Jedro

Potrditev pravilnosti diagnoze bi ob potrebni skrbnosti zdravljenja tožnika zahtevala dodatne preiskave, katerim tožnik ni bil podvržen. Postavljeno napačno diagnozo je zato sodišče pravilno opredelilo kot medicinsko napako.

Izrek

1. Pritožbama tožeče in tožene stranke zoper sodbo se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da njen izrek poslej v celoti glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 15.608,40 (petnajst tisoč šeststo osem 40/100) EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 21.7.2006 dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 7.602,00 (sedem tisoč šeststo dva 00/100) EUR od dne 21.12.2005 do dne 11.7.2006 ter od zneska 1.743,85 (tisoč sedemsto triinštirideset 85/100) EUR od dne 21.12.2005 do 5.7.2006, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.“

2.

Sklep sodišča prve stopnje se tako spremeni, da njegov izrek poslej v celoti glasi: „Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 1.846,28 (tisoč osemsto šestinštirideset 28/100) EUR v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka prvostopnega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku tega roka dalje do plačila.“

3.

V ostalem se pritožbi tožeče in tožene stranke zavrneta.

4.

Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v višini 80,97 (osemdeset 97/100) EUR.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je dolžna toženka v roku 15 dni plačati tožniku znesek 11.676,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.7.2006 dalje do prenehanja obveznosti ter zakonske zamudne obresti od zneska 7.602,00 EUR od dne 21.12.2005 do dne 11.7.2006 ter od zneska 1.743,85 EUR od dne 21.12.2005 do 5.7.2006 (vse prvi odstavek izreka). V presežku je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek izreka).

Z uvodoma navedenim sklepom pa je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da je dolžna plačati tožniku njegove pravdne stroške v znesku 973,10 EUR v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka prvostopnega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku tega roka dalje do prenehanja obveznosti.

Zoper zavrnilni del prvostopne sodbe se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava, pravočasno pritožuje tožnik. Kot prenizko graja na prvi stopnji odmerjeno denarno odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem kakor tudi tistih, ki jih zaradi odstranjene popolnoma zdrave ledvice doživlja še danes. Ker je sodišče prve stopnje v celoti povzelo mnenje izvedenca medicinske stroke in tožnikovo izpovedbo o tej obliki nepremoženjske škode, tožniku po njegovem prepričanju ob upoštevanju njegove starosti pripada celoten znesek zahtevane odškodnine iz tega naslova (8.345,86 EUR) in ne zgolj na prvi stopnji prisojenih 6.259,39 EUR. Podobno velja za prisojeno denarno odškodnino iz naslova strahu, pri odmeri katere po mnenju pritožnika sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh okoliščin na strani tožnika glede utrpelega strahu in strahu, ki se pri tožniku še vedno vsakodnevno pojavlja. Izpostavlja zelo intenziven strah za samo življenje ne le ob postavitvi napačne diagnoze „rak“, ampak tudi intenziven strah za izid zdravljenja, ko je ugotovil, da mu je bila odstranjena popolnoma zdrava ledvica, ta strah pa bo zaradi nadaljnjega življenja z eno samo bolehno ledvico pri tožniku ostal do konca življenja. Tudi iz tega naslova naj bi zato tožniku pripadala celotna zahtevana odškodnina (14.605,24 EUR). Ker je pri tožniku v posledici operacije ostala 30 cm dolga dobro vidna brazgotina, ki pri njem kot mladem moškem vzbuja nelagodje in sram, se zavzema za prisojo vseh zahtevanih 2,086,46 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti in ne zgolj na prvi stopnji prisojenih 417,29 EUR. Predlaga spremembo izpodbijanega dela prvostopne sodbe v smeri upoštevanja pritožbenih navedb ter prisoje celotne zahtevane odškodnine in priglaša pritožbene stroške.

