Jedro

Ob upoštevanju informacij o izvorni državi, iz katerih je razvidno, da je družino D. preganjala vojaška hunta, ki ima v Gvineji še vedno podpornike, stopnja tveganja, da bo tožnik kot član družine D. izpostavljen preganjanju in drugim zgoraj omenjenim dejanjem, dovolj realna in visoka, da ima tožnik utemeljen strah pred preganjanjem zaradi (pripisanega) političnega prepričanja.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-32/2015/70 (1222-03) z dne 14. 12. 2021 se odpravi in se prošnji za priznanje mednarodne zaščite tožnika A. A. ugodi ter se mu prizna status begunca od 14. 12. 2021 dalje.

II. Sodna odločba o priznanju statusa begunca z dnem vročitve pravnomočne odločbe tožniku velja kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

Obrazložitev

_Izpodbijana odločba_

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito. To je storila z odločbo z dne 14. 3. 2016, ki jo je Upravno sodišče s sodbo I U 545/2016-8 odpravilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek. Presodilo je, da je tožena stranka kršila tožnikovo pravico do izjave, ker je uporabila njegove izjave iz odločb madžarskih organov, ne da bi ga seznanila s slovenskimi prevodi odločb. Poleg tega bi morala tožnika opozoriti na ugotovljena neskladja v izjavah, tožnikove trditve pa bi morala presoditi tudi v luči preganjanja zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini. Zoper navedeno sodbo je tožena stranka vložila pritožbo, ki jo je Vrhovno sodišče s sodbo I Up 208/2016 zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Z odločbo z dne 12. 3. 2019 je tožena stranka ponovno zavrnila tožnikovo prošnjo. Upravno sodišče je s sodbo I U 617/2019-26 navedeno odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek. Presodilo je, da tožena stranka ni sledila zgoraj navedenim sodbam, ker tožnika ni pozvala k pojasnilu o nejasnostih v njegovih izjavah. Menilo je, da se tožena stranka ni ustrezno opredelila do zatrjevanega preganjanja tožnika zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini. Toženi stranki je naložilo, da v ponovnem postopku presodi, ali so nova dejstva in dokazi, ki jih je tožnik po izdani odločbi z dne 14. 3. 2016 uveljavljal v postopku, dopustna novota.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka uvodoma povzela tožnikove navedbe ob vložitvi prošnje, da je musliman in državljan Gvineje, kjer je končal tri leta osnovne šole. Izvorno državo je zapustil 22. 11. 2011, ker so nanj streljali vojaki in ga ob pobegu ustrelili v nogo. Njegova družina je bila sicer zaradi sodelovanja s Portugalci preganjana že od časa kolonializma, zaradi česar so morali spremeniti priimek. Očetov oče je bil pri begu iz države ubit leta 1970, ubili pa so tudi mamo, ki je bila najdena v obcestnem jarku. Meni, da bi v primeru vrnitve ubili tudi njega.

3. Iz povzetka tožnikovih izjav na osebnem razgovoru dne 30. 11. 2015 je razvidno, da je vlada po osamosvojitvi Gvineje leta 1958 želela odstraniti njegovo družino, ker naj bi pomagala belcem kolonizirati državo. Starega očeta, ki je bil nasprotnik vlade in vodja afriških socialistov, so leta 1970 aretirali. Leta 1978 so ga mučili in nato obesili. Brat starega očeta je hotel pobegniti, vendar so ga na meji aretirali. Takrat so se ostali člani družine odločili, da se preselijo v mesto B. in spremenijo priimek iz C. v D. Tožnikov oče je bil ubit leta 2003, zaradi česar je mama izgubila razum, tožnik pa se je preselil k stricu v E. 4. Tožnik je pojasnil, da je bil njegov stric vojak in telesni stražar predsednika Dadisa Camare. Ta je 28. 9. 2009 odobril zborovanje opozicije na stadionu, na katerem je vojska ubila 200 ljudi, organizacije pokola pa obtožil tožnikovega strica. Nato je stric dne 3. 12. 2009 ustrelil predsednika in pobegnil. Tožnik je z drugim stricem F. še naprej naprej živel v isti hiši, ki so jo po streljanju dvakrat obiskali vojaki, vendar niso naredili ničesar. Ključni dogodek, zaradi katerega je zapustil izvorno državo, se je zgodil 22. 11. 2011, ko so vojaki prišli ponoči in zamaskirani. Takrat je zbežal, saj je slišal poveljnikov ukaz, naj gredo v hišo. Preplezal je zid, ko so ga ustrelili v nogo. Šel je k stričevem prijatelju, ki mu je oskrbel rano in ga odpeljal do pristanišča, kjer se je vkrcal na ladjo. Meni, da je bilo v Gvineji ogroženo njegovo življenje, saj ga je hotela vojska ubiti, kot je ubila že njegovo družino.

5. Na osebnem razgovoru je tožena stranka zaradi odsotnosti dokumenta za ugotavljanje istovetnosti preverjala tudi tožnikovo poznavanje Gvineje in mesta E., kjer je nazadnje živel. 6. V ponovnem postopku je tožena stranka s tožnikom 11. 3. 2021 opravila nov osebni razgovor.

7. Tožena stranka je presodila, da tožnik prihaja iz Gvineje in mesta E., vendar njegova identiteta ni ugotovljena. Predloženi rojstni list namreč nima fotografije, zato z njim ni mogoče ugotoviti tožnikove istovetnosti. Poleg tega gre za digitalno preslikavo dokumenta, zaradi česar ni mogoče preveriti njegove pristnosti. S tem v zvezi je tožena stranka izpostavila, da je tožnik rojstni list predložil šele 6. 2. 2019, čeprav je v drugem osebnem razgovoru navedel, da ga je pridobil že avgusta 2016. Tožnik je pojasnil, da mu je takrat rojstni list po elektronski pošti posredoval stričev prijatelj. Ta je na njegovo prošnjo odšel v njihovo hišo, kjer je našel rojstni list. Po oceni tožene stranke je malo verjetno, da bi bil rojstni list po petih letih še vedno v hiši, za katero je tožnik najprej zatrjeval, da je bila uničena in porušena, drugič pa, da je bilo po odhodu uniformiranih oseb v njej vse razmetano.

8. Tožena stranka je še ugotovila, da se navedeni rojstni list razlikuje od tistega, ki ga je tožnik predložil v postopku sklenitve zakonske zveze.1 Ko je bil tožnik na drugem osebnem razgovoru pozvan, naj poda pojasnila glede ugotovljenih neskladij, je navedel, da je originalni rojstni list tisti, ki ga je predložil v azilnem postopku. Na vprašanje, ali dokument iz postopka za sklenitev zakonske zveze torej ni njegov rojstni list, ni želel odgovoriti. Pojasnil je, da je drugi rojstni list pridobil, ker na upravni enoti ni mogel urejati zadev z rojstnim listom iz postopka mednarodne zaščite. Podatki na dokumentih se razlikujejo, ker prvi vsebuje izjavo njegovega očeta, drugi pa njegovo izjavo. V Gvineji namreč na rojstni list zapišejo, kar želiš. Ker ima v Sloveniji na vseh dokumentih napisan priimek C., je pridobil potni list s tem priimkom. Kot datum izdaje dokumenta je sicer želel, naj napišejo datum 1. 1. 1995, vendar so napisali 12. 1. 1995. V zvezi s krajem rojstva je pojasnil, da je rojen v kraju B., vendar je v Sloveniji povedal, da je prišel iz E., kamor se je preselil pri osmih letih. Ker je v postopku za mednarodno zaščito navedeno, da živi v G., je želel enak podatek na rojstnem listu.

9. Tožnik je navedel, da je tukaj svoboden in noče biti več D., saj se piše C. in želi, da ga ljudje tako kličejo. Istovetnost pa dokazuje z rojstnim listom, ki ga je predložil v postopku mednarodne zaščite in vsebuje izjavo njegovega očeta. Na vprašanje, kako je lahko dobil dokumente na priimek C., če je predhodno zatrjeval, da so vsi dokumenti v Gvineji na priimek D., je pojasnil, da si je dal izdelati rojstni list na priimek C., ker ni več v Gvineji. Navedel je, da se na rojstni list zapišejo podatki, kot jih želi tisti, ki ga zahteva, zato vztraja, da sta oba rojstna lista njegova.

10. Tožena stranka je menila, da tožnikova pojasnila niso prepričljiva, saj ni verjetno, da bi lahko iz izvorne države pridobil rojstni list s poljubnimi podatki. Prijava rojstva mora biti namreč zabeležena v uradnih evidencah, ki jih ni mogoče poljubno spreminjati na tako enostaven način. Zato je presodila, da tožnik zavaja pristojni organ in poskuša prikriti svojo identiteto. Poudarila je, da je v obravnavani zadevi istovetnost tožnika bistvenega pomena, saj razloge za vložitev prošnje povezuje s sorodstvom z določeno osebo in zgodovino družine, ki naj bi ji pripadal. 11. V nadaljevanju je tožena stranka presojala splošno verodostojnost tožnika in pri tem v skladu z uveljavljeno upravno sodno prakso sledila kriterijem: (1) notranja in (2) zunanja (ne)konsistentnost tožnikovih izjav ter (3) odgovor na vprašanje, ali je mogoče priznati verjetnost obstoja dogodkov, kot jih je opisal tožnik.

12. Tožena stranka je najprej presojala izjave tožnika glede potnega lista, ki ga je predložil v postopku za sklenitev zakonske zveze. Na drugem osebnem razgovoru je navedel, da ne ve, kje je potni list, nato pa, da je na policiji, ker ni dobro narejen. S tem je tožnik po mnenju tožene stranke poskušal prikriti, da mu je policija potni list odvzela zaradi suma ponareditve, zaradi česar je bila zoper njega vložena kazenska ovadba. Po preiskavi v Nacionalnem forenzičnem laboratoriju je bilo namreč ugotovljeno, da so biografske strani potnega lista prenarejene. V zvezi s pridobitvijo potnega lista je tožnik na osebnem razgovoru navedel, da mu je pri tem leta 2018 pomagal stričev prijatelj, kateremu je posredoval le svoje osebne podatke in prstni odtis. Zakaj je na potnem listu naveden datum izdaje 11. 8. 2017, ni znal pojasniti. Nasprotno je tožnik na razgovoru s policisti PP Vrhnika dne 7. 12. 2020 navedel, da je sam leta 2017 v izvorno državo poslal fotografijo in papir ter uradno zaprosil za izdajo potnega lista. Glede na navedeno je tožena stranka presodila, da tožnik v tem delu namerno zavaja pristojni organ.

13. Po presoji tožene stranke tožnik tudi ni prepričljivo pojasnil, kako je lahko v dveh postopkih predložil dva rojstna lista na različnih obrazcih in z različnimi osebnimi podatki. Glede rojstnega lista, ki ga je predložil v obravnavani zadevi, je tožnik navedel, da mu ga je avgusta 2016 po elektronski pošti poslal stričev prijatelj. Našel naj bi ga v hiši, v kateri je tožnik živel pred odhodom iz izvorne države. Pri tem tožnik ni znal pojasniti, kako je lahko stričev prijatelj našel rojstni list pet let po njegovem odhodu. Tožena stranka je ponovno ocenila, da je malo verjetno, da bi bil rojstni list še vedno v hiši, iz katere je moral tožnik pobegniti, iz nje pa so odpeljali tudi strica, ki naj bi bil kasneje ubit. 14. Drugačne so tudi tožnikove izjave glede stričevega prijatelja, saj je na prvem osebnem razgovoru dejal, da mu je ime K. K., na drugem pa je navedel ime L. L. Na drugem razgovoru je pojasnil, da gre za isto osebo, ki ima na internetu ime K. K. Na vprašanje, zakaj ni že na prvem razgovoru navedel pravega imena, je izjavil, da o tem ni bil vprašan in da ne ve, zakaj ima na internetu napisano drugačno ime. Tožena stranka je ocenila, da pojasnilo tožnika ni prepričljivo. Če bi bilo stričevemu prijatelju res ime L. L., bi po mnenju tožene stranke tožnik ves čas uporabljal navedeno ime, ne glede na to, kako se ta oseba predstavlja na internetu.

