Jedro

Z dopolnilno odločbo ni mogoče v škodo ali korist stranke spremeniti odločbe, s katero je bilo o zahtevku že odločeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 4.4.2006. Z navedeno odločbo je tožena stranka odpravila dopolnilno odločbo Upravne enote Ormož z dne 6.4.2005 in zavrnila predlog vlagateljice z dne 28.1.2005 za izdajo dopolnilne odločbe. Prvostopni upravni organ je na podlagi 216. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP (1986)) odločil, da je zavezanka Slovenska odškodninska družba (SOD) v treh mesecih od pravnomočnosti dopolnilne odločbe dolžna izročiti upravičenki A.A. za zazidano stavbno zemljišče, nekdanjo parc. št. 15, vl. št. 22 k.o. ... , odškodnino v višini 11.654,93 DEM v obliki obveznic SOD.

Sodišče prve stopnje se strinja z odločitvijo tožene stranke. Iz tožničine vloge z dne 28.1.2005 in vseh njenih nadaljnjih vlog izhaja, da je tožnica zahtevala izdajo dopolnilne odločbe zaradi določitve dodatne odškodnine zaradi nepravilno izračunane vrednosti podržavljene nepremičnine, parc. št. 15 k.o. ... Iz podatkov spisa je razvidno, da je v denacionalizacijski zadevi, vodeni na podlagi tožničine vloge z dne 7.5.1992 prvostopni organ odločil z delno odločbo z dne 14.1.1994, ki je postala pravnomočna dne 3.2.1994, in upravičenki poleg ostalih parcel vrnil v naravi tudi zemljišče parc. št. 88 k.o. ... (katere del je tudi nekdanja parcela 15), ter z dopolnilno odločbo z dne 30.10.2002, ki je postala pravnomočna dne 26.11.2002, odločil o tožničinem zahtevku za vrnitev stavbe na zemljišču parc. št. 15 in 132 m2 zemljišča, parc. št. 90, v obliki odškodnine v višini 18.881,22 DEM. Ker tožnica svoj predlog za izdajo odločbe opira na ugotovitev, da odškodnina za podržavljeno premoženje z dopolnilno odločbo z dne 30.10.2002 ni bila izračunana pravilno, sodišče tožnici pojasnjuje, da nepravilno ugotovljeno dejansko stanje (sporna višina odškodnine za podržavljeno nepremičnino) ne more biti razlog za izdajo dopolnilne odločbe, ker bi se tako posegalo v že pravnomočno razsojeno stvar. Sodišče je upoštevaje določbo 216. člena ZUP (1986) ter ugotovitev, da je bilo v upravnem postopku odločeno o celotnem zahtevku za denacionalizacijo, presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

V pritožbi tožnica smiselno ponovi tožbene navedbe. Meni, da bi bila, kolikor bi izpodbijana sodba ostala v veljavi, v diskriminiranem položaju v primerjavi z ostalimi denacionalizacijskimi upravičenci, ki so dobili odškodnino za zazidana stavbna zemljišča, medtem ko ji sodišče tokrat sporne odškodnine ne priznava, čeprav prvotno priznana odškodnina ni bila izračunana pravilno. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba tožene stranke spremeni tako, da se pritožba SOD kot neutemeljena zavrne, izpodbijana dopolnilna odločba upravne enote z dne 6.4.2005 pa potrdi ter hkrati odpravi odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo dopolnilne odločbe z dne 28.1.2005. Prijavlja tudi stroškovnik za vloženo pritožbo.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Glede na prehodne določbe 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS vloženo pritožbo obravnavalo kot pritožbo po ZUS-1. Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

Predmet upravnega spora je dopolnilna odločba, izdana v denacionalizacijskem postopku, uvedenem na tožničino zahtevo. Na podlagi 2. odstavka 6. člena ZDen se v postopkih za uveljavljanje pravic po tem zakonu uporablja ZUP, če ta zakon ne določa drugače. Dopolnilno odločbo ureja 216. člen ZUP (1986), ki se v tem primeru uporablja na podlagi 324. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP-UPB1, Uradni list RS, št. 22/05). Po navedeni določbi ZUP (1986) lahko pristojni organ, če ni z odločbo odločil o vseh vprašanjih postopka, ki so bila predmet postopka, na predlog stranke ali po uradni dolžnosti, izda posebno odločbo o vprašanjih, ki v že izdani odločbi niso zajeta (dopolnilna odločba). To pa tudi pomeni, da z dopolnilno odločbo ni mogoče v škodo ali korist stranke spremeniti odločbe, s katero je bilo o zahtevku že odločeno. Po presoji pritožbenega sodišča v podatkih predloženih spisov ni podlage za sklepanje, da bi bil v obravnavani zadevi izpolnjen navedeni pogoj za izdajo dopolnilne odločbe, saj je bilo o zadevi že v celoti pravnomočno odločeno. Če pa je o nekem vprašanju pravnomočno odločeno z delno oziroma dopolnilno odločbo, tega vprašanja, kot že navedeno, ob isti dejanski in pravni podlagi z novo dopolnilno odločbo ni mogoče drugače rešiti. Pravilno je stališče tožene stranke, s katerim se sodišče prve stopnje strinja, da bi tožnica lahko ugovor o prenizki odškodnini uveljavljala v okviru ugotovitvenega postopka na prvi stopnji ali pa v pritožbi zoper dopolnilno odločbo o odškodnini z dne 30.10.2002, kar sedaj ni več mogoče, saj je dopolnilna odločba o odškodnini že postala pravnomočna.

Upoštevajoč navedeno pritožbeni ugovori na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Izpodbijana sodba temelji na zakonu, zato pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrača tožničine pavšalne navedbe o diskriminiranem položaju v primerjavi z drugimi denacionalizacijskimi upravičenci.

Pritožbeno sodišče je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena in 1. odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 1. odstavkom ZUS-1).