Jedro

V postopku začasnega zavarovanja in začasnega odvzema se smiselno uporabljajo (vsebinske) določbe III. poglavja ZOPNI ter procesne določbe ZIZ. Tudi v tem postopku velja prepoved pritožbenih novot, ki skuša preprečiti prepozne predloge za izvedbo dokazov in zagotoviti koncentracijo dokazov, pri čemer je hitrost postopkov po ZOPNI eno njegovih bistvenih vodil. Ob odsotnosti slehernega razloga v pritožbi, zakaj so nova dejstva zatrjevana in novi dokazi ponujeni sodišču prvič šele v pritožbenem postopku, jih ni mogoče upoštevati. Meja preizkusa izpodbijanega sklepa je torej zožena in omejena.

V primeru povezanih oseb je bistveno, ali uspe oseba, za katero na podlagi navedb tožeče stranke izhaja, da je „povezana“, dokazati, da premoženje ni nezakonitega izvora. Pri ocenjevanju nesorazmernosti med premoženjem in dohodki te osebe sodišče ni vezano na opravljeno finančno preiskavo, temveč se upošteva vrednost vsega premoženja. Z drugačnim tolmačenjem bi bilo nesorazmerno poseženo v ustavne pravice te osebe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je proti tožencema 13. 9. 2016 vložila tožbo za odvzem premoženja nezakonitega izvora po Zakonu o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (v nadaljevanju: ZOPNI), sočasno pa je predlagala tudi odreditev začasnega zavarovanja tega premoženja (prvi odstavek 20. v zvezi z 28. členom ZOPNI).

2. Sodišče prve stopnje je 20. 9. 2016 predlogu za začasno zavarovanje premoženja nezakonitega premoženja ugodilo in je drugemu tožencu prepovedalo odtujiti in obremeniti nepremični – stanovanje in parkirno mesto.

3. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločalo o ugovoru drugega toženca, in sicer mu je ugodilo ter svoj sklep z 20. 9. 2016 razveljavilo.

4. Proti tej odločitvi se pravočasno pritožuje tožeča stranka, ki kot bistveno navaja, da je prerekala vse navedbe, razen tistih, s katerimi se je izrecno strinjala. Dodaja, da predmet finančne preiskave ni bil, s kakšnim premoženjem je drugi toženec razpolagal, temveč zgolj to, ali je prvi toženec razpolagal s premoženjem nezakonitega izvora in ali je sporno stanovanje v X kupil on ali drugi toženec. Meni, da je dokazni postopek pokazal, da ga je kupil prvi toženec. Pri tem vztraja ter še dodatno predstavlja določena dejstva in prilaga nove dokaze: izpisek iz TRR družbe A. (priloga A 42 – CD), bilance uspeha za podjetji B. in C. (prilogi A 43 in A 44) ter dopis FURS s 24. 10. 2016 (priloga A 45). Navaja, da je sodišče prve stopnje o lastništvu drugega toženca sklepalo na podlagi tako zahtevnih miselnih operacij, kot da bi šlo za pisanje zahtevnega znanstvenega prispevka, čeprav je dokazovanje lastništva nepremičnine vsaj v načelu izjemno enostavno: prodajna pogodba – transakcija med prodajalcem in kupcem, razvidna na TRR kupca – vpis v ZK. Drugi toženec razen slednjega ni ponudil ničesar, poleg tega pa ni predložil dokaza o obstoječih najemnih razmerjih. Poleg tega ni niti vedel, ali je imel najemnike, da bi obratovalne stroške plačevala žena, pa ni izkazal. Opozarja na obrnjeno dokazno breme po ZOPNI, pri čemer drugi toženec ni dokazal, da bi davke za stanovanje plačeval iz lastnih sredstev niti da je denarna sredstva iz hipotekarnega kredita porabil zase in za svojo družino. V nadaljevanju analizira prihodke družbe B. in C. (družbi, prek katerih je poslovala žena drugega toženca), prikazuje poslovanje z družbo A., d. o. o. (katere direktor je bil prvi toženec) ter opozarja na razkorak med prilivi za plačilo storitev, ki močno presegajo računovodske storitve, ki naj bi jih družbi B. in C. opravili za A., d. o. o., medtem ko drugih storitev zanjo nista mogli opraviti. Nadalje navaja, da je imel drugi toženec na svojem edinem TRR nesorazmerno visok promet glede na uradno prijavljene dohodke, med njimi pa ni nakazila kupcu spornega stanovanja. Z računa tudi niso razvidna plačila stroškov in morebitne najemnine niti ni zaznati večjega dviga kupnine (cca. 140.000 EUR) za nakup spornega stanovanja. V XIII. pritožbe nato povzema (prvi in drugi odstavek) izpodbijani sklep ter navaja, da transakcije za 395.000 EUR ni med njimi. Na 5. strani pritožbi nato v drugem in četrtem odstavku ponovno povzema razloge izpodbijanega sklepa ter opozarja, da drugi toženec ni predložil dokazov, ki bi kazali na dejanske denarne tokove in lastništvo številnih nepremičnin. Nato izriše tabelo o prihodkih žene drugega toženca po letih ter izračuna, da je družina drugega toženca mesečno zaslužila okoli 1.816,36 EUR, medtem ko je povprečna štiričlanska družina po podatkih Statističnega urada RS v letu 2010 porabila 1.900 EUR na mesec. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

