Jedro

Po prehodni in končni določbi 3. odst. 126. člena ZPIZ-2G je moral zavod v šestih mesecih od uveljavitve novele s 1. 1. 2020 po uradni dolžnosti odločiti o upravičenosti do izplačila 40 % starostne pokojnine. Del starostne pokojnine se je zavarovancu, ki je na dan uveljavitve novele prejemal del starostne pokojnine, odmeril od starostne pokojnine, do katere bi bil upravičen, če bi 1. 1. 2020 uveljavljal odstotno povečanje že odmerjene starostne pokojnine (drugi stavek 3. odst. 126. člena ZPIZ-2G). Iz novele ZPIZ-2G torej jasno in določno izhaja, da se v primeru, ko je bil zavarovanec že uživalec 20 % starostne pokojnine, 40 % pokojnine od 1. 1. 2020 dalje odmeri od starostne pokojnine, do katere bi bil upravičen, če bi uveljavljal odstotno povečanje odmerjene 20 % starostne pokojnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 22. 2. 2021 in z dne 18. 6. 2020, priznanje pravice do izplačila starostne pokojnine po ZPIZ-1, oz. podredno vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje (I. tč. izreka). Hkrati je izreklo, da tožnik nosi sam svoje stroške postopka (II. tč. Izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz razlogov po 1. in 3. točki 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP) s predlogom na spremembo v smeri stroškovne ugoditve zahtevku, oz. podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Sodišče pravilno ugotavlja vključenost v zavarovanje iz naslova družbeništva in poslovodenja zasebne družbe ter plačilo prispevkov od 1. 7. 1991 do 1. 6. 2002 s presledki od prenizkih zavarovalnih osnov. Pravilno ugotavlja tudi, da je manjkajoče prispevke v višini 2.831,71 EUR s pp plačal 3. 1. 2018. Torej pred vložitvijo zahteve za priznanje pravice do 20 % starostne pokojnine dne 29. 3. 2019. Vendar je zmotno uporabilo materialno pravo, da 31. 12. 2012 ni dopolnil 40 let temveč le 39 let 11 mesecev in 13 dni pokojninske dobe.

Iz 133. in 134. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju2 (ZPIZ-2) ne izhaja, da ima plačilo manjkajočih prispevkov le učinek za naprej. Ko so neplačani ali premalo plačani prispevki poravnani, gre šteti, da so v celoti poravnani in se v zavarovalno dobo všteva obdobje, za katero so naknadno plačani. ZPIZ-2 ne določa, da ima plačilo premalo plačanih prispevkov učinek za naprej. To si je sodišče izmislilo in kršilo 14. točko 2. odst. 339. člena ZPP, saj sodba ni obrazložena, na kakšni podlagi se plačilo upošteva le za naprej.

Sodišče se sklicuje na sodno prakso, ki ni uporabljiva, ker ne gre za primerljivo dejansko stanje, saj zavarovanci ob vložitvi zahteve za priznanje pokojnine niso imeli poravnanih neplačanih ali premalo plačanih prispevkov. Sam je ob vložitvi zahteve dne 29. 3. 2019 imel plačane vse prispevke, saj je razliko poravnal 3. 1. 2018 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar ima učinek za nazaj (ex tunc). V nasprotnem zaračunavanje zamudnih obresti ne bi bilo upravičeno. Drugačna razlaga je v nasprotju s 1. odst. 133. člena ZPIZ-2, ki določa, da se v zavarovalno dobo štejejo obdobja, če so bili plačani prispevki.

V 13. točki obrazložitve sodbe sodišče pravilno ugotavlja datum 31. 12. 2012, spregleda pa, da ni edino relevanten, saj je pri odločanju potrebno upoštevati tudi pričetek postopka za upokojitev in datum zaključka upravnega postopka. Bistvo sodb višjega sodišča, na katere se sklicuje prvostopenjsko je, da do zaključka postopka za priznanje pokojnine niso bili plačani vsi prispevki. Prispevki se vedno plačujejo za nazaj. Za mesec december 2012 so bili plačani januarja 2013. Sodišče ni upoštevalo 92. do 95. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja3 (ZMEPIZ).

