Jedro

Okrožno sodišče se lahko izreče po uradni dolžnosti za stvarno nepristojno za zadeve iz pristojnosti okrajnega sodišča ob predhodnem preizkusu tožbe (2. odstavek 19. člena ZPP). Predhoden preizkus tožbe je del priprav za glavno obravnavo, ki poleg tega obsegajo še vročitev tožbe tožencu zaradi odgovora in razpis glavne obravnave (2. odstavek 269. člena ZPP). Sodišče res takoj po prejemu tožbe presodi, ali je pristojno in v kakšni sestavi (1. odstavek 17. člena ZPP), kar pomeni, da mora to storiti v prvi fazi, to je fazi predhodnega preizkusa tožbe, ta pa traja do vročitve tožbe tožencu v odgovor. Sodišče prve stopnje je o svoji pristojnosti odločalo v prvi od teh faz in o njej odločilo pravilno, saj je lahko pri tej presoji upoštevalo tudi delni umik tožbe, do katerega je prišlo neposredno po vložitvi tožbe in še vedno v fazi predhodnega preizkusa tožbe. Sodišče prve stopnje je tako imelo podlago za svojo odločitev v 2. odstavku 274. člena ZPP in do ustalitve pristojnosti v skladu s 3. odstavkom 17. člena ZPP v tej fazi še ni moglo priti.

Izrek

s k l e n i l o : Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novem mestu je sklenilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi in jo bo po pravnomočnosti sklepa odstopilo v reševanje Okrajnemu sodišču v Novo mesto kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. Zoper sklep se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Dne 24.1.2003 je pri okrožnem sodišču vložila tožbo, s katero je zahtevala, da ji tožena stranka plača odškodnino v znesku 2.029.085,00 SIT. To sodišče je pristojno na po določilu 1. odstavka 32. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zaradi po tožbi izvršenega plačila tožene stranke je delno umaknila tožbo in je tako od 28.1.2003 dalje sporno plačilo glavnice v znesku 1.675.585,00 SIT. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje kršilo določilo 3. odstavka 17. člena ZPP o ustalitvi pristojnosti, za kar gre v konkretnem primeru. Dejstvo, ki ga navaja sodišče prve s stopnje, da tožba še ni bila vročena toženi stranki, je povsem irelevantno za določitev stvarne pristojnosti sodišča. Za določitev stvarne pristojnosti je odločilen trenutek vložitve tožbe, s katero je tožnica zahtevala plačilo odškodnine v znesku 2.029.085,00 SIT in je okrožno sodišče pristojno za sojenje v zadevi kljub kasnejšemu delnemu umiku tožbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Okrožno sodišče se lahko izreče po uradni dolžnosti za stvarno nepristojno za zadeve iz pristojnosti okrajnega sodišča ob predhodnem preizkusu tožbe (2. odstavek 19. člena ZPP). Predhoden preizkus tožbe je del priprav za glavno obravnavo, ki poleg tega obsegajo še vročitev tožbe tožencu zaradi odgovora in razpis glavne obravnave (2. odstavek 269. člena ZPP). Sodišče res takoj po prejemu tožbe presodi, ali je pristojno in v kakšni sestavi (1. odstavek 17. člena ZPP), kar pomeni, da mora to storiti v prvi fazi, to je fazi predhodnega preizkusa tožbe, ta pa traja do vročitve tožbe tožencu v odgovor. Sodišče prve stopnje je torej o svoji pristojnosti odločalo v prvi od teh faz in o njej odločilo pravilno, saj je lahko pri tej presoji upoštevalo tudi delen umik tožbe, do katerega je prišlo neposredno po vložitvi tožbe in še vedno v fazi predhodnega preizkusa tožbe. Sodišče prve stopnje je tako imelo podlago za svojo odločitev v 2. odstavku 274. člena ZPP in do ustalitve pristojnosti v skladu s 3. odstavkom 17. člena ZPP v tej fazi še ni moglo priti.

Pritožba torej ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in potrdilo sklep prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).