5. Prvi toženec na vročeno pritožbo ni odgovoril. 6. Drugi toženec je na pritožbo pravočasno odgovoril ter svojemu odgovoru priložil številne dokaze (priloge B 42 do B 55), s katerimi podkrepi svoje navedbe iz te vloge in odgovarja na pritožbene navedbe. Kot bistveno navaja, da je lastništvo razvidno tudi iz prodajne pogodbe z A. A. in iz potrdila o plačani kupnini, iz katerega izhaja, da se bo kupnina 125.000 EUR plačala Zvezi bank, ki je imela vknjiženo hipoteko. V nadaljevanju odgovarja na pritožbene navedbe glede poslovanja družb B. in C. z A., d. o. o., ter opozarja, da sta družbi za A., d. o. o., opravljali posle verižne kompenzacije. V zvezi z dohodki svoje žene opozarja, da pritožnica ni upoštevala čistih dohodkov v letih 2005 do 2008, obenem pa pritožnici očita, da je v bilancah spregledala podatke o finančnih prihodkih v posameznih letih. V zvezi s kupnino 395.000 EUR navaja, da iz pogodbe izhaja, da bo plačana na drug račun, ne na tistega, na katerega se sklicuje pritožnica. Sklepno dodaja še, da pritožnica pri B. B. ni upoštevala priznanih davčnih olajšav, zato ji vseh dohodkov ni bilo treba prijaviti. Predlaga zavrnitev pritožbe.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. V tem pritožbenem postopku je za obravnavanje vložene in zgoraj povzete pritožbe najprej ključen obseg, v katerem je ta (vsebinsko) dopustna. Ni namreč mogoče spregledati (čeprav to zamolči pritožnica in tega ne opazi niti drugi toženec), da večji del pritožbenih navedb temelji na novih dejstvih, ki jih pritožnica črpa iz novih dokazov, ki so (prav tako) prvič predloženi pritožbi.

9. V postopku za odvzem premoženja nezakonitega izvora se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni s tem zakonom drugače določeno (drugi odstavek 9. člena ZOPNI), v postopku začasnega zavarovanja in začasnega odvzema po tem poglavju (tj. IV. poglavju, op. pritožbenega sodišča) pa se smiselno uporabljajo določbe prejšnjega poglavja tega zakona (tj. III. poglavja tega zakona, op. pritožbenega sodišča) in zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje (tj. ZIZ, op. pritožbenega sodišča).

10. ZIZ določb o (ne)dopustnosti pritožbenih novot nima, zato je treba smiselno uporabi določbe ZPP (15. člen ZIZ). Pritožnik sme navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti prej (primerjaj prvi odstavek 337. člena ZPP), torej glede na specifičnost tega postopka, najkasneje v odgovoru na ugovor dolžnika – drugega toženca.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnica niti z besedo ne pojasni, zakaj vrsto dokazov, ki jih v pritožbi predloži prvič, predlaga šele zdaj, in zakaj dejstev, ki jih navaja in črpa iz teh dokazov, ni navedla že prej. Določba o omejitvi novot v pritožbenem postopku skuša preprečiti prepozne predloge za izvedbo dokazov in zagotoviti koncentracijo dokazov, pri čemer je hitrost postopkov po ZOPNI eno njegovih bistvenih vodil (primerjaj prvi odstavek 28. in prvi odstavek 29. člena). Ob odsotnosti slehernega razloga, zakaj so nova dejstva zatrjevana in novi dokazi ponujeni sodišču prvič šele v pritožbenem postopku, jih ni mogoče upoštevati.

