Jedro

Eden izmed razlogov za neveljavnost zakonske zveze, in to absolutne narave, je, če ni bila sklenjena z namenom skupnega življenja zakoncev (35. člen ZZZDR-UPB1). Preneseno na izvenzakonsko skupnost, o kateri je beseda, pomeni to, da morata partnerja imeti namen in tudi dejansko živeti skupaj. Ne enega ne drugega pa sodišče ni ugotovilo, razen če ni objektivnih razlogov za ločeno življenje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, da ima tožnik kot zakoniti dedič dedno pravico po pok. A.A., roj. 20.4.1936 in umrli 15.8.2000. Ugotovilo je namreč, da je tožnik živel z zapustnico v zunajzakonski skupnosti, ki ima enake posledice kot zakonska zveza. Tožnik je večji del časa prebival pri zapustnici v Kamniku, preostali čas pa v Ivančni Gorici v solastni hiši z bivšo ženo. Gospodinjstvo je imel z zapustnico skupno, kolikor so dopuščale okoliščine. Nista imela skupnega denarja in finančna sredstva sta imela ločena, tožnik pa je razpolagal z delom osebne dokumentacije zapustnice. Počitnice sta preživljala skupaj in skupaj so ju vabili na družinska srečanja. Šlo je za njuno 20-letno stabilno razmerje. Negovati zapustnice v njeni bolezni ni mogel zaradi bolečin v hrbtenici, jo je pa obiskoval v bolnicah in se zanimal za njeno zdravje. V tujini je kupoval zanjo zdravila in dietno hrano. Zapustnica ni navedla tožnika na obrazcu za sprejem v dom, ker je tam rubrika le za zakonca. V bloku, kjer je stanovala, je navedla v zvezi s plačevanjem stroškov le eno osebo, toda prebivalci bloka so ju šteli za partnerja. Ugotovilo je, da so bile podane vse okoliščine dalj časa trajajoče življenjske skupnosti, le tožnik je zaradi objektivnih okoliščin dalj časa preživel v Ivančni Gorici.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo prvih dveh toženk spremenilo sodbo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je namreč na podlagi dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno na prvi stopnji sojenja, da je bila zveza med tožnikom in zapustnico dolgotrajna, vendar pa med njima ni bilo skupnosti, ki bi jo lahko imenovali življenjsko skupnost v smislu 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, čeprav sta v očeh okolja veljala za moža in ženo. Slednje je namreč pomembno šele ob pogoju, da je življenjska skupnost ugotovljena. Načina njunega bivanja in prispevanja k stroškom ni mogoče označiti kot življenjske skupnosti s posledicami, kot jih ima zakonska zveza. Kamnik in Ivančna Gorica nista tako vsaksebi, da ne bi živela skupaj, zlasti ko se je tožnik upokojil. Skupnega premoženja nista ustvarila. Zapustnica si je sama kupila stanovanje z opremo z eno posteljo. Težko si je predstavljati zakonca, ki bi bila poročena več kot 20 let, živela bi pa vsak v svojem gospodinjstvu, skupnost pa bi bila pretežno omejena na obiske in preživljanje prostega časa.

Proti tej sodbi je tožnik vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov in predlagal revizijskemu sodišču, naj sodbo spremeni tako, da bo v celoti ugodeno tožbenemu zahtevku. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem poudarja, da je okolica zapustnico in njega dojemala kot ženo in moža, kar sledi tudi iz listinskih dokazov. Šlo je za njuno moralno, duhovno in seksualno povezanost. Neprestano skupno prebivanje ni odločilno. Tudi toženci so obravnavali tožnika kot svojega družinskega člana. Neumestno je stališče pritožbenega sodišča, da je vsak izmed partnerjev dajal prednost svojemu domačemu kraju pred življenjsko skupnostjo. Medsebojni zvezi sta dajala vsebino in obliko. Pomembno pa je, da sta se spoznala, ko nista bila več rosno mlada in ko sta imela urejeno in rešeno premoženjsko vprašanje.

Zapustnica je pred smrtjo prepustila tožniku urejanje premoženjskih zadev. Izvenzakonske zveze postajajo bolj in bolj liberalne. Tožnik in zapustnica sta svojo zvezo jemala kot zakonsko zvezo in se nista obremenjevala s formalnim urejanjem teh stvari. Funkcionirala sta veliko bolje kot večina "formaliziranih" zakonov. Svojo skupnost sta oblikovala sama in to sta počela skupaj, ker sicer ne bi trajala 20 let. Revizija je bila vročena tožencem, ki nanjo niso odgovorili, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo in zato je omejen preizkus izpodbijane sodbe samo na tiste razloge, ki so navedeni v reviziji (371. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Navajanje razlogov pa ne pomeni le njihovo omenitev, marveč vsaj vsebinsko opredelitev. Ko tožnik "vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov, predvsem pa zaradi kršitve materialnega prava", ne more doseči preizkusa sodbe glede procesnih kršitev, če teh ne opredeli.

