Jedro

ZKP obravnava obdolženčevo izpovedbo (zagovor) kot dokaz, na katerega se v zvezi z odločilnimi pravno relevantnimi dejstvi lahko opira sodna odločba.

Z navedbami, da bi sodišče moralo preveriti obsojenčev zagovor z drugimi dokazi, pri čemer jih ne konkretizira in nakazuje, da dokazi, na katere se je sodišče oprlo, ne zadostujejo za izrek obsodilne sodbe, zagovornik utemeljuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obs. M.R. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 60.000,00 (šestdesettisoč) SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 15.01.1999 je bil obs. M.R. spoznan za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ in obsojen na eno leto zapora. Odločeno je bilo, da se ne prekliče pogojna obsodba, ki mu je bila izrečena s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 07.07.1997, v kateri mu je bila določena za kaznivo dejanje tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ kazen pet mesecev zapora in preizkusna doba treh let. Po določbi 1. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mu je bilo naloženo plačilo stroškov kazenskega postopka in 70.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 13.07.1999 zavrnilo pritožbo obs. M.R. kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in ga oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik J.K. iz M., je dne 27.10.1999 priporočeno po pošti vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 420. členu ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi obsojenca zoper prvostopno sodbo ugodi in prvostopno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe in le podredno, da razveljavi sodbo Višjega sodišča v Celju in sodbo Okrožnega sodišča v Celju v delu, ki se nanaša na obsojenca in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Vrhovni državni tožilec A.R. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Meni, da je po zagovorniku vložena zahteva neutemeljena, ker le-ta v svoji zahtevi uveljavlja, da temelji obsodilna sodba na zagovorih soobdolžencev, kar pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Dejansko uveljavlja, da temelji obsodilna sodba na napačni dokazni oceni, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistvo izvajanj zahteve za varstvo zakonitosti je v trditvi, da sta obe nižji sodišči bistveno kršili določbe kazenskega postopka v škodo obsojenca, ker sta se pri odločanju o zadevi oprli na zagovore soobdolžencev in pri tem šteli, da so tovrstne izpovedbe dokaz v kazenskem postopku. Čeprav vložnik zahteve zatrjevane kršitve ni opredelil konkretno, iz takšnih izvajanj sledi, da uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Obdolženec ima v kazenskem postopku predvsem položaj procesnega subjekta. Nastopa kot enakopravna stranka s pravico in možnostjo, da v kar največji meri razvije funkcijo obrambe (16. člen ZKP). Po drugi strani pa je glede na določbe veljavnega kazenskega postopka njegov zagovor oziroma izpovedba tudi dokazno sredstvo v kazenskem postopku, tako glede kaznivih dejanj, ki so očitana njemu, kot tudi glede kaznivih dejanj soobdolžencev. Na takšen zaključek napotujejo določbe Zakona o kazenskem postopku, ki zadevajo zasliševanje obdolženca in izvedbo dokaznega postopka. Tako je v določbi 10. odstavka 227. člena ZKP določeno, v katerih primerih ni mogoče opreti sodne odločbe na obdolženčevo izpovedbo, v določbah 232. člena in 330. člena ZKP pa, da mora sodišče, ki vodi postopek, kljub priznanju obdolženca zbirati oziroma izvesti (na glavni obravnavi) še druge dokaze. Že iz teh določb nedvomno sledi, da Zakon o kazenskem postopku obravnava obdolženčevo izpovedbo (zagovor) kot dokaz, na katerega se v zvezi z odločilnimi pravno relevantnimi dejstvi lahko opira sodna odločba. Slednje ne velja le za zagovor, v katerem je zajeto priznanje, ki ga da obdolženec glede lastnega kaznivega dejanja ali lastne udeležbe pri njegovi izvršitvi, temveč tudi glede dejanj drugih udeležencev. Če sodišče izvede enoten kazenski postopek, obdolženca ni mogoče zasliševati istočasno kot pričo, temveč le kot obdolženca. Vsebina pravnega pouka, ki ga je treba dati obdolžencu pred zaslišanjem, je določena v 2. odstavku 227. člena in 5. odstavku 321. člena v zvezi s 5. členom ZKP in se glede na njegov položaj v kazenskem postopku razlikuje od pravnega pouka, katerega mora sodišče dati pričam (2. odstavek 240. člena ZKP). To pa ne pomeni, da obdolženčeva izpovedba ni dokaz, na katerega ni mogoče opreti sodne odločbe. Če se izhaja iz določb, ki narekujejo sodišču (2. odstavek 228. člena in 2. odstavek 325. člena ZKP), da zahteva od obdolženca navedbo razlogov v primerih, ko se njegove poznejše izpovedbe razlikujejo od prejšnjih, je jasno, da je takšno postopanje namenjeno temu, da se oceni njegova izpovedba. Sodišče torej v skladu z načelom proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) vselej ocenjuje tudi obdolženčevo izpovedbo in s tem ugotavlja, kakšno vrednost ima v zvezi z dejstvi, ki so odločilna za pravilno razsojo konkretne zadeve.

Izpodbijana pravnomočna sodba se glede obsojencu očitanega kaznivega dejanja opira na zagovora obs. M.P. in st. ml. R.T. Obrazložitev sodbe vsebuje vsestransko oceno teh izpovedb in jima daje v zvezi z obsojenčevim kaznivim dejanjem polno dokazno vrednost. Glede na to, in ker dokazi, na katere je sodišče oprlo sodbo, niso pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in zanje ni določeno v ZKP, da se sodba nanje ne more opreti, ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Z ostalimi izvajanji zahteva za varstvo zakonitosti napada oceno obsojenčevega zagovora in zagovora oziroma izpovedbe obs. M.P. ter navaja, da bi sodišče moralo preveriti obsojenčev zagovor z drugimi dokazi, pri čemer slednjih ne konkretizira in nakazuje, da dokazi, na katere se je sodišče oprlo, ne zadostujejo za izrek obsodilne sodbe, temveč bi moral biti obsojenec v dvomu oproščen obtožbe. Vse to predstavlja utemeljevanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. M.R. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer.