Jedro

O kršitvi kazenskega zakona iz 1. točke 371. člena ZKP je mogoče govoriti v primerih, ko v izreku sodbe opisano dejanje nima vseh zakonskih znakov ali v primerih, v katerih kazenski zakon določa, da kaznivo dejanje ni podano. Slednje velja za primere silobrana, skrajne sile, sile in grožnje ter dejanja majhnega pomena (11. do 14. člen KZ).

Izrek

Zahteva zagovornika obs. A.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati 150.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 18.3.2003 obs. A.K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ ter mu izreklo trideset dnevnih zneskov, to je 249.990,00 SIT denarne kazni, ki jo mora plačati v roku dveh mesecev, sicer jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka dva dnevna zneska, to je 16.666,00 SIT določilo en dan zapora. Oškodovanca T. d.o.o. in M.Š. je s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 183.420,60 SIT napotilo na pravdo. Na podlagi 1. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da mora obsojenec povrniti stroške kazenskega postopka in plačati povprečnino v znesku 200.000,00 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 26.6.2003 zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo 150.000,00 SIT povprečnine.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik J.H. iz L., je dne 19.9.2003 vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. in 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da vrhovno sodišče ugodi zahtevi ter sodbi sodišča prve in druge stopnje tako spremeni, da obsojenca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da ti dve sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Povzema bistvo navedb zahteve in ocenjuje, da ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in tudi ne kršitev kazenskega zakona. V zvezi z okoliščino, zatrjevano v zahtevi, sodba vsebuje razloge.

Zatrjevanje nasprotnih stališč v zahtevi za varstvo zakonitosti, kot jih zavzemata sodišče prve in druge stopnje, pomeni uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Slednjega razloga pa z zahtevo za varstvo zakonitosti sploh ni mogoče uveljavljati. Sodišči sta prav z navajanjem zaključkov o poteku dogodka in razlogov zanje in tudi za spremembo opisa dejanja o okoliščini, ki jo uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, navedli vsa odločilna dejstva. Sodišče tudi ni kršilo kazenskega zakona, saj ni imelo osnove za zaključek, ki ga sugerira zahteva za varstvo zakonitosti, da ravnanje obdolženca ni kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Zelo natančno pa sta se sodišči opredelili do zagovorov obdolženca in prič iz njegove sfere in s tem tudi glede eventualne možnosti uporabe določb 11. in posebej 12. člena Kazenskega zakonika.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po stališču vložnika zahteve v sodbah sodišč prve in druge stopnje niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ter je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Bistvo izvajanj zahteve v zvezi z navedeno kršitvijo je v očitku, da sodišči nista navedli nikakršnega razloga za svoji stališči, da je fotoaparat razbil obsojenec ter da nista posvetili dovolj pozornosti okoliščini, v kakšnem stanju je bil fotoaparat, preden ga je obsojenec oškodovancu izpulil iz rok.

Sodišče prve stopnje se je v razlogih sodbe (4., 5. in 6. stran) opredelilo do v zahtevi zatrjevane okoliščine, da se je fotoaparat poškodoval že med prerivanjem in tako postal neuporaben še predno ga je vzel v roke obsojenec in ga vrgel na tla. V tej zvezi je ocenilo obsojenčev zagovor in izvedene dokaze ter zaključilo, da je obsojenec storil obravnavano kaznivo dejanje na način, ki mu je očitan. Sodišče druge stopnje je soglašalo z dokazno oceno in zaključki sodišča prve stopnje ter v skladu z določbo 1. odstavka 395. člena ZKP presodilo pritožbene navedbe tudi glede trditev, ki so ponovljene v zahtevi za varstvo zakonitosti. Ker vsebujeta sodbi sodišč prve in druge stopnje izčrpne razloge o vseh odločilnih dejstvih, zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana. Sicer pa iz ostalih navedb, ki se nanašajo na to kršitev, sledi, da vložnik zahteve ne soglaša z dejanskimi ugotovitvami in zaključki pravnomočne sodbe ter z dokazno presojo, ki jo je sprejelo sodišče. To pa pomeni, da uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP z utemeljitvijo, da po eni strani niso podani vsi zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja, po drugi strani pa, da je obsojenec ravnal v silobranu.

Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP je podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje. Iz tega sledi, da je o takšni kršitvi mogoče govoriti v primerih, ko v izreku sodbe opisano dejanje nima vseh zakonskih znakov ali v primerih, v katerih kazenski zakon določa, da kaznivo dejanje ni podano. Slednje velja za primere silobrana, skrajne sile, sile in grožnje ter dejanja majhnega pomena (11. do 14. člen KZ). V tej zadevi ima dejanje, ki je opisano v izreku pravnomočne sodbe, vse zakonske znake kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari iz 1. odstavka 224. člena KZ. Sodišče je tudi ugotovilo, da je obsojenec vrgel ob tla oškodovančev fotoaparat tako, da se je razletel na več kosov. Z opozarjanjem, da je fotoaparat bil že pred tem uničen zaradi medsebojnega prerivanja in da ga ni bilo več mogoče uničiti, zahteva izhaja iz drugačne dejanske podlage, kot jo je ugotovilo sodišče in zato v tej zvezi neutemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona.

Vprašanje obstoja silobrana predpostavlja ugotovitev dejanskih okoliščin, ki zadevajo njegove bistvene sestavine, opredeljene v 2. odstavku 11. člena KZ. Ko se zahteva za varstvo zakonitosti zavzema za uporabo te določbe, v bistvu napada dejanske zaključke, ki jih je sprejelo sodišče. Navaja namreč, da je že iz same zasnove dogodka mogoče razbrati, da bi bile vloge glavnih akterjev lahko kvečjemu obrnjene in ne takšne, kot je ugotovilo sodišče. Pri tem se sklicuje na obsojenčev zagovor, ki je potrjen s skladnimi izpovedbami prič J., K. in M. ter izhaja iz lastne presoje teh dokazov, ki je nasprotna presoji, sprejeti s pravnomočno sodbo. V položaju, v katerem ugotovitve glede dejanskih okoliščin ne dajejo podlage za sklepanje, da se je obsojenec branil pred oškodovančevim protipravnim napadom, ni mogoče zaključiti, da je sodišče kršilo kazenski zakon iz 1. točke 372. člena ZKP, ker ni uporabilo določb 11. člena KZ.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zahteva. Zato je zahtevo zagovornika obs. A.K. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ki so razvidne iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).