprašanje, ima izbiro, ali bo to predhodno vprašanje reševalo samo z učinkom za rešitev konkretne pravde ali bo postopek prekinilo do rešitve matičnega postopka, v katerem se to predhodno vprašanje rešuje kot glavno vprašanje (13. člena in 1. točka 1. odstavka 206. člena ZPP). Prvotožena stranka ne bi nasprotovala izpodbijanem sklepu, če bi ga sodišče utemeljilo s svojo morebitno odločitvijo procesnega vodstva, da bo predhodno vprašanje reševalo samo. Vendar pa prvostopno sodišče izpodbijane odločitve ni utemeljilo na tej podlagi, temveč na zmotnem materialnopravnem stališču, da zatrjevanje tožene stranke, da je lastnica sporne nepremičnine tudi na podlagi dejstva, da gre pri sporni nepremičnini za skupno funkcionalno zemljišče pravdnih strank, ne predstavlja predhodnega vprašanja v tem sporu in v zmotnem materialnopravnem stališču, da že v začetnem postopku po ZVEtL ne ugotavlja njene lastninske pravice ex nunc, temveč da se bo eventualno pridobila šele v prihodnosti z učinkom ex nunc. To pa je očitno zmotno, saj je namen postopkov po 30. členu ZVEtL prav uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim že obstoječim stanjem, ne pa pridobivanje pravic na novo. Predlaga, da izpodbijani sklep sodišče prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga, da se pritožba zavrne kot neutemeljena. Poudarja, da je sodišče prve stopnje pravilno v skladu z določbo 13. člena ter 206. člena ZPP odločilo, ko je upoštevalo, da je tožeča stranka zemljiškoknjižni lastnik predmetne parcele. Predmetna parcela se ne nahaja v bližini stanovanjskih hiš temveč v podaljšku in meji na lastne parcele toženih strank. ZVEtL je zakon, ki se ne uporablja v tem primeru, ker ne gre za etažne lastnike stavb in pripadajočega zemljišča. Parcela v času, ko jo je tožeča stranka kupila v letu 2005, ni bila družbena lastnina, temveč je bila v lasti fizične osebe, katero je dobila gospa A. K. vrnjeno iz naslova denacionalizacije. Torej v spornem primeru niso upoštevna določila tranzicijskih zakonov o lastninjenju v korist lastnikov stavb.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s pravnim stališčem pritožnika, da so postopki po ZVEtL za določitev pripadajočega zemljišča k stavbam, ki so bile zgrajene pred 01. 01. 2003 specialne intervencijske narave. Določba 30. člena zakona tudi določa, da se pripadajoče zemljišče zgolj ugotavlja. Ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi lahko zahteva lastnik objekta ne glede na to, ali gre za objekt v etažni lastnini ali stavbo v izključni lasti (prim. 26. in 30. člen ZVEtL). Takšna zakonska ureditev pa res terja zaključek, da odločba izdana v postopku, ki ga določa navedeni zakon, učinkuje za nazaj in ima le deklaratorni učinek. Pritožbeno sodišče nadalje tudi soglaša z nadaljnjim pravnim stališčem pritožnika, da je podlaga postopkov po navedenem zakonu predpostavka, da so bila nekdanja družbena zemljišča po ZLNDL in drugih tranzicijskih zakonih olastninjena v korist lastnikov stavb, ki so na družbenem zemljišču potrebnem za redno rabo stavbe imeli pravico uporabe po samem zakonu. Morebitni zemljiškoknjižni vpisi drugih oseb kot imetnikov pravice uporabe in posledično avtomatični prepisi lastništva po ZLNDL v njihovo korist, so v takem primeru napačni, odločilno pa je prav izvenknjižno stanje (glej nadaljnje pritožnikove navedbe v pritožbi). Vendar pa pritožbeno sodišče ne soglaša s stališčem pritožbe, da se v primeru, ko je med pravdnimi strankami sporno, katera od njih ima močnejšo pravico oz. ali je tista pravdna stranka, ki se na podlagi določb ZLNDL ni uspela vknjižiti kot lastnica zemljišča, ki predstavlja funkcionalno zemljišče oz. zemljišče, ki je bilo potrebno za redno uporabo njene stavbe, ta vprašanja stvarnopravne narave lahko ugotavljajo v omenjenem posebnem nepravdnem postopku, kot matičnem postopku. Predmet ugotovitve pripadajočega zemljišča je lahko le tisto zemljišče, glede katerega niso sporna stvarnopravna (lastninska) upravičenja posameznih udeležencev nepravdnega postopka. ZVEtL glede določitve pripadajočega zemljišča nima določb, ki bi omogočala presojo spornih vprašanj, kot jih ima v zvezi s postopkom za vzpostavitev etažne lastnine (primerjaj določbi 6. in 9. člena zakona, ki urejata dokazno pravilo za verjeten izkaz pravnega sredstva na podlagi priposestvovanja posameznega dela stavbe oz. domneve v postopku za postavitev etažne lastnine, če so sporna vprašanja, kaj predstavljajo skupne dele stavbe, kateri so skupni deli stavbe ali če je sporna višina solastniških idealnih deležev na skupnih delih). Sporna dejstva pravne narave glede stvarnopravnih upravičenj na nepremičninah pa ne morejo biti predmet nepravdnega (nespornega) postopka, če ni s tem ali z drugim zakonom določeno, da se rešujejo v nepravdnem postopku, ali če jih glede na njihovo naravo ni mogoče obravnavati v kakšnem drugem postopku (glej 1. člen Zakona o nepravdnem postopku; ZNP). Tudi o spornih vprašanjih glede stvarnih pravic pa se vselej, ko ni z zakonom drugače odločeno, odloča avtoritativno v pravdnem postopku (glej 1. člen ZPP, po katerem se po določbah zakona obravnava in odloča v sporih iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb, razen če so kateri od sporov po posebnem zakonu v pristojnosti specializiranega sodišča ali drugega organa) (1). Presojo spornih vprašanj je torej treba v nepravdnem postopku dopuščati restriktivno – če je to izrecno določeno (kot na primer z dokaznimi pravili oz. dokaznimi domnevami iz navedenih členov 6. in 9. ZVEtL).