Toženec je za premalo plačane prispevke vedel že leta 2012 in bi ga na to lahko opozoril, zato plačilo premalo plačanih prispevkov ne more imeti učinka za naprej. V nasprotnem je uveljavitev pravice odvisna od arbitrarnosti organa. Od zavarovanca ni mogoče zahtevati, da skrbi za izterjavo neplačanih prispevkov. Sodišče je zmotno uporabilo 134. člen ZPIZ-2, po katerem se v pokojninsko dobo štejejo obdobja, za katera je delodajalec obračunal prispevke, vendar jih ni plačal ne glede na uspeh izterjave. Je v neenakem položaju z drugimi zavarovanci, ker je premalo plačane prispevke poravnal pred vložitvijo zahteve, in zato ne more trpeti posledic plačila za nazaj. Stališče, da se pri delavcih v delovnem razmerju upoštevajo obračunani in neplačani prispevki, pri njem pa se ne upoštevajo plačani prispevki pomeni izgubo pravice, ni sorazmerno in ne predstavlja pravne varnosti. Ker sodišče ni zavzelo stališča do teh navedb, sodbe ni mogoče preizkusiti. Ne vzdrži razlaga, da se osebi, ki je direktor, ne prizna pokojninska doba, za katero so bili prenizki prispevki poravnani naknadno, saj bi šlo za kršitev 1. odst. 50. člena Ustave Republike Slovenije4 (Ustava RS) in poseg v bistvo pravice do pokojnine. Jedro pravice do pokojnine pomeni, da posameznik na podlagi plačanih prispevkov in drugih razumnih pogojev pridobi ter uživa pokojnino, ki zagotavlja socialno varnost. Posledica premalo plačanih prispevkov je pretirana in nesorazmerna, če do nje pride zaradi napake. Da so bili plačani prenizki prispevki, ni vedel do seznanitve z ugotovitvami revizije z dne 4. 2. 2016. Razen zapisa, da 3. in 6. odst. 130. člena ZPIZ-2 ni uporabljiv, se sodišče ni opredelilo do podrednih navedb, čeprav se zavarovalna doba po 6. odst. ugotovi tako, da se prizna po en mesec za vsakih 60 % povprečne mesečne plače, vendar največ 12. mesecev za posamezno koledarsko leto, oz. v sorazmernem delu.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov in v skladu z 2. odst. 350. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve postopka ter pravilno uporabo materialnega prava. Ugotavlja, da je tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen, čeprav materialno pravo, ki bi moralo biti, ni bilo v celoti uporabljeno. Tako kot v sporu o 20 % starostni pokojnini od 30. 3. 2019 dalje5 tožnik tudi v izpodbojni tožbi zoper odločbo, izdano po uradni dolžnosti o izplačevanju 40 % starostne pokojnine od 1. 1. 2020, vztraja da je ob pravilni uporabi materialnega pravna potrebno šteti, da naknadno plačilo premalo plačanih prispevkov učinkuje za nazaj in pokojnino priznati po ZPIZ-1. Takšno naziranje je zmotno in za razsojo predmetne zadeve pravno ni odločilno iz razlogov, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Čeprav se sodišče v izpodbijani sodbi opredeljuje predvsem do tožbenih navedb o učinkovanju plačila manjkajočih prispevkov za nazaj, pisni odpravek sodbe nima pomanjkljivosti, da ga nebi bilo mogoče preizkusiti. Zatrjevana kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP v bistvu pomeni uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava, saj naj bi si sodišče učinkovanje naknadnega plačila prispevkov izmislilo, ker ni obrazložilo, na podlagi katere določbe ZPIZ-2 šteje, da učinkuje za naprej.

5. V zadevi gre za izpodbojno tožbo zoper dokončno odločbo z dne 22. 2. 2021 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 18. 6. 2020 izdano po uradni dolžnosti. S slednjo je tožniku od 1. 1. 2020 dalje priznano izplačilo 40 % starostne pokojnine v znesku 586,12 EUR na mesec. V osem členskem izreku je med drugim izrečeno, da se že izplačani zneski poračunajo (2. odst.), da se zavarovancu po preteku treh let ponovno izplačuje 20 % starostne pokojnine (4. odst.) itd. Iz temeljito obrazloženih upravnih odločb izhaja, da se tožniku, ki je bil do 1. 1. 20206 uživalec 20 % starostne pokojnine, po 3. odst. 126. člena novele Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju7 (ZPIZ-2G) 40 % _starostna pokojnina odmeri od pokojnine, do katere bi bil upravičen, če bi 1. 1. 2020 uveljavljal odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine._ Prevedba 20 % pokojnine na 40 % starostno pokojnino po uradni dolžnosti ima podlago v ZPIZ-2G in ne ZPIZ-1, ki v obravnavanem primeru ni uporabljiv.