15. Tožena stranka je zasledila neskladja tudi v drugih izjavah tožnika. Na prvem osebnem razgovoru je tožnik zatrjeval, da predsednika Camare ni nikoli srečal, nasprotno pa je na drugem razgovoru navedel, da je pogosto hodil k njim in ga je osebno poznal. Po oceni tožene stranke si nasprotujejo tudi tožnikove izjave glede njegovega domnevnega starega očeta. Tožnik na prvem razgovoru o njem ni govoril, njegovo pojasnilo na drugem razgovoru pa je bilo, da o tem ni bil vprašan. Na drugem razgovoru je najprej zatrjeval, da ga stari oče sploh ne pozna, nato pa, da ga je večkrat videl. Navedbe tožnika, da naj bi mu leta 2018 stari oče povedal, da je njegov stric v zaporu in da naj bi s starim očetom govoril, ko je stričev prijatelj prišel k njemu po dokazila, pa so v nasprotju z izjavo, da stikov s starim očetom od odhoda iz države leta 2011 ni več imel. Tudi izjave v zvezi z domnevnim stricem M. M. so po oceni tožene stranke neprepričljive. Na prvem razgovoru je tožnik najprej dejal, da je stric po streljanju na predsednika še prihajal dvakrat na teden domov, nato pa, da ga po dogodku ni več videl. Na drugem razgovoru je navedel, da stric po streljanju ni več hodil domov, vendar je bil 22. 11. 2011, ko je sam zapustil državo, še vedno v oporišču. Navedeno je po presoji tožene stranke v nasprotju s proučenimi informacijami in izjavo prosilca, da so 22. 11. 2011 iskali njegovega strica. Če je bil tožnikov stric takrat v oporišču, po prepričanju tožene stranke ne bi imeli razloga, da ga iščejo doma.

16. Glede na navedeno je tožena stranka ocenila, da tožnik ni prepričljivo pojasnil bistvenih neskladij, ki se nanašajo na razlog za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, zaradi česar so v njegovih izjavah notranja neskladja in nekonsistentnosti.

17. Pri primerjavi tožnikovih izjav z objektivnimi informacijami o izvorni državi (zunanja konsistentnost) je tožena stranka ugotovila, da se izjave glede sorodstvenih razmerij razlikujejo od javno dostopnih verodostojnih informacij.2 Pojasnila tožnika pa niso odpravila dvoma tožene stranke v sorodstveno razmerje z M. M. Meni, da so bile navedbe tožnika posplošene in neprepričljive, poleg tega so navedene informacije tudi lahko dostopne na internetu.

18. Ob presoji, ali je mogoče priznati verjetnost dogodkov, kot jih je opisal tožnik, je tožena stranka uvodoma ocenila, da tožniku ni mogoče očitati, da se ni kar najbolj potrudil pri utemeljevanju svoje prošnje (prva alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1). Ne glede na navedeno pa po presoji tožene stranke tožnik ni izpolnil svojega bremena dokazovanja.

19. V zvezi z drugo alinejo tretjega odstavka 21. člena ZMZ-13 je tožena stranka ugotovila, da je tožnik sicer predložil slabo digitalno kopijo rojstnega lista, ki pa ne izkazuje njegove identitete, poleg tega se razlikuje od rojstnega lista, ki ga je predložil v postopku sklenitve zakonske zveze. Tudi predložene fotografije in izjave tožnikovega starega očeta, ki jih je tožena stranka ocenila kot nekonsistentne, imajo po njeni presoji zanemarljivo dokazno vrednost. Zato je presodila, da tožnik svojih navedb ni podprl z verodostojnimi dokazi.

20. V nadaljevanju je tožena stranka presojala merilo iz četrte alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-14 in ugotovila, da je tožnik za zaščito zaprosil, kakor hitro je bilo mogoče. 21. Tožena stranka je ocenila, da tožnik ni splošno verodostojen, saj so njegove izjave neprepričljive in neverjetne.

22. Okoliščine, s katerimi tožnik utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito, je tožena stranka najprej presojala v okviru pogojev za priznanje statusa begunca. Kljub ugotovitvi, da tožnik zaradi neprepričljivih in nekonsistentnih izjav ni verodostojen, je proučila informacije o dogodkih na stadionu v E. septembra 20095 in o M. M.6, ter jih primerjala s tožnikovimi izjavami.

23. Tožena stranka je presodila, da dogodek na stadionu nima vpliva na odločanje o tožnikovi prošnji, saj sam v dogajanju ni bil udeležen. V zvezi z domnevnim tožnikovim stricem je menila, da bi tožnik moral vedeti, da je M. M. zdravnik kardiolog, če bi bila res v sorodu. Ko je bil tožnik z ugotovitvami soočen na drugem osebnem razgovoru, je navedel, da prej o tem ni govoril, ker se mu ni zdelo pomembno. Poleg tega je dejal, da je bil stric sicer vojak, vendar tega ni želel, ker je študiral medicino. Na vprašanje pooblaščenca je navedel še, da je stric od leta 1990 delal kot prostovoljec, leta 2001 pa je uradno postal pripadnik vojske. Po mnenju tožene stranke tožnik ni navedel nobenih novih informacij o domnevnem stricu, razen, da je imel lekarno in da je izvajal cepljenja, česar pa proučene informacije ne potrjujejo. Tožnikove informacije glede atentata se sicer ujemajo s proučenimi informacijami, ki pa so lahko dostopne. Poleg tega je tožnik sam dejal, da je o tem izvedel preko radia in televizije. V nadaljevanju je tožena stranka izpostavila razliko med tožnikovimi izjavami na prvem osebnem razgovoru, da je po poskusu atentata strica poredkoma videval, in proučenimi informacijami, iz katerih je razvidno, da je M. M. leta 2009 pobegnil neznano kam. Ponovno je ugotovila, da je tožnik na drugem razgovoru izjave spreminjal in najprej navedel, da je stric po streljanju hodil domov mogoče dvakrat na teden, nato pa, da ni hodil domov in da je pobegnil iz države. V nasprotju s predhodnimi izjavami in proučenimi informacijami je na vprašanje, kje je bil stric na dan 22. 11. 2011, dejal, da je bil v vojaškem oporišču. 24. Tožena stranka je tožnika pred izdajo odločbe z dne 11. 3. 2019 seznanila, da je bil M. M. prijet in je v zaporu, ter da je njegov ostareli oče, upokojen vojaški general, o sinovi izročitvi izvedel iz časopisov. S tem v zvezi je ugotovila, da tožnik v pisni izjavi z dne 27. 2. 2019 ni podal nobenih novih informacij. Šele na drugem osebnem razgovoru je navedel, da naj bi ga o tem, da je stric od leta 2017 v zaporu, seznanil stari oče. Informacije in dokazila v zvezi s starim očetom pa je podal šele v pripravljalni vlogi z dne 17. 9. 2019. Predložena dokazila po oceni tožene stranke ne dokazujejo, da gre res za tožnikovega starega očeta, poleg tega tožnik ni prepričljivo pojasnil okoliščin njihove pridobitve. Navedel je le, da se L. L., s katerim je v stiku, zaradi lastnega strahu ni želel zglasiti pri starem očetu. Tožnik tudi na drugem osebnem razgovoru ni podal nobenih novih podrobnosti, s katerimi bi bila po mnenju tožene stranke seznanjena oseba, ki govori o svojem starem očetu. Ob upoštevanju, da istovetnost tožnika ni bila ugotovljena, je tožena stranka ocenila, da tožnikova sorodstvena povezava z M. M. ni izkazana.

25. Po napotku sodišča je tožena stranke presojala še morebitno preganjanje tožnika zaradi pripadnost družini kot posebni družbeni skupini.7 Kljub temu, da istovetnost tožnika ni bila ugotovljena, kar je po mnenju tožene stranke bistveno za takšno presojo, je ugotavljala morebitno povezavo z družino C. oziroma D. S tem v zvezi je proučila gradivo, s katerimi je tožnik dokazoval sorodstvo s starim očetom po mamini strani N. N. D.8 Tožena stranka je ugotovila, da iz predloženih fotografij ni razvidno, kdaj in kje so bile posnete. Glede osebne in vojaške izkaznice starega očeta pa je ugotovila, da gre za digitalne preslikave, zaradi česar ni mogoče potrditi njihove pristnosti. Poleg tega je po fotografijah na izkaznicah težko ugotoviti, ali gre za isto osebo, razlikujeta pa se tudi po navedeni višini osebe. Ocenila je, da izjave starega očeta, ki si med seboj nasprotujejo, povečujejo dvom v resničnost tožnikovih navedb. Iz pisne izjave starega očeta namreč izhaja, da naj bi bil tožnik sin njegove najstarejše hčere, nasprotno pa v težko razumljivih in nekakovostnih posnetkih navaja, da je tožnik sin njegovega sina oziroma njegov sin. Druge informacije, ki jih je v zvezi s starim očetom podal tožnik, so splošne in ponavljajo ugotovitve tožene stranke, s katerimi ga je predhodno seznanila. Zato ni sledila tožniku, da je N. N. njegov stari oče. Prav tako je ugotovila, da tožnika ni mogoče povezati z O. O., za katerega je trdil, da je njegov stric, s katerim je po pobegu drugega strica še naprej živel v isti hiši. Proučena poročila navajajo, da je bil O. O. aretiran na domu očeta N. N. v noči iz 22. na 23. 11. 2011 in da je pri poskusu pobega umrl. Navedeno se po mnenju tožene stranke ne sklada z izjavami tožnika, da so mu ljudje povedali, da je bil stric ubit v hiši, kjer sta živela, ko se je vrnil preverit dogajanje. Tožena stranka je še ugotovila, da tožnika ni mogoče povezati niti z drugimi pripadniki družine C., saj za to ni predložil dokazil, podane informacije v zvezi z njimi pa so neprepričljive in enake tisti, ki jih je pridobila sama. Nasprotja so tudi v tožnikovih izjavah glede razloga za preganjanje družine, saj je najprej zatrjeval, da je bila družina preganjana, ker je praded sodeloval s Portugalci, nato pa je navajal sodelovanje s Francozi.

26. Tožena stranka je dvomila v pojasnilo tožnika, da se je družina lahko le s spremembo priimka izognila preganjanju, dva člana (M. M. in N. N.) pa sta postala tudi pripadnika vojske in bila vpeta v oblastne strukture v Gvineji. Menila je, da bi pri osebi, ki je tako blizu predsednika, preverili tudi njeno poreklo in spremembe priimka ne bi bilo mogoče prikriti. Po presoji tožene stranke je prav tako malo verjetno, da bi bila družina še vedno preganjana zaradi zamer iz kolonialnih časov. Poleg tega tožnik iz Gvineje ne bi mogel pridobiti dokumentov na ime C., če bi bila družina res preganjana na zatrjevani način. Zato je v nasprotju s stališčem sodišča presodila, da družine D. oziroma C. ni mogoče opredeliti kot posebne družbene skupine.

27. V zvezi z dogodkom, zaradi katerega je tožnik 22. 11. 2011 zapustil izvorno državo, je tožena stranka menila, da glede na neprepričljive izjave tožnika ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, zakaj je vojska takrat prišla do hiše. Dvomi, da je vojska iskala domnevnega strica tožnika, saj ni logično, da bi jih pred tem toliko časa pustili pri miru. Tožnik je namreč sam zatrjeval, da od leta 2009 do 2011 niso imeli nobenih problemov. Ugotovila je še, da poškodbe tožnikove noge in vzroka zanjo ni mogoče verjetno povezati z zatrjevanim preganjanem zaradi pripadnost družini.

28. Tožena stranka je sprejela stališče, da tožnik ni izkazal sorodstvene povezave z M. M. in drugimi člani družine C. oziroma D., zaradi česar ne more uveljavljati preganjanja zaradi pripisanega političnega prepričanja ali pripadnosti družini kot posebni družbeni skupini. Ob takem stanju stvari tožnik po presoji tožene stranke ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca.

29. Tožena stranka je še presojala, ali je tožnik upravičen do statusa subsidiarne zaščite. Menila je, da so tožnikove navedbe, da bo v primeru vrnitve v Gvinejo mučen in ubit, pavšalne in premalo konkretizirane. Zato je ocenila, da ne izpolnjuje pogojev iz prve in druge alineje 28. člena ZMZ-1. Zaradi neverodostojnosti njegovih izjav in dejstva, da sorodstvena povezava z družino C. oziroma D. ni bila ugotovljena, je še presodila, da ni mogoče zaključiti, da bi mu ob vrnitvi grozila resna škoda v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ-1. _Bistvo tožnikovih navedb_

30. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, napačno ugotovljenega dejanskega stanja ter kršitve pravil postopka. Meni, da je tožena stranka napačno presojala obstoječe dokaze in mu kršila pravico do izjave, ker ga ni soočila z določenimi zatrjevanimi neskladji. Opozarja tudi na ravnanje tožene stranke v prejšnjih postopkih, saj naj bi tožena stranka z neupoštevanjem navodil sodišča ravnala v slabi veri in neupravičeno zavlačevala postopek. Predlaga naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije.

31. V zvezi s potnim listom, ki ga je predložil v postopku sklenitve zakonske zveze, se tožnik ne strinja z očitki tožene stranke, da je na osebnem razgovoru prikril, da je potni list prenarejen. Na razgovoru je namreč povedal, da je potni list pri policiji, ker ni dobro narejen. Poudarja, da je končal tri leta osnovne šole, zato ni mogoče pričakovati, da bo uporabljal pravilno strokovno terminologijo. Glede postopka s policijo pa ni bil vprašan in ni imel možnosti pojasniti neskladij med svojimi izjavami na osebnem razgovoru in na PP Vrhnika. Navaja, da so bili ostali predloženi dokumenti overjeni na gvinejskem in slovenskem veleposlaništvu v Beogradu, zaradi česar so pristni. Ob sklicevanju na kanadsko poročilo in poročilo Unicefa pojasnjuje, da je mogoče dokumente v Gvineji pridobiti le na podlagi klica pristojnim organom in plačane takse. Da na takšen način dokumentov ni mogoče pridobiti, tožena stranka ni utemeljila z nobenim virom. Po oceni tožnika takšni dokumenti sicer res nimajo velike dokazne vrednosti, vendar gvinejska administracija deluje na opisan način. Zato meni, da mu ni mogoče očitati, da je želel prikriti svojo identiteto in da ni verodostojen. Poudarja še, da so mu dokumente izdali administrativni organi, ki z vojsko nimajo direktne povezave, zato njihova pridobitev ne pomeni, da ga vojska ob vrnitvi ne bi preganjala.

32. Tožnik se prav tako ne strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da naj bi rojstni list v obravnavani zadevi predložil šele 6. 2. 2019, čeprav ga je pridobil že leta 2016. Navaja, da je bil rojstni list v spis vložen 23. 8. 2016 kot priloga dopolnitve odgovora na pritožbo tožene stranke na Vrhovno sodišče. V zvezi s pridobitvijo rojstnega lista trdi, da tožena stranka ni utemeljila, zakaj ni verjetno, da je stričev prijatelj po petih letih rojstni list našel v porušeni hiši. Meni, da bi mu morala tožena stranka dati možnost pojasniti, kaj je mislil z izjavo, da je bila hiša porušena. Z navedenim namreč ni želel povedati, da je bila hiša zravnana s tlemi, zaradi česar v njej ne bi bilo mogoče več najti njegovih stvari, ampak da je bila brez vrat, okna so bila razbita, nekateri zidovi pa so bili delno porušeni. Pojasnjuje, da so se ljudje hiše izogibali, ker niso želeli biti povezani z njihovo družino. Zato je popolnoma verjetno, da se vanjo ni nihče naselil, saj je še danes ni mogoče prodati ali oddati v najem.

33. V nadaljevanju se tožnik v zvezi z okoliščinami smrti strica O. O. sklicuje na predloženo poročilo Odbora ZN proti mučenju, iz katerega je razvidno, da so bile dne 22. 11. 2011 in 23. 11. 2011 vojaške akcije izvedene v dveh prebivališčih polkovnika N. N. Navedeno po mnenju tožnika ne pomeni, da je bil stric aretiran tam, kjer je dejansko živel njegov dedek, temveč da je bila hiša v njegovi lasti. Sam je izpovedal, da je šlo za hišo v družinski lasti in da je o okoliščinah stričeve smrti izvedel od drugih ljudi, zato mu morebitnih neskladij v zvezi s tem ni mogoče šteti v škodo.

34. V zvezi s presojo skladnosti izjav glede poznanstva predsednika Camare navaja, da s tem neskladjem ni bil soočen.

35. Glede ugotovljenih neskladij v zvezi s tem, kdaj je nazadnje videl strica M. M., se tožnik sklicuje na v drugem upravnem sporu podana pojasnila, ki po presoji sodišča niso bila očitno neprepričljiva.9 Navaja, da strica po streljanju na predsednika ni več videl. Trdi, da ni izjavil, da so 22. 11. 2011 vojaki iskali njegovega strica, temveč da so jih želeli likvidirati, ker so bili pripadniki družine D. Poleg tega je po mnenju tožnika oblast s preganjanjem družine vršila pritisk na strica, da bi se predal. Meni, da je glede vprašanja, kje je bil takrat njegov stric, prišlo do pomote, saj je pred tem navedel, da je po streljanju na predsednika zapustil državo, zato ni smiselno, da bi takoj za tem trdil, da je bil v vojaškem oporišču. Navedeno tudi ni smiselno glede na to, da je iz informacij o izvorni državi razvidno, da so strica prijeli šele decembra 2016 v Senegalu. Navaja še, da glede stričeve zdravniške izobrazbe na prvem osebnem razgovoru ni bil vprašan, tudi glede pojasnil v zvezi s tem pa je sodišče presodilo, da niso očitno neprepričljiva. Meni, da ni utemeljen zaključek tožene stranke, da bi moral vedeti, da je bil stric kardiolog, ker mu je o njem pripovedovala mama. Mamo je namreč zapustil pri osmih letih, zato si tega ne bi zapomnil. Poleg tega otroci pri tej starosti niti ne vedo, kaj pomeni kardiolog. Razhajanje glede leta vključitve strica v vojsko pa je po mnenju tožnika nebistvena podrobnost. 36. Glede preganjanja družine C. tožnik pojasnjuje, da je na obeh osebnih razgovorih zatrjeval, da njihovo družino preganjajo zaradi sodelovanja starega očeta s Portugalci. Strinja se, da je na razgovoru leta 2015 omenil tudi Francoze, vendar to po mnenju tožnika ne pomeni, da so si izjave v nasprotju. Zakaj na drugem razgovoru ni omenil Francozov, ni bil vprašan.

37. Tožnik v nadaljevanju navaja, da z izjavo, da ga stari oče ne pozna, ni mislil, da ga še nikoli ni videl, ampak da njim ni preživel veliko časa. Ob obiskih se je stari oče namreč pogovarjal s stricem, z njim pa se ni ukvarjal. Poleg tega je izjavil, da s starim očetom po odhodu iz Gvineje nista bila v stiku, ker nimata rednega kontakta. Z njim je govoril le enkrat preko stričevega prijatelja, ko mu je povedal, da je stric v zaporu. Zato meni, da so zmotne ugotovitve tožene stranke o nedoslednosti njegovih izjav. Poleg tega meni, da bi morala tožena stranka glede na presojo, da bi tožnik moral poznat več podrobnosti o starem očetu, pojasniti, za katere podrobnosti gre.

38. Z nadaljnjimi tožbenimi navedbami je izraženo nestrinjanje s presojo gradiva, s katerim je tožnik dokazoval sorodstveno povezavo s starim očetom N. N. Po mnenju tožnika je iz predloženih fotografij, na katerih stari oče drži svojo osebno in vojaško izkaznico, razvidno, da gre za isto osebo. Poleg tega je razvidno, da so bile fotografije posnete istočasno kot drugi posnetek, saj je dedek isto oblečen in sedi na istem stolu. S tem v zvezi meni, da bi morala tožena stranka ob presoji, da ni mogoče ugotoviti, ali gre za isto osebo, v skladu s prvim odstavkom 39. člena ZMZ-1 pridobiti izvedensko mnenje. Razhajanje med izkaznicama v navedeni višini osebe pojasnjuje s tem, da pri izdaji dokumentov ne merijo dejanske višine ljudi, temveč povzamejo navedbe osebe ali višino približno ocenijo. Navaja še, da ni mogoče pričakovati, da bi oseba v tujino pošiljala svoje originalne dokumente. Zato ob sklicevanju na sodbo SEU C-921/19 meni, da jim tožena stranka ne bi smela odreči dokazne vrednosti. V nadaljevanju pojasnjuje, da dedek ne zna dobro pisati francosko, zato je pisno izjavo le podpisal in s tem potrdil resničnost vsebine. Ne strinja se s presojo tožene stranke glede nekonsistentnosti v dedkovih izjavah. Trdi, da dedek v tretjem posnetku ni izjavil, da je sam njegov sin, ampak da je M. M. njegov sin. V drugem posnetku pa ga je sicer res poimenoval za sina svojega sina („fils de mon fils“), vendar se v Gvineji beseda „fils“ uporablja na splošno za otroka, ne glede na spol. To pomeni, da ga je dedek poimenoval za „otroka mojega otroka“. Poleg tega je običajno, da se zeta naslavlja kot svojega otroka, zaradi česar je bil tožnikov oče za dedka tudi njegov sin („mon fils“). Meni, da posnetki niso slabe kakovosti, dedkov govor na njih pa je popolnoma razumljiv. V zvezi z očitkom tožene stranke, da ni pojasnil, zakaj je stričev prijatelj kljub strahu leta 2018 odšel k dedku, opozarja, da mu o tem ni bila dana možnost izjave.

39. Glede na navedeno tožnik meni, da je dokazna ocena predloženih dokumentov nepravilna, zaradi česar dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Ne strinja se z oceno o neverodostojnosti in meni, da je izkazal sorodstveno vez z N. N. in M. M. Izpostavlja, da kot pripadnik družine D./C.izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite zaradi preganjanja iz razlogov političnega prepričanja in pripadnosti družini kot posebni družbeni skupini.

