Jedro

Prvi odstavek 1011. člena ZOR izgubi smisel, če upnik že sam terja izpolnitev obveznosti do glavnega dolžnika.

Prvi odstavek 1011. člena ZOR varuje tudi solidarnega poroka, saj je posledica akcesorne narave poroštva negotovost posebno glede tega, ali bo moral dolg tudi plačati, torej ali mora imeti rezervirana sredstva za plačilo obveznosti.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je kot porok 15. 12. 2003 pozvala tožečo stranko, da nemudoma terja glavnega dolžnika, naj poravna dolg. Tožeča stranka je z izterjavo začela šele 28. 1. 2004. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je obveznost tožene stranke kot poroka na podlagi 1011. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) prenehala, zato je zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.3. Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se reviziji ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenita tako, da se zahtevku v celoti ugodi.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija je utemeljena.

6. Prvi odstavek 1011. člena ZOR določa, da je porok prost odgovornosti, če upnik na njegovo zahtevo po zapadlosti terjatve ne terja v enem mesecu od te zahteve izpolnitve od glavnega dolžnika. Ker lahko upnik pri solidarnem poroštvu zahteva izpolnitev obveznosti od poroka, ne da bi pred tem zahteval izpolnitev od glavnega dolžnika, tožeča stranka meni, da te določbe v primeru solidarnega poroštva ni mogoče uporabiti, saj bi to bilo v nasprotju z vsebino solidarne odgovornosti. Takšno stališče je zmotno. Tožeča stranka očitno meni, da je bistvo določbe v tem, da porok izve, ali bo upnik lahko terjal izpolnitev obveznosti od njega. Res je, da je namen te določbe tudi v tem, da porok izve, ali bo dolžnik, kar je sicer značilnost subsidiarnega poroštva, vendar pa je takšna razlaga namena citirane določbe preozka. Pri ugotavljanju namena ter posledično pri odgovoru na vprašanje, ali je mogoče to določbo uporabiti tudi za solidarne poroke, je treba izhajati iz akcesorne narave poroštva. Tudi solidarno poroštvo je akcesorne narave, saj porok ni solidarni dolžnik, temveč še vedno odgovarja za obveznost glavnega dolžnika. Posledica akcesorne narave poroštva je negotovost poroka glede tega, ali bo moral dolg tudi plačati, torej ali mora imeti rezervirana sredstva za plačilo obveznosti.(1) Ta negotovost je še toliko večja v primeru upnikove pasivnosti pri izterjavi dolga. Po oceni revizijskega sodišča prvi odstavek 1011. člena ZOR zmanjšuje tudi tovrstno negotovost. Če namreč glavni dolžnik po pozivu upnika obveznosti ne izpolni, lahko porok z veliko verjetnostjo pričakuje, da bo moral plačati dolg. Negotovost njegovega položaja se torej zmanjša. 7. Ali se to določilo razteza tudi na solidarne poroke, za odločitev niti ni pomembno, saj v konkretnem primeru te določbe ni mogoče uporabiti. Ta določba namreč varuje poroka, če je upnik po dospelosti terjatve v razmerju do glavnega dolžnika pasiven, torej ko upnik ne terja izpolnitve obveznosti od glavnega dolžnika. Porok ne more zahtevati od upnika, da izterja dolg od glavnega dolžnika, lahko pa ga k temu prisili na posreden način z zahtevo po prvem odstavku 1011. člena ZOR. Porok je namreč prost svoje obveznosti, če upnik ne bo zahteval izpolnitve od glavnega dolžnika v roku 30 dni od prejema porokove zahteve. Če pa upnik ni pasiven in že sam terja izpolnitev od glavnega dolžnika, prvi odstavek 1011. člena ZOR izgubi smisel. V konkretni zadevi je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka pred obvestilom tožene stranke z dne 15. 12. 2003 poslala glavnemu dolžniku že tri opomine za plačilo sporne terjatve. Tožeča stranka torej pri izterjavi dolga od glavnega dolžnika ni bila pasivna, zato ni izpolnjen pogoj za uporabo prvega odstavka 1011. člena ZOR. Terjatev tožeče stranke do tožene tako po tej določbi ni mogla prenehati. Revizijsko sodišče še pojasnjuje, da besede terjati ni mogoče razlagati tako, da bi moral upnik glavnega dolžnika tožiti ali opraviti katero drugo dejanje pred sodiščem, kot sta to po analogiji s 388. členom ZOR o pretrganju zastaranja razlagali sodišči prve in druge stopnje. Takšna razlaga bi bila namreč v nasprotju z enim od namenov te določbe, ki je tudi v čim hitrejši odpravi negotovosti porokovega položaja v primeru upnikovega zavlačevanja.

8. Ker se sodišči prve in druge stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča nista opredelili do ostalih ugovorov tožene stranke, je revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

9. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Glavni dolžnik v primerjavi s porokom te negotovosti nima, saj ve, da bo moral plačati obveznost.