Jedro

Pravdni stranki Dogovoru z dne 15. 3. 2004 nista podelili trajne pravne veljave (vsaj v delu, v katerem je določena izhodiščna plače, ne), kot neutemeljeno navaja pritožba. V nasprotnem primeru bi bili kasneje sklenjeni dogovori o spremembi izhodiščne plače brez pomena. Ker pa se je tožena stranka s socialnimi partnerji kljub Dogovoru z dne 15. 3. 2004 dogovarjala za drugačno (višjo) izhodiščno plačo, je treba šteti, da so ti dogovori veljavni, zato bi morala tožena stranka upoštevati izhodiščno plačo v višini, kot je bila v njih dogovorjena, ne pa v višini, ki izhaja iz Dogovora z dne 15. 3. 2004 Glede na to, da je tožnik pred prvim narokom za glavno obravnavo svoj tožbeni zahtevek modificiral tako, da je namesto zneska 25.500,00 EUR vtoževal znesek 17.102,68 EUR, je treba po stališču pritožbenega sodišča nagrado za narok v tem individualnem delovnem sporu odmeriti glede na znižano vrednost tožbenega zahtevka.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se III. točka izreka izpodbijanega dela sodbe (odločitev o stroških postopka) delno spremeni tako, da se ti zvišajo na znesek 461,41 EUR (od zneska 400,25 EUR).

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke zavrne, pritožba tožene stranke pa se zavrne v celoti in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka s sklepom, ki ni pod pritožbo, zaradi umika dela tožbe glede tožbenega zahtevka za obračun bruto razlike v plači za mesece od novembra 2011 do vključno aprila 2012, postopek ustavilo. Z izpodbijano sodbo je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati bruto razlike v plačah za maj 2009 v znesku 593,56 EUR, za junij 2009 v znesku 102,16 EUR, za julij 2009 v znesku 462,07 EUR, za avgust 2009 v znesku 459,20 EUR, za september 2009 v znesku 486,44 EUR, za oktober v znesku 408,15 EUR, za november 2009 v znesku 416,83 EUR, za december 2009 v znesku 558,97 EUR, za januar 2010 v znesku 511,17 EUR, za februar 2010 v znesku 509,73 EUR, za marec 2010 v znesku 540,67 EUR, za april 2010 v znesku 827,51 EUR, za maj 2010 v znesku 937,67 EUR, za junij 2010 v znesku 796,51 EUR, za julij 2010 v znesku 846,15 EUR, za avgust 2010 v znesku 975,78 EUR, za september v znesku 819,90 EUR, za oktober v znesku 502,77 EUR, za november 2010 v znesku 497,67 EUR, za december 2010 v znesku 407,81 EUR, za januar 2011 v znesku 383,57 EUR, za februar 2011 v znesku 339,51 EUR, za marec 2011 v znesku 402,04 EUR, za april 2011 v znesku 390,79 EUR, za maj 2011 v znesku 408,84 EUR, za junij 2011 v znesku 365,57 EUR, za julij 2011 v znesku 349,18 EUR, za avgust 2011 v znesku 375,41 EUR, za september 2011 v znesku 423,69 EUR, za oktober 2011 v znesku 421,61 EUR ter od navedenih bruto zneskov poravnati vse zakonsko določene prispevke in davke, neto zneske pa izplačati tožeči stranki, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega mesečnega zneska, to je od vsakega 15. dne v mesecu za predhodni mesec dalje do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 400,25 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila, da ne bo izvršbe (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo (pravilno: njen ugodilni del) in zoper odločitev o pravdnih stroških vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da se sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zatrjuje zmotno uporabo določb kolektivnih pogodb, veljavnih pri toženi stranki glede podlag za izračun plače tožnika in posledično glede utemeljenosti njegovega tožbenega zahtevka. Navaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo le del določbe Aneksa h kolektivni pogodbi o plačah in pogojih dela pilotov B. z dne 25. 2. 2008, ni pa je upoštevalo v celoti. Sklicuje se na določbo iz tretjega odstavka 1.a člena Aneksa, da se osnovna plača določi kot produkt izhodiščnega količnika, povečanega v skladu s 34.a členom KP iz naslova napredovanja, in da se pri tem upošteva tudi izhodiščna plača pri toženi stranki, ki po Dogovoru o postopni uveljavitvi novega plačnega sistema za pilote z dne 15. 3. 2004 znaša 674,88 EUR. Navaja, da je peti odstavek 34.a člena KP jasen in določa, da je treba v primeru, da se izhodiščno plačo zniža pod 742,37 EUR in posledično pride do uporabe višjih količnikov, osnovno plačo za delavca na delovnem mestu kopilota oziroma kapitana izračunati upoštevaje izhodiščno plačo 674,88 EUR. Meni, da to izhaja iz izpovedi prič A.A. in C.C. tudi matematičnega in logičnega preizkusa navedenih določb. Navaja, da so višji količniki dogovorjeni z aneksom za deset odstotkov višji od siceršnjih, kar bi v primeru, da bi se izhodišča plača znižala npr. na 740,00 EUR ob razlagi, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje, pomenilo, da se plače pilotom oziroma kopilotom ne znižajo, ampak pride do njihovega 10-odstotnega povišanja. Stališču sodišča prve stopnje očita nelogičnost in neracionalnost ter nasprotje z določbo petega in tretjega odstavka 34.a člena Aneksa. Meni, da je sodišče prve stopnje z napačno razlago vzpostavilo anomalijo, ki pilotom ob znižanju izhodiščne plače pod 742,37 EUR zagotovi celo zvišanje dejanskih plač. Trdi, da se izrecno določena višina izhodiščne plače v aneksu 674,88 EUR s kasnejšimi dogovori ni spremenila ali odpravila, zato jo je treba upoštevati za celotno obdobje znižane izhodiščne plače pod 742,37 EUR. Poudarja, da takšna uporaba določb kolektivnih pogodb ne bi pripeljala k zniževanju stroškov plač, ampak k njihovem zviševanju, kar je nasprotno namenu, zaradi katerega so bili dogovori sprejeti. Trdi, da tožena stranka in sindikati z dogovori o znižanju izhodiščne plače, ki so jih podpisali, v določbe navedenega aneksa niso posegali. Meni, da sodišče prve stopnje ni uporabilo celotne določbe, tj. petih odstavkov 34.a člena Aneksa, saj ni uporabilo v 34.a členu navedene izhodiščne plače, ki se uporabi skupaj z višjimi količniki. Dalje trdi, da je tožena stranka v plače posegla mimo dogovora s sindikati le enkrat, v vseh obdobjih pa izključno v dogovoru s sindikati, s katerimi se je sporazumela o novih izhodiščnih plačah, za katere je uprava tožene stranke razumela, da pomenijo to izhodiščne plače, ki se uporabijo z nižjimi količniki (kot je pojasnila priča A.A., saj je le na ta način prišlo do znižanja plač, kar je bil namen teh dogovorov. Pojasnjuje, da je bilo ob vseh znižanjih izhodiščnih plač, dogovorjenih s sindikati, to storjeno z jasnim namenom, da se ne uporabijo višji količniki pri izračunu plač, saj je le tako možna finančna razbremenitev delodajalca ter njegova sanacija. Sklicuje se na izpoved predsednika Sindikata D. E.E., da je bil aneks iz leta 2008, ki je določal uporabo višjih količnikov ob znižanju izhodiščne plače pod 742,37 EUR, le varovalka za primer enostranskega znižanja plač s strani uprave in je ta varovalka veljala tudi v času, ko se sklepali dogovori med upravo in sindikati. Nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje glede enostranskega znižanja izhodiščne plače s Sklepom uprave z dne 13. 4. 2010 in trdi, da je bilo tudi to znižanje zakonito. Navaja, da je enostransko znižanje izhodiščnih plač z navedenim sklepom zakonito in je temeljilo na Dogovoru o postopni uveljavitvi plačnega sistema za pilote z dne 15. 3. 2004, ki je v času sprejema in veljavnosti navedenega sklepa uprave veljal in zavezoval obe stranki. Trdi, da je bil ta dogovor sklenjen za nedoločen čas, saj v njem ni določbe o tem, da velja le za določen čas, pridobil pa je pravno naravo aneksa h kolektivni pogodbi, ki je veljala do sklenitve nove kolektivne pogodbe z dne 29. 