40. Tožnik še poudarja, da podporniki bivšega predsednika Camare za izgubo vpliva in položajev krivijo njegovega strica. Zato meni, da bi ga ob vrnitvi zagotovo ubili, saj so prepričani, da je sam stričev sin, ker so ga videli na njegovem domu. Pojasnjuje, da se je v Gvineji 5. 9. 2021 zgodil državni udar, po katerem je na oblasti vojaška hunta s polkovnikom P. P. kot začasnim predsednikom. Glede na to, da ga je preganjala vojska, tožnik meni, da je takšna situacija zanj še posebej nevarna.

_Odgovor na tožbo_

41. Tožena stranka se je v odgovoru na tožbo sklicevala na obrazložitev izpodbijane odločbe. Zavrača očitke, da naj bi neupravičeno zavlačevala postopek in poudarja, da ravnanje v prejšnjih postopkih v obravnavani zadevi ni pomembno. Ne strinja se s tožbenimi navedbami, da predloženo gradivo dokazuje, da je tožnik nečak M. M. Poudarja, da tožnikove istovetnosti ni bilo mogoče nesporno ugotoviti, zaradi česar ni mogoče ugotavljati nadaljnjih sorodstvenih povezav in z njimi povezanih težav. Ob sklicevanju na četrti odstavek 34. člena ZMZ-1 in 97. člen Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) pojasnjuje, da tožnik ni predložil listine, s katero bi lahko dokazal svojo istovetnost. Potni list iz postopka sklenitve zakonske zveze je bil namreč dokazano prenarejen. Glede ostalih listin pa še dodaja, da imajo overjene le podpise in kopije izvirnikov, kar ne dokazuje pristnosti samih izvirnikov oziroma v njih vsebovanih podatkov.

42. V nadaljevanju tožena stranka ponavlja, da ji je bil rojstni list tožnika posredovan šele 6. 2. 2019 in ne že v tožbi z dne 7. 4. 2016. Glede na ugotovljena razhajanja med rojstnimi listi in neprepričljiva pojasnila tožnika vztraja, da tožnik ni verodostojen. Tudi sicer je ocena o neverodostojnosti tožnika temeljila na več elementih, ki jih predstavila in obrazložila v izpodbijani odločbi. Poudarja, da je kljub neugotovljeni istovetnosti tožnika presojala tudi notranjo in zunanjo skladnost njegovih izjav. Meni, da tožnik neskladij v svojih izjavah ni prepričljivo pojasnil, zaradi česar ni verodostojen, prošnja za mednarodno zaščito pa je neutemeljena. Navaja še, da imajo dokazila, ki jih je tožnik predložil za izkazovanja sorodstvene povezave s starim očetom, zaradi neugotovljene istovetnosti in načina njihove pridobitve, manjšo dokazno vrednost. _Pripravljalne vloge strank_

43. Tožnik je v prvi pripravljalni vlogi predložil dodatne dokaze, in sicer družinsko sliko ter novo pisno izjavo in posnetek dedka. Pridobil naj bi jih preko prijatelja, ki mu ga je uspelo nagovoriti, da še enkrat obišče dedka.

44. V drugi pripravljalni vlogi se tožnik strinja, da je v obravnavani zadevi ugotovitev istovetnosti ključnega pomena, vendar meni, da je tožena stranka v zvezi s tem uporabila previsok dokazni standard. Trdi, da se 97. člen ZTuj-2 za prosilce za mednarodno zaščito uporablja zgolj smiselno, upoštevati pa je treba tudi 23. člen ZMZ-1, v skladu s katerim mora uradna oseba upoštevati dokumentacijo, ki jo predloži prosilec, zlasti glede svoje starosti, spola, porekla, vključno s poreklom sorodnikov, istovetnosti, državljanstva itd. Glede na navedeno se ne strinja s toženo stranko, da je istovetnost prosilca ugotovljena, ko predloži uradni dokument s sliko. Meni namreč, da v postopku mednarodne zaščite ne veljajo formalna dokazna pravila, kar naj bi bilo smiselno razvidno tudi iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. Poudarja, da iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice izhaja, da lahko prosilec za dokaz identitete uporabi tudi drug dokument, če zaradi okoliščin, v katerih se je znašel, ne more predložiti originalnega potnega lista. V nadaljevanju navaja, da se v zadevah mednarodne zaščite uporablja dokazni standard razumne verjetnosti, da bi do preganjanja prišlo. Zato meni, da je treba tudi pri presojanju identitete uporabiti ta dokazni standard in ne standarda nesporno ugotovljene istovetnosti, kot trdi tožena stranka.

45. V nadaljevanju se ne strinja z zaključkom tožene stranke, da na ambasadi overjeni dokumenti niso pristni, ker imajo overjene le podpise in kopije izvirnikov. Pojasnjuje, da overitev ne pomeni jamčenja vsebine, pomeni pa potrditev resničnosti podpisa, funkcije podpisnika in pečata na listini. To po mnenju tožnika pomeni, da so dokumente dejansko izdali gvinejski uradniki, zaradi česar jim tožena stranka ne more odreči dokazne vrednosti. Meni, da je dokazno breme na strani tožene stranke, če dvomi v njihovo pristnost. V zvezi s predložitvijo rojstnega lista izpostavlja, da ni razumljivo, zakaj tožena stranka navaja, da je preverila dokumentacijo ob vložitvi tožbe iz leta 2016. Iz tožbenih navedb je namreč razvidno, da je bil rojstni list v spis vložen 23. 8. 2016, kot priloga k dopolnitvi odgovora na pritožbe tožene stranke na Vrhovno sodišče. Glede na navedeno trdi, da je bila tožena stranka z dokumentom seznanjena med pritožbenim postopkom avgusta 2016. 46. Tožnik v tretji pripravljalni vlogi navaja, da je etnična skupina R., katere pripadnik je, tarča trenutne oblasti v Gvineji. Na območjih E., kjer živijo pripadniki te skupine, namreč pogosto potekajo demonstracije opozicije, med katerimi streljajo na civiliste.

47. Tožena stranka v pripravljalni vlogi poudarja, da ob ugotovljeni neverodostojnosti tožnika in dejstvu, da njegova istovetnost ni izkazana, ni mogoče ugotoviti, kdo so osebe na predloženi družinski fotografiji. Tudi sicer so v pripravljalni vlogi tožnika predloženi dokazi po mnenju tožene stranke nedopustna tožbena novota, zato predlaga njihovo zavrnitev. Nadalje navaja, da je pri presoji prošnje za mednarodno zaščitno vezana na trditveno podlago in ob sklicevanju na sodbi Vrhovnega sodišča I Up 41/2016 in I Up 322/2016 meni, da so tožbena novota tudi tožnikove navedbe v zvezi s preganjanjem skupine R. 48. V četrti pripravljalni vlogi se tožnik ne strinja s presojo tožene stranke, da ni mogoče ugotoviti istovetnosti oseb na predloženi fotografiji. M. M., O. O. in N. N. so namreč lahko prepoznavni, saj so njihove fotografije objavljene na internetu. Čeprav je tožnik na sliki še majhen otrok in zato težje prepoznaven, meni, da povezanost z družino dokazuje že dejstvo, da mu je sliko uspelo pridobiti. Ponovno poudarja, da se v zadevah mednarodne zaščite uporablja dokazni standard razumne verjetnosti, da bi do preganjanja prišlo, zato dejstev ni treba dokazati z gotovostjo. Navaja, da je fotografija obstajala že v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta, vendar je takrat ni mogel predložiti, ker ni vedel, da obstaja. V zvezi z videoposnetkom pojasnjuje, da je ta nastal po izdaji odločbe zaradi dvomov tožene stranke glede predhodno predloženih posnetkov, zato gre po njegovem mnenju za dopustne dokaze. S tem v zvezi ob sklicevanju na tretji odstavek 46. člena Procesne direktive, 3. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah in 4. člen Listine ter sodbe SEU C-585/16 in C-652/16 poudarja, da mora sodišče opraviti podrobno ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, kar vključuje tudi naknadne navedbe glede dejanskih elementov, ki se nanašajo na dogodke ali grožnje. Glede na navedeno je po mnenju tožnika treba upoštevati tudi informacije v zvezi z napadi na pripadnike etnične skupine R., saj gre za novo nastalo in bistveno spremenjeno okoliščino glede aktualnih razmer v državi.

49. Sodišče je v okviru materialnega procesnega vodstva tožnika pozvalo, da objektivizira izjave glede ogroženosti s strani podpornikov bivšega predsednika Camare s poročili o izvorni državi. Na poziv sodišča je tožnik vložil pripravljalno vlogo in v njej povzel vsebino več člankov, iz katerih je razvidno, da je Camara v dobrih odnosih s trenutno vladajočo hunto. Camara namreč kljub obtožbi za pokol na stadionu in izdanem nalogu za aretacijo ob vrnitvi v Gvinejo 22. 12. 2021 ni bil aretiran. Začasni predsednik P. P. ga je ob vrnitvi sprejel v predsedniški palači in vodil spravno slovesnost z nekdanjim članom vojaške hunte S. S., med drugim zato, ker imata oba še vedno koristi od velike baze podpornikov. Ob tem naj bi imel Camara tudi pomembno volilno oporišče v svoji domači regiji, kjer naj bi na vsakih volitvah stranki na oblasti dajal navodila za glasovanje. Camara se je nato vrnil v Burkina Faso z diplomatskim potnim listom, ki mu ga je izdal novi vodja hunte.

50. Tožena stranka v odgovoru na pripravljalno vlogo tožnika poudarja, da tožnik nima neposredne povezave z nekdanjim predsednikom Camaro in ni bil udeležen v dogodkih na stadionu. Odgovorne osebe za pokol na stadionu, z izjemo Camare, so v priporu in čakajo na sojenje. Zato meni, da predložene informacije ne dokazujejo ogroženosti tožnika strani podpornikov nekdanjega predsednika.

_Presoja sodišča_

51. Dne 10. 10. 2022 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V dokaznem postopku je pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, pri čemer jih soglasjem strank ni posebej naštevalo. Poleg tega je pregledalo priloge sodnega spisa (A3 do A6) in priloge tožnikove pripravljalne vloge z dne 2. 2. 2022 (sliki in videoposnetek) ter zaslišalo tožnika.

**K I. točki izreka:**

52. Tožba je utemeljena.

53. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri čemer izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 54. Prosilec mora sam navesti vsa v prejšnji točki našteta dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo obstoj njegovega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Za utemeljitev svojih navedb mora prosilec v prvi vrsti sam predložiti tudi vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze. Glede na to, da prosilec za svoje izjave običajno ne more predložiti dokazov, zakon za takšen primer predvideva, da mora pristojni organ pri odločitvi o prošnji upoštevati okoliščine, ki jih določa tretji odstavek 21. člena ZMZ-1.10 Če te niso podane, je mogoče sklepati, da je prosilec lažno predstavil razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito.11 Zato je po presoji sodišča ugotovitev skladnosti in verjetnosti tožnikovih izjav in njegove splošne verodostojnosti12 v obravnavani zadevi podlaga za dokazno oceno njegovih navedb o izpolnjevanju pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Vrhovno sodišče je že presodilo, da je s presojo (ne)verodostojnosti prosilčevih pritožnikovih izjav opravljena presoja izkazanosti razlogov, s katerimi je prosilec utemeljeval prošnjo za mednarodno zaščito.13

55. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka sicer dovolj podrobno ugotovila dejansko stanje, saj je na dveh osebnih razgovorih zaslišala tožnika in zbrala številna poročila o stanju v izvorni državi, vendar je po presoji sodišča izvedla napačno dokazno oceno, ko je na podlagi predloženih dokazov in tožnikovih izjav ocenila, da tožnik ni verodostojen in njegova istovetnost ni izkazana.