12. Pritožbeno sodišče se zato do dejstev in dokazov, ki predstavljajo nedopustne pritožbene novote, ne bo opredeljevalo. Prav tako se ne bo opredeljevalo do dejstev in dokazov, ki jih je v odgovoru na pritožbo kot repliko podal drugi toženec. Meja preizkusa izpodbijanega sklepa v tem pritožbenem postopku je zožena in omejena zgolj na tiste pritožbene razloge, kjer pritožnica konkretno navede, v čem vidi pomanjkljivosti izpodbijane odločbe glede dejanskih in pravnih vprašanj in kjer svojo pritožbeno trditev tudi obrazloži s tistimi konkretnimi dejstvi, ki so bila pravočasno zatrjevana.

13. Pritožnica graja zapis sodišča prve stopnje, da nekaterih trditev drugega toženca ni prerekala, češ da je prerekala vse, česar ni izrecno priznala. Tako izvajanje ni v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP, po katerem se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Poleg tega pritožnica ne pojasni, katere so tiste trditve, za katere je sodišče prve stopnje menilo, da jih ni prerekala, pa jih (vsaj molče) je, zato pritožbenega očitka niti ni mogoče preizkusiti.

14. Drži, v postopku po ZOPNI je dokazno breme obrnjeno, a sodišče prve stopnje je temu sledilo. Analiza izpodbijanega sklepa (v katerem sodišče prve stopnje pravzaprav preverja svojo hipotezo, postavljeno v sklepu, s katerim je predlogu za začasno zavarovanje ugodilo) pokaže, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz dokaznega bremena drugega toženca in ugotavljalo, ali je uspel izpodbiti domnevo iz drugega odstavka 27. člena ZOPNI.

15. Zapis sodišča prve stopnje, da je bistvo te odločitve v presoji, ali je sporno nepremičnino kupil prvi ali drugi toženec, ni v nasprotju s pravilom o dokaznem bremenu. Logično je namreč, da je v trenutku, ko drugi toženec izkaže za verjetno, da jo je kupil/pridobil zakonito on, domneva, da je premoženje nezakonitega izvora (tj. da izvira (ne)posredno od prvega toženca), on (tj. drugi toženec) pa je povezana oseba, „pade“. In to je drugemu tožencu v tem postopku uspelo.

16. Ni res, kar trdi pritožnica, da je postopek dokazovanja prenosa lastninske pravice na nepremičnini enostavno dokazljiv prek verige: kupoprodajna pogodba – plačilo s/na TRR kupca/prodajalca – vpis v zemljiško knjigo. Lastninska pravica na nepremičnini se pridobi prek zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla. Za slednje ni bilo sporno, da ga je drugi toženec izkazal; to priznava tudi pritožnica. Ne glede na to, da je drugi toženec kupoprodajno pogodbo (tj. zavezovalni pravni posel) predložil izven ugovornega roka, a še v okviru odprtega roka za odgovor na tožbo (priloga B 33), česar pritožbeno sodišče ob tokratnem odločanju ne more upoštevati, to ne vpliva na pravilnost izpodbijanega sklepa. Dokazila/dokazna sredstva so v pravdnem postopku namreč prirejena in neko dejstvo (npr. obstoj zavezovalnega posla) je mogoče dokazovati tudi prek drugih listin (posredno), pa tudi prek zaslišanj (prič in strank). In drugi toženec je prenos lastninske pravice izkazal za verjetno.