Zoper obsodilni del prvostopne sodbe se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje toženka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje zavzelo nepravilen pristop, ko je retrogradno ugotavljalo, da je šlo v obravnavani zadevi za zdravniško napako, na podlagi histološkega izvida, ki je dejansko pokazal, da je bila odstranjena ledvica skoraj zdrava. Ugotavljanje zdravniške napake oz. v konkretnem primeru ugotavljanje pravilnosti diagnoze je po mnenju toženke potrebno v času, ko je imel lečeči zdravnik pred sabo ustrezne izvide, torej UZ in CT leve ledvice. Med postopkom postavljeni izvedenec T. je ugotovil, da se je lečeči urolog na podlagi teh izvidov pravilno odločil za operacijski poseg in tožniku odstranil levo ledvico z levo nadledvično žlezo in okolno maščevje. Za odgovor na vprašanje, ali je bila postavljena napačna diagnoza ter ali je šlo za medicinsko napako, je po prepričanju toženke bistveno mnenje izvedenca, da sta za operativni poseg izvida UZ in CT sečil zadostovala. Le v zelo redkih in izjemnih primerih se odločijo še za predoperativno punkcijo, angiografijo ali pregled z magnetno resonanco, vendar pa v konkretnem primeru ni bilo potrebe po dodatnih preiskavah, ker sta bila oba izvida ultrazvoka in CT zelo jasna in bi tudi sam izvedenec ravnal enako kot operater v M.S.: operiral bi tožnika brez da bi opravil dodatne preiskave, ker te po medicinski doktrini niso bile potrebne. Čeprav kasnejša histološka preiskava ni potrdila postavljene diagnoze na podlagi UZ in CT, to še ne pomeni, da je bila v trenutku, ko se je lečeči zdravnik odločal o diagnozi in o tem, ali bo opravil operacijo, ta njegova odločitev nepravilna, saj je to potrebno presojati po času, ko se je zdravnik odločal o operativnem posegu. Ker je lečeči zdravnik ravnal z dolžno skrbnostjo, bi bilo potrebno tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrniti. Višine prisojene odškodnine toženka po izrecni navedbi v pritožbi ne graja, a izpostavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava opraviti valorizacijo že izplačane odškodnine za nepremoženjsko škodo. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti ter priglaša pritožbene stroške.

Zoper uvodoma navedeni sklep se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje toženka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Izpostavlja, da se zoper sklep o stroških pritožuje zgolj zato, ker sodba, ki je bila temelj za njihovo odmero, še ni pravnomočna, sicer pa se zoper samo višino odmerjenih pravdnih stroškov ne pritožuje, ker so glede na nepravnomočno sodbo odmerjeni pravilno. Priglaša pritožbene stroške.

Pravdni stranki na pritožbe nasprotne stranke nista odgovorili.

Pritožbi zoper sodbo sta delno utemeljeni, posledično pa je delno utemeljena tudi pritožba zoper sklep o stroških.

Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP (in glede pritožbe zoper sklep v zvezi s 366. členom istega zakona) ter v okviru v pritožbah uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi tožnika zgolj pavšalno uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Na pravilno in dovolj popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku odmerilo nekoliko prenizek znesek denarne odškodnine za ugotovljeno nepremoženjsko škodo ter ni opravilo valorizacije po toženki že plačane denarne odškodnine. Posledično je nepravilna tudi v izpodbijanem sklepu vsebovana odločitev o pravdnih stroških, pri spremembi katere bo potrebno upoštevati spremenjen pravdni uspeh pravdnih strank.