6. Ker torej postopek po ZVEtL ni matični postopek za reševanje spornih vprašanj, bo tako moralo prvostopno sodišče v okviru postavljenih trditev oz. ugovora prvotožene stranke, ki vsebinsko zatrjuje svoje močnejšo oz. prednostno stvarnopravno upravičenje (lastninsko pravico na predmetnem zemljišču), ta vprašanja ugotavljati samo. Velja torej obratno, kot misli pritožnik, omenjena vprašanja je treba rešiti v pravdi in gre torej za predhodno vprašanje za postopek, ki poteka na podlagi določb ZVEtL. Ali še drugače povedano: sporno vprašanje - ali je vknjiženi lastnik veljavno pridobil lastninsko pravico na zemljišču, ki predstavlja pripadajoče zemljišče k stavbi, ne more biti predmet presoje nepravdnega sodišča v postopku, ki teče na podlagi določb ZVEtl. Določba 13. člena ZPP je bila torej z izpodbijanim sklepom pravilno uporabljena (2).

7. Ker je torej tožeča stranka vpisana kot zemljiškoknjižni lastnik na celotni predmetni parceli, na podlagi pravnega naslova, katerega neveljavnost do sedaj ni bila ugotovljena, je ob spornosti vprašanja o tem, ali je tožeča stranka veljavno pridobila lastninsko pravico na predmetnem zemljišču, izpodbijana odločitev pravilna. Zato je moralo pritožbeno sodišče pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (353. člen ZPP).

(1) Juhart razvršča teorije o razmejitvi med pravdnim in nepravdnim sodstvom v tri skupine: teorijo namena, teorijo predmeta in pozitivistično teorijo; glej v dr. Dragica Wedam Lukič in dr. Ada Polajnar-Pavčnik: „Nepravdni postopek, zakon s komentarjem“, ČZ Uradni list SR Slovenije, 1989, Ljubljana, stran 11 in 12. V konkretnem primeru po stališču pritožbenega sodišča tudi po nobeni od teorij ni mogoč zaključek, da se omenjena vprašanja rešujejo v nepravdnem postopku. Namen pravdnega postopka je avtoritativno ugotavljanje pravic in pravnih razmerij, v nepravdnem postopku pa naj bi se pravna razmerja ustanavljala, spreminjala oziroma ukinjala. Razlika med pravdnim in nepravdnim postopkom je tudi v različni naravi predmeta spora. Po teoriji spora naj bi se v pravdnem postopku obravnavale zadeve, kjer obstoji med strankami spor o neki pravici ali pravnem razmerju, v nepravdnem postopku pa nesporne zadeve. Pozitivistično oz. legalno teorijo pa podpira cit. določba 1. člena ZNP.

(2) Stališče, da utemeljenost tožbenega zahtevka na ugotovitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču v pravdi ni odvisna od odločitve v nepravdnem postopku, ki ga je tožnik sprožil po določbah ZVEtL, je bilo že zavzeto v sodni praksi; glej VSL Sklep I Cp 1393/2010, z dne 16. 06. 2010; odločba objavljena v sodni bazi IUS INFO - IESP.