Jedro

V primeru, ko sta se ob razglašeni sodbi stranki odpovedali pravici do pritožbe, je prej navedeni standard obrazložitve sodbe vsekakor nižji, vendar pa to še ne pomeni, da je strankam mogoče dostaviti neobrazloženo sodbo ali sodbo z razlogi, ki ne zadoščajo najnižjemu standardu obrazložitve.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora za preživljanje mladoletne tožnice plačevati mesečno preživnino v znesku 50.000 SIT od 5.12.2003 dalje, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Z navedbo, da je sodba postala pravnomočna dne 22.12.2004, Vrhovno državno tožilstvo RS vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju: zahteva) s sklicevanjem na določbo 1. točke drugega odstavka 385. člena ZPP, pri čemer uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in predlaga njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po stališču zahteve sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na kakšni podlagi je določilo višino preživnine. V 123. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) je določena dolžnost staršev, da preživljajo svoje otroke v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zaradi zagotovitve življenjskih razmer, potrebnih za otrokov razvoj. V 129. členu zakona je določeno, da se preživnina odmeri glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca. Posebej mora biti upoštevana otrokova korist (129.a člen ZZDR), saj mora biti preživnina primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka.

Preživnina mora zajemati stroške življenjskih potreb otroka. O navedenem izpodbijana sodba nima razlogov, zaradi česar je sploh ni mogoče preizkusiti. Zaradi odsotnosti teh razlogov pa bo praktično onemogočena vsaka sprememba tako določene preživnine zaradi spremenjenih okoliščin.

Nobena od pravdnih strank na zahtevo za varstvo zakonitosti ni odgovorila.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

V 123. členu ZZZDR, ki spada v poglavje "dolžnost preživljanja", je določena dolžnost staršev, da preživljajo svoje otroke tako, da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj. Preživnina se določi glede na potrebe upravičenca (otroka) in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca (129. člen ZZDR). V 129.a členu zakona pa je posebej predpisano, kaj mora sodišče upoštevati, ko določi višino preživnine za otroka.

Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine preživnine navedene zakonske določbe upoštevalo, vendar pa v razlogih sodbe ni navedlo dejanskih ugotovitev, na kateri podlagi je ugotovilo na eni strani otrokove potrebe in otrokovo korist, na drugi strani pa premoženjske zmožnosti staršev (zakonite zastopnice in toženca). Zapisan je le stavek, da je "sodišče po izvedenih številnih dokazih skrbno preučilo vsa dejstva in prišlo do zaključka, da je toženca primerno zavezati na plačevanje mesečne preživnine za mladoletno hčerko S. P. v znesku 50.000 SIT". Zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno poudarja, da vsebuje izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Po določbi četrtega odstavka 324. člena ZPP sodišče v obrazložitvi sodbe navede zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, na katera se ti zahtevki opirajo, dokaze ter predpise, na katere je oprlo sodbo. Že omenjena določba 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP terja od sodišča, da je sodba obrazložena in da so v njej navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. V obravnavanem primeru, ko sta se ob razglašeni sodbi stranki odpovedali pravici do pritožbe, je prej navedeni standard obrazložitve sodbe vsekakor nižji, vendar pa to še ne pomeni, da je strankam mogoče dostaviti neobrazloženo sodbo ali sodbo z razlogi, ki ne zadoščajo najnižjemu standardu obrazložitve. Čeprav so se stranke odpovedale pravici do pritožbe, jih ni mogoče obravnavati kot objekt postopka. Zahteva za varstvo zakonitosti torej utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), zaradi česar ji je bilo treba ugoditi z razveljavitvijo izpodbijane sodbe in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 391. člena v zvezi s prvim odstavkom 379. člena ZPP).