56. Ob sklicevanju na 97. člen ZTuj-214 je tožena stranka je ocenila, da na podlagi predložene digitalne preslikave rojstnega lista, ki ne vsebuje fotografije, nikakor ni mogoče ugotoviti istovetnosti tožnika.

57. Takšno stališče tožene stranke je po presoji sodišča napačno. S predložitvijo dokumentov, kot jih predvideva četrti odstavek 97. člena ZTuj-2, se namreč istovetnost prosilca nesporno ugotovi. To pa ne pomeni, da istovetnosti ni mogoče ugotavljati z drugimi dokaznimi sredstvi. Navedeno je razvidno že iz prvega odstavka 23. člena ZMZ-1, v skladu s katerim mora organ pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito upoštevati različna dokazna sredstva, med drugim dokumentacijo, ki jo prosilec predloži glede dokazovanja istovetnosti. Poleg tega je vprašanje istovetnosti prosilca lahko eden izmed elementov v celoviti presoji verodostojnosti tožnika in s tem dokazne ocene o tem, ali je tožnik dokazal utemeljen strah pred preganjanjem v izvorni državi.15 Dokazni standard glede utemeljenega strahu pred preganjanjem pa je po dobrih praksah držav članic EU in priporočilih UNHCR precej nižji od 50% verjetnosti, da osebi grozi preganjanje. Gre za standard razumne verjetnosti, da bi do preganjanja prišlo, tak standard pa je v azilnih zadevah potreben zato, ker je posledica napačne ocene tveganja lahko smrt ali mučenje oziroma nečloveško ali poniževalno ravnanje nad zavrnjenim prosilcem za mednarodno zaščito.

58. Tožena stranka je sicer tožnikove navedbe v zvezi z istovetnostjo presojala tudi kot element notranje konsistentnosti izjav v shemi za oceno verodostojnosti izjav prosilcev za mednarodno zaščito.16 S tem v zvezi je ocenila, da ni podal prepričljivih pojasnil, zakaj se predloženi dokument razlikuje od rojstnega lista, ki ga je predložil v postopku sklenitve zakonske zveze. Vendar pa njena dokazna ocena v tem delu ne omogoča ugotovitve, da tožnik zavaja in poskuša prikriti svojo identiteto. Zaključek tožene stranke namreč izhaja iz predpostavke enakega delovanja slovenskih in gvinejskih upravnih organov, pri čemer pa podlaga za tako sklepanje iz izpodbijane odločbe ni razvidna. Tožena stranka namreč navaja le, da v uradnih evidencah zabeleženih podatkov ni mogoče spreminjati oziroma ni mogoče pridobiti dokumentov s poljubnimi podatki. S tem v zvezi pa je tožnik predložil informacije o izvorni državi, iz katerih je razvidno, da obstajajo resne napake v gvinejski upravi, zato lahko sicer pristni dokumenti vsebujejo očitne anomalije, zaradi pomanjkanja nadzora pa obstajajo pomisleki glede kakovosti registracije in napake pri izpolnjevanju obrazcev. Predloženim informacijam tožena stranka niti v upravnem postopku niti v upravnem sporu ni oporekala in ni predložila svojih informacij, ki bi jim nasprotovale. Zato so po presoji sodišča prepričljive navedbe tožnika, da se podatki rojstnih listov razlikujejo, ker eden vsebuje njegovo izjavo, drugi pa izjavo njegovega očeta. Ob takem stanju stvari pa posamezne razlike v podatkih, ki so navedeni v rojstnih listih, niso bistvene in ne vplivajo na tožnikovo verodostojnost. Upoštevaje, da naj bi tožnikova družina priimek spremenila zaradi strahu pred preganjanjem, so po oceni sodišča življenjsko logične tudi tožnikove navedbe, da je v Sloveniji navedel priimek C. in pridobil temu ustrezne dokumente, ker je tukaj svoboden in ne želi biti več D. 59. Po oceni tožene stranke so malo verjetne tudi tožnikove navedbe, da je stričev prijatelj rojstni list po petih našel v hiši, ki naj bi bila po odhodu vojakov razmetana oziroma porušena. S tem v zvezi je tožena stranka še izpostavila, da je tožnik rojstni list predložil šele 6. 2. 2019, čeprav naj bi ga pridobil že avgusta 2016. 60. Sodišče najprej ugotavlja, da je tožena stranka rojstni list sicer prvič prejela 6. 2. 2019, vendar ga je tožnik predložil že z vlogo z dne 23. 8. 2016 v okviru pritožbenega postopka zoper prvo odločbo tožene stranke z dne 14. 3. 2016.17 Nadalje je po presoji sodišča tožnik v tožbi zadovoljivo pojasnil, da hiša ni bila popolnoma uničena in je bilo v njej še mogoče najti njegove stvari. Ljudje pa so se hiše izogibali in se vanjo niso naselili zaradi strahu, da bi jih povezovali z njihovo družino. Upoštevaje, da je tudi iz drugih izjav tožnika razvidno, da so se ljudje bali povezovanja z njihovo družino (na drugem osebnem razgovoru je izjavil, da je bilo stričevega prijatelja strah oditi v hišo po dokumente, prav tako ga je bilo strah obiskati starega očeta), je po oceni sodišča možno, da je bil rojstni list po petih letih še vedno v zapuščeni hiši in torej navedbe tožnika v zvezi s pridobitvijo rojstnega lista niso neverjetne.

61. Tožena stranka je ocenila, da tožnik namerno zavaja organ tudi zato, ker je želel prikriti, da mu je policija zaradi suma ponareditve odvzela v postopku zakonske zveze predloženi potni list. Presoja tožene stranke ni pravilna. Tožnik je namreč na drugem osebnem razgovoru na vprašanje uradne osebe, kje je potni list, odgovoril: „Ne vem, kje je potni list. Je pri slovenski policiji, ker policija pravi, da ni dobro narejen“.18 Po presoji sodišča tožniku, ki ima končana tri leta osnovne šole, ni mogoče očitati zavajanja, ker je namesto besede „ponarejen“ oziroma „prenarejen“ uporabil besedno zvezo „ni dobro narejen“. Tožena stranka tudi ni verjela tožniku, da je potni list pridobil le s posredovanjem osebnih podatkov in prstnega odtisa v Gvinejo, vendar glede na zgoraj predstavljene informacije in neprerekane tožbene navedbe, da je mogoče dokumente pridobiti le s klicem pristojnim organom, po presoji sodišča takšen način pridobivanja dokumentov ni neverjeten. Na to kaže tudi dejstvo, da je ostale v postopku sklenitve zakonske zveze predložene dokumente, v katerih je prav tako naveden priimek C., overilo gvinejsko veleposlaništvo.

62. Sodišče nadalje ugotavlja, da je tožnik za dokazovanje svoje istovetnosti oziroma sorodstvenega razmerja z N. N. (oziroma ...)19 predložil večje število listinskih dokazov.

63. Predloženi osebna in vojaška izkaznica N. N. po oceni sodišča brez dvoma pripadata isti osebi. Na izkaznicah navedeni podatki so namreč v bistvenem skladni (med drugim je iz osebne izkaznice razviden poklic vojak), razlikujejo se sicer po navedeni višini osebe, kar pa je manjša razlika, v zvezi s katero je tožnik zadovoljivo pojasnil, da ob izdaji izkaznic ne merijo dejanske višine. Poleg tega je razumljivo, da se izkaznici razlikujeta po fotografijah, saj sta bili izdani osem let narazen. Glede na ugotovljeno je očitno, da je ista oseba podpisala tudi predloženo izjavo, saj se podpisa na izjavi in osebni izkaznici že na prvi pogled ujemata. Dejstvo, da je oseba izjavo le podpisala in ne napisala, ob upoštevanju neprerekanih tožbenih trditev, da tožnikov dedek ne zna dobro pisati francosko, po presoji sodišča ne vpliva na njeno dokazno vrednost. Sodišče se ne strinja s toženo stranko, da izjave N. N. v videoposnetkih niso skladne s predloženo pisno izjavo, da je tožnik njegov vnuk. S tem v zvezi je namreč prepričljivo tožnikovo pojasnilo, da se v Gvineji beseda sin „fils“ (sin) uporablja na splošno za otroka in tudi za zeta, zato dedkove izjave, da je tožnik otrok njegovega otroka oziroma zeta niso neskladne. Poleg tega sodišče poudarja, da tožbenih trditev glede navedene neskladnosti tožena stranka ni prerekala, zato jih je že iz tega razloga treba šteti za priznane (214. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Po oceni sodišča tudi ni dvoma, da se izjave glede sorodstva s tožnikom nanašajo prav nanj, saj N. N. med izjavo na drugem posnetku v rokah drži tožnikovo fotografijo.

64. V pripravljalni vlogi z dne 2. 2. 2022 je tožnik predložil dodatne dokaze, ki se nanašajo na že v tožbi zatrjevana sorodstvena razmerja.

65. Vrhovno sodišče je v sklepu I Up 86/2018 ob upoštevanju prakse sodišča Evropske unije (sodba C-585/16) sprejelo stališče, da je treba tretji odstavek 46. člena Procesne direktive 2013/3220 v povezavi s 47. členom Listine Evropske unije o temeljnih pravicah razlagati tako, da mora sodišče države članice, pri katerem je vloženo pravno sredstvo na prvi stopnji zoper odločbo o prošnji za mednarodno zaščito, proučiti tako dejanske in pravne elemente, ki jih je organ upošteval ali bi jih lahko upošteval, kot tudi elemente, ki so se pojavili po tem, ko je organ sprejel odločbo.

66. Sodišče ugotavlja, da je predložena fotografija sicer obstajala že v času odločanja organa prve stopnje, izjava in videoposnetek dedka pa sta nastala kasneje. Po presoji sodišča so na podlagi tretjega odstavka 46. člena Procesne direktive 2013/32 in ob upoštevanju zgoraj predstavljenih stališč dopustni vsi navedeni dokazi. Glede na to, da je v obravnavani zadevi odločilno ugotoviti tožnikovo istovetnosti in pripadnost družini, so novi dokazi za končno odločitev relevantni, zato jih je sodišče dopustilo kljub določbi 52. člena ZUS-1.21 S tem v zvezi je po presoji sodišča življenjsko razumljivo tožnikovo pojasnilo, da v času odločanja organa ni vedel, da družinska fotografija obstaja, saj jo je pridobil šele, ko je prek prijatelja stopil v stik z dedkom, ki je fotografijo imel. Ob upoštevanju siceršnje verjetnosti tožnikovih izjav, je verjetna tudi ta izjava, kar pomeni, da fotografije upravičeno ni mogel predložiti v postopku izdaje upravnega akta.

67. Na družinski fotografiji, na kateri je s primerjavo slike na osebni izkaznici in predhodno predloženih videoposnetkov mogoče prepoznati N. N., sicer ni mogoče identificirati tožnika, vendar po presoji sodišča dejstvo, da je tožnik takšno fotografijo lahko pridobil, kaže na povezanost z družino D. Glede na ugotovitve iz 63. točke obrazložitve te sodbe je po presoji sodišča tudi novo izjavo podpisal N. N., ki v izjavi in videoposnetku med drugim ponovno navaja, da je Š. Š. njegov sin, tožnik pa vnuk.