9. 2011. Meni, da se na ta dogovor sklicujeta oba podpisnika aneksa z dne 25. 2. 2008. Navedeni dogovor je vseboval sporazum in pooblastilo sindikatov upravi, da lahko enostransko zniža izhodiščno plačo pod pogoji, določenimi v dogovoru, ki so bili v letu 2009 in 2010 izpolnjeni, saj je bila družba pred stečajem in je imela visok negativni čisti poslovni izid. V zvezi s tem se sklicuje na zaslišane priče ter dejstvo, da tožeča stranka dejstva o stanju tožene stranke v letih 2009 in 2010 ni prerekala. Nadalje navaja, da je za obdobje od 1. 12. 2010 do 31. 10. 2011 sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe Dogovora o višini plače z dne 24. 12. 2010, po katerih so se stranke dogovorile, da za to obdobje ne bodo uveljavljale nobenih zahtevkov oziroma da so se tem zahtevkom odpovedale. Sodišče prve stopnje bi moralo po mnenju tožene stranke na podlagi navedene določbe v celoti zavrniti tožbeni zahtevek. Trdi, da so se glede na dogovor s sindikati delavci odpovedali ravno zahtevkom za čas od 1. 12. 2010 do 31. 12. 2011, saj gre za kolektivni dogovor, ki je jasno določal, da se za to obdobje zahtevki ne bodo uveljavljali in da se s tem odpovedujejo zahtevkom za to obdobje, ki bi izvirali iz dogovorov o usklajevanju izhodiščne plače. Meni, da zato za tožbeni zahtevek tožnika ni pravne podlage oziroma je ta odpadla, kar je po prepričanju tožene stranke jasno določeno v 2. členu Dogovora o višini izhodiščne plače z dne 24. 12. 2010. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper odločitev o pravdnih stroških se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano odločitev spremeni tako, da pravilno odmeri sodne stroške, oziroma podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je po vložitvi tožbe v svoji prvi pripravljalni vlogi zmanjšala tožbeni zahtevek od 25.500,00 EUR na 17.102,68 EUR, ko je od tožene stranke prejela obračun plače. Uspeh tožnika bi moralo sodišče ugotavljati od znižanega zahtevka. Prav tako ni jasno, kako je lahko sodišče za stranki, ki sta bili obe zastopani po pooblaščenem odvetniku, za isti postopek in narok odmerilo različni nagradi. Tudi višina odmerjene nagrade ni ugotovljena pravilno, posledično pa je sodišče prve stopnje pravdne stroške strank nepravilno pobotalo. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. ? ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo (razen delno glede odločitve o pravdnih stroških obeh strank tega individualnega delovnega spora).

7. V tem individualnem delovnem sporu je tožnik po modifikaciji tožbenega zahtevka uveljavljal tožbeni zahtevek za obračun in plačilo razlike v plači za obdobje od februarja 2009 do oktobra 2011. Sodišče prve stopnje je temu tožbenemu zahtevku ugodilo za obdobje od maja 2009 do oktobra 2011, zaradi zastaranja pa je zavrnilo obračun in izplačilo razlike v plači za preostalo vtoževano obdobje. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu kapitan na letalu, njegova zadnja pogodba o zaposlitvi, ki je veljala za sporno obdobje, pa je bila sklenjena 31. 3. 2008 (A1). Osnovna bruto plača se je tožniku glede na določila pogodbe o zaposlitvi izračunavala kot produkt količnika delovnega mesta, količnika po napredovalni lestvici in izhodiščne plače pri toženi stranki. Tožnik je zatrjeval, da je tožena stranka v spornem obdobju pri izračunu njegove plače upoštevala prenizek količnik delovnega mesta, bodisi prenizko izhodiščno plačo. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so njegove navedbe utemeljene in da bi tožena stranka res morala upoštevati višji količnik delovnega mesta oziroma višjo izhodiščno plačo, glede na predpise, ki so zavezovali toženo stranko, je tožbenemu zahtevku za obdobje od maja 2009 do oktobra 2011 ugodilo.

8. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje za vse vtoževano obdobje upoštevati izhodiščno plačo v višini 647,88 EUR, kot je bila določena z Dogovorom o postopni uveljavitvi novega plačnega sistema za pilote z dne 15. 3. 2004 (v nadaljevanju: Dogovor z dne 15. 3. 2004). Tožena stranka je s Sindikatom D. 25. 2. 2008 sklenila Aneks h Kolektivni pogodbi o plačah in pogojih dela pilotov v B. (v nadaljevanju: Aneks z dne 25. 2. 2008), v katerem je h Kolektivni pogodbi o plačah in pogojih dela pilotov v B. (v nadaljevanju: Kolektivna pogodba) dodala nov 34.a člen o osnovni plači. Iz navedene določbe izhaja, da izhodiščni količnik za določitev osnovne plače kapitana brez napredovanja za polni delovni čas znaša 5,709 (drugi odstavek); da se osnovna plača določi kot produkt izhodiščnega količnika delovnega mesta, povečanega v skladu s 34.b členom Kolektivne pogodbe iz naslova napredovanja in izhodiščne plače pri toženi stranki, ki po Dogovoru z dne 15. 3. 2004 na dan 25. 3. 2008 znaša 674,88 EUR (tretji odstavek); da se v primeru dviga izhodiščne plače pri toženi stranki za 10 % v skladu s sklepom uprave tožene stranke z dne 11. 2. 2008, po katerem znaša izhodiščna plača 742,37 EUR, izhodiščni količnik za določitev osnovne plače kapitana brez napredovanja za polni delovni čas spremeni tako, da znaša 5,190 (četrti odstavek); ter da spremenjeni količnik iz prejšnjega odstavka velja, dokler znaša izhodiščna plača pri toženi stranki 742,37 EUR, v primeru znižanja te izhodiščne plače pa se osnovna plača pilota določi v skladu s prvim, drugim in tretjim odstavkom tega člena (peti odstavek)1. Tožena stranka je mnenja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnikovo osnovno plačo izračunati ob upoštevanju drugega, tretjega in četrtega odstavka 34.a člena Kolektivne pogodbe, in sicer v celoti, kar pomeni, da bi moralo v primeru znižanja izhodiščne plače pod znesek 742,37 EUR upoštevati tudi navedbo o izhodiščni plači v višini 674,88 EUR, kot je bila določena z Dogovorom z dne 15. 3. 2004. Navedeno materialnopravno stališče je po presoji pritožbenega sodišča zmotno. Tretji odstavek novega 34.a člena Kolektivne pogodbe zgolj povzema (in ne določa, kot zmotno navaja pritožba) višino izhodiščne plače, ki jo določa Dogovor z dne 15. 3. 2004, in pri tem izrecno navaja, da ta višina izhodiščne plače velja na dan 25. 3. 2008. Navedena določba sama po sebi ne vpliva na veljavnost Dogovora z dne 15. 3. 2004 in na možnost tožene stranke, da kasneje (po 25. 3. 2004) v dogovoru s socialnimi partnerji določi drugačno (bodisi nižjo bodisi višjo) izhodiščno plačo. Pravdni stranki Dogovoru z dne 15. 3. 2004 nista podelili trajne pravne veljave (vsaj v delu, v katerem je določena izhodiščna plače, ne), kot neutemeljeno navaja pritožba. V nasprotnem primeru bi bili kasneje sklenjeni dogovori o spremembi izhodiščne plače2 brez pomena. Ker pa se je tožena stranka s socialnimi partnerji kljub Dogovoru z dne 15. 3. 2004 dogovarjala za drugačno (višjo) izhodiščno plačo, je treba šteti, da so ti dogovori veljavni, zato bi morala tožena stranka upoštevati izhodiščno plačo v višini, kot je bila v njih dogovorjena, ne pa v višini, ki izhaja iz Dogovora z dne 15. 3. 20043. V primeru absolutne veljave Dogovora z dne 15. 3. 2004 ne bi bil veljaven niti sklep uprave tožene stranke z dne 11. 2. 2008, po katerem izhodiščna plača znaša 742,37 EUR, Aneks z dne 25. 3. 2008 pa je ta dogovor povzel. Ker pa med strankama ni sporno, da je Aneks z dne 25. 3. 2008 veljaven, so torej možni in veljavni tudi dogovori o drugačni izhodiščni plači, kot je tista, dogovorjena v Dogovoru z dne 15. 3. 2004. 9. Tožena stranka v pritožbi podaja obsežne navedbe v zvezi s tem, da bi moralo sodišče prve stopnje kot veljaven upoštevati sklep tožene stranke z dne 13. 4. 