Za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb je pravno irelevantno plačilo premalo plačanih prispevkov 3. 1. 2018, čeprav je bilo izvedeno pred vložitvijo zahteve za izplačevanje 20 % starostne pokojnine dne 23. 3. 2019. 6. Kot izhaja že iz prvostopenjske sodbe, je pravna podlaga za razsojo zadeve podana v 9. členu novele ZPIZ-2G, s katerim je spremenjen 39.a člen ZPIZ-2B8. Po noveliranem 39.a členu ZPIZ-2G se zavarovancu, ki je vključen v zavarovanje za poln delovni čas in izpolnjuje pogoje za starostno pokojnino po ZPIZ-2 ali ZPIZ-1, veljavnem do 31. 12. 2012, v skladu s 1. odst. 391. člena ZPIZ-2 od prvega naslednjega dne po vložitvi zahteve izplačuje 40 % starostne pokojnine, do katere bi bil upravičen na dan uveljavitve. Denarna dajatev se izplačuje največ tri leta nadaljnje vključenosti v zavarovanje (1. odst.). Po poteku treh let se zavarovancu, ki je uveljavil 40 % starostne pokojnine, izplačuje 20 % pokojnine, ki je bila osnova za odmero 40 % starostne pokojnine z uskladitvami, če je vključen v zavarovanje za poln delovni čas (4. odst.).

Po prehodni in končni določbi 3. odst. 126. člena ZPIZ-2G je moral zavod v šestih mesecih od uveljavitve novele s 1. 1. 2020 po uradni dolžnosti odločiti o upravičenosti do izplačila 40 % starostne pokojnine. _Del starostne pokojnine se je zavarovancu, ki je na dan uveljavitve novele prejemal del starostne pokojnine, odmeril od starostne pokojnine, do katere bi bil upravičen, če bi 1. 1. 2020 uveljavljal odstotno povečanje že odmerjene starostne pokojnine (drugi stavek 3. odst. 126. člena ZPIZ-2G)._ Iz novele ZPIZ-2G torej jasno in določno izhaja, da se v primeru, ko je bil zavarovanec že uživalec 20 % starostne pokojnine, 40 % pokojnine od 1. 1. 2020 dalje odmeri od starostne pokojnine, do katere bi bil upravičen, če bi uveljavljal odstotno povečanje odmerjene 20 % starostne pokojnine9. 7. Iz predhodnih pravnih razlogov je zmotno pritožbeno stališče, da je 40 % starostno pokojnino, odmerjeno po uradni dolžnosti od 1. 1. 2020 dalje po noveli ZPIZ-2G, potrebno odmeriti po ZPIZ-1. Izpodbijana posamična upravna akta sta utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravni razlogi. Copy paste pritožba, identična pritožbi iz spora o 20 % starostni pokojnini po ZPIZ-1, ni utemeljena. Kot v pravnomočno zaključeni zadevi opr. št. Psp 152/2021 o 20 % starostni pokojnini je o identični pritožbi v obravnavani zadevi potrebno ponovno poudariti, da je iz naslova varstva pričakovanih pravic po 391. členu ZPIZ-2 pravico do starostne pokojnine po ZPIZ-1 bilo mogoče priznati le osebam, ki so na dan 31. 12. 2012 izpolnile pogoje po predpisih, veljavnih do uveljavitve ZPIZ-2 z dnem 1. 1. 2013. To a contrario pomeni, da pravice po ZPIZ-1 ni bilo mogoče priznati, če so bili premalo plačani prispevki poravnani naknadno za nazaj. Po ustaljeni enotni sodni praksi plačilo premalo plačanih prispevkov za preteklo obdobje _učinkuje od dneva plačila dalje_. Januarja 2018 plačana razlika prispevkov za čas od 1991 do 2002 s presledki ne omogoča zaključka, da bi tožnik na dan 31. 12. 2012 izpolnil pogoje za priznanje pravice in odmero starostne pokojnine po ZPIZ-1, ker na navedeni datum zaradi možnosti upoštevanja le sorazmernega dela pokojninske dobe, ni imel dopolnjenih 40 let pokojninske dobe iz 36. člena ZPIZ-1. 8. Zmotno je stališče pritožnika da 133. člen ZPIZ-2, ki ureja pogoj plačila prispevkov za vštevanje obdobij v zavarovalno dobo, če so bili plačani prispevki, v njegovi zadevi ni pravilno uporabljen. Čeprav ZPIZ-2 eksplicitno res ne določa, da naknadno plačilo neplačanih ali premalo plačanih prispevkov učinkuje za naprej, je 133. člen v zvezi s 391. členom ZPIZ-2 mogoče pravilno interpretirati in uporabljati le tako, da učinkuje od dneva plačila dalje. Torej vnaprej in ne za nazaj.