68. Ob upoštevanju ustreznega dokaznega standarda22 sodišče ocenjuje, da je tožnik s predloženimi dokazi in na to nanašajočimi se izjavami v zadostni meri izkazal svojo istovetnost in zatrjevano sorodstvo s starim očetom N. N. Ob takem stanju stvari pa je izkazano tudi, da je M. M. tožnikov stric. Iz informacij o izvorni državi je namreč razvidno, da je M. M. oče upokojeni vojaški general N. N.23 V nadaljevanju je zato sodišče presojalo tožnikovo verodostojnost in pri tem sledilo uveljavljeni shemi kriterijev za oceno verodostojnosti prosilcev za mednarodno zaščito24, ki jo upoštevala tudi tožena stranka.25

69. Tožena stranka je pri dokazni oceni o notranji nekonsistentnosti tožnikovih izjav ocenila, da tožnik ni verodostojen med drugim zato, ker je na prvem osebnem razgovoru rekel, da predsednika Camare ni poznal, na drugem razgovoru pa, da ga je osebno poznal, saj je pogosto hodil k njim.

70. Iz na to nanašajočih se tožnikovih izjav je razvidno, da je na prvem razgovoru na vprašanje uradne osebe, ali je kdaj srečal predsednika, odgovoril, da ni nikoli prišel. Na drugem razgovoru pa je na vprašanje „Kako to, da je bil M. M. tako blizu predsednika in ga je potem napadel?“ odgovoril:„Musa Dadis Camara je bil kapitan. In je bil prijatelj mojega strica, ki je bil stotnik v vojski. Pogosto je k hodil k nam domov in sem ga poznal. Ves čas sta bila skupaj. Ko je predsednik 2008 umrl, je Dadis Camara prevzel oblast in se razglasil za predsednika. Mojega strica je sprejel kot varnostnika.“26 S tem v zvezi je tožnik na naroku za glavno obravnavo prepričljivo izpovedal, da Camare po tem, ko je postal predsednik ni več poznal. Poznal ga je pred tem, ko je večkrat prišel k njim domov, saj sta bila s stricem sodelavca vojaka. Glede na pojasnilo tožnika, za katerega sodišče ni našlo razlogov, da mu ne bi verjelo, po presoji sodišča izjave z razgovorov niso neskladne. Na drugem razgovoru tožnik namreč v zvezi z obiski Camare tega naslavlja kot kapitana in šele nato izpove o prevzemu oblasti in razglasitvi za predsednika, kar daje podlago za sklep, da jih je obiskoval preden je postal predsednik. Navedeno pa ni v nasprotju s tožnikovo izjavo na prvem razgovoru, da predsednik k njim ni prišel. 71. Po presoji sodišča ni pravilno niti stališče tožene stranke, da so neskladne tožnikove izjave glede poznanstva s starim očetom, ker naj bi na drugem razgovoru najprej zatrjeval, da ga stari oče ne pozna, nato pa, da ga je večkrat videl. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka pri presoji ni upoštevala vseh tožnikovih izjav, saj je tožnik že na razgovoru pojasnil, da čeprav jih je stari oče nekajkrat obiskal, nikoli nista bila skupaj, zato ne šteje, da je to nekdo, ki ga je poznal. Skladne z navedenim so tudi tožbene navedbe, da z izjavo, da ga stari oče ne pozna, ni mislil, da ga nikoli ni videl, temveč, da se z njim ni preživel veliko časa oziroma se z njim ni pogovarjal, saj se je ob obiskih večinoma pogovarjal s stricem. Nadalje je tožnik po presoji sodišča tudi glede stikov s starim očetom po odhodu iz Gvineje že med drugim razgovorom in kasneje v tožbi zadovoljivo razjasnil, da (rednih) stikov z njim ni imel, da pa ga je kontaktiral prek stričevega prijatelja. Zanj je tožnik na prvem razgovoru izjavil, da mu je ime K. K., na drugem pa, da mu je ime L. L. S tem v zvezi je tožnik na drugem razgovoru pojasnil, da je pravo ime stričevega prijatelja L. L., ime K. K. pa uporablja na internetu. Tožena stranka je ocenila, da pojasnila tožnika niso verjetna, s čimer se sodišče strinja. Ni namreč življenjsko prepričljivo, da bi tožnik na razgovoru z uradno osebo namesto pravega imena navajal izmišljeno internetno ime. Ne glede na navedeno pa to ne more imeti odločilnega negativnega vpliva na dokazno oceno sodišča o tožnikovi verodostojnosti. Kljub navedbi drugega imena, je namreč tožnik ves čas konsistentno izpovedoval, da je dokumente in stik s starim očetom pridobil prek stričevega prijatelja.

72. Po oceni tožene stranke si nasprotujejo tožnikove izjave tudi glede tega, kdaj je nazadnje videl strica M. M. Sodišče ugotavlja, da je bil tožnik na prvem osebnem razgovoru, preden je bil vprašan o tem, ali je strica po streljanju na predsednika še kdaj videl, večkrat vprašan o„incidentu“ na stadionu.27 Zato so po oceni sodišča povsem verjetne tožbene navedbe28, da je z odgovorom, da je stric še vedno prihajal domov imel v mislih dogodke na stadionu in ne streljanja na predsednika. Navedeno je še toliko bolj verjetno tudi glede na to, da je tožnik takoj za tem izjavil, da strica po streljanju niso več videli, ker je zapustil državo. Tožena stranka je izpostavila še neskladnost tožnikove izjave na drugem razgovoru, da je bil ob njegovem odhodu iz Gvineje 22. 11. 2011 stric še vedno v oporišču. S tem v zvezi je iz tožnikovega trditvenega gradiva razvidno, da je prišlo do pomote, saj je pred tem vprašanjem navedel, da je stric po streljanju zapustil državo. Zato ni smiselno, da bi takoj za tem trdil, da je bil stric dejansko v vojaškem oporišču v Gvineji. Sodišče ugotavlja, da je tožnik na drugem razgovoru pred in po sporni izjavo večkrat odgovoril, da je stric po streljanju pobegnil iz države oziroma da ga ni več videl.29 Enako je tožnik navajal že ob vložitvi prošnje30 in na prvem osebnem razgovoru. Po presoji sodišča tožnik ves čas zasleduje osnovno zgodbo in gre v delu, v katerem mu tožena stranka očita neskladnost, za nepomembno nekonsistentnost. 73. Glede na navedeno so po presoji sodišča tožnikove izjave notranje skladne in verjetne. Sodišče je zato v nadaljevanju presojalo, ali so tožnikove izjave skladne z objektivnimi informacijami o izvorni državi (zunanja konsistentnost izjav).

74. Tožena stranka je ocenila, da tožnikove izjave v zvezi z zatrjevanim sorodstvenim razmerjem z M. M. odstopajo od javno dostopnih informacij.31 Menila je namreč, da bi tožnik moral vedeti, da je stric po izobrazbi kardiolog. S tem v zvezi je tožnik na drugem razgovoru pojasnil, da o tem ni govoril, ker se mu to ni zdelo pomembno, da pa je bil stric dolgo časa vojak, vendar tega ni želel, ker je študiral medicino. Sodišče ocenjuje, da so pojasnila tožnika prepričljiva. Glede na njegove navedbe, da je pri stricu živel od leta 2003 dalje32, pred tem pa ga ni nikoli videl, je po presoji sodišča življenjsko logično, da je tožnik strica, ki se je v vojsko vključil leta 2001, poznal predvsem kot vojaka in zato o njegovi zdravniški izobrazbi na prvem razgovoru ni govoril. Da je tožnik govoril o stričevi vojaški službi je razumljivo tudi zato, ker so zatrjevani razlogi preganjanja povezani prav z ravnanji strica, ki jih je izvedel kot vojak oziroma osebni stražar predsednika. Tožena stranka je še izpostavila, da je iz pridobljenih informacij razvidno, da se je M. M. v vojsko vključil 2001 in ne 1990, kot je to navedel tožnik. S tem v zvezi so ob dejstvu, da je bil M. M. leta 2001 zaradi znanja borilnih veščin nemudoma vključen v elitno skupino vojske, prepričljiva pojasnila tožnika, da je stric leta 2001 uradno postal pripadnik vojske, vendar je že od leta 1990 delal kot prostovoljec. Izjave tožnika, da je stric po streljanju zapustil državo in ga ni več videl, pa so skladne z informacijami, da je M. M. po streljanju leta 2009 pobegnil v tujino.

75. Tožena stranka še ocenjuje, da je tožnik podal skope informacije o starem očetu, o katerem bi po njenem mnenju moral vedeti več podrobnosti. Ker je sodišče že presodilo, da je tožnik izkazal sorodstvo s starim očetom, ocena tožene stranke v tem delu ni pravno pomembna, ob upoštevanju navedb tožnika, da starega očeta ni dobro poznal, pa niti ni pravilna.

76. Ob sklicevanju na informacije, da je bil O. O. ubit na domu svojega očeta polkovnika N. N., je tožena stranka kot neprepričljivo ocenila tožnikovo izjavo, da je bil stric O. O. ubit v hiši, v kateri sta skupaj živela. Iz poročila Odbora ZN proti mučenju, na katerega se sklicuje tožnik, je razvidno, da je bila vojaška akcija za zajetje sorodnikov M. M. izvedena na dveh bivališčih polkovnika N. N. Glede na navedeno je po presoji sodišča možno, da je imel N. N. v lasti dve hiši in da v eni sam ni prebival, sta pa v njej živela njegov sin in tožnik. To pa pomeni, da je izkazana verjetnost tožnikovih izjav in neprerekanih tožbenih trditev, da je bila hiša, v kateri je bil O. O. aretiran, sicer lahko v lasti starega očeta, vendar v njej dejansko ni živel. 77. Nadalje so po oceni tožene stranke izjave tožnika v zvezi s preganjanjem družine C. splošne in izhajajo iz javno dostopnih informacij, zaradi česar ob ugotovljeni neverodostojnosti tožnika ne morejo potrditi njegove povezanosti z družino C. Navedeno sicer drži, vendar ob predpostavki, da je takšna ocena tožene stranke pravilna. Glede na dosedanjo presojo tožnikovih izjav, v okviru katere je sodišče ugotovilo, da je tožnik verodostojen, sodišče ni našlo razlogov, da mu ne bi verjelo tudi v tem delu. S tem v zvezi je tožena stranka izpostavila neskladnost tožnikove izjave, da je bil njegov stari oče T. T. usmrčen 1978, z informacijami o izvorni državi, iz katerih je razvidno, da se je to zgodilo leta 1971. Upoštevaje, da gre za dogodke, ki so se zgodili več kot dve desetletji pred tožnikovim rojstvom, gre po oceni sodišča za manjšo nedoslednost, ki ne vpliva na tožnikovo verodostojnost. Prav tako je napačna ocena tožene stranka o neskladnosti tožnikovih izjav, ker je v pisni izjavi z dne 27. 2. 2019 navajal sodelovanje družine s Francozi, na osebnih razgovorih pa je omenjal sodelovanje s Portugalci. Tožena stranka namreč ni upoštevala, da je tožnik že na prvem osebnem razgovoru izjavil, da so njegovi stari starši Portugalcem dali zemljo za naselitev, po odhodu Portugalcev pa so se tam naselili Francozi.33 Tudi sicer pa po presoji sodišča tožnik ves čas zasleduje osnovno zgodbo, da je bila družina preganjana zaradi sodelovanja s kolonialisti. Tožena stranka je še ocenila, da ni verjetno, da bi se lahko družina le s spremembo priimka izognila preganjanju. Tudi v tem delu ocena tožene stranke po presoji sodišča ni pravilna, saj ni upoštevala vseh na to nanašajočih se izjav tožnika. Tožnik je namreč na obeh osebnih razgovorih navajal, da družina ni le spremenila priimka, temveč je tudi zapustila mesto in se preselila v B., kjer pa so rekli, da prihajajo iz Tisigoduja, ker je iz tam priimek D.34 Glede na navedeno je po oceni sodišča izkazana verjetnost tožnikovih izjav, da družina v drugem mestu, kjer niso poznali njihovega pravega priimka, ni bila več preganjana. Nadalje ob upoštevanju navedb tožnika, da je v Gvineji enostavno postati vojak, saj pri tem le vpišejo ime in rojstne podatke35, ni neverjetno, da so lahko člani družine postali pripadniki vojske. S tem v zvezi je tožena stranka še izpostavila, da bi poreklo oseb blizu predsednika najverjetneje preverili, s čimer se sodišče sicer strinja, vendar je treba pri tem upoštevati navedbe tožnika, da je M. M. postal telesni stražar predsednika Camare zato, ker sta bila prijatelja.36 Navedeno namreč dopušča sklep, da podatkov niso podrobneje preverjali, ne glede na to, da je M. M. deloval blizu predsednika.