K 1. in 3. točki izreka drugostopne odločbe: V obravnavani zadevi je tožnik od toženke terjal plačilo zavarovalnine za 30% trajno invalidnost, v pridruženi zadevi pa še plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ob tem pa je zahtevek iz naslova invalidnine zaradi toženkinega plačila med postopkom umaknil in vztrajal le še pri plačilu zamudnih obresti iz tega naslova. Oba zahtevka izvirata iz istega škodnega dogodka z dne 7.6.2005, ko je bila tožniku v bolnišnici v M.S. pred pridobitvijo histološkega izvida odstranjena zdrava leva ledvica. Medtem ko je toženka tožbenemu zahtevku iz naslova zavarovalnine pred združitvijo zadev ugovarjala tudi po temelju, je v pravdi iz naslova odškodnine za pretrpljeno nepremoženjsko škodo zahtevek po temelju izrecno priznavala, kot sporno pa je navajala le še višino zahtevane odškodnine (list. št. 9 pridruženega spisa). Postavila se je namreč na stališče, da je bila sporna operacija na podlagi vseh medicinskih izvidov pred operacijo sicer potrebna, do strokovne napake pa naj bi prišlo pri odločitvi za odstranitev ledvice, ki je kirurg tožniku ne bi smel odstraniti. Tako so bile po stališču toženke v odgovoru na tožbo zaradi plačila odškodnine potrebne tudi vse telesne bolečine in nevšečnosti, ki jih je tožnik utrpel v zvezi z operacijo, ne pa tudi tista nepremoženjska škoda, ki jo je tožnik trpel zaradi odstranitve ledvice, za kar pa naj bi toženka tožniku že izplačala odškodnino v višini 9,000.000,00 SIT. Ker se s tako razmejitvijo pripadajoče mu odškodnine tožnik ni strinjal, je toženka predlagala dopolnitev predpravdnega izvedenskega mnenja (ki ga je sicer kljub določenim pomislekom sprejemala) glede potrebnosti operacije desne (pravilno: leve) ledvice ter glede zmanjšanja življenjske aktivnosti, ali je namreč desna ledvica lahko v celoti prevzela vlogo leve ledvice. Šele po pridobitvi te (dopolnitve) izvedenskega mnenja, ki jo je podal izvedenec Komisije za fakultetna izvedenska mnenja prof. dr. T., je toženka v pripravljalni vlogi z dne 4.6.2008 po združitvi zadev na podlagi zaključkov tega izvedenskega mnenja spremenila svoje navedbe in se postavila na stališče, da v konkretnem primeru sploh ni šlo za strokovno napako, saj naj bi bila operacija na levi ledvici, s katero so levo ledvico v celoti odstranili, potrebna in strokovno utemeljena. Ker je toženka navedeno izvedensko mnenje prejela po zaključku glavne obravnave, so bile njene tovrstne spremenjene navedbe po njenem prepričanju pravočasne, saj do prejema tega izvedenskega mnenja ni vedela, da ne gre za strokovno napako, ampak je zmotno menila, da je bila strokovna napaka podana.

Čeprav sodišče druge stopnje v celoti sprejema prvostopni zaključek glede temelja odškodninske odgovornosti, kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju, je vendarle potrebno izpostaviti, da so bila pravkar opisana zatrjevanja toženke, v katerih je spremenila svoje predhodno stališče o utemeljenosti tožbenega zahtevka iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo, podana prepozno. Toženka je namreč tovrstna zatrjevanja podala šele po opravljeni prvi glavni obravnavi. Res je bila sicer toženka šele takrat seznanjena z med pravdo pridobljenim mnenjem izvedenca medicinske stroke prof. dr. T., ki je zavzel za toženko ugodnejše stališče, da je bila namreč operacija in odstranitev tožnikove leve ledvice na osnovi izvida UZ in CT sečil potrebna in strokovno utemeljena. Vendar pa ni mogoče spregledati, da je toženka že pred tem razpolagala s pred pravdo pridobljenim izvedenskim mnenjem dr. M. (v skladu s katerim je prišlo do napake v postavljanju diagnoze z UZ in CT), kakor tudi s poročilom komisije za izredni strokovni nadzor Splošne bolnišnice M.S. (iz katerega izhaja, da je le histološka diagnoza odločilna in tista, ki daje zanesljive rezultate, vendar je bilo v obravnavanem primeru že prepozno, saj je bila ledvica že odstranjena). Toženka, ki jo pri izpolnjevanju obveznosti iz njene poklicne dejavnosti zavezuje večja skrbnost, ravnanje po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka iz drugega odstavka 6. člena Obligacijskega zakonika – OZ), bi morala navedena strokovna stališča, s katerimi je že razpolagala, natančneje preučiti in si v primeru dvoma vanje po potrebi priskrbeti še nadaljnja mnenja svojih ali zunanjih strokovnjakov. Toženka je imela tudi možnost, da ne glede na izpostavljena mnenja strokovnjakov, s katerimi je že razpolagala, temelja tožbenega zahtevka ne prizna. Ker pa je nasprotno zavzela stališče, da je zahtevek iz naslova nepremoženjske škode po temelju v celoti utemeljen, sodišče prve stopnje njenih prepoznih spremenjenih stališč, podanih šele po prvi glavni obravnavi, ne bi smelo upoštevati (četrti v zvezi s drugim odstavkom 286. člena takrat veljavnega ZPP). Slednje tembolj, ker med postopkom postavljeni izvedenec medicinske stroke ob toženkinem izrecnem priznavanju temelja tožbenega zahtevka iz naslova nepremoženjske škode sploh ni bil postavljen v zvezi z ugotavljanjem temelja odškodninske odgovornosti toženke, temveč z namenom razmejitve višine škode, ki naj bi tožniku nastala zaradi nepotrebne odstranitve ledvice, od tiste, ki je posledica po prepričanju toženke sicer potrebne operacije. Izvedenec je tako s stališčem, da je bila odstranitev leve ledvice potrebna, pravzaprav prekoračil svojo nalogo.

Kot že omenjeno pa sodišče druge stopnje v celoti sprejema prvostopno odločitev o temelju tožbenega zahtevka, s katerim se je moralo sodišče prve stopnje podrobneje ukvarjati prav zato, ker je upoštevalo toženkino sicer prepozno prerekanje utemeljenosti tožbenega zahtevka. Neutemeljena je pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje z retrogradnim ugotavljanjem na podlagi histološkega izvida, da je šlo za medicinsko napako, zmotno uporabilo materialno pravo, ter da bi moralo upoštevati mnenje izvedenca T., da se je lečeči urolog na podlagi zelo jasnih izvidov UZ in CT pravilno odločil za operacijski poseg in odstranitev tožnikove leve ledvice. Tudi na podlagi že izpostavljenih drugačnih stališč, kot le-ta izhajajo iz pred pravdo pridobljenega mnenja izvedenca M. (ki sta ga v okviru še pravočasnih zatrjevanj obe pravdni stranki načeloma sprejeli), kakor tudi iz poročila komisije za izredni strokovni nadzor Splošne bolnišnice M.S., nenazadnje pa tudi na podlagi mnenja med pravdo postavljenega izvedenca T., da je bila retrogradno gledano postavljena diagnoza napačna, je sodišče prve stopnje sprejelo povsem sprejemljiv zaključek, da je bila tožniku postavljena nepravilna diagnoza. V njeni posledici je bila tožniku odstranjena zdrava leva ledvica, do česar pa po pravilnem stališču sodišča prve stopnje ne bi smelo priti. Sodišče druge stopnje kot pravilno sprejema tudi nadaljnje razlogovanje, da zdravnika pri opravljanju njegove poklicne dejavnosti zdravljenja zavezuje večja stopnja skrbnosti (skrbnost dobrega strokovnjaka iz drugega odstavka 6. člena OZ). V primeru postavitve take diagnoze, ki narekuje odstranitev pomembnega organa človeškega telesa, pa se od dobrega strokovnjaka pričakuje, da je taka diagnoza pravilna, saj ima za pacienta daljnosežne in nepopravljive posledice. Potrditev pravilnosti diagnoze bi tako v obravnavanem primeru ob potrebni skrbnosti zdravljenja tožnika zahtevala dodatne preiskave, katerim pa tožnik ni bil podvržen. Postavljeno napačno diagnozo je zato sodišče prve stopnje pravilno opredelilo kot medicinsko napako, v posledici katere za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo odgovarja toženka, pri kateri je imela bolnišnica zavarovano svojo odgovornost, hkrati pa je podan tudi temelj za uveljavljanje zavarovalnine iz naslova nezgodnega zavarovanja toženke. Iz slednjega naslova je v postopku na prvi stopnji toženka terjala le še zamudne obresti od zneskov že plačane zavarovalnine 7.602,00 EUR in 1.743,85 EUR, kar pa v obravnavanih pritožbah niti ni več predmet pritožbene graje.

V nadaljevanju je bilo potrebno preizkusiti še primernost tožniku odmerjene odškodnine po posameznih postavkah nepremoženjske škode, ki jo kot prenizko po posameznih postavkah graja le tožnik, toženka pa se glede same prisojene odškodnine po izrecni navedbi v svoji pritožbi ne pritožuje.

Iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje tožniku od zahtevanih 8.345,85 EUR prisodilo 6.259,39 EUR. Utemeljena je tožnikova pritožbena graja, da mu glede na mnenje izvedenca medicinske stroke ter njegovo lastno izpovedbo kot stranka, kar je oboje sodišče prve stopnje v celoti povzelo, pripada celotna zahtevana odškodnina. Prvostopno sodišče je sicer pravilno opisalo trajanje tožnikovih telesnih bolečin (trajne hude 7 dni, občasne hude v trajanju dva tedna, neprestane lahke telesne bolečine vsaj 4 tedne ter še vedno prisotne občasne lahke telesne bolečine zlasti ob spremembi vremena, ob večjih telesnih naporih in nenadnih zasukih v pasu), kakor tudi številne nevšečnosti, ki jih je moral tožnik med zdravljenjem prestati (kot le-te podrobneje izhajajo iz obrazložitve prvostopne sodbe na strani 5). Vendar pa je bila tožniku iz tega naslova odmerjena prenizka odškodnina. Šele celotna zahtevana odškodnina v višini 8.345,85 EUR namreč upoštevaje okoliščine konkretnega primera, med drugim tudi starost tožnika (načelo individualizacije odškodnine) predstavlja pravično denarno satisfakcijo za to obliko tožnikove nepremoženjske škode, ki upošteva kriterije za odmero denarne odškodnine iz 179. člena OZ ter je primerljiva s sodno prakso v podobnih primerih. Ob pravilni uporabi materialnega prava je zato sodišče druge stopnje prisojeno odškodnino iz tega naslova zvišalo na celotni zahtevani znesek.

Tožnik kot prenizko graja tudi na prvi stopnji odmerjeno denarno odškodnino iz naslova strahu, v okviru katere je prvostopno sodišče tožniku od zahtevanih 14.605,24 EUR prisodilo 5.000,00 EUR. Utemeljena je pritožbena graja, da tožniku za kar 42 dni trajajoč intenziven strah za življenje (vse od informacije, da ima raka na levi ledvici, ki jo je zato potrebno odstraniti, pa do seznanitve s histološkim pregledom odstranjene ledvice), kakor tudi za 7 dni trajajoč hud strah za izid operacije in tudi bodoči strah, ki se spreminja glede na boljšo oz. slabšo funkcijo preostale ledvice, pripada višja denarna odškodnina od na prvi stopnji prisojene. Pravična denarna odškodnina za to obliko tožnikove nepremoženjske škode po prepričanju sodišča druge stopnje ob upoštevanju specifičnih okoliščin konkretnega primera (porušeno duševno ravnovesje tožnika zaradi negotovosti, kaj bo z delovanjem preostale ledvice v prihodnje, starost tožnika), kriterijev za odmero denarne odškodnine iz 179. člena OZ kakor tudi upoštevaje sodno prakso v primerljivih primerih, znaša 10.000,00 EUR, kar je v tem obsegu narekovalo ugoditev tožnikovi pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe. Neutemeljeno pa je pritožbeno zavzemanje po prisoji celotne zahtevane odškodnine iz tega naslova.

Iz naslova skaženosti je sodišče prve stopnje tožniku od zahtevanih 2.086,46 EUR prisodilo 417,29 EUR, kar tožnik graja kot prenizko denarno odškodnino, pri tem pa izpostavlja predvsem opaznost 30 cm dolge brazgotine, ki pri njem zbuja nelagodje in sram, kot mlad moški pa zaradi tega duševno trpi. Ob upoštevanju ugotovitev izvedenca medicinske stroke, da gre pri tožniku zgolj za 18 cm dolgo postoperativno brazgotino, ki predstavlja prizadetost lažje stopnje in vzbuja zgolj pozornost okolice, brazgotina pa je tudi po izpovedbi tožnika opazna zlasti v poletnem času, ko je tožnik npr. ob kopanju brez zgornjih oblačil, sodišče druge stopnje na prvi stopnji odmerjeno denarno odškodnino iz tega naslova sprejema kot povsem primerno denarno satisfakcijo. Pri njeni odmeri je namreč sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo okoliščine konkretnega primera, zlasti opaznost brazgotine, intenziteto negativne reakcije, ki jo utegne zbujati pri okolici, kakor tudi duševno trpljenje, ki ga navedene objektivne okoliščine povzročajo pri relativno mladem tožniku. Pritožbenemu zavzemanju po prisoji višje denarne odškodnine iz tega naslova po vsem obrazloženem ni bilo mogoče slediti.

Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo celotno zahtevano odškodnino (37.556,33 EUR). Ker toženka višine prisojene odškodnine po izrecni navedbi v pritožbi ne izpodbija, sodišču druge stopnje iz tega naslova odmerjene denarne odškodnine ni bilo potrebno preizkušati.

Ob pravilni uporabi materialnega prava znaša torej seštevek tožniku odmerjene pravične denarne odškodnine po posameznih postavkah nepremoženjske škode skupaj 56.319,47 EUR. Med pravdnima strankama med postopkom na prvi stopnji ni bilo sporno, da je toženka tožniku iz tega naslova dne 21.7.2006 že izplačala 9,000.000,00 SIT. Utemeljena pa je toženkina pritožbena graja, da bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava to nesporno opravljeno delno plačilo odškodnine valorizirati do dne izdaje prvostopne sodbe (28.1.2009). Nepravilno je namreč prvostopno stališče, da oprava valorizacije ni bila potrebna, ker je toženka ni predlagala. V skladu z že uveljavljenim stališčem sodne prakse (npr. sodba II Ips 435/2007 z dne 15.5.2008, sodba in sklep II Ips 597/2008 z dne 10.9.2008, sodba II Ips 32/2005 z dne 18.1.2007) je namreč vprašanje valorizacije zneskov akontacij odškodnine po svoji naravi pravno vprašanje, le-ta pa sodišče rešuje po uradni dolžnosti in ne, če to od sodišča zahteva katera od strank. Zneska ugotovljene pravične denarne odškodnine na eni strani in že plačane akontacije odškodnine na drugi strani je potrebno dati na skupni imenovalec, to pa je realna denarna vrednost v času izdaje prvostopne sodbe. Ker se višina pravične denarne odškodnine presoja po cenah v času sojenja, je le na ta način mogoče ugotoviti znesek pravičnega denarnega zadoščenja, ki ga je po sodni odločbi toženka še dolžna plačati tožniku. Sodišče druge stopnje je zato v okviru pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti opravilo valorizacijo že plačanega zneska odškodnine na podlagi aplikacije na spletni strani Statističnega urada Republike Slovenije (www.stat.si/indikatorji_preracun_reval.asp) ter ugotovilo, da valoriziran znesek dne 21.7.2006 že plačane odškodnine na dan izdaje prvostopne sodbe znaša 40.711,07 EUR (priloga te odločbe). Tožnik je tako upravičen še do izplačila 15.608,40 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo (skupaj z že na prvi stopnji določenimi in v pritožbah negrajanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi), kar je ob pravilni uporabi materialnega prava (peta alineja prvega odstavka 358. člena ZPP) narekovalo spremembo izpodbijane sodbe v tej smeri (1. točka izreka te odločbe). V ostalem pa je sodišče prve stopnje v 3. točki izreka te odločbe pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in v nespremenjenem delu prvostopno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

K 2. točki izreka drugostopne odločbe: Sprememba prvostopne odločitve o glavni stvari je narekovala ponovno odločitev o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ob tem je dodati, da je sodišče prve stopnje o pravdnih stroških brez utemeljenega razloga (četrti odstavek 163. člena ZPP v zvezi s šestim odstavkom istega člena) odločilo s kasneje izdanim posebnim sklepom, zoper katerega se je pritožila le toženka (zgolj v izogib pravnomočnosti sklepa o stroških, višine odmerjenih pravdnih stroškov pa po izrecni navedbi v pritožbi ne graja). Vendar pa tudi tedaj, ko sodišče izda posebni sklep o stroških, odločitev o stroških praviloma ne izgubi povezave z odločitvijo o glavni stvari (tako tudi sklep VS II Ips 337/95). Zato se v obravnavani zadevi pritožbi zoper odločitev o glavni stvari raztezata tudi na odločitev o pravdnih stroških (čeprav je le-ta po nepotrebnem vsebovana v posebnem sklepu) v tem smislu, da je potrebno pri spremembi prvostopne odločitve na drugi stopnji ter posledični drugostopni odločitvi o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP) upoštevati spremenjen pravdni uspeh obeh pravdnih strank zaradi spremenjene odločitve o glavni stvari. Sodišče druge stopnje pri ponovni odmeri pravdnih stroškov tako ni bilo vezano na prepoved spremembe stroškovne odločitve v škodo toženke (359. člen ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona), ki se je sicer zoper sklep o stroških edina izrecno pritožila.