Za rešitev pritožbe je nadalje pravno povsem irelevantno sklicevanje na 134. člen ZPIZ-2, ki ureja upoštevanje obdobij, za katera so bili obračunani prispevki v zavarovalno dobo le zavarovancem na temelju delovnega razmerja. Navedeni člen ZPIZ-2 ni uporabljiv za osebe iz 16. člena ZPIZ-2, zavarovane na temelju družbeništva in poslovodenja gospodarskih družb. Slednji so namreč sami dolžni skrbeti za obračun in plačilo prispevkov za svoje zavarovanje. Tudi sicer položaja delavca v odvisnem delovnem razmerju v dejanskem in pravnem pogledu ni mogoče enačiti s položajem zavarovanca na temelju 16. člena ZPIZ-2. Glede 3. odst. 130. člena ZPIZ-2 o vštevanju krajšega delovnega časa v zavarovalno dobo ali izračunavanja zavarovalne dobe po 6. odst. 130. člena ZPIZ-2 zavarovancem iz 18. člena ZPIZ-2 iz naslova drugega pravnega razmerja pa je kot v zadevi Psp 152/2021 potrebno ponovno poudariti le, da se ta določba ZPIZ-2 ne nanaša ne družbenike, zavarovane po 16. členu ZPIZ-2. 9. Ob zakonito razsojeni zadevi v obravnavanem primeru ni mogoče uspešno zatrjevati kršitve načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS. Status delavca v odvisnem delovnem razmerju po eni in družbenika ter poslovodne osebe po drugi strani, ni enak niti primerljiv. V sodnem postopku ni prišlo do kršitve zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS ali pravice do socialne varnosti iz 50. člena Ustave RS. Jedro pravice do pokojnine sicer res pomeni pravico zavarovanca, da na podlagi plačanih prispevkov pridobi in uživa pokojnino. Vendar lahko pravico uspešno uveljavi, ko izpolni vse predpisane pogoje. To velja tudi za pravico do izplačevanja 40 % starostne pokojnine, odmerjene na podlagi 126. člena ZPIZ-2G od starostne pokojnine, do katere je uživalec 20 % pokojnine upravičen, kot če bi 1. 1. 2020 uveljavljal odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine.

Ker pritožnik na dan 31. 12. 2012 ni imel 40 let pokojninske dobe iz 36. člena ZPIZ-1, je bil tožbeni zahtevek na odmero 20 % starostne pokojnine po ZPIZ-1 že pravnomočno zavrnjen10. Tako ob odmeri 20 % starostne pokojnine, kot ob prevedbi 40 % pokojnine po uradni dolžnosti od 1. 1. 2020, je bil upoštevan tudi del pokojninske dobe, za katero je naknadno plačal premalo plačane prispevke. Ob prevedbi pokojnine torej ni prišlo niti ni moglo priti do odvzema pridobljene pravice, saj sorazmerni del pokojninske dobe na dan 31. 12. 2012 ni pravica, temveč le eden od pogojev, oz. pravno relevantno dejstvo za pravico do starostne pokojnine.

10. Z izpodbijano sodbo je pravilno razsojeno, da sta upravni odločbi o odmeri 40 % starostne pokojnine pravilni in zakoniti. Tožbeni zahtevek na njuno odpravo in odmero pokojnine po ZPIZ-1 je s to dodatno materialnopravno utemeljitvijo na podlagi 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih11 (ZDSS-1) utemeljeno zavrnjen. Zaradi obrazloženega je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Do preostalih navedb, ki za pritožbeno rešitev zadeve niso odločilne, se pritožbeno sodišče v skladu s 360. členom ZPP posebej ni opredeljevalo.

11. Ob takšnem pritožbenem izidu je pritožbeno sodišče v skladu s 365. členom v zvezi s 154. členom ZPP izreklo, da krije pritožnik sam svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 2 Ur. l. RS št. 96/2012 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 111/2013 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami. 5 Sodba opr. št. Psp 152/2021 z dne 5. 1. 2022 v zvezi s prvostopenjsko sodbo opr. št. V Ps 1329/2019 z dne 11. 5. 2021. 6 T.j. na dan uveljavitve novele ZPIZ-2G. 7 Ur. list RS, št. 75/2019 z dne 12. 12. 2019. 8 Ur. l. RS, št. 102/2015 z dne 24. 12. 2015. 9 V tožnikovem primeru po dokončni odločbi št. ... z dne 27. 1. 2020 v zvezi s prvostopenjsko z dne 6. 11. 2009, ki sta potrjeni s sodbama V Ps 1329/2019 z dne 11. 5. 2021 in Psp 152/2021 z dne 5. 1. 2022, saj je bil tožbeni zahtevek na njuno odpravo ter odmero 20 % pokojnine po ZPIZ-1 namesto po ZPIZ-2, pravnomočno zavrnjen. 10 Glej sodbo opr. št. Psp 152/2021. 11 Ur. l. RS, št. 2/2002 s spremembami.