Središčno vprašanje v tem sporu o tožnikovi dedni pravici po zapustnici je, ali je med njima obstajala izvenzakonska skupnost, ki jo Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (prečiščeno besedilo v Uradnem listu RS, št. 69/04 - ZZZDR-UPB1) opredeljuje kot dalj časa trajajočo življenjsko skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, ima pa zanju enake pravne posledice, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni bilo razlogov zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna (prvi odstavek 12. člena).

Eden izmed razlogov za neveljavnost zakonske zveze, in to absolutne narave, je, če ni bila sklenjena z namenom skupnega življenja zakoncev (35. člen ZZZDR-UPB1). Preneseno na izvenzakonsko skupnost, o kateri je beseda, pomeni to, da morata partnerja imeti namen in tudi dejansko živeti skupaj. Ne enega ne drugega pa sodišče ni ugotovilo. V izpodbijani sodbi je kot dejstvo, na katerega je vezano revizijsko sodišče (tretji odstavek 370. člena ZPP), ugotovljeno, da tožnik in zapustnica nista živela skupaj in da ni obstajala njuna volja, da bi živela skupaj. Vsekakor je sprejemljivo sklepanje pritožbenega sodišča, da so razlogi za življenje vsaksebi odpadli, ko sta se upokojila. V čem bi bila neumestnost ugotovitve pritožbenega sodišča, da je tožnik dajal prednost skrbi nepremičnine v Ivančni Gorici in angažiranosti v ekološkem društvu pred življenjsko skupnostjo z zapustnico, ta pa je dajala prednost bivanju v Kamniku in navezanosti nanj, revizija ne pojasni. Če naj bi sem spadale revizijske ugotovitve, da narašča število skupnosti, ki imajo status izvenzakonske skupnosti, je treba povedati, da ta okoliščina pač ne pomeni, da je s tem nadomeščen pogoj - namen skupnega življenja.

Nobene okoliščine nista ugotovili sodišči, ki bi izkazovala takšen namen. Nasprotno v izpodbijani sodbi omenjena neoporekana trditev toženk, da si je zapustnica v času zatrjevane izveznakonske skupnosti kupila enosobno stanovanje z opremo za bivanje ene osebe, razkriva, da takšnega namena ni bilo ne spočetka ne kasneje. Tožnikovega obiskovanja zapustnice in večkratnega skupnega bivanja v zdraviliščih pač ne izkazujeta namena skupnega življenja. V zvezi s slednjim se res ne zahteva nepretrgano skupno življenje, ker ga včasih niti razmere ne dopuščajo (študij ali zaposlitev v drugem kraju ali državi, varovanje bližnjih sorodnikov, nasilna ločenost zakoncev oziroma partnerjev ipd.). Vendar gre tu za objektivne razloge, kakršnih pa v obravnavani zadevi sodišči nista ugotovili, čeprav jih je prvo sodišče neutemeljeno štelo kot takšne.

Eden izmed elementov izvenzakonske skupnosti je ekonomska skupnost partnerjev. Pri ugotavljanju izvenzakonske skupnosti gre praviloma, v tej zadevi pa izključno, za njene pravne posledice na premoženjskem področju. To je eden izmed razlogov, da se glede tega vprašanja terja celo "nekaj več" kot pri zakonski zvezi. Ugotovitve v izpodbijani sodbi, da ekonomske skupnosti med tožnikom in zapustnico ni bilo, pa revizija niti ne napada.

Že po povedanem je jasno, da ugotovitve, da med partnerjema ni bilo volje živeti skupaj, da dejansko ni šlo za skupno življenje in da med njima ni bilo ekonomske skupnosti preprečujejo, da bi bilo mogoče šteti njuno skupnost takšno, ki naj bi imela učinke v smislu citiranega 12. člena ZZDR - UPB1. Prva ugotovitev se nanaša na razlog neveljavnosti zakonske zveze, druga pa na bistvene elemente skupnosti dveh partnerjev različnega spola.

Področje urejanja zakonske zveze in izvenzakonske skupnosti ni področje prostega urejanja razmerij med udeleženci, marveč je to prepuščeno zakonu (drugi odstavek 53. člena Ustave Republike Slovenije) in tako zakon med drugim določa, kdaj gre za izvenzakonsko skupnost. V tej luči se kaže večkratno revizijsko poudarjanje po eni strani tega, da sta si zapustnica in tožnik sama kot samostojni osebi oblikovala vsebino svojih odnosov, po drugi strani, da postajajo izvenzakonske skupnosti bolj in bolj liberalne, kot zgrešeno, ker je vendar zakon tisti in sodna praksa glede njegovih pravnih standardov tista, ki določata, kdaj gre za takšno skupnost, ki ima učinek na področju dedovanja (drugi odstavek 10. člena Zakona o dedovanju).

Ob takšnem razpletu stvari ni potrebno odgovarjati še na druge revizijske trditve o tem, kako so oba partnerja dojemali okolica in sorodniki, kako dolgo je trajala in kako stabilna je bila njuna zveza, kako je zapustnica prepustila pred smrtjo ureditev svojih premoženjskih zadev tožniku ipd.

Povsem neutemeljeno revizijo je moralo sodišče zavrniti (378. člen ZPP).