78. Glede na navedeno sodišče ocenjuje, da so izjave tožnika skladne z objektivnimi informacijami o izvorni državi, prav tako pa so povsem verjetne, s čimer je izpolnjen tudi tretji element v shemi za ocenjevanje verodostojnosti prosilcev za azil, tj. odgovor na vprašanje, ali je mogoče priznati verjetnost dogodkov, kot jih je prosilec opisal.37 V tem okviru ob upoštevanju obširnih navedb na obeh razgovorih in predloženih dokazov prosilcu ni mogoče očitati, da se ni kar najbolj potrudil za utemeljitev prošnje. Poleg tega je za mednarodno zaščito zaprosil kakor hitro je bilo mogoče, sodišče pa v nasprotju s toženo stranko ni ugotovilo, da bi tožnik zavajal ali prikrival dejstva.

79. Sodišče je zato v nadaljevanju presojalo, ali je tožnik z zatrjevanimi razlogi izkazal izpolnjenost pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da tožnik svojo prošnjo med drugim utemeljuje s strahom pred preganjanjem vojske, ker je nečak M. M. 80. Vendar pa dejansko stanje glede razlogov preganjanja ni popolno ugotovljeno. Tožena stranka zaradi napačne ocene, da ni mogoče ugotoviti istovetnosti tožnika in povezave z družino D., namreč ni upoštevala informacij o izvorni državi, ki so jih prosilčevi pooblaščeni predložili 30. 11. 2015 in ponovno 10. 3. 2016. Iz predloženih informacij je razvidno38, da je predsedniška garda v iskanju M. M. in članov njegove družine aretirala več kot 60 ljudi. Pri tem so bili aretirani in mučeni tako vojaki kot civilisti, ki so bili povezani z M. M., nekatere pa so celo ubili. Leta 2011 so ubili tudi M. M. brata O. O., najverjetneje, da bi s tem spodbudili M. M. k predaji. Navedeno potrjuje tožnikove izjave na naroku za glavno obravnavo, da so 22. 11. 2021 iskali njegovo družino, ker so jih želeli zajeti. Glede na siceršnjo verodostojnost tožnika, ki je na na naroku za glavno obravnavo samoiniciativno želel pokazati rano, in upoštevaje informacije, da je bil v dogodkih dne 22. 11. 2021 ubit tudi tožnikov stric O. O., sodišče ni našlo razloga, da tožniku ne bi verjelo, da je bil tudi sam navedenega dne med pobegom ustreljen.

81. Nadalje je iz informacij o izvorni državi, ki so bile predložene 6. 2. 2019,39 razvidno, da je bila po poskusu atentata družina D. predmet ostrih povračilnih ukrepov CNDD40 in njihove milice. Aretirana in pridržana sta bila M. M. oče N. N. in njegov brat U. U. Poleg njiju so bili aretirani tudi številni drugi sorodniki. Nekatere izmed njih so brutalno ubili in mučili v javnosti, del družine pa se je skril, da bi se izognil nasilju in samovoljnim aretacijam. Sumijo, da je bil žrtev mučenja tudi O. O., čeprav naj bi uradno umrl med poskusom pobega.

82. Sodišče je pri presoji izpolnjenosti pogojev za mednarodno zaščito upoštevalo tudi, da se je stanje v izvorni državi spremenilo, saj je bil M. M. aretiran, na oblasti pa ni več Dadis Camara.41 S tem v zvezi je tožnik navajal, da ga podporniki Camare ogrožajo, ker za izgubo vpliva in položajev krivijo njegovega strica. Na poziv sodišča je objektiviziral navedbe s poročili o izvorni državi, iz katerih je razvidno, da je Dadisa Camaro po 12 letih izgnanstva ob vrnitvi v Gvinejo 22. 12. 2021 pričakalo na stotine simpatizerjev, ki so veselo proslavili njegovo vrnitev. Ob prihodu je dal izjavo novinarjem, ki so bili za to priložnost zbrani v častnem salonu mednarodnega letališča E. Poleg tega ga je predsednik P. P. sprejel v predsedniški palači. Predsednik je vodil spravno slovesnost med Camaro in nekdanjim članom vojaške hunte S. S., med drugim zato, ker imata oba še vedno koristi od velike baze podpornikov. Prav tako je Camari izdal diplomatski potni list, s katerim se je lahko vrnil v Burkina Faso. Iz poročil je še razvidno, da ima Camara pomembno volilno oporišče v svoji domači regiji, kjer naj bi na vsakih volitvah stranki na oblasti dajal navodila za glasovanje. Kljub obtožbi za pokol na stadionu in izdanem nalogu za aretacijo, ob vrnitvi ni bil aretiran. Za dogodke na stadionu je bilo sicer obtoženih 13 ljudi, nekateri izmed njim so se izognili zaporu zaradi podpore V. V., drugi pa so že več let v priporu, med njimi tudi M. M. Čeprav je bila kazenska preiskava končana in je postopek potrdilo tudi Vrhovno sodišče, se sojenje še ni izvedlo. Razlog za to naj bi bile težave v sodstvu, ki ni neodvisno in ga manipulira izvršila veja oblasti.

83. Navedena poročila potrjujejo tožnikove izjave na naroku za glavo obravnavo, da ima Camara v Gvineji še vedno svojo skupino. S tem v zvezi je tudi prepričljiva tožnikova izpovedba, da vojaki za padec Camarove oblasti krivijo njegovega strica, zaradi česar bi ga ob vrnitvi mučili in ubili. Upoštevaje, da je bil M. M. nekoč član Camarove garde in da je tožnik z njim živel od svojega osmega leta, pa so po presoji sodišča tudi povsem verjetne tožnikove izjave, da ga celotna skupina pozna in da ga ima za M. M. sina.

84. Po presoji sodišča je ob upoštevanju informacij o izvorni državi, iz katerih je razvidno, da je družino D. preganjala vojaška hunta Dadisa Camara, ki ima v Gvineji še vedno podpornike, stopnja tveganja, da bo tožnik kot član družine D. (pri čemer ga imajo celo za sina M. M., katerega ravnanja so bila povod za preganjanje celotne družine) izpostavljen preganjanju in drugim zgoraj omenjenim dejanjem, dovolj realna in visoka,42 da ima tožnik utemeljen strah pred preganjanjem zaradi razloga po peti alineji prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 v zvezi z devetim odstavkom istega člena43, to je zaradi (pripisanega) političnega prepričanja. Vzročna zveza med razlogi preganjanja in dejanji za preganjanje je prav tako podana.44 Ker za priznanje statusa begunca zadošča ugotovljen utemeljen strah pred preganjanjem iz zgoraj navedenega razloga, sodišče ni presojalo ostalih, ki jih je zatrjeval tožnik.45

85. ZMZ-1 v 29. členu nalaga, da v okviru obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito pristojni organ prošnjo v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 49. člena tega zakona zavrne kot neutemeljeno, če prosilec ne potrebuje mednarodne zaščite, ker v delu izvorne države ni razlogov za utemeljen strah pred preganjanjem ali utemeljeno tveganje da utrpi resno škodo, ali če ima dostop do zaščite pred preganjanjem ali resno škodo pri subjektih zaščite, na način, določen v 25. členu tega zakona, in če v ta del države lahko varno in zakonito potuje ter ima dostop do tega dela države in če se od njega lahko razumno pričakuje, da se bo v njem nastanil. Iz te določbe izhaja, da je eden od možnih razlogov za zavrnitev prošnje v ugotovitvi, da je določen predel prosilčeve izvorne države zanj varen.

86. Iz poročil o izvorni državi je razvidno, da ima Camara veliko podporo tako med svojimi simpatizerji kot med najvišjimi predstavniki oblasti. Pri tem je treba upoštevati neprerekane navedbe, da so še vedno del vojske tudi vojaki, ki so podpirali Camaro. Glede na to, da ni podatkov, da bi bilo njihovo delovanje omejeno zgolj na določeno ozemlje, je po presoji sodišča treba šteti, da v Gvineji ni območja, kjer bi bil tožnik varen pred preganjanjem ali deležen ustrezne zaščite. S tem v zvezi sodišče še poudarja, da tožena stranka ni navedla nobenih dejstev ali predlagala dokazov v zvezi s tem, da tožniku ni mogoče priznati statusa begunca, ker bi na njegovi strani obstajali izključitveni razlogi oziroma bi bila podana možnost notranje zaščite.46

87. Sodišče je tako tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo skladno z 2. in 4. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in samo odločilo o stvari na podlagi prvega odstavka v zvezi s petim odstavkom 65. člena ZUS-1 in prvim odstavkom 7. člena ZUS-1, tako da je tožniku priznalo status begunca od dne izdaje izpodbijane odločbe. Navedeno je v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 62/2019 z dne 5. 6. 2019 (19. točka obrazložitve), ki ima podlago tudi v uvodni izjavi št. 21 Kvalifikacijske direktive II, kjer je določeno, da je priznanje statusa begunca ugotovitveni akt47. **K II. točki izreka:**

88. Odločitev v II. točki izreka te sodbe temelji na določbi prvega odstavka 92. člena ZMZ-1, po kateri osebi, ki ji je v Republiki Sloveniji priznan status begunca, odločba o priznanju statusa z dnem vročitve velja tudi kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Po določbi tretjega odstavka 92. člena ZMZ-1 dovoljenje za prebivanje izda ministrstvo v obliki, določeni z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujca v Republiki Sloveniji.

1 Rojstni list, ki ga je tožnik predložil v postopku sklenitve zakonske zveze, je tožena stranka pridobila od Upravne enote Vrhnika, v njem pa so med drugim navedeni podatki: A. A., rojen ... 1. 1995 v E., ime očeta H. H., datum prijave 12. 1. 1995. V rojstnem listu, ki ga je predložil tožnik v obravnavani zadevi, pa so navedeni podatki: I. I., rojen ... 1. 1995 v B., ime očeta J. J. in datum prijave 10. 1. 1995. 2 Tožena stranka se je do izjav tožnika podrobno opredelila v okviru presoje pogojev za priznanje statusa begunca. 3 Nanaša se na ugotovitev, ali je prosilec podal utemeljene razloge, zakaj ni predložil dokazov. 4 Nanaša se na ugotovitev, ali je prosilec za mednarodno zaščito zaprosil, kakor hitro je bilo to mogoče, razen če izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil. 5 Na podlagi proučenih informacij je tožena stranka ugotovila, da se je 28. 9. 2009 na stadionu v E. zbralo na tisoče demonstrantov, ki so želeli opozoriti na nestrinjanje z vojaško diktaturo in nameravano kandidaturo vodje vojaške hunte Dadisa Camare na prihajajočih predsedniških volitvah. Demonstracije so se sprevrgle v pokol, saj so predstavniki predsedniške garde in drugih varnostnih sil streljali na demonstrante. Ubitih je bilo več kot 150 ljudi, najmanj 100 žensk je bilo posiljenih. Zaradi vpletenosti v dogajanje je bil Dadis Camara leta 2015 obtožen. 6 Tožena stranka je ugotovila, da je M. M., v Gvineji poznan pod imenom ..., bivši vodja garde predsednika Dadisa Camare. Po izobrazbi je kardiolog, leta 2001 se je vključil v vojsko in bil zaradi znanja borilnih veščin vključen v elitno skupino gvinejske vojske. Bil je glavni zdravnik v ... bataljonu, delal je kot kirurg v žandarmerijski šoli ... in rekrutom predaval osnove prve pomoči. Zaradi obtožbe, da je odgovoren za pokol na stadionu v E., je 3. 12. 2009 streljal na predsednika in ga hudo ranil. Po streljanju je pobegnil v tujino. Dne 16. 12. 2016 je bil prijet v Senegalu in izročen v Gvinejo, kjer čaka na začetek sojenja. 7 Sodba Upravnega sodišča I U 545/2016-8 (29. točka obrazložitve). 8 Tožnik je poleg pisne izjave o prepoznavanju in zgoščenke s tremi videoposnetki predložil fotografijo starega očeta, fotografijo, na kateri stari oče v roki drži njegovo fotografijo, ter fotografiji osebne in vojaške izkaznice starega očeta. 9 Sodba Upravnega sodišča I U 616/2019 (38. točka obrazložitve). 10 Te okoliščine so: da se je prosilec kar najbolje potrudil za utemeljitev svoje prošnje (prva alineja), da je prosilec podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov (druga alineja), da so prosilčeve izjave skladne in verjetne, ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanim s primerom (tretja alineja), da je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito, kolikor hitro je bilo to mogoče (četrta alineja) in da je ugotovljena prosilčeva splošna verodostojnost (peta alineja). 11 Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Up 218/2017 z dne 22. 11. 2017 (7. točka obrazložitve). 12 Splošna verodostojnost se ugotavlja na podlagi prosilčevih izjav in njegovega ravnanja pred vložitvijo prošnje in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite. 13 Tako Vrhovno sodišče npr. v sodbah I Up 215/2016 z dne 24. 8. 2016 in I Up 218/2017 z dne 22. 11. 2017. 14 Na podlagi četrtega odstavka 34. člena ZMZ-1 se pri ugotavljanju istovetnosti osebe glede izkazovanja istovetnosti smiselno uporabljajo določne ZTuj-2. Ta v prvem odstavku 97. člena določa: „Tujec dokazuje svojo istovetnost s tujo potno listino, osebno izkaznico ali drugo ustrezno listino, ki je v državi tujca predpisana in s katero lahko dokazuje istovetnost, s potno listino za tujca, z dovoljenjem za prebivanje, izdanem v obliki samostojne listine, ali z drugo javno listino, ki jo je izdal državni organ, v kateri je fotografija, na podlagi katere je mogoče ugotoviti njegovo istovetnost.“ 15 Glej sodbo in sklep Upravnega sodišča U 1097/2006 z dne 9. 5. 2006. 16 Shema kriterijev za oceno verodostojnosti prosilcev za mednarodno zaščito iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 (v zvezi s členom 4(5) Kvalifikacijske direktive II 2011/95/EU), ki jo je Upravno sodišče vzpostavilo v sodbi v zadevi I U 787/2012 z dne 29. 8. 2012, in katerim je pravno relevantnost Vrhovno sodišče priznalo v sodbi v zadevi I Up 117/2014 z dne 10. 4. 2014. Uporabljeni kriteriji za oceno (ne)verodostojnosti prosilcev za azil se po vsebini ujemajo z aktualnimi priporočili UNHCR (UNHCR, European Refugee Fund of the European Commission, 2013, Beyond Proof: Credibility Assessment in EU Asylum Systems, Brussels, May 2013) ter Agencije EU za azil (_Evidence and Credibility Assessment in the Context of the Common European Asylum System, EASO Professional Development Series for members of courts and tribunals; produced by IARLJ-Europe under contract to EASO_, 2018). Gre za tri temeljne strukturne elemente oziroma kriterije ocene (ne)verodostojnosti: 1) notranja (ne)konsistentnost prosilčevih izjav (znotraj enega intervjuja/pisne izjave, po fazah postopka ali primerjanje izjav več prosilcev, ki jih vežejo skupne okoliščine), 2) zunanja (ne)konsistentnost (primerjava izjav z objektivnimi informacijami o izvorni državi ali drugimi dokazi v zvezi z njegovim prebegom) in 3) odgovor na vprašanje, ali je mogoče priznati verjetnost obstoja dogodkov, kot jih je prosilec opisal (angl. (_im)plausability_), pri čemer se ponekod izrecno poudarja, da pri tem kriteriju ne gre za kriterij, da je konkretna uradna oseba prosilcu verjela (angl. _being believed_), ampak je v veljavi kriterij, da je mogoče prosilcu verjeti (angl. _being believable_), s čimer se poskuša zavarovati objektiven način obravnavanja prošnje nasproti subjektivnemu ocenjevanju. V okviru tretjega kriterija je treba upoštevati tudi dejavnike kot npr., da se je prosilec kar najbolj potrudil za utemeljitev prošnje, da je navedel utemeljen razlog, zakaj ni mogel predložiti dokazov, da je zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče, da prosilec ne zavaja ali prikriva dejstev in stopnja natančnosti oziroma podrobnosti v opisu, ki ga poda prosilec. 17 Glej sodbo Upravnega sodišča I U 617/2019-26 (opomba št. 5). 18 Zapisnik o osebnem razgovoru z dne 11. 3. 2021, str. 4. 19 Iz informacij o izvorni državi je razvidno, da se uporabljata oba zapisa imena. 20 Ta določa, da države članice zaradi spoštovanja pravice do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem zagotovijo, da takšno pravno sredstvo vsaj v pritožbenih postopkih pred sodiščem prve stopnje zagotavlja podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, po potrebi vključno s presojo potreb po mednarodni zaščiti v skladu z Direktivo 2011/95/EU. 21 Ta določa: V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. 22 Glej 57. točko obrazložitve te sodbe. 23 Izpodbijana odločba, str. 30, in povzetek članka: „Gvineja: Brat Š. Š. je bil ubit, 17. december 2011“, ki ga je tožnik predložil v vlogi z dne 6. 2. 2019. 24 Glej opombo št. 16. 25 Notranjo konsistentnost nekaterih tožnikov izjav je sodišče že presojalo v okviru ugotavljanja njegove identitete in sorodstvenih razmerij (58.-63. točka obrazložitve te odločbe). 26 Zapisnik o osebnem razgovoru z dne 11. 3. 2021, str. 15. 27 Zapisnik o osebnem razgovoru z dne 30. 11. 2015, str. 9: „Kje ste bili, ko se je zgodil incident na stadionu septembra 2009?“, „Kje je bil vaš stric-vojak, ko se je zgodil incident?“, „Kakšne so bile razmere po incidentu na stadionu, je bil stric doma, je opravljal delo kot običajno?“. 28 Tožnik se sklicuje na pojasnila v tožbi in pripravljalnih vlogah v drugem upravnem sporu. 29 Na vprašanje, kdaj je strica M. M. nazadnje videl, je odgovoril: „Ni hodil domov. Streljal je na predsednika in zato je pobegnil iz države. Pred tem sem ga še videval, nato pa ne več.“, na ponovno vprašanje „Iz tega, kar ste navedli, razumem da vašega strica od leta 2009 do 21. 11. 2011 niste več videli“ je odgovoril: „Preden je streljal na predsednika sem ga videval. Po streljanju na predsednika pa ga nisem več videl.“ (zapisnik z dne 11. 3. 2021, str. 13 in 14). 30 Prošnja z dne 11. 3. 2015, str. 7. 31 Informacije so povzete v opombi 6. Med drugim je pridobljenih informacij razvidno, da je M. M. po izobrazbi zdravnik kardiolog, ki se je leta 2001 vključil v vojsko in bil zaradi svojega znanja borilnih veščin takoj vključen elitno skupino gvinejske vojske. 32 Izpodbijana odločba, str. 5. 33 Izpodbijana odločba, str. 4. 34 Izpodbijana odločba, str. 4. in 9. 35 Izpodbijana odločba, str. 6. 36 Izpodbijana odločba, str. 4. 37 Glej opombo 16. 38 Naštete so na strani 10 izpodbijane odločbe („drugi sklop“). 39 Naštete so na strani 12 izpodbijani odločbe. 40 Nacionalni svet za demokracijo in razvoj, vojaška hunta, katere vodja je bil Dadis Camara po smrti predsednika Lansane Conteja. 41 Sodišče je dolžno preučiti tudi dejanske in pravne elemente, ki so se pojavili po tem, ko je organ sprejel odločbo (glej 65. točko obrazložitve te sodbe). 42 Na tem mestu sodišče ponavlja, da je dokazni standard glede utemeljenega strahu pred preganjanjem po dobrih praksah držav članic EU in priporočilih UNHCR precej nižji od 50% verjetnosti, da osebi grozi preganjanje. Gre za standard razumne verjetnosti, da bi do preganjanja prišlo. 43 V relevantnem delu se glasi: „Pri ocenjevanju dejstva, ali ima prosilec utemeljen strah pred preganjanjem, ni pomembno, ali prosilec dejansko politične lastnosti, ki se preganjajo, pod pogojem, da takšne značilnosti prosilcu pripisuje subjekt iz 24. člena tega zakona.“ 44 Iz osmega odstavka 27. člena ZMZ-1 je razvidno, da mora obstajati vzročna zveza med razlogi preganjanja in dejanji preganjanja ali odsotnostjo zaščite pred temi dejanji. 45 Preganjanje družine zaradi sodelovanja s kolonialisti in preganjanje zaradi pripadnosti etnični skupini R. 46 Tožena stranka je v tem upravnem sporu lahko pričakovala, da bo sodišče odločalo v sporu polne jurisdikcije. Takšen je bil namreč tožbeni zahtevek, poleg tega je sodišče opravilo glavno obravnavo. Odločanje Upravnega sodišča v sporu polne jurisdikcije pa ni ponovitev upravnega postopka pred drugim pristojnim organom (sodiščem), ampak je odločanje na podlagi tožbe, s katero je zahtevana sprememba upravnega akta, kar pomeni odločanje v sporu dveh strank. V tem sporu mora glede na določbo 212. člena ZPP vsaka od njiju izpolniti dolžnost trditvenega in dokaznega bremena in s tem prevzeti odgovornost za izid postopka. Tožena stranka tako med upravnim sporom niti v odgovoru na tožbo in nadaljnjih vlogah ni navedla nobenih dejstev ali predlagala dokazov v zvezi s tem, da tožniku ni mogoče priznati statusa begunca, ker bi obstajali izključitveni razlogi oziroma bi bila podana možnost notranje zaščite. Tako stališče je sprejelo tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 174/2020. 47 O tem, da gre za ugotovitveni akt, se je sicer izreklo tudi Sodišče EU v zadevah C-373/13, H.T., 24. 6. 2015 (63. odst.) in v zadevi C-550/16, A.S., 12. 4. 2018 (53. odst.).