2010, s katerim je tožena stranka enostransko znižala izhodiščno plačo s 717,94 EUR (ta je bila določena z Dogovorom o znižanju izhodiščne plače za obdobje 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010 z dne 17. 2. 2010; v nadaljevanju: Dogovor z dne 17. 2. 2010) na 646,15 EUR. Tožena stranka je mnenja, da njeno pooblastilo za sprejem takšnega sklepa izhaja iz drugega odstavka a.) točke II. člena Dogovora z dne 15. 3. 2004, ki določa, da lahko uprava tožene stranke med ukrepi za znižanje izgube iz poslovanja, ki odstopa od običajnih trendov poslovanja pri toženi stranki, na osnovi posebnega dogovora s Sindikatom D. sprejme ukrepe za znižanje izhodiščne plače. Ne glede na to, da po mnenju pritožbenega sodišča takšno določilo samo po sebi toženi stranki ne daje pooblastila za enostransko znižanje izhodiščne plače brez dogovora s sindikatom4, je tožena stranka s sklepom z dne 13. 4. 2010 v vsakem primeru nedovoljeno posegla v višino izhodiščne plače (717,94 EUR), kot je bila dogovorjena z Dogovorom z dne 17. 2. 2010. Dogovor z dne 15. 3. 2004, ki naj bi toženi stranki takšno pooblastilo dajal, namreč 13. 4. 2010, ko je tožena stranka sprejela sklep o enostranskem znižanju plače, ni več veljal. Veljavnost Dogovora z dne 15. 3. 2004 je bila glede na njegovo določbo prvega odstavka b) točke II. člena omejena na čas od leta 2004 do leta 2009. Pri tem pa je treba tudi upoštevati, da se je tožena stranka v Dogovoru z dne 17. 2. 2010 strinjala, da znaša višina izhodiščne plače 717,94 EUR do decembra 2010. Ker od tega dogovora, ki ima naravo podjetniške kolektivne pogodbe, ni odstopila, dogovor še velja, zato tožena stranka ni mogla zakonito enostransko znižati izhodiščne plače5. 10. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno za celotno vtoževano obdobje upoštevalo izhodiščno plačo, kot je bila dogovorjena s socialnimi partnerji (od februarja do novembra 2010 v višini 717,94 EUR in za obdobje od decembra 2010 dalje v višini 615,47 EUR), ter za obdobja, ko je veljala nižja izhodiščna plača od 742,37 EUR, upoštevalo višji količnik delovnega mesta (5,709 namesto 5,190).

11. Tožena stranka navaja še, da so se v Dogovoru o višini plače z dne 24. 12. 2010 stranke dogovorile, da za obdobje, za katerega tožnik zahteva razliko v plači, ne bodo uveljavljale nobenih zahtevkov oziroma da so se tem zahtevkom odpovedale, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje zavrniti tožbeni zahtevek. Tak kolektivni dogovor na tožnikovo pravico uveljavljati razliko v plači, ki mu je nastala zaradi napačnega izračuna njegove plače za to obdobje, ne vpliva. V imenu tožnika kot delavca se reprezentativni sindikat njegovim osnovnim pravicam, med katere spada tudi pravica do obračuna in izplačila plače, ne more veljavno odpovedati (prim. z odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up?63/03 z dne 27. 1. 2005 in na njeni podlagi oblikovano sodno prakso revizijskega sodišča - npr. opr. št. VIII Ips 193/2008 z dne 28. 9. 2010). Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo, da se tožnik zahtevku ni odpovedal, oziroma da ni zavezan z dogovorom, da zahtevkov za to obdobje ne bo uveljavljal, tako da podlaga za njegov tožbeni zahtevek ni odpadla. Zato mu je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo zahtevano razliko v plači. 12. Tožnik pa v pritožbi utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških postopka ni v celoti upoštevalo določb Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.) in da je tudi seštevek njegovih stroškov nepravilen. Glede na to, da je tožnik pred prvim narokom za glavno obravnavo svoj tožbeni zahtevek modificiral tako, da je namesto zneska 25.500,00 EUR vtoževal znesek 17.102,68 EUR, je treba po stališču pritožbenega sodišča nagrado za narok v tem individualnem delovnem sporu odmeriti glede na znižano vrednost tožbenega zahtevka. Narok se je namreč opravil le v zvezi s preostalim delom vtoževanega tožbenega zahtevka, torej glede zneska 17.102,68 