17. Na veljavnost sklenitve pogodbe o prenosu lastninske pravice na nepremičnini (ne)plačilo kupnine ne vpliva. Če skuša tožeča stranka s temi navedbami izkazati navideznost pravnega posla (potrdilo o plačilu kupnine za nepremičnino je drugi toženec predložil šele v odgovoru na tu obravnavano pritožbo (priloga B 43), zato tudi tega pritožbeno sodišče ne more upoštevati), pa potrdilo o plačilu kupnine prav tako ni tisti pravno odločilni dokaz, ki bi bil edini zveličaven. V postopkih po ZOPNI je v primeru povezanih oseb namreč bistveno nekaj drugega, in sicer, ali uspe oseba, za katero na podlagi navedb tožeče stranke izhaja, da je „povezana“, dokazati, da premoženje ni nezakonitega izvora (tretji odstavek 27. člena ZOPNI). Pri tej presoji je treba izhajati iz domneve po 5. členu ZOPNI (ker se tretji odstavek 27. člena izrecno sklicuje nanj ni dvoma, da velja tudi za povezane osebe), po kateri šteje, da je premoženje nezakonitega izvora, če ni dokazano, da je bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način, pri čemer se domneva, da ni tako pridobljeno, če je podano očitno nesorazmerje med njegovim obsegom in dohodki, zmanjšanimi za davke in prispevke iz tega obdobja.

18. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je tu sledilo drugemu tožencu in pri ugotavljanju te nesorazmernosti ni izhajalo zgolj iz finančne preiskave, ki je bila opravljena, temveč širše. Tretji odstavek 5. člena ZOPNI namreč določa, da se pri ugotavljanju nesorazmernosti upošteva vrednost vsega premoženja, ki ga ima oseba v lasti, posesti, ga uporablja, uživa, z njim razpolaga ali je razpolagala oziroma ga je prenesla na povezane osebe ali je bilo pomešano z njihovim premoženjem ali je prešlo na njene pravne naslednike.

19. Če vse premoženje drugega toženca ni bilo predmet finančne preiskave, to ni pomembno. Tožencu s tako argumentacijo, torej iz razloga, češ da neko njegovo premoženje/dejavnost ni bilo predmet te preiskave, pač ni mogoče odreči možnosti, da dokazuje zakonitost izvora svojega premoženja. Z drugačnim tolmačenjem bi bilo nesorazmerno poseženo v njegove ustavne pravice – do lastnine (33. člen URS) in do sodnega varstva (23. člen URS).

20. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je drugi toženec uspel za verjetno izkazati, da je (sam in skupaj s svojo ženo) razpolagal z dovolj sredstvi, da je leta 2008 lahko kupil sporno nepremičnino. Ali je drugi toženec prijavil najemno razmerje in od najema plačeval davščine, ni odločilno. Veliko bolj v njegovo korist priča dejstvo, da je za sporno nepremičnino kot lastnik plačeval davek, in to je sodišče prve stopnje ugotovilo, iz potrdila (priloga B 4 v povezavi s prilogo B 3) pa izhaja, da je bil plačan „v breme“ drugega toženca, zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. Visok promet na TRR drugega toženca se sklada z njegovimi pravočasnimi navedbami o lastništvu več nepremičnin in trgovanju z njimi, glede prodaje nepremičnine za 395.000 EUR leto dni pred nakupom sporne nepremičnine pa iz pogodbe (priloga B 12) izhaja obveznost nakazila na drug TRR. V 21. točki izpodbijanega sklepa je prvostopenjsko sodišče prepričljivo ugotovilo, da je imela žena drugega toženca dovolj lastnih dohodkov, da drugemu tožencu zanjo v finančnem smislu ni bilo treba skrbeti, zato ne drži trditev pritožnice, da se je družina preživljala zgolj z njegovimi dohodki. Poleg tega je drugemu tožencu uspelo za verjetno izkazati dodaten vir dohodkov od tistih, ki jih je pokazala finančna preiskava (primerjaj 20. točko izpodbijanega sklepa). Vse skupaj zadošča za prepričljiv zaključek, ki ga je napravilo sodišče prve stopnje, namreč, da je drugi toženec za verjetno uspel izkazati zakonit vir premoženja za nakup sporne nepremičnine in je s tem (v postopku zavarovanja) izpodbil domnevo, da gre za povezano osebo.

21. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in drugim odstavkom 28. člena ZOPNI potrdilo.