Jedro

V kolikor je torej sodišče prve stopnje štelo, da je tožbeni zahtevek nekonkretiziran (torej nedoločen ali vsaj določljiv), to pomeni, da tožba ne izpolnjuje kriterijev formalne popolnosti. V takem primeru mora sodišče tožbo vrniti tožniku v popravo in mu s tem omogočiti, da to procesno pomanjkljivost odpravi. V primeru nedoločenega zahtevka namreč preizkusa sklepčnosti tožbe, kot preizkusa, ali iz zatrjevanih dejstev izhaja, da je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen, sploh ni mogoče opraviti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijanim sklepom (pravilno: sodbo) zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke ter ji naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Zoper navedeno sodno odločbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, in sicer zaradi napačne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Predlagala je razveljavitev izpodbijane odločbe ter priglasila pritožbene stroške.

3. Tožena stranka navedbam v pritožbi nasprotuje, predlaga potrditev izpodbijane odločbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z nosilnimi razlogi, da le-ta ni konkretiziran (ni navedbe, za katero terjatev gre, v katerem stečajnem postopku, s kakšnimi zamudnimi obrestmi ...), ker pa gre za oblikovalen in ne ugotovitven zahtevek, in ker ZFPPIPP ne predvideva oblikovalnega zahtevka, pač pa od vlagatelja zahteva vložitev ugotovitvenega zahtevka, zahtevek tožeče stranke (tudi iz tega razloga) ni utemeljen.

6. Višje sodišče pritrjuje pritožbenemu opozorilu, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj šteje, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke oblikovalne narave, v posledici česar ga je iz tega razloga zavrnilo. Kljub temu kot pravilno potrjuje ugotovitev izpodbijane odločbe, in sicer, da je tožbeni zahtevek v delu, v katerem tožeča stranka zahteva, da „stečajni upravitelj tožeče stranke posodobi končni seznam preizkušenih terjatev tako, da dopolni podatke v končnem seznamu preizkušenih terjatev, in sicer na način, da se prijavljena terjatev tožeče stranke zmanjša za 20.000,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi“, oblikovalne narave. S takim zahtevkom tožeča stranka namreč uveljavlja zmanjšanje terjatve tožene stranke in posledično popravek končnega seznama preizkušenih terjatev, kar pa tudi sicer ne more biti predmet tožbe na ugotovitev neobstoja prerekane terjatve (prim. 302. člen ZFPPIPP).

7. Za odločitev je bistvenega pomena, ali je tožbeni zahtevek, kakršnega je v tem postopku oblikovala tožeča stranka na podlagi 302. člena ZFPPIPP, določen (ali vsaj določljiv) in kot tak sposoben za obravnavanje (prim. 180. člen ZPP). Sodišče prve stopnje pravilno navaja, da predmetni tožbeni zahtevek (v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da „se terjatev tožene stranke zmanjša za znesek 20.000,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi“) ni konkretiziran. Vendar v takem primeru ne gre za vsebinsko pomanjkljivo tožbo (ki lahko pripelje do zavrnitve tožbenega zahtevka), pač pa za formalno pomanjkljivost. Ker se s tožbo lahko zahteva le pravno varstvo konkretne vsebine, je njen bistveni element določen zahtevek. Le-ta je določen takrat, ko je konkreten in vsestransko določen (ali vsaj določljiv). V kolikor je torej sodišče prve stopnje štelo, da je tožbeni zahtevek nekonkretiziran (torej nedoločen ali vsaj določljiv), to pomeni, da tožba ne izpolnjuje kriterijev formalne popolnosti. V takem primeru mora sodišče tožbo vrniti tožniku v popravo in mu s tem omogočiti, da to procesno pomanjkljivost odpravi. V primeru nedoločenega zahtevka namreč preizkusa sklepčnosti tožbe, kot preizkusa, ali iz zatrjevanih dejstev izhaja, da je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen, sploh ni mogoče opraviti (prim. Up-695/04-9 in Up 1013/05-19). Zato v obravnavanem primeru ni pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ko je ob prej navedenih ugotovitvah tožbeni zahtevek zavrnilo kot „nakonkretiziran“, ne da bi prej nerazumljivo tožbo tožniku poslalo v popravo (108. člen ZPP). Pogojev za zavrnitev tožbenega zahtevka ni bilo, odločba sodišča prve stopnje pa ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), zaradi česar je podan razveljavitveni razlog iz prvega odstavka 354. člena ZPP. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo navedeno pomanjkljivost odpraviti v skladu s prej navedenim in o zahtevku ponovno odločiti.

8. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).