Na prvi stopnji pravilno odmerjeni in v pritožbah negrajani pravdni stroški postopka iz naslova zavarovalnine (P 90/2006) do združitve obeh zadev znašajo za tožnika 1.326,73 EUR (654,41 EUR + 672,32 EUR) in za toženko 43,36 EUR (obrazložitev prvostopnega sklepa na straneh 1 in 2), nanje pa spremenjen pravdni uspeh v združenem postopku ni vplival, saj je toženka med postopkom plačala celotno zavarovalnino, tožnik pa je posledično tožbeni zahtevek iz tega naslova umaknil. V postopku iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo (pa znašajo pred združitvijo zadev na prvi stopnji pravilno odmerjeni in v pritožbah negrajani pravdni stroški tožnika 2.076,29 EUR (obrazložitev prvostopnega sklepa na strani 2), glede na tožnikov nekoliko višji pravdni uspeh po spremembi prvostopne sodbe na drugi stopnji (15.608,40/25.037,33 = 62%) pa mu je dolžna toženka povrniti 1.287,30 EUR pravdnih stroškov iz te faze postopka. Pravdni stroški toženke iz te faze postopka pa znašajo 1.784,43 EUR (obrazložitev prvostopnega sklepa na strani 2), glede na njen spremenjen pravdni uspeh iz te faze postopka (38%) pa ji je dolžan tožnik povrniti 678,08 EUR pravdnih stroškov.

Po združitvi obeh pravdnih zadev znašajo na prvi stopnji pravilno odmerjeni in v pritožbah negrajani pravdni stroški tožnika 698,68 EUR (obrazložitev prvostopnega sklepa na strani 2), glede na njegov 62% pravdni uspeh pa mu je dolžna toženka iz te faze postopka povrniti 433,18 EUR pravdnih stroškov. Pravdni stroški toženke iz te faze postopka pa znašajo 1.261,81 EUR (obrazložitev prvostopnega sklepa na strani 2), glede na njen 38% pravdni uspeh pa ji je dolžan tožnik povrniti 479,49 EUR njenih v tej fazi postopka nastalih pravdnih stroškov.

Po opravljenem pobotu pravdnih stroškov je dolžna toženka povrniti tožniku 1.846,28 EUR njegovih na prvi stopnji nastalih pravdnih stroškov.

K 4. točki izreka drugostopne odločbe: Čeprav je sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbama obeh pravdnih strank, je v pritožbenem postopku generalno gledano uspel le tožnik, ki je dosegel zvišanje prisojene odškodnine iz naslova nepremoženjske škode (vendar pa je njegov pritožbeni uspeh zaradi delnega uspeha toženkine pritožbe ustrezno manjši). Ker se je tožnik zavzemal za prisojo nadaljnjih 13.360,87 EUR, sodišče druge stopnje pa mu je s spremembo zavrnilnega dela prvostopne sodbe prisodilo le še nadaljnjih 3.931,72 EUR (15.608,40 EUR – 11.676,68 EUR), znaša pritožbeni uspeh tožnika 29,4 %. Tožnik je pritožbene stroške priglasil po stari Odvetniški tarifi (500 tč. in 20% DDV), po kateri mu jih je moralo sodišče druge stopnje tudi priznati, saj bi bil po Odvetniški tarifi, uveljavljeni z dnem 1.1.2009, tožnik upravičen do nekoliko višjega zneska nagrade. Pritožbeni stroški tožnika tako znašajo 500 tč. oz. glede na vrednost točke 229,50 EUR, kar skupaj z 20% DDV znaša 275,40 EUR. Glede na pritožbeni uspeh je dolžna toženka tožniku povrniti 80,97 EUR njegovih pritožbenih stroškov. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena istega zakona.

V smislu prvega odstavka 130. člena ZPP-D (Uradni list RS, št. 45/08 z dne 9.5.2008) je bil v postopku uporabljen ZPP, ki vključuje novelo ZPP-D.