Jedro

Ker je določba 38. člena ZZelP protiustavna, so vpisi, ki so bili na njeni podlagi opravljeni v zemljiško knjigo, materialnopravno neveljavni. To velja ne glede na to, ali so bili vpisi opravljeni pred ali po izdaji odločbe US RS.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi ter se točka I izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

1. Ugotovi se, da je „izjava na podlagi člena 38 Zakona o železniškem prometu z dne 31.7.2001“, na podlagi katere je bila pri vl. št. 1943, k.o. V. opravljena vknjižba, v delu, ki se nanaša na parc. št. 1469/8, nična.

2. Ugotovi se, da je vknjižba lastninske pravice pri parc. št. 1469/8, vpisani v vl. št. 1943, k.o. V. v korist tožene stranke kot javnega dobra – javne železniške infrastrukture, neveljavna.

3. Pri parc. št. 1469/8, vpisani v vl. št. 1943. k.o. V., se vpis spremembe lastninske pravice in vknjižba javnega dobra izbriše ter se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje.

II. Odločitev o stroških (točka II sodbe sodišča prve stopnje) se nadomesti z naslednjo stroškovno odločitvijo: Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati njene pravdne stroške v znesku 1.242,16 EUR v 15 dneh od prejema te sodbe dalje, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožeča stranka v tej pravdi uveljavlja zahtevek po izbrisni tožbi. Vpis, katerega izbris zahteva, namreč temelji na določbi 38. člena ZZelP (Zakon o železniškem prometu (Ur. l. RS, št. 62/99 in naslednji). Poleg tega zahteva ugotovitev ničnosti izjave na podlagi navedenega člena.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga naj sodbo spremeni in zahtevku ugodi, če pa ne, naj jo vsaj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba trdi, da sodba o ničnosti nima nobenih razlogov. Napačno uporabo materialnega prava predstavlja že zgolj uporaba neustavnega zakona.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka, kot rečeno, uveljavlja zahtevek po izbrisni tožbi, saj vpis v zemljiško knjigo temelji na določbi 38. člena ZZelP. Ta določba je bila z odločbo Ustavnega sodišča U-I-316/04 razveljavljena. Ugotovljena je bila njena protiustavnost. Podlaga izbrisne tožbe je naslednji abstraktni dejanski stan (243. člen Zakona o zemljiški knjigi, Ur. l. RS, št. 58/2003 in naslednji; ZZK-1): materialnopravna neveljavnost vknjižbe; poseg v pravice osebe, ki vlaga izbrisno tožbo.

Materialnopravna podlaga izpodbijane vknjižbe je, kot rečeno, določba 38. člena ZZelP. Pristojna ustanova (Ustavno sodišče Republike Slovenije) je ugotovilo protiustavnost te določbe. Protiustavnost je najvišja stopnja materialnopravne neveljavnosti. Prvi del abstraktnega dejanskega stanu je torej v konkretnem primeru izpolnjen. Izpolnjen pa je tudi drugi del le-tega. Tožeča stranka uveljavlja vračilo sporne nepremičnine v denacionalizacijskem postopku. Vračilo v naravi bo mogoče le, če bo vzpostavljeno zemljiškoknjižno stanje, kakršno je bilo pred materialnopravno neveljavno vknjižbo. Izpodbijani vpis torej posega v pričakovalno pravico tožeče stranke.

Ker je določba 38. člena ZZelP protiustavna, so vpisi, ki so bili na njeni podlagi opravljeni v zemljiško knjigo, materialnopravno neveljavni. To velja ne glede na to, ali so bili vpisi opravljeni pred ali po izdaji odločbe US RS. Vpis v zemljiško knjigo namreč ni postal materialnopravno neveljaven zaradi odločitve ustavnega sodišča. Ustavno sodišče kot pristojna pravna institucija je protiustavnost le ugotovila. Zahtevek po izbrisni tožbi je zato utemeljen.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da so zakonska podlaga izjave po 38. členu ZZelP in z zakonom predvidene pravne posledice te izjave protiustavne. Edina vsebina izjave po 38. členu ZzelP je njena navezava na z zakonom predvidene pravne posledice te izjave. Protiustavnost je eden izmed razlogov za ničnost pravnoposlovnih izjav (primerjaj 86. člen Obligacijskega zakonika; Ur. l. RS, št. 83/2001, OZ, v povezavi s 14. členom istega zakona). Tudi zahtevek iz 1. točke pritožbenega predloga, naj se ugotovi ničnost izjave po 38. členu ZZelP, je tako utemeljen.

Ker je torej pritožba utemeljena, je pritožbeno sodišče v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je vsem tožbenim zahtevkom ugodilo. Sama dejanska podlaga namreč sploh ni sporna, treba je bilo le pravilno uporabiti materialno pravo.

Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi ponovno odločitev o stroških pravdnega postopka tako na prvi kot na drugi stopnji sojenja (glej 2. odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka je po spremenjeni odločitvi pritožbenega sodišča v celoti uspela tako s tožbo kot s pritožbo. Po merilu uspeha (1. odstavek 154. člena ZPP) je tožena stranka torej tožeči stranki dolžna povrniti potrebne in priglašene pravdne stroške. Pritožbeno sodišče je te odmerilo glede na stroškovnik, ki je bil vložen ob zaključku glavne obravnave, in glede na stroške, ki so priglašeni v pritožbi. Stroške je odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah. Tožeči stranki je priznalo stroške takse za tožbo (55,51 EUR), stroške za tri naroke in za odsotnost iz kraja odvetnikove pisarne (720 točk), stroške za tožbo in pripravljalne vloge (825 točk), znesek DDV in znesek materialnih stroškov v višini 2 %. Vse skupaj to za prvostopni postopek znese 920,67 EUR. Za pritožbeni postopek je sodišče tožeči stranki priznalo 375 točk za pritožbo, znesek sodnih taks in pripadajočega DDV. Stroški pritožbenega postopka so tako 321,49 EUR. Skupaj tako stroški celotnega postopka, ki jih je tožeči stranki dolžna povrniti tožena stranka znašajo 1.242,16 EUR.