Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali je sodba pritožbenega sodišča obremenjena s kršitvijo 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku.

- ali je ob obstoju dvostranske pogodbe, ki za tožečo stranko ustvarja obveznost plačila, za toženo pa izpolnitev s storitvijo (gradbena dela), ob med strankama nesporno izkazani razvezi pogodbe in iz le te izhajajočih posledic, sploh mogoče trditi, da je tožeča stranka po nasprotni tožbi plačala nekaj, česar ni bila dolžna in uporabiti določilo 191. člena Obligacijskega zakonika.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanj:

I. Ali je sodba pritožbenega sodišča obremenjena s kršitvijo 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku?

II. Ali je ob obstoju dvostranske pogodbe, ki za tožečo stranko ustvarja obveznost plačila, za toženo pa izpolnitev s storitvijo (gradbena dela), ob med strankama nesporno izkazani razvezi pogodbe in iz le te izhajajočih posledic, sploh mogoče trditi, da je tožeča stranka po nasprotni tožbi plačala nekaj, česar ni bila dolžna in uporabiti določilo 191. člena Obligacijskega zakonika?

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče odločilo o zahtevkih po tožbi in nasprotni tožbi. V revizijskem postopku je izpodbijana zgolj odločitev pritožbenega sodišča glede nasprotne tožbe. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku po nasprotni tožbi in tožniku naložilo plačilo zneska 4.339,22 EUR. Znesek mora plačati, ker naj bi bil neupravičeno obogaten (190. člen Obligacijskega zakonika ; v nadaljevanju OZ). V preostalem delu je sodišče zahtevek zavrnilo.

2. Višje sodišče je pritožbi tožnika ugodilo in zahtevek toženca po nasprotni tožbi v celoti zavrnilo. Pritrdilo je ugotovljenemu dejanskemu stanju. Po uradni dolžnosti pa je presodilo, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Toženec naj bi namreč plačal nekaj, kar je vedel, da ni dolžan, hkrati pa ni navedel, da je plačal, da bi se izognil sili oziroma, da si je pridržal pravico plačano zahtevati nazaj (191. člen OZ). Zato do povračila plačanega ni upravičen.

3. Zoper takšno sodbo toženec pravočasno vlaga predlog za dopustitev revizije. Vrhovnemu sodišču dopustitev predlaga zaradi odločitve o vprašanjih:

1. Ali je drugostopenjsko sodišče v izpodbijani odločitvi s tem, ko je spremenilo materialnopravno podlago odločitve sodišča prve stopnje (tretji odstavek 190. člena OZ – Obveznost vrnitve v primeru, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla) ob dejanskem stanju, ugotovljenem s strani sodišča prve stopnje (kateremu niti ne oporeka in na katerega je vezano) in zahtevek tožnika po nasprotni tožbi zavrnilo ob sklicevanju na določila 191. člena OZ (Kdor kaj plača, čeprav vem da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili) nepravilno uporabilo oz. kršilo materialno pravo?

2. Ali je ob obstoju dvostranske pogodbe, ki za tožečo stranko ustvarja obveznost plačila, za toženo pa izpolnitev s storitvijo (gradbena dela), ob med strankama nesporno izkazani razvezi pogodbe in iz le te izhajajočih posledic, sploh mogoče trditi, da je tožeča stranka po nasprotni tožbi plačala nekaj, česar ni bila dolžna in uporabiti določilo 191. člena OZ?

3. Ali obrazložitev drugostopenjske odločitve, v delu, ki se nanaša na obrazložitev zavrnitve zahtevka po nasprotni tožbi ustreza standardu/zahtevi po obrazloženosti, kot se je izoblikoval v sodni praksi Vrhovnega sodišča v primerih, ko pritožbeno sodišče sprejme odločitev, ki je nasprotna prvostopenjski in tožbeni zahtevek zavrne, ko torej sprejme diametralno nasprotno odločitev prvostopnega sodišča?

4. Ali obrazložitev drugostopenjske odločitve v delu, ki se nanaša na utemeljitev odločitve v zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka ustreza standardu obrazloženosti, kot se je oblikoval v sodni praksi Vrhovnega sodišča?

5. Ali je drugostopenjsko sodišče s spremembo sodbe sodišča prve stopnje, brez obrazložitve svoje odločitve ob ugotovitvi drugačnega dejanskega stanja (to v konkretnem primeru ne drži) in brez razpisa glavne obravnave pred pritožbenim sodiščem, zagrešilo bistvene kršitve določb ZPP: A. 8. točka drugega odstavka 339 člena ZPP: če kakšni stranki nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem; B. 14. točka drugega odstavka 339 člena ZPP: če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; in s tem tudi kršilo ustavno zajamčene pravice do pravnega sredstva, do izjave, do pravičnega in poštenega sojenja? Navaja, da je s plačilom računa za znesek 6.510,00 EUR toženec izpolnil svojo obveznost iz pogodbe sklenjene med strankama in zato ni razumna odločitev pritožbenega sodišča, da je s tem plačal nekaj, česar ni bil dolžan plačati. Nobena od strank ni zatrjevala, da je bilo plačano nekaj, kar ni bilo dolgovano, zato odločitev pritožbenega sodišča nima trditvene in tudi ne dejanske podlage. Pritožbeno sodišče je torej napačno uporabilo materialno pravo, prav tako pa ni izpostavilo bistvenih materialnopravnih razlogov, ki utemeljujejo spremembo odločitve prvostopenjskega sodišča. S takšno odločitvijo je odstopilo od prakse Vrhovnega sodišča ( npr. sklep II Ips 42/2013 z dne 8. 1. 2015).

4. Predlog je utemeljen.

5. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) so v obravnavanem primeru izpolnjeni glede pravnih vprašanj, navedenih v izreku sklepa. Vrhovno sodišče je zato revizijo v tako začrtanem obsegu dopustilo (tretji odstavek 367. c člena ZPP).