EUR. Z ozirom na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta bili stranki ob upoštevanju tar. št. 3102 ZOdvT upravičeni do nagrade v višini 471,60 EUR. Sodišče prve stopnje je toženi stranki nagrado za narok, ki jo je ta priglasila v višini 591,60 EUR, odmerilo v previsokem znesku, zato je to nagrado pritožbeno sodišče ob upoštevanju tožnikove pritožbe znižalo na znesek 471,60 EUR. Tožnik pa sodišču prve stopnje v pritožbi neutemeljeno očita, da mu je nagrado za narok, ki mu je bila odmerjena v višini 440,40 EUR, odmerilo v prenizkem znesku (glede na pripadajočo nagrado v višini 471,60 EUR. Iz stroškovnika tožnika, ki ga je priglasil na zadnjem naroku za glavno obravnavo, namreč izhaja, da je nagrado za narok priglasil v znesku 440,40 EUR, zato mu je sodišče prve stopnje nagrado za to opravilo lahko prisodilo le v višini priglašenega zneska. Glede na vrednost spora ob vložitvi tožbe je nagrada za postopek po tar. št. 3100 znašala 640,90 EUR, ki jo je sodišče prve stopnje toženi stranki tudi pravilno odmerilo. Ker je tožnik nagrado za postopek priglasil v višini 477,10 EUR, mu je sodišče prve stopnje nagrado za to opravilo pravilno prisodilo v okviru priglašene nagrade. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje glede uspeha strank v tem individualnem delovnem sporu (pri čemer ugotavlja, da do delnega umika tožbe ni prišlo zaradi delne izpolnitve obveznosti s strani tožene stranke), zato so drugačne pritožbene navedbe tožnika neutemeljene. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da znaša pravilen seštevek tožnikovih pravdnih stroškov (ki jih je sicer sodišče prve stopnje pravilno odmerilo) 1.690,11 EUR, glede na uspeh pa je tožnik upravičen do povrnitve dela teh stroškov v višini 1.030,97 EUR. Pritožbeno sodišče je stroške, odmerjeno toženi stranki, znižalo na znesek 1.460,41 EUR (glede na nižjo nagrado za narok z upoštevanjem DDV), tako da je tožena stranka ob upoštevanju njenega uspeha v tem individualnem delovnem sporu upravičena do povrnitve dela njenih stroškov v znesku 569,56 EUR. Po pobotanju tako ugotovljenih stroškov je dolžna tožena stranka tožniku izplačati del njegovih stroškov postopka na prvi stopnji v višini 461,41 EUR.

13. Ker je bila tožnikova pritožba delno utemeljena, ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP odločitev o pravdnih stroških delno spremenilo, kot to izhaja iz izreka sodbe pritožbenega sodišča. V preostalem pa je pritožbeno sodišče kot neutemeljeni zavrnilo tožnikovo pritožbo in pritožbo tožene stranke v celoti ter v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, saj glede navedenega niso bili podani niti s pritožbama uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

14. Ker je tožnik glede na vrednost s pritožbo izpodbijanega dela sodbe uspel le v neznatni višini (po ugotovitvi pritožbenega sodišča znaša tožnikov uspeh s pritožbo 6,3 %) in ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP, drugi odstavek 154. člena ZPP). Prav tako tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Pritožbeno sodišče pri povzemanju vsebine novega 34.a člena Kolektivne pogodbe ne navaja določb, ki se nanašajo na izračun plače kopilotov, saj te za predmetno zadevo niso pomembne. 2 Dogovor o znižanju izhodiščne plače in sodelovanju pri dokapitalizaciji tožene stranke z dne 5. 2. 2009, Dogovor o znižanju izhodiščne plače za obdobje 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010 z dne 17. 2. 2010 in Dogovor o višini izhodiščne plače z dne 24. 12. 2010. 3 (Smiselno) enako tudi sodbi pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1248/2012 z dne 6. 6. 2013 in opr. št. Pdp 703/2015 z dne 4. 2. 2016. 4 Za znižanje izhodiščne plače bi bil potreben poseben dogovor s Sindikatom D. 5 Tako tudi sodbi pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1248/2012 z dne 6. 6. 2013 in opr. št. Pdp 703/2015 z dne 4. 2. 2016.